Igor Samobor: Gledališče ne sme biti muzej ali arhiv, ampak mora odpreti vrata

Intervju z ravnateljem Drame, ki je v ponedeljek dopolnil 60 let

"Za igralca ali režiserja je nujno, da ostaja v stiku s poklicem, da ohranja kondicijo," pravi Igor Samobor, pred katerim so veliki izzivi. Drama se namreč pripravlja na veliko prenovo, sam pa na drugi mandat na položaju ravnatelja ljubljanske Drame.

20. september 2017 ob 07:30
Ljubljana - MMC RTV SLO
Visoki svečenik umetnosti igre - tako so ga poimenovali leta 2012, ko je prejel Borštnikov prstan. Foto: MMC/Sandi Fišer

Izjemni igralec, ki se lahko pohvali z vsemi najpomembnejšimi cehovskimi nagradami, od Borštnikovega prstana do nagrade Prešernovega sklada, ne skriva, da je ambiciozen, pa naj gre za vodenje gledališke hiše ali vlogo na odru. "Za igralca in režiserja je nujno, da ostaja v stiku s poklicem. Tako kot pri kirurgu, ki ne more reči, da dve leti ne bo operiral. To bom vzdrževal, kolikor mi bo čas dovoljeval. Se pa zavedam, kaj so moje glavne dolžnosti," razloži svoje videnje združevanja funkcij ravnatelja in igralca. "So sezone, ko si to (vlogo v predstavi, op. a.) lahko privoščiš, in so sezone, ko si ne moreš."

Ko je prevzel vodenje Drame, se je znašel v zanimivem položaju, kajti njegova žena Barbara Hieng Samobor je direktorica Mestnega gledališča ljubljanskega. "Barbara je bila zelo proti, da sem tudi sam direktor. Situacija v gledališču je pripeljala do tega, da sem privolil. Nočem reči, da so vsega drugi krivi. Seveda sem tudi ambiciozen (smeh). Imel sem mnogo pomislekov in strahov, s kolegi in prijatelji sem se veliko pogovarjal, kako se lotiti naloge."

Ob novi sezoni, pa tudi njegovem okroglem jubileju (v ponedeljek je dopolnil 60 let), smo se, kje drugje kot v Kavarni Drame, z njim zapletli v pogovor o načrtih za naprej.

Za vami je pomemben del projekta prenove Drame. Ravno ste predstavili razstavo prispelih projektov in izbranega projekta obnove. Kakšni so bili odzivi? Kako zdaj naprej?
Za nami je skoraj štiriletno delo, ki je terjalo nešteto sestankov in usklajevanj, veliko odrekanj, a uspelo nam je priti do odličnega rezultata arhitekturnega natečaja. Zato seveda nisem zaslužen samo jaz, ampak cela ekipa, v kateri smo bili Iztok Vadnjal, Dušan Zekovič in Ivica Fulir, izkušeni strokovnjak, ki je vodil obnove nekaterih nemških gledališč, podobnih našemu; imeli pa smo tudi vso podporo Miroslava Benuliča z ministrstva za kulturo. Prvonagrajena arhitekturna rešitev biroja Bevk-Perovič je krona prve etape. Ponosen in vesel sem dejstva, da je bil ob odprtju razstave natečajnih rešitev naš politični vrh na čelu s premierjem, finančno ministrico in kulturnim ministrom. To pomeni, da imajo naši načrti tudi politično podporo, ki je tako nujna pri velikih projektih.

Vsi vemo, da je zgradba Drame v katastrofalnem stanju, da je v slabi "fizični kondiciji". Stavba je bila zgrajena pred več kot 100 leti in od takrat ni doživela nobenih bistvenih sprememb, razen prizidkov in nekaj lepotnih popravkov. Gledališka umetnost se, tako kot vse drugo, razvija, spremenil se je način dela, spremenila se je tehnologija, zahteve sodobne produkcije so drugačne kot pred leti, mi pa temu, zaradi prostorskih in tehničnih razmer, nismo mogli slediti, kot bi si želeli. Ta projekt bo omogočil marsikaj od naštetega: omogočil bo sodobno gledališče, ki mu bodo dane razmere, da ostane v stiku z najboljšo evropsko produkcijo in da ostane središčna gledališka točka v regiji, kot si jo želimo in si jo tudi zaslužimo.

Kdaj se bo začela dejanska obnova?
Najprej je na vrsti projektiranje, ki bo potekalo približno leto in pol. Nato sledijo gradbena dela in po idealnem scenariju bi bila prva premiera v prenovljeni Drami jeseni 2021. Za vse to so potrebna sredstva. Ob odprtju razstave nam je bila nesporno ponujena pomoč. Volja najvišjih predstavnikov oblasti je enotna: obnovo Drame je treba končno izpeljati. To je bil cilj že nekaterih prejšnjih vlad in je tudi zapisan v preteklih strateških načrtih. Zmeraj ga je ustavilo pomanjkanje denarja. Stanje zgradbe se zato nenehno slabša. Upam, da nam bo zdaj uspelo.

V času prenove boste gostovali. Je že dogovorjeno, kako in kje?
O tem se dogovarjamo. S Cankarjevim domom smo se dogovorili, da nam bodo odstopili dvorano Duše Počkaj. Tam bomo izvedli celoten program Male Drame. Dogovorjeno je tudi, da bo veliki oder gostoval z eno koprodukcijo na sezono v Gallusovi dvorani, preostale produkcije pa bodo v t. i. kontejnerskem gledališču. Velik kontejner za od 300 do 400 gledalcev je nekaj običajnega, kadar gre za prenovo gledališč v Evropi. Trenutno iščemo lokacije. Bistveno je, da ne izgubimo kontinuitete, da ohranimo kondicijo ansambla in dobro produkcijo ter da nam naši gledalci sledijo tudi v improviziranih prostorih. Ne smemo ponoviti zgodbe, ki se je zgodila Operi med obnovo. Zaradi različnih lokacij je začela izgubljati stik z občinstvom. Gledališčniki zelo dobro vemo, da se zaupanje občinstva gradi dolga leta, poruši se ga pa lahko v eni sami sezoni.

Rekli ste, da je sama Drama slaba, kar zadeva fizično kondicijo, sam igralski ansambel pa je v odlični kondiciji.
Prav čudežno je, kar nam v Drami uspeva v razmerah, ki jih imamo. Gre za vrhunski kolektiv, izvrstne igralce, vsestransko tehnično ekipo, maloštevilno, a efektno upravo, ki ji letno uspe izvesti do 500 predstav in prireditev na zelo visoki ravni. Med njimi so tudi predstave, ki se uvrščajo na najpomembnejše svetovne festivale, kar dokazuje, da je kolektiv res v vrhunski kondiciji. To kondicijo bi bilo nujno podpreti tudi s prostori, v katerih naši izdelki nastajajo.

Če se navežem na gostovanje: poleti ste bili s Faustom na Kitajskem. Kako ste vi doživljali gostovanje, drugače gledate na predstavo skozi kitajske oči?
Kitajska ima kratko zgodovino dramskega gledališča. Imajo zelo dolgo tradicijo opere, baleta, dramskega gledališča pa ne, približno 100 let. Nad našo 150-letnico so bili navdušeni. S tem da je evropska tradicija seveda še veliko daljša. Že podatek, da je bil Faust štirikrat preveden v kitajščino, jasno kaže, da veliko dajo na temelje evropske kulture. Zanima jih, spremljajo našo kulturo, preučujejo jo, tako kot spremljajo tudi vse drugo. Pandurjevo interpretacijo Fausta so spremljali skozi optiko znanja o naši kulturi in za njih naša predstava ni bila nikakršna eksotika. O nas vedo več, kot mi o njih. Znano je, da Kitajci znajo izkoristiti tisto, kar je zanje zanimivo in koristno. Sprejem sam je bil res neverjeten, zelo pozitiven in odprt. Je pa seveda tam vse zelo drugače: način življenja je drugačen, drugače se pozdravljajo, nazdravljajo, plešejo, jedo, pijejo, toda to ne pomeni, da niso pripravljeni, sposobni in željni spremljati drugačnih kulturnih vzorcev.

Verjetno boste med prenovo gostovanja še intenzivirali?
Že v zadnjem času smo močno intenzivirali politiko gostovanja. Drama je v zadnjih nekaj letih sodelovala na mnogo festivalih, tudi takih, ki so na najvišji ravni. Bogota je eden od takih, Tampere na Finskem, Cluj v Rumuniji, Seul, Torun na Poljskem, Bitef v Beogradu, Sibiu, Varna ... Kot prvo slovensko gledališče smo gostovali v Pekingu, bili smo v Bogoti, Mehiki. Tja se bomo vrnili še enkrat. To pomeni, da so nas v svetu prepoznali kot relevantno gledališče, in verjamem, da se bo zgodba v času obnove še okrepila.

Pred vrati je nova sezona v Drami, letos zelo slovensko obarvana. Malo vas bom izzvala. Ko smo se pogovarjali med prijatelji in so pogledali vsebino programa, jih je kar nekaj "pojamralo": "Ah, kakšno teženje, sami Slovenci." Kako odgovarjate na take "očitke"?
Naj odgovorim na ta način (smeh). Naj najprej povem, da ne gre za branjenje nacionalnih barv. Sploh ne, pač pa so bili pred 150 leti položeni temelji profesionalizacije kulture pri nas. Vse, kar lahko danes imenujemo profesionalna kultura, ima temelje v tisti listini izpred 150 let. Pred tem je bila samo ljudska, amaterska kultura, recitatorji, ljudske igre, tuji pevci, tuji igralci, čitalniški večeri. Snovalci so 20 let po pomladi narodov leta 1848 poskušali našo ustvarjalnost približati kulturam narodov z daljšimi tradicijami, kulturam Goetheja, Shakespearja, Moliera, Goldonija … Poskušali so našo kulturo in jezik postaviti na zemljevid Evrope. Uspelo jim je oziroma uspelo nam je. Zato mislim, da je to eden najpomembnejših datumov za naše gledališče, pa tudi za našo državo. Kajti to državo držita na zemljevidu jezik in kultura. Kultura v najširšem pomenu besede in jezik, ki je, kljub majhnosti, obstal. Kultura in znanost sta edino, kar nas ločuje od drugih. Vse ostalo si postaja podobno. Enaka so nakupovalna središča, tovarne po vsem svetu izdelujejo podobne izdelke … Če ne bomo vlagali v znanje, bomo samo podizvajalci, kar pospešeno postajamo, in če bomo pozabili še na kulturo, bomo brezimni podizvajalci. To je problem, ki bi moral najbolj skrbeti vladajoče strukture.

Če že moram odgovarjati na "očitke" o sezoni, ki je posvečena naši ustvarjalnosti, bi rad povedal, da so vsa besedila, ki so izbrana za naslednjo sezono, zelo povezana z današnjim časom. Hlapci so kanonsko besedilo o večnem boju med liberalci in konservativci, kar je v današnjem času več kot aktualno, Pohujšanje v dolini šentflorjanski, bolj kot katero drugo delo, razgalja značaj slovenskega življa, Matiček na humoren način govori o premoči zdrave pameti nad oblastno strukturo. Če naj bi bilo gledališče družbeno odgovorno, če naj bi kazalo ogledalo družbi, menim, da izbrana besedila govorijo, iz ne tako oddaljene preteklosti, današnjemu času. Vaša provokacija mi postavlja vprašanje, kaj je tisto, kar Slovencem brani, da gledajo slovenske filme, berejo slovenske romane ali gledajo slovenske drame. Kakovost prav gotovo ni razlog. Naši filmi, knjige in gledališke predstave so namreč v tujini zelo priznani. Predstaviti ustvarjalnost gledališča je naš glavni namen. Županova Micka, na primer, je prvo dramsko besedilo v slovenščini, Visoška kronika je eden temeljnih romanov, Jovanovič in Korun sta očeta sodobnega gledališča in tako naprej. Prepričan sem, da bodo režiserji in igralci dali vsem besedilom nove razsežnosti. Menim, da se nam v tem pogledu obeta izredno zanimiva sezona.

Gledališče nastavlja ogledalo družbi, hkrati pa je na neki način svetilnik, premika meje. Pri tem je pomembno, da gledališče za svoje vzamejo tudi mladi. Na tem področju ste v zadnjih letih zelo aktivni.
Šolstvo je, upam sicer, da se bo spremenilo, na prehodu tisočletja spremenilo sistem in programe. Vse kulturno-umetniške vsebine so postale izbirne. Ali sploh še obstajajo in koliko je kulturnih dni v šolskem letu? Najbolj občutljivo obdobje je ravno obdobje odraščanje. Eden mojih kolegov je rekel, da živimo v času brez metafore. Sposobnost doživljanja sveta tudi skozi metaforo je bistvena za kakovost življenja in je bila ena od pomembnejših gonil naše civilizacije. Ni vse dejstvo in izračunljiv podatek. Kultura je tisto, kar bi moralo biti naša skrb. Kultura se kaže na vsakem koraku, tudi v komunikaciji ob obisku trgovine na primer. Mislim, da je tukaj naloga šolstva zelo velika in da je v zadnjih 15 letih padla na izpitu. V Drami si zelo prizadevamo za spremembe. Zaposlili smo pedagoginjo, za mlade in otroke smo pripravili abonmaje, pogovore, oglede gledališča. Iz tega bo nastalo naše bodoče občinstvo. Vsaj upam, da bo. Imamo natečaje za najboljša besedila najstnikov in dijakov, letos bomo imeli tudi tečaj kreativnega pisanja … Neverjetno je, s koliko ustvarjalnosti se srečujemo, in želimo ji dati odprta vrata.

Drama velja za elitno gledališče. Vam je bilo kdaj očitano, da z odpiranjem gledališča preveč odpirate vrata?
Seveda mi je bilo očitano razbijanje "elitizma". Ko sem predstavil svoj prvi program, je bil ta zelo dobrohotno sprejet. Seveda pa so se potem stvari spremenile, ker so uvedene spremembe za seboj potegnile marsikaj, kar mnogim, navajenim prejšnjega reda, ni bilo všeč. Najpogostejše pripombe so, da je vsega skupaj preveč, da bi morala biti Drama taka, kot je bila nekoč, da je trenutno preveč podobna kulturnemu centru. Osebno sem prepričan, tudi praksa vseh primerljivih evropskih gledališč mi pritrjuje, da morajo biti vrata gledališča odprta, da se morajo zadržki in strahovi pred elitnimi dogodki razbiti. Tudi smernice o "vzgoji" občinstva, ki prihajajo iz Evrope, pritrjujejo našim naporom. Gledališče ne sme izgubiti stika z okoljem. Staranje občinstva v Evropi je dejstvo. Zahteve novega občinstva pa so se bistveno spremenile in tudi sprememba učnih načrtov se očitno pozna. Vsi so to zaznali in delujejo podobno kot mi. Koncerti, debate, delavnice, pedagoški programi, festivali … spremljajo osrednji program večine gledališč, ki jih poznam. Seveda pa obstajajo tudi drugačni, konservativni pogledi, ki bodo vedno obstajali. Vsaka sprememba je za sabo vedno potegnila pozitivne odzive, pa tudi negativne.

Če zdaj pogledate na začetek ravnateljevanja, se vam zdi, da ste realno zastavili načrte ali so bili preveč smeli? Prišli ste iz hiše, zato ste odlično poznali stanje, je pa včasih ravno zaradi tega teže uvesti spremembe.
Če si znotraj nekega sistema, je mnogo teže uvajati spremembe, kot če prideš od zunaj in enostavno napišeš dekret. Te spremembe morajo biti v dogovoru. Delam s kolegi in prijatelji, ki smo dolgo časa delovali v utečenem sistemu, zato se je težko čustveno umakniti in postaviti distanco. Spremembo sem moral najprej napraviti pri sebi. Želim si, da bi spremembe sprejemali skupaj, ampak vedno je nekdo, ki se izpostavi in jih predlaga. Trenutno sem tisti, ki predlaga in tudi zagovarja. To je moja dolžnost. Ampak saj te spremembe tudi niso tako drastične. Sprememba je recimo tudi to, da zdaj sediva v kavarni, ki je prej ni bilo. Že od nekdaj se mi je zdelo škoda, da na tem balkonu ni nikogar, da je fojer samo bivša kadilnica z marmornatimi kipi. Tu poteka veliko pogovorov, promocij knjig, malih koncertov, druženj … skratka, ta prostor je zaživel z novo vsebino. Ljudje, ki prihajajo, so obiskovalci naših predstav, če pa niso, bodo to mogoče še postali.

To je eden od načinov približevanja občinstvu. "Odpiranja vrat Drame." Drugi, malo nepričakovan, so koncerti, ki jih prirejamo. Ta dvorana je seveda narejena za gledališke predstave, a je hkrati nenavadno intimna in prijetna. No, zdaj smo imeli že 50 koncertov, jeseni pridejo Boris Cavazza, pa Rudi Bučar, Severa, Bossa de novo, Neca Falk … Nekateri koncerti so bili nepozabni, poslušalci so jih zelo lepo sprejeli. V Ljubljani je nastala koncertna dvorana posebnega tipa, ki so jo tudi glasbeniki sprejeli z odprtimi rokami. Mnogo obiskovalcev koncertov je tudi sicer naša redna publika, prihajajo pa tudi taki, ki v gledališču še nikoli niso bili in upamo, da se bodo zdaj, ko je odpravljena skrivnost, kaj se skriva za vrati naše zelene hiše, vrnili tudi na katero od predstav.

Ena od novosti, ki smo jo uvedli pred štirimi leti, je festival. Ljubljana nima festivala profesionalnih gledališč in Drama do neke mere zdaj pokriva to vrzel. Na festival vabimo predstave gledališč, s katerimi sodelujemo. Trenutno imamo veliko stikov z gledališči iz tujine, zato postaja festival vedno bolj mednaroden. Uspelo nam je najti pravo formulo festivalskega dogajanja. Predstave, pogovori, koncerti …skratka, zadnji teden maja je v Drami zelo živahno. Praznik zaključka sezone, bi lahko rekli. Omeniti moram, da za festival za zdaj ne prejemamo nobenih dodatnih sredstev, da je vanj vloženega veliko napora vseh sodelavcev, da je zanimanje gledalcev vedno večje in da je zanimanje gledališč iz tujine za naš festival iz leta v leto večje. To pomeni, da je postal prepoznaven in se bo počasi, kar je tudi naša želja, vpisal na seznam festivalov v Evropi.

Program letošnje sezone je usmerjen k temeljem slovenske dramatike. Kakšna pa je nova generacija dramatikov in režiserjev? Ko sem pred štirimi leti govorila z Barbaro Hieng Samobor, je izpostavila težaven položaj novih režiserjev, ki jih je malo, pa tudi dramatikov. Tudi na akademiji je malo vpisanih na režijo. Najhujša gospodarska kriza je mimo. Kako je štiri leta kasneje?
Ko sem prišel, smo spremenili koncept Male Drame: naredili smo "laboratorij" slovenskega pisanja. Bralno smo uprizorili vsaj deset še ne uprizorjenih besedil, enajst slovenskih tekstov je bilo v štirih letih uprizorjenih. Delamo velike korake. V lanski sezoni sta bili recimo uprizorjeni deli dveh Grumovih nagrajencev.

Zgodila se je neka skrivnost, ki si je ne znam čisto dobro pojasniti. Ko sem prišel na čelo gledališča, je bila večina režiserjev srednje generacije. Mladih skorajda ni bilo. Ves čas si prizadevamo, to je razvidno iz repertoarja, uvajati nove režiserje, skrbeti za podmladek, jih predstavljati publiki, jim omogočiti, da se izučijo. Po štirih letih se oblikuje novo jedro režiserjev, vmes pa je dejansko bila dolga luknja. Nekaj je pri tem gotovo kriva akademija, večino pa vsiljen način vodenja gledališč. Kriza in spremenjen odnos financerjev nas silita v nenehno povečevanje statistik in povečevanje lastnega prihodka, tako da si ne moremo privoščiti "kiksa", ki je pri umetniškem delu včasih nujen. Tveganj si ne moremo privoščiti, ker se je tržna logika škodljivo naselila tudi med tiste, ki odločajo o poteh kulture.

Gospodarska kriza je mogoče res končana, vendar to ne pomeni, da se je končala za vse. Za kulturo prav gotovo ne. Bojim se, da se krizno stanje poskuša uzakoniti. Vsi ukrepi in restrikcije ostajajo v veljavi. Začetek krize je prinesel različne oblike varčevanja, ki so dejansko odnesle tretjino prejšnjega financiranja. Kadrovsko smo zelo podhranjeni. Varčevanje je bilo pri plačah, pri programskih stroških, morali smo odpuščati ... Zdaj imamo to stanje dejansko uzakonjeno. Imamo popolnoma zvezane roke, kar se zaposlovanja mladih tiče. Lahko samo čakamo, da bo šel kdo v pokoj. Naslednji, ki bo šel v pokoj pri nas, sem jaz. Kar pomeni, da naslednjih pet let ne bo nobene možnosti. To je popolnoma neživljenjsko. Zelo si prizadevamo, tako s honorarnimi zaposlitvami kot z zaposlitvami pod nekimi posebnimi pogoji, da bi mladim, pa tudi gledališču, vsaj toliko pomagali, da bi ostali v stiku s tistim, za kar so pet let študirali. To je največ, kar lahko naredimo. Prekarno delo je vsiljena, ampak trenutno edina rešitev. Mladih igralcev je bilo v zadnjem času na našem odru res zelo veliko in samo upamo lahko, da nam bodo sredstva dopuščala in bomo lahko tako tudi nadaljevali.

Nov kulturni program ponuja več problemov kot rešitev. Zdaj potekajo razne okrogle mize in razprave. Kulturniki smo zelo kritični do teh novih elaboratov, za katere mislim, da nas lahko postavijo pred nova prepiranja znotraj same kulturne sfere.

Vam je v takih trenutkih žal, da niste raje na odru?
Vsakič, ko dobim dopis z ministrstva, bi šel najraje nazaj v garderobo (smeh). Ne, vem, kaj je moja dolžnost, in jo poskušam po svojih močeh tudi opraviti. Res pa je, da v gledališču vemo, kaj vse je potrebno in kako se pride do predstave, tisočletna tradicija je oblikovala naš sistem delovanja, ki se za potrebe produkcije nenehno tudi spreminja. Vse naloge so optimalno razdeljene, vemo, kdo kaj dela in kakšni so naši rezultati, ker jih vsak dan sproti preverjamo. Razne nove zadolžitve, nova preverjanja, ki smo jih nenehno deležni, so velikokrat skregani z logiko narave ustvarjalnega dela. Delujem kot nekakšen branik med zahtevami države in zahtevami umetniškega dela. Ta dva svetova, svet ustvarjanja in svet administracije, ne gresta najboljše skupaj. Nekaterih stvari se ne da spremeniti v številke, naš učinek ni samo blagajna. Seveda vsak direktor gleda blagajno, sam to delam vsak večer in se sekiram, če ni bilo, oz. sem srečen, če je bilo uspešno. Učinek, ki je večji in pomembnejši, je neotipljiv. To je tisto, o čemer govorim: to je kakovostna kulturna krajina. In to je naše poslanstvo.

Vprašanje kritike. Ko se pogovarjam s starejšimi igralci, velikokrat povedo, kako so po premieri zjutraj tekli v kiosk po novo izdajo časopisa in z velikimi upi odprli kulturno stran z recenzijo. Mnenje kritika je imelo težo. Danes ni tako, kritika je izgubila svoje mesto.
Zato je mnogo razlogov. Eden od glavnih razlogov so politike časopisov in kulturnih strani. Kritiki, ki pišejo za gledališče, so mizerno plačani, ker temu nihče ne daje nobene pomembnosti. Vse akcije politike zadnjih petindvajset let so bile take, da v splošni zavesti kultura predstavlja strošek. Enako se je zgodilo z refleksijo umetnosti, kar kritika je. Grobi kapitalistični obrat, da ne uporabim besede neoliberalski, nas je pripeljal v stanje, ki mu nismo kos. Kaotično, brez jasne vizije. To se lahko vidi na vsakem koraku. V času Avstro-Ogrske, za vsak slučaj bom skočil daleč nazaj, je nekdo odločil, da se bo v vsakem mestu zgradilo gledališče, in se je v kratkem času zgradilo mnogo gledališč, odločili so se, da je železnica prihodnost, in so jo zgradili. Vse sile so vložili v izpeljavo projektov, ki so si jih zadali. Situacija danes pa je taka, da se dogovorimo, da bo Slovenija "zelena", potem pa zgradimo Teš 6. Pri uresničitvi vizij so zelo pomembne kompetence in konkretne odgovornosti. Vemo, da je prvega malo, drugemu se pa vsi izogibajo. Pišemo strateške načrte, sprejemamo jih, izpolnjeni so pa na pol ali izpeljani popolnoma drugače. V prejšnjem in predprejšnjem nacionalnem programu za kulturo je bilo zapisano, da je prenova Drame nujnost. Seveda še vedno delujemo v starih prostorih.

Novi mandat bo verjetno namenjen utrjevanju že vpeljanih stvari, ker je potrebna določena časovna kontinuiteta, da se neka stvar obdrži.
Škoda bi mi bilo, da na primer ne bi bilo več festivala. Verjamem, da je to izrednega pomena tako za Dramo kot za mesto in državo. Zelo veliko napora je potrebnega za ustanovitev takega festivala, veliko odrekanj, veliko "udarniškega" dela, ampak temu smo se zavezali in veseli smo, da nam je uspelo. Tak festival bi lahko postati jedro nečesa velikega. Dogovarjam se z drugimi gledališči, da bi ga razširili, da bi tudi ministrstvo in mesto prepoznala, da lahko mesto na gledališki zemljevid postavi le neki mednarodni, velik festival. Gledališče ne sme biti muzej ali arhiv, ampak mora odpreti vrata. Prav tako bi mi bilo žal nedeljskih koncertov, še najbolj pa vseh programov, ki so namenjeni "vzgoji" občinstva in jih imenujemo Mlada Drama. Pedagoškemu delu, pogovorom, natečajem, delavnicam …

Praznovali ste tudi osebni jubilej. To v vas poraja potrebo po inventuri?
Tega ne čutim kot prelomnico. Mogoče sem jo bolj, ko sem bil 50, ko smo se hecali, da sem na polovici. Ko govorim z mlajšimi kolegi, imam vedno občutek, da sem jim kos; da se lahko pogovarjamo, da se znam veseliti tako kot oni, plesati kot oni, jokati kot oni. Če sem z mladimi, se počutim zelo mladega, seveda pa me potem pogled v ogledalo ustavi (smeh).

K sreči imam tak poklic, pri katerem je radovednost bistvena, ta pa nima časovne omejitve.


Če že moram odgovarjati na 'očitke' o sezoni, ki je posvečena naši ustvarjalnosti, bi rad povedal, da so vsa besedila, ki so izbrana za naslednjo sezono, zelo povezana z današnjim časom. Hlapci so kanonsko besedilo o večnem boju med liberalci in konservativci, kar je v današnjem času več kot aktualno, Pohujšanje v dolini šentflorjanski, bolj kot katero drugo delo, razgalja značaj slovenskega življa, Matiček na humoren način govori o premoči zdrave pameti nad oblastno strukturo.


Seveda mi je bilo očitano razbijanje 'elitizma'. Ko sem predstavil svoj prvi program, je bil ta zelo dobrohotno sprejet. Seveda pa so se potem stvari spremenile, ker so uvedene spremembe za seboj potegnile marsikaj, kar mnogim, navajenim prejšnjega reda, ni bilo všeč. Najpogostejše pripombe so, da je vsega skupaj preveč, da bi morala biti Drama taka, kot je bila nekoč, da je trenutno preveč podobna kulturnemu centru. Osebno sem prepričan, tudi praksa vseh primerljivih evropskih gledališč mi pritrjuje, da morajo biti vrata gledališča odprta, da se morajo zadržki in strahovi pred elitnimi dogodki razbiti.


Gospodarska kriza je mogoče res končana, vendar to ne pomeni, da se je končala za vse. Za kulturo prav gotovo ne. Bojim se, da se krizno stanje poskuša uzakoniti. Vsi ukrepi in restrikcije ostajajo v veljavi. Začetek krize je prinesel različne oblike varčevanja, ki so dejansko odnesle tretjino prejšnjega financiranja.


Prav čudežno je, kar nam v Drami uspeva v razmerah, ki jih imamo. Gre za vrhunski kolektiv, izvrstne igralce, vsestransko tehnično ekipo, maloštevilno, a efektno upravo, ki ji letno uspe izvesti do 500 predstav in prireditev na zelo visoki ravni.


Vsakič, ko dobim dopis z ministrstva, bi šel najraje nazaj v garderobo (smeh). Ne, vem, kaj je moja dolžnost, in jo poskušam po svojih močeh tudi opraviti.


Gledališče ne sme izgubiti stika z okoljem. Staranje občinstva v Evropi je dejstvo. Zahteve novega občinstva pa so se bistveno spremenile in tudi sprememba učnih načrtov se očitno pozna.


Delam s kolegi in prijatelji, s katerimi smo dolgo delovali v utečenem sistemu, zato se je težko čustveno umakniti in postaviti distanco. Spremembo sem moral najprej napraviti pri sebi. Želim si, da bi spremembe sprejemali skupaj, ampak vedno je nekdo, ki se izpostavi in jih predlaga. Trenutno sem tisti, ki predlaga in tudi zagovarja. To je moja dolžnost. Ampak saj te spremembe tudi niso tako drastične.


Ena od novosti, ki jih je uvedel med svojim vodenjem Drame, je kavarna, ki je bila predtem prostor, kjer so se igralci med odmori osvežili in - ko je bilo to še dovoljeno - kadili. Foto: MMC/Sandi Fišer
Drama v soboto z dvojno premiero začenja novo sezono, ki je posvečena temeljem slovenske dramatike. Foto: MMC/Sandi Fišer
Med njegovimi tremi otroki je šel po igralski poti sin Filip. Foto: MMC/Sandi Fišer
Mladim režiserjem in igralcem skušajo kljub restrikcijam odpreti vrata za njihovo ustvarjanje. Foto: MMC/Sandi Fišer
Na vprašanje, kako naporno je na gostovanje oditi hkrati v vlogi ravnatelja in igralca (s Faustom so bili na Kitajskem), odgovarja: "Imam odličnega sodelavca, Jerneja Pristova, ki je vodja vseh teh potovanj in ki vodi tudi službo za mednarodno sodelovanje. On je glavni organizator, jaz sem v tistem trenutku samo igralec, razen kadar mi preda dolžnost, da se srečujem z direktorji. Takrat je on šef (smeh)." Foto: MMC/Sandi Fišer
Kot pravi, v druženju z mlajšimi kolegi mimogrede pozabi, da je med njimi (več)desetletna razlika. "Če sem z mladimi, se počutim zelo mladega, seveda pa me potem pogled v ogledalo ustavi (smeh)." Foto: MMC/Sandi Fišer
Zaposleni dnevi v Drami: prejšnji teden so odprli razstavo prijav za natečaj prenove Drame, ta teden pa se že začenja nova gledališka sezona. Foto: MMC/Sandi Fišer
V novi sezoni bo igral v dveh manjših vlogah, sicer pa se bo v celoti posvetil ravnateljevanju. Foto: MMC/Sandi Fišer
V drugem mandatu želi utrditi že uvedene spremembe in uvesti še kakšne nove. Glavni zalogaj pa bo prenova Drame. Foto: MMC/Sandi Fišer
Zelo je ponosen na Drama Festival, za katerega si želi, da bi z leti postal pomembna točka na zemljevidu evropskih gledaliških festivalov. Foto: MMC/Sandi Fišer

Oder


Gorici z obeh strani meje bosta skupaj postali prestolnica plesa

Hamlet v mariborski Drami: Instant tragedija brez temeljnih vprašanj

Mesto žensk z uprizoritvami o materinstvu, ženskah, spolu in hoji

Predpremiera Heroja 2.0 – Predstave vseh predstav v Španskih borcih