"Ko pa prideš ti, se nebo mi razjasni ..." Pohod z Goričkega v Piran

12-dnevna pot po slovenski transverzali

Ko je legendarni slovenski glasbenik Vlado Kreslin pred desetimi leti napisal pesem Z Goričkega v Piran, si najbrž ni predstavljal, kakšne ideje bo ta pesem vzbudila pri ljubiteljih njegove glasbe.

07. maj 2017 ob 07:16
Piran - MMC RTV SLO
Pa gremo na pot! Foto: Staša Lepej Bašelj

Za promocijo albuma Cesta je Vlado Kreslin potoval s svojo glasbeno skupino z avtomobili in oldtajmerji po Sloveniji od Goričkega do Pirana. Utrnila se je misel. Zakaj pa ne peš od Goričkega do Pirana? Pa smo šli. Hoditi smo začeli na Hodošu, prehodili diagonalo Slovenije in po 12 dneh pripešačili do Pirana. Za ta pohod ni bilo nobenega razumnega razloga, podžgala in spodbudila nas je Vladova pesem, ki je segla v naša srca. Naokrog kroži šala, da je prava sreča, da ni Vlado napisal pesmi z naslovom od Nordkappa do Pirana.

Leta 2007 smo prvi šli po tej poti, a ne mine leto, da se po Vladovi poti ne bi napotili kakšni pohodniki, kolesarji ali celo tisti na rolerjih. Zanimivo, da je večini izhodišče Goričko, cilj pa Piran, ne pa npr. pot od Kranjske Gore do Črnomlja. Vlado Kreslin večkrat pove, da ga vsake toliko časa pokliče kakšna skupina pohodnikov z željo, da jih pričaka s kitaro na koncu poti v Piranu.

Zakaj hoditi?
Ljudje hodimo iz različnih nagibov. Eni si želijo izboljšati kakovost življenja, narediti obračun s preteklostjo, premisliti korake za naprej, enim je hoja zgolj športni užitek in preizkušanje zmogljivosti lastnega telesa. Spet druge vodi želja za spoznavanjem nečesa novega, doživetja narave, srečanj z drugimi ljudmi in tudi s samim sabo.

Marsikomu je prva jutranja gesta pogled na telefonski zaslon, pregled elektronske pošte, prižig radijskega ali tv-sprejemnika in aktiviranje računalnika. Bombardiranje z informacijami in hrupom se začne z vseh strani. Sodobni človek ne prenese nedejavnosti, čakanja, molka, ne zna se ustaviti, umiriti in se ukvarjati sam s seboj. Njegov čas zapolnjujejo elektronske naprave, glasba, hrupni glasovi. Za počitek, spokojnost in mir ni časa. Prijateljstva postajajo virtualna, na spletu sočustvujejo z virtualnimi solzami. V dobi letal, ki so postala dostopna vsem, in dobi hitrih avtomobilov ter vlakov je hoja z lastnimi nogami podobna pisanju z gosjim peresom.

Na dolgih večdnevnih poteh dobi človek popotnico za vse svoje življenje. Nauči se vztrajnosti, potrpežljivosti, optimizma, ve, da je treba premagati težave, nauči se hvaležnosti, solidarnosti, prilagajanja, čakanja drug na drugega, tolerantnosti in strpnosti do drugih v skupini. Pohodniki smo več dni in 24 ur na dan "obsojeni" drug na drugega, prenašati se moramo, kakor vemo in znamo, kdaj pa kdaj kdo tudi izbruhne, izgubi živce, preklinja in se zjoče. Nihče ne more narediti nobenega koraka namesto drugega in je treba vztrajati, če je še tako težko in naporno.

Odkrivanje duše
Dolge poti so odkrivanje duše, sebi in drugim. Koraki puščajo sledi v duši. Stkejo nova prijateljstva, nove vezi. Pogovarjaš se z nekom, ki ti je bil še včeraj tujec, in mu razkrivaš najintimnejše stvari svojega življenja, tujcu odkrivaš tisto, česar ne bi povedal najboljšemu prijatelju. Med pohodniki se spletajo nenavadne čustvene vezi, ki trajajo še po vrnitvi domov. Ljudje, ki v "normalnem" življenju nikoli ne bi navezali stikov, postanemo prijatelji v najboljšem pomenu besede. Kaj je kdo komu? Nič, a vendarle veliko. Druženje s pravimi ljudmi človeka bogati. Pogovarjamo se, se smejimo in razveseljujemo drug drugega. Med hojo spoznavamo zgodovino krajev, po katerih nas vodi poti, naučimo se prebirati zemljevide in slediti markacijam poti, spoznavamo ljudi.

Po desetih letih se je tako skupina pohodnikov in ljubiteljev hoje odločila, da ponovno prepešačimo Slovenijo od Goričkega do Pirana. Velikonočno-prvomajski prazniki so se zdeli primeren čas za ta podvig, v katerem se bomo za dva tedna odmaknili od vsakdanjega vrveža, divjega tempa življenja in le hodili, hodili. Kot nekdaj romarji, le da sodobni pohodniki ne hodimo več v pošvedranih čevljih, ogrnjeni z dolgimi raševinastimi ogrinjali in pokriti s širokokrajnimi klobuki, temveč obuti v trpežne pohodne čevlje, oblečeni v topla in lahka pohodniška oblačila, opremljeni s pelerinami in drugimi zaščitami pred dežjem, mrazom in soncem. Sodobni pohodnik nosi s seboj običajno pametni telefon ali računalniško tablico in uporablja navigacijo.

Med pohodniki od kmeta do pravnice
Na velikonočni ponedeljek 17. aprila smo se torej zbrali na Hodošu, kjer je uradni začetek evropske pešpoti E7. Starost udeležencev se je gibala od 43 do 68 let, nismo več rosnih let, temveč seniorji. V skupini smo vinogradnik in kmet, pravnica, zobotehnica, vodja knjižnice, računovodkinja, rudar … Nobenih socialnih in družbenih razlik ni med nami. Med hojo smo se držali deloma trase evropskih pešpoti E6 in E7, deloma slovenske planinske transverzale ter označenih lokalnih tematskih poti, npr. Aškerčeve, Levstikove, Krpanove, Jurčičeve in drugih poti. Na nekaterih delih poti so nas spremljali lokalni planinci in pohodniki in nas pospremili po poteh, ki jih sami ne bi našli.

Že prvi dan se nam je pridružilo precej podpornikov in navdušencev. Marsikdo se je prepričal, da je mnogo lažje "hoditi" v mislih in željah doma na kavču in si ogledovati znamenitosti z računalnika in s TV-ja kot pa dejansko hoditi. Verjetno je kdo kdaj na glas ali na tiho preklinjal, da smo malce prestari in prerazvajeni, da bi vandrali okrog z ruzaki kot kakšni študentje.

Na pot nas je pospremil Vlado Kreslin, ki nas je prišel pozdravit na Hodoš in nam zaželel srečno pot. "… Dolga, dolga je cesta, od vasi do mesta …"

Pri Kreslinovih doma
Pot smo nadaljevali naprej proti Beltincem in pozvonili na vratih doma Vladovih staršev, Milana Kreslina in Katarine Kreslin, ki sta tudi člana Beltinške bande. Povedala sta, da sta že vajena nenadnih vdorov tujcev v njun dom in duševni mir in sta prijazno poklepetala z nami. Spomnila sta se nas izpred desetih let, ko smo se prav tako oglasili pri njima doma.

Nato pa: "Preko Mure, preko Drave, prek Save vse do morja …." Na Otoku ljubezni v Ižakovcih nas je počastil s svojim obiskom pesnik Feri Lainšček. Z nami je šel na brod čez Muro in nam še na brodu čutno prebral dve svoji ljubezenski pesmi. Kakšno vzdušje! Temna, počasi tekoča Mura, brod, ki se prebija prek njenih valov, Ferijev glas, poezija ... Srca so zatrepetala in oči so se zasolzile. Ganljivo lepo. Poezija na valovih Mure. Hvala, hvala, Feri.

"Povej mi o sanjah, četudi so grešne, zaupaj mi želje, četudi so smešne.
Napravi to zmeraj, ne bodi kot drugi, ljubezen ni reka, ki teče po strugi. Napravi to zopet, ne hodi po poti, saj sreča ni nekaj, kar pride naproti …" (F. Lainšček)

Pot smo nato nadaljevali proti Ljutomeru in se v bližini Ptuja srečali s kurentom Nikolo Pralijo, da bi nam pregnal zimo in mraz. Proti koncu aprila je namreč snežilo do nižin in Slovenijo je prizadela huda pozeba.

Naprej na Štajersko, pa do Pirana
V Rogaški Slatini smo si v Anini galeriji ogledali razstavo poslikanih stolov, v Šentjurju muzej vlakov, na Svetini pa smo obiskali grob pisateljice in svetovne popotnice Alme Karlin. V Zidanem Mostu smo se peljali s cicko čez Savo. Ko smo se izvili iz objema zasavskega hribovja, smo pešačili že po dolenjskih gričih, prečkali Bloško planoto in se ustavili v Cerknici, kjer smo si ogledali muzej Cerkniškega jezera.

Coprnice so medtem na Slivnici kuhale nevihto, ki nas je ujela naslednji dan, ko smo dobili svojo porcijo dežja in lekcijo vzdržljivosti. Na nebu so se odprle vse nebeške zapornice in na nas so se zlivali škafi vode, povrhu pa je še pihalo. Mokri do kože in prepihani od burje smo hodili dalje. Tudi naslednje jutro smo se prebudili v vesoljni potop. Počakali smo, da se je dež nekoliko unesel in jo mahnili prek Rakovega Škocjana do Slavine. Tam smo naleteli na kmeta Franca, ki je ocenil, da ne bomo našli poti do Senožeč, zato se je z avtomobilom zapeljal 11 km naprej in nam označil pot. Ob poti je obesil vreče za krompir, na tla zarisal še puščice, na nekem križišču pa položil po tleh bukove vejice, da se ja ne bi izgubili.

Hodili smo naprej proti Divači, Socerbu in se spustili po strmih poteh do Ospa, nato pa povzpeli na Tinjan, od koder se nam je prvič odprl pogled na morje, na Tržaški zaliv. Potem smo pa že na Parenzani, hodili smo prek Dekanov do Kopra in Izole in po 15 dneh hoje, dne 1. 5. 2017, pripešačili v Piran.

Krize na poti
Na poti smo imeli vsak svoje krize, ko smo se spraševali, kaj nam je tega treba bilo, in premišljevali, da bi prekinili pohod, šli domov in lepo udobno na kavč. Še sreča, da so se te krize in krizice pojavljale pri vsakem izmed nas ob različnem času in ne vsem hkrati. Sprašujejo me, koliko smo prehodili. Ne vem. Po cestah je od Hodoša do Pirana od 330 do 400 km. Hodili smo malo po cestah, če se je dalo, čim manj. Prečkali smo nekatere vrhove, po stranskih poteh smo se izognili prevelikim vzponom in večjim krajem. V skupini ni bilo nikogar, ki bi z navigacijo ves čas meril razdalje. Hodili smo in hodili. In spet hodili. In prišli z Goričkega do Pirana. Z neizmerno dobro voljo, medsebojno povezanostjo vseh pohodnikov in dobrimi energijami. Samo to šteje. Ne kilometri in razdalje in ne ure prehojene poti.

Ta pohod, teh 400 km prehojene poti, za marsikoga ni nevemkakšen športni podvig. Ničesar posebnega nismo naredili, le hodili smo dva tedna po Sloveniji, spoznavali njene naravne lepote in ljudi ter spoznavali sami sebe skozi potrpežljivost do sopohodnikov.

V 15 dneh smo malo bolj spoznali Slovenijo in doživeli vse letne čase s temperaturami od –5 do +24 °C. Hodili smo po najlepšem koščku planeta s toplimi in srčnimi ljudmi, ki so nas vabili na svoja dvorišča in se čudili naši nameri, da prehodimo pot z Goričkega v Piran. Naš priljubljeni vzklik je bil: "Kam pa kam?" "Ej, z Goričkega v Piran!"

Sladek cilj
Najlepši občutki so bili seveda na koncu poti, na cilju. Spokojnost v srcu, občutek globokega prijateljstva in povezanosti med pohodniki, ki nas je združila pot, nas umaknila od vsakodnevnih obveznosti, nam odprla srca, da smo bili preprosto to, kar smo. Ko se pohodnik tako zazre v svoje utrujene, prašne, umazane, prepotene noge, ko opazuje skuštranega in izmučenega sopotnika, ki žarečega in radostnega obraza prisopiha na cilj, ga resnično preplavi veselje in ponos. Ponos nad tem, da je peš prehodil dolge kilometre poti, da je premagal pomehkuženost, zamenjal udobje za vztrajno pešačenje.

Ponosen je na svoje žulje, na obtolčene in opraskane noge, na od sonca ožgan obraz, razsušene ustnice … Ob prihodu na cilj se ulijejo solze. Čustva se sprostijo, planejo na dan, ne da se jih zadrževati. Solze so se nabirale pravzaprav že cel dan, v Piranu pa, ko smo si planili v objem, so silovito izbruhnile. Nabiti smo bili s čustvi. Solze spadajo zraven. Naj tečejo, naj tečejo, naj se duša čisti, naj se odprejo vodne zapornice, ne samo tiste na nebu, tudi tiste v srcih. Prelep zaključek poti je bil v Piranu in morda spet kje nov začetek. Ja, ob zaključku poti smo pogrešali Vlada Kreslina.

Kaj podariti ob koncu?
S tem pohodom je povezana še ena lepa zgodba. Pred odhodom na to pot sem premišljevala, kaj podariti svojim sopohodnikom za spomin ob zaključku poti. V Varstveno-delovnem centru v Zagorju ob Savi vezejo varovanci s posebnimi potrebami čudovite blazine. Izvesti znajo kar koli, kar si nekdo izmisli. Zaprosila sem znanca Miho Klenovška, da mi izriše logotip naše poti. Zanj naj uporabi izris Slovenije, klobuk kot simbol Vlada Kreslina in gojzarje kot simbol pohodnikov. Dodatno pa lahko uporabi še štorkljo in kitaro. Tako sem mu naročila. Nastala je čudovita risba Slovenije z diagonalo od Goričkega do Pirana, štorklja, obuta v gojzarje, s klobukom in s kitaro. Varovanci VDC-ja so izvezli 15 blazinic, na njih pa še verz: "Ko pa prideš ti, se nebo mi razjasni ..." Takšne blazine so ob prihodu na cilj prejeli vsi pohodniki, ki so hodili celotno pot ali vsaj pol poti. Z veliko hvaležnostjo se zahvaljujem varovancem VDC-ja, ki so izvezli te blazine, in njihovim mentoricam.

S tega pohoda in spominov na skupna doživetja bomo pohodniki še dolge mesece črpali moč in pozitivno energijo. V svojih srcih smo prek Slovenije ponesli z Goričkega v Piran Ljubezen in jo zlili z Naravo, Gozdom, Drevesi in z Ljudmi. Ker pa smo že vsi pohodniki z Goričkega v Piran že malce v letih, predlagamo Vladu Kreslinu, naj prihodnjič napiše kakšno krajšo pesem, npr. z Goričkega do Maribora. Tista razdalja bo bolj pravšnja in manj naporna za nas.

"Ko pa prideš ti, se nebo mi razjasni, čez gore, ravan, seže mi pogled z Goričkoga f Piran ..." (V. Kreslin).

Besedilo in fotografije: Staša Lepej Bašelj


Fotogalerija:
Vlado Kreslin in voditeljica pohoda Staša Lepej Bašelj pred začetkom poti na Hodošu. Foto: Staša Lepej Bašelj
Rožice na cvetočem travniku. Foto: Staša Lepej Bašelj
Kmet Stanko Rubin iz okolice Ljutomera nam razkaže vinsko klet in ponudi pijačo. Foto: Staša Lepej Bašelj
Prekmurje. Foto: Staša Lepej Bašelj
Lije kot iz škafa. Foto: Staša Lepej Bašelj
Nekam proti Bogenšperku. Foto: Staša Lepej Bašelj
Del poti smo šli po Aškerčevi poti od Rimskih Toplic do Zidanega Mostu. Foto: Staša Lepej Bašelj
V Zidanem Mostu. Foto: Staša Lepej Bašelj
Etnološka dediščina - hiška blizu Podlehnika. Foto: Staša Lepej Bašelj
Prihod v Piran. Foto: Staša Lepej Bašelj
Konec. Foto: Staša Lepej Bašelj

Planinski izlet


Slovenska planinska pot v enem dnevu: 23 vrhov, 58 koč in 599 kilometrov poti

Na Roblek bom odšel ... In v naj planinski koči leta 2017 postal

Mont Blanc: Župan uvedel globo za alpiniste brez primerne opreme

Ni ravno za tiste z vrtoglavico: plezanje nad kaninskimi prepadi