Irena Shyama Hlebš: "Sem motociklistični 'frik'. V mojem srcu je Rossi."

V Braziliji spoznala nogometnega zvezdnika Ronalda

"Prvi dan, ko sem prišla v športni program, sem imela velik cmok v grlu, saj me je skrbelo, da si bodo mislili, da sem 'kar ena razvedrilka'," je dejala Irena Shyama Hlebš, ki je pustila oddajo Na lepše in jutranji program za seboj in postala "polnokrvna" članica športnega uredništva na TV Slovenija.

29. september 2017 ob 06:36
Ljubljana - MMC RTV SLO
Shyama vodi športna poročila ob 13. uri in pripravlja športne prispevke. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić

Shyama se je že kot najstnica preizkusila kot voditeljica priljubljenih Videospotnic, za pet let odšla v Brazilijo, nato pa postala ena izmed voditeljic turistične oddaje Na lepše. Sodelovala je tudi v jutranjem programu TV Slovenija in kot voditeljica kontaktne oddaje Halo TV, a ves čas si je želela priti v tretje nadstropje stavbe na Kolodvorski, kjer ima svoje prostore športni program. Želja se je pred nekaj tedni uresničila, Irena Shyama se je pridružila "športnikom". "Nisem zamenjava za Sanjo Modrić, njen odhod in moj prihod je bil bolj splet naključij," je dejala voditeljica v pogovoru za MMC, v katerem je razlagala tudi o navdušenju do adrenalinskih doživetij in potovanj, ljubezni do Brazilije in želji, da bi se naučila ruski ali kakšen skandinavski jezik.

Kako je prišlo do sodelovanja v športnem programu - ste sami potrkali na njihova vrata ali so vas oni povabili?
V športno uredništvo sem si želela od nekdaj. Tudi sama sem bila športnica, obiskovala sem športno gimnazijo in trenirala atletiko. Bila sem ena izmed treh deklet, ki smo v Sloveniji začele trenirati skok s palico. Šport me že dolgo zanima. Ko se je ustanovila televizija TV3 - sama sem takrat še obiskovala osmi razred osnovne šole -, so me povabili k sodelovanju. Takratni urednik mi je rekel, naj pripeljem nekaj gostov, da me bodo preizkusili, kako se znajdem pred kamero. In res sem povabila Boruta in Britto Bilač. Ko smo prišli v studio, pa so mi povedali, da moram hitro v masko, saj imam čez deset minut vklop v živo. To je bila moja prva televizijska izkušnja.

Ko sem začela delati na nacionalki, so se priložnosti, da bi pokrivala šport, vedno malo odmikale. Vedno sem si želela, a ni bilo ne časovne priložnosti ne kadrovske potrebe po tem. Tudi ko sem sodelovala pri oddaji Na lepše, sem vanjo vedno skušala vpeljati tudi šport. Nekajkrat sem omenila svojo željo takratnemu vodstvu športnega programa TV Slovenija. Letos pa se je ponudila priložnost. Ko sem delala v jutranjem programu in pri oddaji Halo TV v Programu Plus, se mi je zdelo, da stagniram, in sem si zaželela spremembo. Prišla sem do zdajšnjega urednika športa Mihe Žibrata in ga vprašala, ali potrebuje novega novinarja. Dejal mi je, da potrebuje nov obraz. Pogovori so bili uspešni, prišla sem v športni program - in zdaj sem srečna.

Boste še naprej sodelovali tudi v oddajah, iz katerih vas poznamo prej?
Ne, zdaj sem samo v športnem uredništvu. Upam, da bo tako ostalo. Zgodbo z oddajo Na lepše sem končala že pred letom in pol, saj čutim, da sem tej oddaji dala vse, kar sem lahko. Osem let sem iz tedna v teden obiskovala nove kraje in predstavljala nove zgodbe, zato se človek iztroši. Čeprav je Slovenija majhna, obstaja pri nas še veliko krajev, ki si zaslužijo, da jih v oddaji predstavijo. A vsako zimo sem že točno vedela, katera smučišča bomo obiskali, haha.

Kakšne so vaše naloge v športnem programu?
Začenjam delati različne prispevke. V športnem programu je načeloma tako, da imajo novinarji in voditelji točno razdeljene športe, ki jih pokrivajo. Glede na to, da sem prišlek, pobiram tisto, kar je še ostalo. A se ne pritožujem, v vsakem športu najdem kaj zanimivega. Nedavno sem posnela prispevek o strelstvu - trapu, ki je po novem olimpijska disciplina, prejšnji teden sem pokrivala svetovno prvenstvo v vožnji dvovpreg v Lipici. To je bil največji konjeniški dogodek v Sloveniji in najpomembnejši konjeniški dogodek na svetu. Septembra sem vodila tudi športna poročila ob 13.00.

Kateri športi pa so vam najbližji po duši?
Moj osnovni šport, ki si ga res želim tudi televizijsko pokrivati, je MotoGP. Sem motociklistični "frik", to je moj šport.

Ste tudi vi motoristka?
Ne, raje nimam motorja, ker vem, da sem prevelika adrenalinska odvisnica in da ne bi dolgo ostala na motorju. S takšnim motorjem sem se že peljala, a ti cestnošportni motorji niso za na cesto, z njimi se da iti le na dirkališče, kakršno je na Grobniku. Motorist je na cesti šibkejši člen.

Za koga navijate v MotoGP-ju?
Z leti sem postala zelo velika navijačica Valentina Rossija. Na začetku, pred 15 leti, se mi je Rossi zdel "pač Rossi", zdaj pa vidim, da je res dirkaški doktor in legenda motorističnega športa. Vsi dirkači so zanimivi. Jorge Lorenzo bo morda naslednje leto prvak glede na to, kako se razvija zgodba z Ducattijem. Marc Marquez je tako ali tako čudežni deček. Ampak v srcu imam Rossija. Že vrsto let spremljam vsako tekmo pa tudi vse treninge od petka dalje, in kvalifikacije. Pa ne le MotoGP, tudi Moto2 in Moto3. Zanimajo me tudi drugi športi, nujno moram omeniti vsaj še hokej in nogomet.

Ko smo vas prvič videli na športnih poročilih, smo takoj pomislili, da ste zaradi fizične podobnosti zamenjava za Sanjo Modrić. Vas motijo te primerjave?
Res me je kar nekaj ljudi že to vprašalo. Mislim, da nisem zamenjava za Sanjo Modrić. Razen tega, da sva obe svetlolasi in modrooki, ni nobene podobnosti med nama niti v načinu vodenja niti v načinu novinarskega dela. Primerjava me sicer ne moti, ker se s tem ne ukvarjam. Sanjo zelo spoštujem kot novinarko in voditeljico, zelo je simpatična. Motilo bi me, če bi mi že kar takoj dajali neko etiketo, a mislim, da bodo gledalci videli, da sem drugačna in da ne gre za zamenjavo - bolj splet naključij.

V preteklih dneh je Slovenijo zajela košarkarska evforija. Goran Dragić je dal ogromno intervjujev, a vprašanja so se ves čas ponavljala - o tem, ali bo še igral za reprezentanco, o občutkih po medalji, o Luki Dončiću kot svojemu nasledniku. Kaj bi ga vi vprašali, če bi imeli intervju z njim?
Novinarji so ga precej izčrpno spraševali o vsem, tudi moja kolegica Maja Hrvatin je pred dnevi naredila izvrsten prispevek. Ne, da je namen novinarja, da spravi sogovornika v jok, ampak da lahko novinar taka čustva spravi iz svojega gosta, se mi zdi vrhunsko. Sicer je bil Dragić tako ali tako v nekem evforičnem stanju takrat, pa vendar. Ona je spraševala takšne stvari, ki bi jih tudi sama, na primer kaj bi mu več pomenilo, NBA-prstan ali zlata medalja s Slovenijo. Je pa res, da o njem vemo vse, ni vprašanja, na katerega ne bi našli odgovora.

Ste dobili že kakšno kritiko na vodenje športnih poročil?
Ne, nisem, razen od znancev, kolegov in sodelavcev. Neka kolegica mi je sicer rekla, da me ni navajena v tej vlogi in da imam drugačen način vodenja kot drugi voditelji v športnem programu. Sama zagovarjam načelo, da mora biti vsak voditelj unikat in da je prav, da ima nekaj svojega. Sem pa toliko samokritična, da mi nobeno moje vodenje športnih poročil do zdaj ni bilo všeč. Sicer pred prvim vodenjem športa nisem mogla verjeti, da imam lahko po 20 letih še tako veliko treme, ampak mislim, da bolj zaradi kolegov v redakciji. Oni obvladajo šport, jaz pa sem prišla iz razvedrilnega v strokovno okolje. Od kolegov načeloma ni bilo negativnih kritik, od gledalcev pa še čakam odziv. Res bi se rada zahvalila vsem v športnem uredništvu, da se lahko učim od njih in da mi pomagajo. Moram priznati, da sem imela velik cmok v grlu, ko sem prišla prvi dan na delo k njim. Do zdaj smo se namreč poznali le s hodnikov in skrbelo me je, da si bodo mislili, da sem "kar ena razvedrilka", ki nima pojma o športu. Seveda nimam toliko znanja kot oni, šport sem do zdaj spremljala le iz lastnega veselja, se pa z veseljem učim od njih.

V novinarstvu ste že dolgo, nedavno ste postali tudi članica sveta delavcev RTV Slovenija. Katere so po vašem mnenju največje težave, ki pestijo novinarski poklic tako na ravni hiše kot v Sloveniji na splošno?
Mislim, da je novinarstvo pri nas na precej visoki ravni in da se novinarji soočajo predvsem z organizacijskimi težavami - tako znotraj hiše kot na splošno. Lahko govorim samo o novinarstvu v naši hiši, saj se mi zdi, da zunaj RTV-ja novinarstvo včasih izgubi vrednost ali si kakšen novinar dovoli preveč. Mi v hiši pa moramo ostati znotraj nekih okvirov, moramo se zavedati, da smo nacionalna televizija in se tudi vesti tako. Saj vemo, da imajo gledalci že toliko pripomb zaradi plačila RTV-naročnine, tako da jo moramo poskušati upravičiti. Se mi pa zdi, da so težave predvsem organizacijske in finančne - denarja skoraj nikoli ni, z malo denarja pa je težko delati. A v okoliščinah, v kakršnih delamo, se mi zdi, da vsi novinarji na RTV-ju delamo precej dobro.

"Novinar si ali nisi," ste izjavili v nekem intervjuju. Opažate v Sloveniji veliko "novinarjev, ki to niso", in kaj vas pri njih najbolj zmoti?
Najbolj me zmoti priučenost - da novinar ne posluša sogovornika oziroma ga ne sliši, ne izhaja iz njega in da ima napisana, naučena vprašanja. To se na televiziji velikokrat vidi, da novinar ali voditelj ne posluša sogovornikov, da ne nadgrajuje vsebine. Moti me tudi premalo poznavanja teme - kot novinar se moraš pozanimati, s kom se boš pogovarjal in o čem. Na splošno se mi zdi, da novinarja prepoznaš po tem, ali izvabi iz gosta, da odgovori stvari, ki jih morda še nihče ni slišal. Obstaja pa tudi meja glede žaljivosti in vsiljivosti.

Pa vi preberete kakšno rumeno revijo ali spletni portal?
Zelo redko. Ne, da imam kaj proti njim, zdi se mi, da morajo obstajati, ampak časovno mi pač ne znese. Morda prelistam kakšno revijo pri frizerju, načeloma pa mi te novice uidejo. Veliko "znanih" ljudi niti ne poznam. Moj "rumeni" medij je Facebook, tam izvem največ stvari.

Imate med znanimi Slovenci kakšne prijatelje?
Težko rečem, da so to prav moji prijatelji. Mislim, da imamo, starejši, ko smo, le dva ali tri prave prijatelje. Svoje prijatelje poznam že dolgo, gibajo se v medijih, a bolj v ozadju. Znane prijatelje imam tudi znotraj hiše, a se ne gledamo na tak način, kdo je znan in kdo ni. Med drugimi znanimi obrazi pa imam predvsem znance.

Prej ste omenili, da je ena vaših največjih strasti v življenju MotoGP. Bi dali v ta koš še kaj, na primer potovanja ali adrenalin?
Adrenalin vsekakor. Kar je adrenalinskega, to je Shyama! Ko sva se s snemalcem pred dnevi peljala na snemanje v Lipico, mi je rekel: "Shyama, sem mislil, da si ti tako mirno, uglajeno dekle, pa vidim, da si divja in polna adrenalina!" (smeh). S padalom sem na primer skočila že štirikrat, zato mi to sploh ne dvigne več adrenalina.

Torej ste preizkusili že vse tovrstne stvari - rafting, soteskanje, skok s padalom, bungee jumping ...?
Vse, razen bungeeja. Pa ne zato, ker bi imela strah pred skokom, ampak tega preprosto nočem. Strah pa imam pred potapljanjem. Snorklam že, da bi se potapljala z bombo, to pa ne.

Torej od vas ne moremo pričakovati prispevka o potapljanju na dah, v katerem imamo tudi Slovenci odličnega športnika (Samo Jeranko, op. a.)?
Ne, ne, z moje strani ne. (Smeh). Lahko pa naredim prispevek o deskanju na vodi, kajti deskam že nekaj časa, odkar sem bila v Braziliji. To je zelo adrenalinsko in sploh ni preprosto, kot marsikdo misli.

Kakšne so vaše povezave z Brazilijo? V tej državi ste živeli pet let, velikokrat jo omenjate. Bi se še kdaj vrnili, razmišljate o tem?
Brazilijo je bilo super doživeti, a življenje tam je popolnoma nekaj drugega. Vsako leto si rečem, da moram nazaj vsaj za kakšen mesec. Tam imam veliko prijateljev, tudi zelo znanega brazilskega zvezdnika, saj sem delala na njihovi televiziji Globo, če ste me prej spraševali o znanih. Nostalgije, da bi spet živela tam, pa nimam.

Kdo je ta slavni prijatelj, zdaj nam morate povedati?
Ah, pa saj ga ne poznate! (Smeh). Sem pa spoznala v Braziliji nogometaša Ronalda, tistega brazilskega. Z nekim Slovencem, ki je uspešen in bogat, smo šli na kosilo v neko elitno restavracijo v Rio de Janeiru in v isto restavracijo sta prišla tudi Ronaldo in Hans Donner, lastnik brazilske televizije Globo, ki je največja svetovna televizija. Donner je poznal omenjenega Slovenca, zato je pristopil k njemu, zraven pa je prišel še Ronaldo. Takoj sva se zapletla v pogovor. Fascinantno se mu je zdelo, da sem kot 22-letna Slovenka prišla živet prav v Braziliji in da pri njih delam in živim. O nogometu se nisva veliko pogovarjala.

Takrat je bil še aktiven igralec?
Da. To je bilo pred svetovnim prvenstvom v Nemčiji leta 2006. Takrat je bil največja zvezda, nato pa je prišel Ronaldinho.

Po vsem tem sklepam, da pri nogometu navijate za Brazilijo?
Da, če ni zraven Slovenije, potem sem za Brazilijo. Čeprav ... v teh kvalifikacijah jim kar dobro kaže, na zadnjem svetovnem prvenstvu pa me je kar srce bolelo, tistih 7:1 za Nemčijo ... To tekmo sem gledala na počitnicah na Majorki. Oblekla sem si majico z napisom Neymar in šla v lokal, v katerem so bili sami Nemci. Usedla sva se v prvo vrsto, navijala za Brazilijo, nato pa prvi gol, drugi, tretji in tako naprej ... Nisem vedela, ali naj si slečem majico ali kaj. (smeh).

Kakšna potovanja pa imate najraje, z nahrbtnikom na ramenih v lastni režiji?
Imela sem obdobje, ko sem potovala z nahrbtnikom, da. Pri 18 letih sem za tri mesece odšla v Indijo. Ta svoboda, da si lahko nekje, neobremenjen z vsemi ljudmi, ko se stopiš z njimi in si ustvarjaš zgodbo. Te izkušnje te bogatijo, neverjetno je, da lahko vidiš, kako živijo drugje. Sem tak ciganček, potrebujem odmik, odhod v popolnoma drugo okolje. Zadnji dve leti pa sem odkrila Egipt in hodim tri- do štirikrat na leto tja deskat. Super je.

Nobenih terorističnih napadov?
Pravzaprav sem bila prav v času dveh napadov v Hurgadi - lani januarja in letos julija. A lahko zatrdim, da ni bilo nobenih terorističnih napadov, o kakršnih so poročali mediji, očitno nekatere televizije vso stvar napihnejo. Lani so prišli trije ljudje v neki hotel grozit šefu, ker jih je odpustil, zato so od njega zahtevali denar. Pri tem so porezali neko Nemko. Ni šlo za terorizem. Podobno se je zgodilo letos, ko je šlo za spor med neko Nemko, ki živi v Hurgadi, in domačinom, ki je priplaval do nje in jo napadel. Nič ni bilo politično motivirano.

Je kaj, kar bi se še radi naučili?
Več jezikov. Govorim angleško, hrvaško in portugalsko, a rada bi jih znala še več. Razumem tudi italijansko in špansko, tudi brano francoščino. Jeziki bogatijo, rada bi jih znala več, na primer ruskega ali kakšnega skandinavskega. Česa drugega pa nimam v glavi, saj sem z veliko željami razčistila, na primer z željo, da bi imela motor. A sem sama pri sebi spoznala, da je bolje, da ga nimam. Včasih sem imela tudi veliko željo delati izpit za letalo cessna, bila sem že dogovorjena za termin, a mi nato časovno ni zneslo in potem me je minilo.

Marsikomu se oči še vedno ustavijo na vašem imenu Irena Shyama. Svetovni splet pravi, da "shyama" v sanskrtu pomeni "temen, črn, moder". To je vaše rojstno ime, niste si ga sami dodali?
Shyama pomeni "barva monsunskega oblaka in ekspert v odnosih". Verjetno imam to ime še iz prejšnjih življenj, a o tej temi ne govorim rada. To mi je bilo vedno najbolj neprijetno vprašanje. Za tem imenom je posebna zgodba, ne gre pa zato, da bi bili moji starši kakšni hipiji ali da bi hodili v Indijo. V Indiji sem bila pred njimi (smeh). Neko obdobje sem bila raje Irena, nato sem bila raje Shyama, zdaj mi je vseeno, kako me kličejo.

Spodaj si lahko ogledate polurno Shyamino reportažo o svetovnem prvenstvu v vožnji dvovpreg, ki je med 20.-24. septembrom potekalo v Lipici.



Z leti sem postala zelo velika navijačica Valentina Rossija. Na začetku, pred 15 leti, mi je bil Rossi "pač Rossi", zdaj pa vidim, da je res dirkaški doktor in legenda motorističnega športa.


Mislim, da nisem zamenjava za Sanjo Modrić. Razen tega, da sva obe svetlolasi in modrooki, ni nobene podobnosti niti v načinu vodenja niti v načinu novinarskega dela.


Kar je adrenalinskega, to je Shyama! Ko sva se s snemalcem pred dnevi peljala na snemanje v Lipico, mi je rekel: "Shyama, sem mislil, da si ti tako mirno, uglajeno dekle, pa vidim, da si divja in polna adrenalina!"


Z nekim Slovencem, ki je uspešen in bogat, smo šli na kosilo v neko elitno restavracijo v Rio de Janeiru in v isto restavracijo sta prišla tudi Ronaldo in Hans Donner, lastnik brazilske televizije Globo, ki je največja svetovna televizija. Donner je poznal omenjenega Slovenca, zato je pristopil k njemu, zraven pa je prišel še Ronaldo. Takoj sva se zapletla v pogovor. Fascinantno se mu je zdelo, da sem kot 22-letna Slovenka prišla živet prav v Braziliji in da pri njih delam in živim. O nogometu se nisva veliko pogovarjala.


Tistih 7:1 za Nemčijo ... Tekmo sem gledala na počitnicah na Majorki. Oblekla sem si majico z napisom Neymar in šla v lokal, v katerem so bili sami Nemci. Usedla sva se v prvo vrsto, navijala za Brazilijo, nato pa prvi gol, drugi, tretji in tako naprej ... Nisem vedela, ali naj si slečem majico ali kaj.


Sem tak ciganček, potrebujem odmik, odhod v popolnoma drugo okolje. Zadnji dve leti pa sem odkrila Egipt in hodim tri- do štirikrat na leto tja deskat. Super je.


Anja P. Jerič
Shyama je v Braziliji končala študij filmske in gledališke igre, ob vrnitvi v Slovenijo pa je leta 2015 diplomirala še na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
Oddaji Na lepše je 'dala vse, kar ji je lahko', ko pa je čutila, da se je kot voditeljica izpela, se je umaknila. Foto: BoBo
Pravi, da je zelo samokritična, zato ji še nobeno njeno vodenje športnih poročil do zdaj ni bilo res všeč. Foto: MMC RTV SLO
Rada preizkusi vse adrenalinske športe, strah pa jo je potapljanja. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
Z Nadjo Zobec (na levi) sta nekaj časa izmenično vodili oddajo Slovenija danes. Foto: Televizija Slovenija
Ko je postala voditeljica Videospotnic, se je pojavljala v vseh revijah, danes pa skrbno odmerja objave o sebi. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
Marjana Grčman in Shyama - vrsto let uigran dvojec oddaje Na lepše, ki predstavlja kotičke, doživetja in kulinarično ponudbo Slovenije. Foto: Televizija Slovenija
Med vsemi športi najbolj zagreto spremlja dogajanje v MotoGP-ju. Foto: Reuters

Družabna kronika


Tina Maze: Fotografija Lindsey Vonn je še vedno na hladilniku

Stand-up postaja kompleksnejši - priča so Brade in ventrilokvizem

Tanja Žagar rodila dečka Karla

Najfatalnejša ženska leta 2017 je Ota Širca Roš