Avtomobilnost

Avtoradio je z nami že skoraj sto let

Zgodovina avtoradia
Matija Janežič|17.02.2019 ob 08:10
Ljubljana - MMC RTV SLO

Radio se je začel v sodobni družbi bolj množično pojavljati v dvajsetih letih prejšnjega stoletja in na začetku je šlo za zelo nerodne aparature z med seboj ločenimi komponentami, ki so jih pogosto sestavljale škatla s samim radiem, ločeni zvočnik in svinčeve baterije, ki so vsebovale kislino in zato niso bile ravno prenosljive, ter antena, ki je morala biti precej dolga. Takšnih naprav seveda ni bilo mogoče namestiti v avtomobil. A razvoj tehnike je kmalu prinesel pomanjšanje komponent, ki so jih nazadnje združili v enotno škatlo, ki je postajala tudi vse bolj prenosljiva in sčasoma so na trg prišli prvi prenosni radii.

Prodor v tridesetih letih
Tudi do prvih poskusov, da bi radio vgradili v avtomobil, je prišlo precej zgodaj. Sprva so bili to zgolj prenosni radii, ki so jih uporabljali v avtomobilih, zato so jih pogosto imenovali ' potovalni radii'. A takšne radie so lahko pretežno poslušali le med postanki, saj so med vožnjo poslušanje omejevali različni dejavniki, kot so bili šibki zvočniki, hrup in vibracije avtomobila in podobno.

V tridesetih letih je končno prišlo do preboja, ki je med drugim omogočil, da so lahko radio zaščitili pred motnjami zaradi avtomobilske elektronike in ga priključili neposredno na akumulator. Radii, ki so jih ponujale znamke, kot sta bili Motorola, ki je nastala prav kot proizvajalka avtoradiev, ali Blaupunkt, ki ga je prav za ta namen ustanovil Bosch, so si počasi utrli pot v avtomobile. Seveda so bili to radii, ki so sprejemali signale iz območja srednjih valov AM, ki so tedaj prevladovali v radijskem oddajanju.

Prvi vrhunski audio sistemi
Avtoradii so z napredkom elektronike postajali vse manjši in do leta 1950 so se skrčili v enotno ohišje, ki je bilo vgrajeno za armaturno ploščo, edina zunanja komponenta pa je ostal zvočnik. Leta 1953 je bil predstavljen legendarni radio becker mexico, ki velja za prvi vrhunski audio sistem, ki so ga vgradili v avtomobil, in je lahko predvajal tudi signal ultra kratkih valov FM, ki se je začel tedaj uveljavljati v radijskem oddajanju. A to so bili le začetki, saj se je sprejem signala FM v avtomobilih uveljavil šele v začetku šestdesetih let.

V petdesetih letih so se pojavili tudi prvi predvajalniki glasbe po želji, prvi avtomobilski kompaktni magnetofoni, ki pa so imeli kratek rok trajanja, saj so jih že v sedemdesetih letih nadomestile kompaktne kasete, te pa so v devetdesetih letih zelo počasi, saj so se marsikje v kombiniranih enotah še dolgo ohranile ob njih, nadomeščali predvajalniki zgoščenk. Ti se zdaj iz avtomobilov umikajo sodobnejšim in še bolj prenosnim formatom. V šestdesetih letih so se pojavili tudi prvi stereoradii, ki so bili sprva zasnovani tako, da so prednji zvočniki predvajali en kanal, zadnji pa drugega, kmalu pa se je uveljavila sedanja razvrstitev levo-desno.

Digitalni radio za višjo kakovost poslušanja
V začetku osemdesetih let je kot skupni evropski projekt začel nastajati digitalni radio DAB, ki bo počasi nadomestil predvajanje po standardu FM. Leta 1981 ga je začel razvijati nemški inštitut za radijsko tehniko, leta 1985 so ga v Ženevi prvič predstavili, leta 1988 pa so v Nemčiji izvedli prve oddaje signala. Leta 1986 je nastal evropski konzorcij za razvoj digitalnega radia, ki ga je od leta 1987 naprej razvijal v okviru evropskega raziskovalnega programa Eureka. Signal DAB je 1. junija 1995 prva začela oddajati norveška postaja NRK Klassik, septembra istega leta pa sta ji sledila še britanski BBC in švedski radio SR. Februarja 2007 so digitalni radio DAB nadgradili v DAB+, s čimer je postal precej učinkovitejši, poleg radijskih programov pa je omogočil tudi prenose dodatnih vsebin.

In za kaj pravzaprav gre pri digitalnem radiu? Radijski signal se je tradicionalno prenašal prek analognega signala z ultrakratkimi (FM) ali kratkimi (AM) valovi in radijski sprejemnik mora biti po potrebi nastavljen na vsako frekvenco, ki porabi precej širok frekvenčni pas. Oddajanje posameznega oddajnika je precej omejeno, hkrati pa je omejen tudi nabor frekvenc oziroma postaj, ki jih lahko poslušamo na določenem območju. Digitalni sistem oddajanja v nasprotju z analognim omogoča "multipexing" oziroma hkraten prenos več signalov prek enega kanala, signali pa so tudi zakodirani, kar zmanjša velikost podatkov, ki jih je zato lahko več. Radio DAB+ lahko torej v določenem frekvenčnem razponu prenaša več radijskih postaj in drugih vsebin, bolj odporen pa je tudi na motnje, ki izhajajo iz slabega sprejema in preletanja signalov različnih oddajnikov, kar seveda prinaša višjo kakovost poslušanja.

Avtomobilnost 134: DAB kmalu obvezen

Avtomobilnost






Več rezultatov iskanja