Glasba

Iztok Mlakar: Vedno znova si v tem poslu začetnik

MMC-jev intervju z Iztokom Mlakarjem
Klavdija Kopina|28.12.2017 ob 06:48
Ljubljana/Nova Gorica - MMC RTV SLO
Devet let po enem izmed najbolje prodajanih slovenskih albumov prejšnjega desetletja Romance brez krjance je primorski bard Iztok Mlakar izdal dolgo pričakovani novi, peti studijski album. Foto: BoBo/Srdjan Živulović

Je dramski igralec, je interpret, predvsem pa je pronicljiv opazovalec sveta. "Ni konja, na katerega bi sedel in rekel: 'Zdaj sem pa na konju!'" je poudaril Iztok Mlakar v pogovoru za MMC.

Javnosti je znan predvsem kot avtor domiselnih in včasih hudomušnih šansonov. V njih poje o večnih temah, kot so ljubezen, minevanje in smrt, pa tudi o življenjskih radostih (vino, dobra domača hrana) in boju malega človeka za pravico. "Ne opažam, da ne bi bilo svobode govore. Bolj se bojim, da ni pameti govora. Nobeden, ki se pojavlja, ne pove več nič pametnega. In tudi ljudje niso več pripravljeni sprejemati kaj pametnega. V tem je težava pri svobodi govora. Saj lahko vsak reče, kar koli hoče. To je tudi težava. Ni stvari, ni nizkotnosti, ki bi bila kazensko preganjena. Tudi največja kozlarija, žalitev, nima svoje posledice. Bolj je težava, da človek za svoje besede ni pripravljen prevzeti odgovornosti," je poudaril Mlakar.

Zgoščenko Iztoka Mlakarja je možno kupiti na spletni strani ZKP RTV Slovenija.

Brez večjega pompa je ob koncu leta izdal svoj deveti studijski album Porkaeva!. Večino skladb je odpel v goriškem narečju, nekatere pa tudi v cerkljanskem. "Vem, da je pri komedijah šlo prvih pet minut v smeti zaradi tega. Potem pa je občutek, kot da igraš pred domačim občinstvom. Preprosto se percepcija aktivira. Mogoče ne razumejo kakšne besede, ampak se iz konteksta vedno razbere, o čem govorim," je še dodal Mlakar.

Cel pogovor z njim si lahko preberete spodaj.


Začniva tam, kjer sva končala dogovarjanje za ta pogovor: "Čas bo pa tako in tako vedno problem." Kako blizu so vam koncepti prostorov, kjer plačaš zgolj za čas, ki ga preživiš v njih, in ne za storitve, ki vam jih nudijo tam?
Lepo se razvijajo. Počasi bo nastopajoči, če bo želel kje igrati, v kakšnem lokalu, moral plačati, da bo lahko prišel, igral in šel. Smo zelo blizu tega.

Ob izidu vašega albuma Pokraeva! se je poudarjalo to, da je minilo devet let od izdaje vašega zadnjega albuma. Kako vi gledate na to kulturo, ki je obsedena s številkami? Ki vrednoti zgolj v obliki številk in kjer večja številka velja za večji uspeh.
Tisto, kar lahko prešteješ, nič ne šteje. Tisto, kar šteje, pa se ne da prešteti.

Koliko dajete sami pozornosti na čas? Na minevanje. Koliko dopuščate, da vas čas definira?
Ha, ha, ha … Vprašate 56 let starega človeka (smeh).

Mislim, da boljšega naslovnika za to vprašanje ni.
Mogoče še kakšen starejši. Precej starejši. Če delaš, ustvarjaš, gradiš neko stvar naprej, čas teče po normalnih tirih, ki se sami ravnajo.

Potrebujete z leti več časa za ustvarjanje?
Z leti malo pade kondicija, čeprav ne preveč, samo napore daljša. Naučiš se bolj racionalno upravljati moči, ki ti še ostajajo. In zaradi tega postajaš – vsaj v enih stvareh – bolj učinkovit. Ko si mlad, lahko razsipaš z energijo, ko si starejši, pa moraš malo bolj previdno voziti. In to je mogoče celo bolje.

Se pravi: hiti počasi.
Ja. Predvsem pa pridi na cilj (smeh).

Kaj je bil razlog, da ste se na albumu poigrali s tematikami, ki niso tako omejene z rokom trajanja? Recimo biblijski motiv Adama in Eve.
Pri tem nisem preveč izviren. Konec koncev je imel tudi Leonard Cohen precej takšnih motivov. Izpostavim lahko tudi italijanske avtorje, kjer je to precej pogosta tematika. Gre za vsekulturno tematiko oziroma steber izhaja iz naše tradicije, zato lahko tudi lobiraš na nekaj, kaj je povsem prezentno. Nisem pa se je lotil z velikim načrtom, da bi to počel namenoma. Tema se je dotaknila mojih komedij, ki sem jih pisal sočasno.

Lahko rečemo, da z njo ostajaš v nekem območju varnosti? Da ne izdaš preveč svojega zasebnega življenja, a vseeno preko te vsesplošne teme preneseš sporočilo med ljudi.
To je vedno moje osebno občutenje. Vedno človek pripoveduje o svojem razmišljanju, o samem sebi. To ni občutek varnosti. Konec koncev umetnost ni najbolj varna, kar se tega tiče. Kadar si zavrnjen, kadar narediš nekaj, kar ne pride ne ljudi – iz izkušenj povem –, zelo boli. Zdi se mi, da moraš v fazi ustvarjanja vedno najti sporočilo. Nekaj moraš nekomu povedati. Ne, da se greš nekaj, kar zadovolji samo tebe. Zame je pri umetnosti v ospredju vedno drug.

Kolikokrat vas je neuspeh zabolel?
O, neprestano. Oh … Ni konja, na katerega bi sedel in rekel: "Zdaj sem pa na konju." Vedno znova si v tem poslu začetnik. Res je, da ne bolijo več stvari, kot so na začetku. Veš, da imaš veliko možnosti, da boš preživel. To veš iz izkušenj. Drugače pa je vedno enako.

Če se vrnem na album: zakaj v vaši skladbi Izvirni greh Bog govori v pravilni slovenščini?
Ne govori samo v pravilni slovenščini, ampak ima zelo znan naglas. Govori pa zato, ker se mi zdi lepo poigravati s plastmi in zvrstmi jezika. Tudi človek v skladbi Ajnglc govori v cerkljanščini, ki je še precej bolj trd, arhaičen jezik – ravno zato, da se lahko iz te grobosti izleže nekaj nežnega.

Kaj izgubljamo s tem, ko ne gojimo narečij? Še več: začeli smo jih stereotipizirati. To se lepo opazi v zabavnih oddajah, kjer narečje - sploh štajersko ali dolenjsko – takoj asociira na kmečki humor.
Tako je. Tudi v komedijah je tisti, ki govori v dialektu, označen za debila. Totalnega kretena. A včasih opažam, da ravno tisti, ki so najbolj kratki, govorijo knjižno slovenščino. In obratno. Za dialekt se mi danes zdi, da ni tako krivično obravnavan. Ko sem bil mlad, se je veliko bolj izganjal iz šol in sploh v pogovornem jeziku. Smešno je bilo poslušati nekoga, ki ni bil vajen nastopanja, na televizijskem intervjuju, poskušal v svojem znanju knjižne slovenščine izoblikovati neke stavke in je bilo grozno smešno. Ponižujoče. Sploh ob zavedanju, da bi lahko svoje misli v dialektu fantastično izrazil. Kar završalo bi skozi zaslon, kaj in kako misli.

Razmišljam kot komedijant, kot človek, ki nastopa, ki mu je govorjeni jezik sredstvo, da izgubljamo tisti naravni stik z govorjeno besedo. Melodijo oziroma onomatopejskost, nabor izrazov, ki so fenomenalni v dialektu. Saj se je zdaj dialektologija precej razvila. Ni več tako hudo. V mojem času pa je bilo precej blasfemično.

Moram priznati, da sem se z vašo glasbo prvič srečala v osnovni šoli, ko nam je med poukom tovarišica predvajala vaš album in ob tem poudarjala: "To so zgodbe, to so besede!" A se mi je zdelo vse skupaj neka vesoljska vesoljščina, češ: "Kaj zdaj ta govori? Kje so podnapisi?"
(Smeh). Vedno, ko nastopam z narečjem … Seveda živ nastop je nekaj drugega kot samo zvok. Če vidiš živega človek, ki poleg še gestikulira, kar mi Primorci pod tem latinskim-romanskim vplivom zelo počnemo, je to seveda takoj jasno. Zraven imaš pripovedovalca, ki govori v vesoljski vesoljščini, kot ste se vi izrazili, in povrh vsega je še prisoten del pantomimike. Tako da vse skupaj izpade kot igra pantomime – ne, hecam se (smeh). Precej bolj jasna in nazorna je interpretacija v živo. Pri živih nastopih opažam, da se s časom ljudem – kot da imajo nekje v sebi, v svojem trdem disku, nekje spravljeno – odpre neka mapa slovensko narečje. Zato se po petih ali desetih minutah odpre. Vem, da je pri komedijah šlo prvih pet minut v smeti zaradi tega. Potem pa je občutek, kot da igraš pred domačim občinstvom. Preprosto se percepcija aktivira. Mogoče ne razumejo kakšne besede, ampak se iz konteksta vedno razbere, o čem govorim.

Koliko pri tem pomaga, da ste igralec in da je poudarek na interpretaciji?
Ne razmišljam kot igralec. Nisem literat. Zaradi tega sem posegel po dialektu, ker že takoj implicira na izgovor, melodijo, barvo … Pri knjižni slovenščini, ki je fantastična – imamo veliko srečo -, je pomanjkljivost, da ni naravnih govorcev. Nihče se ne rodi z veščino obvladanja knjižne slovenščine. S pomočjo eksperimentiranja jo je treba iskati. Dialekt pa je že v začetku govorjen jezik – narejen za govorjenje, in ne pisanje. Gledališko zelo zanimiv.

Kako se znajdete v družbi podob in slik, kjer samo še gledamo slike, videoposnetke? Kjer ni več koncentracije, da se berejo daljša besedila ali pa posluša sočloveka.
To je vprašanje za koga drugega, ampak vedno se spomnim na anekdoto, ko pride grof h kmetu, ki je začel obdelovati zemljo, ki ni bila od nikogar. Pride in reče: "Poslušaj, to je moje." Kmet mu odgovori: "Kako vaše?" Grof reče: "Ja, seveda, moje je. Zemlja je moja, potok je moj, gozd je moj, drevesa so moja, zrak je moj. Pazi, dihaj ga počasi, ker je moj. Imam pogodbo od Boga tukaj napisano. Kaj znaš čitati, kmet? Ne znaš. Ja, kako ti naj pomagam?" Če postanemo nepismeni, če se ne bodo ljudje spet začeli ukvarjati s tem – branje je seveda nekaj drugega, branje je ustvarjanje svojih slik in svojega likovno-referenčnega prostora -, če bo to res izginilo … Dela se, kot da bi bila res močna roka, ki bdi nad poneumljanjem ljudi. Res se nagibamo h katastrofi. Če pogledamo v zgodovino: vedno je tako. Tik preden je nastopila največja katastrofa, je bila pred tem velika stopnja neumnosti. In potem je prišlo do vojne ali česar koli drugega, za tem so se za nekaj let spametovali in se spet začeli nagibati h katastrofi. Očitno smo nagnjeni k ponavljajočim se ciklusom.

Glede na to, da javni kraji postajajo vedno bolj nadzorovani, kaj se dogaja s svobodo govora, ki je včasih veljala za gostilne, oštarije?
Ne opažam, da ne bi bilo svobode govore. Bolj se bojim, da ni pameti govora. Nobeden, ki se pojavlja, ne pove več ničesar pametnega. In tudi ljudje niso več pripravljeni sprejemati kaj pametnega. V tem je težava pri svobodi govora. Saj lahko vsak reče, kar koli hoče. To je tudi težava. Ni stvari, ni nizkotnosti, ki bi bila kazensko preganjena. Tudi največja kozlarija, žalitev, nima svoje posledice. Bolj je težava, da človek za svoje besede ni pripravljen prevzeti odgovornosti. Drugače takšnih kozlarij marsikdo ne bi govoril. Ker se to dogaja, se nagibamo k spodnjemu delu kroga v zgodovini, očitno. Bo neumnost spet prišla do stopnje, da naredimo kolateralno kozlarijo, ki bo povzročila smrt nekaj milijonov ljudi, in potem se bomo spet spametovali.

Se pravi, neumnost največji je osmi smrtni greh.
Ja, zagotovo, ker povzroča vse druge.

Kakšen je vaš odnos do harmonike? Zakaj – morda še bolj kot kitara – dopolnjuje vaše razmišljanje o svetu?
Ker je čudoviti inštrument. Edini, ki se še vedno malo razvija. In tudi zaradi odpora, ki je bil prisoten že na mojem samem začetku pri moji prvi plošči. Takrat je bila nekaj grdega, nekaj povezana samo z … (začne oponašati diatonično harmoniko na melodijo Na Golici op. a.). Poznam jo zaradi krajev, v katerih živim, da je lahko veliko bolj subtilna, če to želi umetnik. Zato smo jo uporabili.

Po navadi letijo šale na bobnarje in basiste, kako to, da ste se vi "spravili" na kontrabasista?
Nisem se spravil.

No, postavili ste ga v ospredje.
Ja, postavil sem ga v ospredje (smeh). Vedno solistu gleda v rit. In ker je on tisti, ki povzroča harmonijo. Je tisti element akorda, ki ga ljudje vedno pozabijo. Tisti ljudje v ozadju. Tisti, ki niso solisti. Težava pri človeštvu je, da bi bili radi vsi solisti in pozabljajo na polifonijo.

Ravno to, vsi bi bili radi solisti, kar omenjate tudi v skladbi Kontrabas. Je lažje, če si skupaj sam ali je huje, če si osamljen v družbi?
Saj na takšen način, da želijo postati vsi solisti, so osamljeni v družbi. Ni ansambla. Ni orkestra. V pametnem orkestru so vsi … Ne bom rekel, da so enakovredni, so pa enakopravni. Nekdo, ki igra triangel, se ve, da je manjvreden od dirigenta, ampak to še ne pomeni, da ga je treba pozabiti in mu odvzeti človeško dostojanstvo.

"Bit, kar si, ni sramota. Nisi sam kriv, da si šuoln," tako v skladbi Šuoln. Zakaj primerjava s šuolni?
Saj je očitno. So prav tako v paru in prehodijo pot, dokler ne postanejo stari. Je pa tudi res, da sem že slišal, da marsikateri par reče svoji polovici: Ti moj stari šuoln. To se mi zdi simpatično.

Samo, da ni copata.
Copata ne rata iz šuolna. Šuoln je šuoln, copata je že od rojstva copata.

Lahko vaša besedila živijo v odsotnosti glasbe? Oziroma kaj je razlog, da poleg albuma v ovitku niste priložili še knjižice z besedili?
Ker je to govorjen jezik. Ne deluje napisan. Konec koncev tudi vsa poezija, če pomisli človek, zaživi šele na glas. Ne moreš je brati tiho v sobi. Zamudiš marsikaj. Na glas dobi zvok, barvo. Beseda zaživi. Bojim se tudi zapisovati besedila, ker ti fonetični znaki niso adekvatni. Lahko bi prišlo do kakšnih čudnih branj.

Pravite: "Kako srečen boš, če kdaj nisi nesrečen? Kdaj ste nazadnje tvegali?"
V teh letih, kot sem jaz, ne moreš več toliko tvegati, ampak še vedno tvegam. Zakaj ne bi tvegal? Tvegaš že s tem, da živiš. Življenje je tako ali tako smrtno nevaren projekt z jasnim izidom. Da bi pa zaradi tega zdaj ne vem kaj tvegal … Tvegaš vedno znova, ko stopiš na oder. Tudi če je ne vem katera repriza. Vedno je povezana s tveganjem.

Trema ostaja?
Ja. Ni več panična trema, ampak koristna. Boh varej, da je ni. Trema te pripravi, ti zašili čute. Je kot neke vrste kofein. Je pa res, da je prisotna pet minut pred nastopom. Prej je vse v redu, toda ko stopiš na oder, pride. To je govoril že Pavarotti – on je govoril o petnajstih minutah pred nastopom, ki jih ne bi privoščil niti najhujšemu sovražniku.

Zakaj je v vaših skladbah ženska baba?
Kaj se vam zdi ženska lepši izraz?

Ne vem.
Baba je … Zakaj bi morala biti beseda baba vedno nekaj pejorativnega?

Po mojem zato, ker se pogosto uporablja v žalitvah.
"Ona je pa res orng baba", "Taka baba, ku je ta, ej." Nobena izmed teh ni pejorativna.

Kje je hram demokracije? V parlamentu ali v gostilni?
Hram (smeh). Pri nas uporabljamo hram za vinsko klet. Drugače pa, da ne govorimo o nobenem hramu demokracije. To pa je pejorativno.

Koliko vas sploh zanima politika? In koliko se je politika zanimala za vas? So vas klicali kdaj, da bi nastopali na kakšnih zborovanjih strank?
Se je zanimala zame. Jasno, da se tudi sam zanimam za politiko, za to, kar se dogaja. Kaj ti pomaga, če se ne zanimaš za politiko in si apolitični človek? Grki so temu rekli idiotis. Če se politika s tabo ukvarja, vpliva na življenje. Da bi se aktivno ukvarjal s politiko, pa ne vem, od kod ta ideja … Niste prvi, ki to omenjate. Politika me v tem smislu prav nič ne zanima.

Mene zanima, ali so vas klicali kdaj za nastopanje in kakšen je bil vaš odgovor?
So že. Pred precej leti so me celo spraševali, ali bi kandidiral, pa sem se jim samo prijazno zahvalil.

Belo ali rdeče – vino?
Oboje. Vedno. Čez dan belo, ponoči črno.

Ponoči je vsaka krava črna.
Ja … Vino ne.


Vedno človek pripoveduje o svojem razmišljanju, o samem sebi. To ni občutek varnosti. Konec koncev umetnost ni najbolj varna, kar se tega tiče. Kadar si zavrnjen, kadar narediš nekaj, kar ne pride ne ljudi – iz izkušenj povem –, zelo boli. Zdi se mi, da moraš v fazi ustvarjanja vedno najti, sporočilo. Nekaj moraš nekomu povedati. Ne, da se greš nekaj, kar zadovolji samo tebe. Zame je pri umetnosti v ospredju vedno drug.


Razmišljam kot komedijant, kot človek, ki nastopa, ki mu je govorjeni jezik sredstvo, da izgubljamo tisti naravni stik z govorjeno besedo. Melodijo oziroma onomatopejskost, nabor izrazov, ki so fenomenalni v dialektu. Saj se je zdaj dialektologija precej razvila. Ni več tako hudo. V mojem času pa je bilo precej blasfemično.


Ne razmišljam kot igralec. Nisem literat. Zaradi tega sem posegel po dialektu, ker že takoj implicira na izgovor, melodijo, barvo … Pri knjižni slovenščini, ki je fantastična – imamo veliko srečo -, je pomanjkljivost, da ni naravnih govorcev. Nihče se ne rodi z veščino obvladanja knjižne slovenščine. S pomočjo eksperimentiranja jo je treba iskati. Dialekt pa je že na začetku govorjen jezik – narejen za govorjenje, in ne pisanje. Gledališko zelo zanimiv.


Ne opažam, da ne bi bilo svobode govore. Bolj se bojim, da ni pameti govora. Nobeden, ki se pojavlja, ne pove več nič pametnega. In tudi ljudje niso več pripravljeni sprejemati kaj pametnega. V tem je težava pri svobodi govora. Saj lahko vsak reče, kar koli hoče. To je tudi težava. Ni stvari, ni nizkotnosti, ki bi bila kazensko preganjena. Tudi največja kozlarija, žalitev, nima svoje posledice. Bolj je težava, da človek za svoje besede ni pripravljen prevzeti odgovornosti. Drugače takšnih kozlarij marsikdo ne bi govoril. Ker se to dogaja, se nagibamo k spodnjemu delu kroga v zgodovini, očitno. Bo neumnost spet prišla do stopnje, da naredimo kolateralno kozlarijo, ki bo povzročila smrt nekaj milijonov ljudi, in potem se bomo spet spametovali.


Saj na takšen način, da želijo postati vsi solisti, so osamljeni v družbi. Ni ansambla. Ni orkestra. V pametnem orkestru so vsi … Ne bom rekel, da so enakovredni, so pa enakopravni. Nekdo, ki igra triangel, se ve, da je manjvreden od dirigenta, ampak to še ne pomeni, da ga je treba pozabiti in mu odvzeti človeško dostojanstvo.


Na albumu, ki ga je naslovil Porkaeva!, je devet ravno prav zabeljenih songov, ki so bolj svetli od tistih na predhodnih izdajah. "Več let, kot je za mano, manj pesimizma je v mojem doživljanju sveta," je povedal Mlakar med nedavno predstavitvijo albuma na Valu 202. Foto: BoBo/Srdjan Živulović
"Ironija, ironična distanca, humor, smeh in nasmeh so plodovi zrelosti," je še dodal. Že v Pašjonu je segel po svetopisemski motiviki: "Ta mitologija je del vseh nas, pa če si veren ali ne. Vedno pravim, da Bog že ve, zakaj me je napravil ateista." Foto: BoBo/Srdjan Živulović
Mlakarja v skladbah tudi tokrat spremlja glasbenik David Šuligoj. Foto: BoBo/Srdjan Živulović
Izid albuma je napovedal prvi singel z njega, ljubezenska pesem Šuolni, ki so jo Mlakarjevi sledilci lahko že slišali v gledališki uspešnici Pašjon in na Mlakarjevih nastopih. Foto: BoBo/Srdjan Živulović
Je avtor številnih songov za gledališke igre, predvsem pa je znan kot avtor in pevec svojih pesmi v slogu šansonov. Leta 1993 je prejel Ježkovo nagrado. Foto: BoBo/Srdjan Živulović
Je prvak SNG Nova Gorica in je na odru tako rekoč vsak dan, zato so njegovi koncerti redki. Foto: BoBo/Srdjan Živulović
Na albumu so zbrane skladbe Izvirni greh, Volitve, Ajnglc, Kontrabas, Ja, Belo in rdeče, Šuolni, Hudič!!! in Čuoja. Foto: BoBo/Srdjan Živulović
Splošni slovenski javnosti je znan predvsem kot avtor domiselnih in včasih hudomušnih šansonov. Foto: BoBo/Srdjan Živulović

Glasba






Več rezultatov iskanja