Trije kralji slovenskega rapa: "Hvala za inspiracijo, Jan!"

MMC-jev intervju z Dalaj Eegolom, Klemnom Klemnom in Zlatkom

Dalaj Eegol letnik 1973, Klemen Klemen letnik 1975 in Zlatko letnik 1983 so tisti trije raperji, za katere bi lahko prej našteli njihove razlike kot podobnosti, a vseeno so si v "enosti" - kot bi se izrazil Klemen Klemen - isti.

26. maj 2017 ob 10:48
Ljubljana - MMC RTV SLO
Trije slovenski raperji Klemen Klemen, RecycleMan (prej Ali En) in Zlatko so združili moči in se odpravljajo na skupno turnejo, v sklopu katere bodo nastopali po slovenskih gradovih. Foto: Borut Živulović/BoBo

So tik pred tem, da skupaj začnejo turnejo, na kateri bodo nastopali po slovenskih gradovih. Od tod tudi izpeljanka imena treh kraljev. Princ Fužinc, trnowska nindža in nekdanji rekorder v najvišjem 'olliju' imajo trenutno v lasti prvi slovenski raperski album (Leva scena, Ali En 1994) in zadnji (Žive naj vsi narodi - Zlatko 2016).

"Mislim, da sta onadva ta del mavrice rapa, ki delata mene boljšega in lepšega, sam sem pa ta del mavrice, da to lahko podarim nazaj njim," je v pogovoru za MMC dejal Klemen Klemen.

Več o medsebojni povezanosti, začetkih, trapu, odnosu do radijskih postaj in seveda 'skejtanju' pa si lahko preberete spodaj.



Obstaja skladba izpred let z naslovom Naj stvari so tri. Kdo bi si mislil, da se bo to tako uresničilo? Kaj vas je povezalo?
DE: Mislim, da ta skladba. Hvala za inspiracijo, Jan. A lahko objaviš besedilo, da ga lahko že enkrat razumemo, ker ni čisto jasno, kaj si odrepal.
KK: Na koncu bomo videli, da prav o treh kraljih.
DE: Vem, da je pisal nekaj o 'skejtanju', ampak vsi vemo, da on tega ne počne.
KK: Mogoče je včasih (smeh).
DE: Ne …

Dalaj, ko ste kot Ali En rapali o Lajfu, Zlatko še verjetno niste niti razmišljali o rimah za Več od lajfa. Ste pripadniki treh različnih obdobij. Kako ste dojemali drug drugega, ko ste prihajali na sceno?
KK:
U, f***, ta je pa boljši kot jaz (smeh).
Z:
Imel sem to srečo, da nisem bil raper, ampak samo mulc s Fužin, ki je imel na razpolago veliko časa in svobode. Nikoli se nisem podil za materialnimi dobrinami, ampak sem svoj čas usmerjal v šport in v iskanje nečesa več. Ali En, Klemen Klemen in 2Pac so bili prvi rapartisti, ki sem jih poslušal. Tako da sta bila moja motivacija in inspiracija.


Dalaj, kako ste vi doživljali svoja – lahko jima rečemo - naslednika?
DE: Glede na to, da Klemna poznam od svoje prve plošče, na kateri je tudi sodeloval, se mi je zdelo kar malo predolgo obdobje, da je izdal svoj album šest let pozneje po gostovanju na mojem prvencu. Ampak, če je potreboval ta čas, je upravičeno, ker je naredil dobro stvar. Z njo je pridobil generacijo novih oboževalcev in po vseh teh letih vidimo, da je bil on most med mano in naslednjimi raperji, ki so prišli: Murat & Jose, Zlatko, Kosta, Moveknowledgement …
Klemen je tako edinstven v svojem izražanju, da ga res nimaš rad ali pa se zelo zabavaš in smeješ ob njegovih avtorskih izpovedih. In jaz sem v tej drugi skupini (smeh). Ker je faca. Je zelo "true", zato ga imamo tudi radi.
KK: Hvala.
DE: Pri Zlatku pa mi je bilo všeč, da je prišel s tem močnim socialnim izrazom/sporočilom. S tem, s čimer se mi ni dalo prav poudarjeno ukvarjati v svojih besedilih, kot bi si nekateri želeli. Torej, da se kot raper ukvarjaš s sporočilom iz svojega okolja, ki naj bi bil skoraj nujni geto. V življenju nisem živel v nobenem getu. In rap uporabljam zato, ker nisem pevec. Saj tudi pojem na svojih nastopih, ampak zelo malo v primerjavi s klasičnimi pevci.
Res je tudi, da precej let nisem živel v Sloveniji, ko so nastale težave in tematike, ki jih je bilo treba obdelati. Odraščal sem v času breakdancea, razvoja 'skejtanja', deskanja na vodi in na snegu, razvoja medmrežja ... In to je moj "vibe". Sem in tja v besedilih omenjam lokalne junake, kot je denimo Martin Krpan. Po drugi strani pa omenim realnega lika Martina Strela. Glasba je zame še vedno "entertainment". Če ne bi tako gledal, bi res postal pisatelj ali novinar. Glasba mi je kot izrazno sredstvo še vedno bližje kot politika.

Klemen, kako je bilo v vašem primeru: z Ali Enom se je vse začelo, takrat smo vas spoznali, Zlatko je prišel za vami?
KK: V enosti sem tudi jaz Ali En, Zlatko, RecycleMan in Klemen. In sem všeč sam sebi. In jih imam rad. Mislim, da sta onadva ta del mavrice rapa, ki delata mene boljšega in lepšega, sam pa sem ta del mavrice, da to lahko podarim nazaj njim.

Dalaj: začelo se je z Levo sceno, nadaljevalo s Smetano za frende, sledila je še plošča Red’A’Red, izdana 2003, in nato leta 2005 še album oz. otroški projekt D’Rap. Sledil je RecycleMan. Nikoli se niste vezali na rap. Kaj je bil razlog? Vas je začel omejevati ali ste se vi toliko spremenili?
DE: Slikar ne more ves čas risati ene slike – vzame vsaj druge barve. Tudi kot svetloba se spreminja. Sem ljubitelj zelo širokega spektra glasbe. V zgodnjem otroštvu so name pustili vtis ABBA, Bonny M, Kool & the Gang. Na drugi strani smo imeli doma plošče Elvisa Presleyja in September, ki so bili usmerjeni v fank. Glasba je zame vedno morala imeti "žmoht". V tistem, kar sem poslušal, je bil vedno prisoten "funky vibe". In tudi glasbeni izraz, ki ga izražam kot glasbenik ali didžej, mora biti "funky", če tega ni, je precej prazna glasba. Saj obstaja tudi glasba, ki je zelo funky: od Bacha do Beethovna. Ampak je to za nas klasika. Vse pa se je začelo v džungli s tem prvinskim ritmom (smeh).

Zlatko, Klemen – je to izdaja, če začne raper izražati svoje misli skozi druge žanre?
KK: Kolikor si sam dopustiš, tak si. Zame je noro, da me je izbral rap in jaz njega. Katero koli glasbo slišim, bi jo spremenil v rap. Naj bo to egipčanska ali metal.
DE: To so predsodki. Če pogledaš okoli: nič ni fiksno.
Z: Vsak ima pravico, da dela tisto, kar ga osrečuje. Narobe je, da se ljudje ukvarjajo s tem, kdaj kdo dela narobe, a sami pa ne delajo nič. Ljudje, ki se ukvarjajo s čimer koli, nimajo časa kritizirati drugih, ker so si našli nekaj, kar jih veseli.
DE: Saj smo si različni: nekaterim je super, ker živijo na ravnici, drugim so bolj zanimivi hribi. Moj 'friend' Bine cele zime preživi v Himalaji. Tudi zdaj je tam. Ampak, ko gre na morje, mu je tudi dobro.

Če še malo ostanemo pri vaših začetkih: kako težko je bilo, da ste prišli s svojimi skladbami na radijske postaje?
Z: Aha, pa smo spet tam.
KK: Na začetku nam sploh ni bilo tako težko …
DE: Misliš tebi …
KK: Ker so nas takrat že kar vabili.
DE: Ker si bil na 'fancy' založbi (smeh).
KK: Založba gor ali dol, prek Koširja (op. a.: Jure Košir je Klemna Klemna povabil v Pasji kartel, ki je podpisal pogodbo z založbo Nika) sem imel priložnost spoznati takratnega direktorja Nike Jurija Schollmayerja. On mi ni govoril, kaj naj delam. Na kaseti sem mu predvajal Keš pi*** in mu prinesel stare skladbe. Če bi on takrat kar koli rekel, naj spremenim, da bi bilo bolj všečno ljudem, bi mu rekel: "Stari, what the f***." Ampak on je dopustil, da sem takšen, kot sem. In to mi je bilo 'd best'.
DE: Sam se nisem grebel, ampak so se oni. Ko je prišla Leva scena, so radijske postaje tekmovale, kdo bo prvi zavrtel …
Z: Bureeeek!
DE: Sploh ne. Preden je prišel album, sem kot singla izdal Stremetzskyja in Levo sceno. Za Burek sploh nismo mislili, da bo hit. Bil je 'joke'. Ampak smo morali potem sprejeti, da je to edina skladba, ki jo bodo vsi vrteli, ker ne vsebuje kletvic. Zanj smo šele spomladi 1995 posneli videospot in potem je postal hit. RGL in Val 202 sta na začetku vrtela tako Stremetzskyja kot Levo sceno, ampak potem je bilo toliko zgražanja, telefonskih klicev, da je to sramota, saj vsebujeta kletvice, da so se določeni radijski uredniki dobesedno vrgli v neko cenzuro in niso vrteli omenjenih skladb.
Z: Toliko o svobodi govora.

Ko smo že ravno pri kletvicah: Dalaj in Klemen vidva sta znana po neposrednosti, medtem ko pri vas Zlatko ne bomo zasledili toliko besed, kot sta pi*** in ku***.
Z: Imam jih, ampak jih v besedila zapakiram drugače. In ne želim promovirati teh besed, ker so jih že dovolj dobro v hiphopu razvitega sveta. Ne morem se preveč strinjati z njimi.
Če gledamo razviti svet in hiphop, se ne morem preveč strinjati z njim. Lahko se strinjam z N.W.A., 2Pacom, z ljudmi, ki so delali to, kar so hoteli, preden so jih plačali, da začnejo delati kaj drugega. Nihče se ne oglasi, če ponižuješ ženske, tako da po njih mečeš denar. Še predvajajo nam to na televiziji. Imam mamo in žensko, ki ju na lestvici svojih vrednot postavljam visoko. Nočem pridigati. Delam lahko skladbo, kot je V iskanju sreče ali pa repam: "Fak, friend, kolk je hudih bejb." Sem samo ogledalo družbe: ne krivite me, če se s čim ne strinjate z mano.
KK: Na kratko bi rekel: nihče od nas si ni vseh teh besed izmislil, ampak uporabljamo pa jih. Besede so zato, da jih lahko uporabljaš in z njimi izražaš svoje mnenje, občutke … To je izraz tega.
DE: Moj namen - kot najstnik - je bil, da naredim čim bolj zaje***, hudo besedilo, ki bo imelo toliko kletvic, kot jih imajo ameriški kolegi, in bom da se bo mogoče na ta način še kaj izrazilo. Ni šlo samo za kletvice, ker bi tako v skladbah samo preklinjal. V Levi sceni sem se soočil s frustracijami nad slovenskim glasbenim momentom tistega časa – samo na malo bolj 'heavy' način. V jeziku ulice.
Moja nekdanja menedžerka je izrazila, da je bila Leva scena povezava med pankerji, metalci, rokerji, nekomercialnimi glasbeniki … V strinjanju. Vsi so se strinjali, da je bila slovenska glasba v tistem trenutku s***. To so bila 90. leta prejšnjega stoletja, ko so prevladovali Pop Design in ves čas enaka glasba. Ne rečem, da je zdaj …
KK: Kaj drugače (Klemen Klemen in Zlatko v smeh).
DE: Ne, ne. Stoj. Zdaj ti radijskih postaj sploh ni treba poslušati, ker imaš svetovni splet. Imaš možnost izbiranja. Takrat si imel možnost, da nisi poslušal 'mainstream' glasbe in si šel v trgovino, našel dober album in si ga ves čas predvajal. Toda govorim o tem, kar so nam naši mediji takrat plasirali in o tem ni nihče govoril. Bil sem tisti, ki je to povedal. In ko sem, sem imel tega dovolj. S to skladbo sem nastopal še nekaj let, toda zdaj nič več. To je zame pretekli čas. Nastopam s Sazas Sax, ki je še vedno skladba z aktualno temo.
Z: Lahko samo dodam iz albuma Plečnikova roža – v skladbi BSS dovolj dobro razložim sliko družbe. Kar se tiče radijskih postaj, bi pa dodal: če bi se radijski uredniki resnično zavedali, koliko časa preteče od tega, da nastane skladba …
DE: Saj to vedo. Verjetno hočeš povedati, da bi se morali zavedati, kakšen vpliv ima njihov glasbeni izbor.
Z: Tudi to. Ampak bolj me skrbi, da ni dovolj spoštovanja. Na svojih albumih imam od deset do 18 skladb in nočem, da eno vrtijo v nedogled, drugih pa nikoli, ker imam preveč različne tematike, da bi se lahko osredotočil samo na eno skladbo. Ne morem pa se strinjati s tem, da vsi jemo isto hrano in da je to 'kul' in 'in'. Raje vidim, da smo vsi različni in da spoštujemo drug drugega in svoj čas.

Kako se vsi trije znajdete v obdobju razmaha trapa, ki smo mu zdaj priča v Sloveniji?
Z: "I've got six jobs. I don't get tired." (op. a.: del besedila skladbe I Don't Get Tired Kevina Gatesa).
DE: Lev, tiger, tiger, lev (op. a.: del besedila skladbe Anakonda skupine Matter).
KK: Zame to ni rap, kot ga mi razumemo. Oni sebe izrazijo skozi trap. Trap ni rap, ampak je še t spredaj.
DE: Z Zlatkom sva ravno na poti na ta intervju srečala producenta skupine Matter. Zadnjič sem jih videl v Kranju in so mi vrhunski. Čisti hiphop. Niso pa mi vsi trapizvajalci, sploh ne ameriški, hudi.
Govorimo o slovenski sceni trenutno.
DE: Saj jih ni toliko. Ampak Matter so super (smeh).
Z: Rad imam vse, kar je dobro. Zaradi mene je lahko džez. Rad ga imam. Ampak rap še vidim kot boj za enakopravnost. Najlažje je zamižati na eno oko in poskrbeti za sebe ter pustiti, da nekdo drug reši širšo težavo. Rap je veliko več kot glasba za radijske postaje. Je gibanje. Hvaležen sem, da sem lahko odraščal v obdobju vzpona rapa. In to me je resnično motiviralo. Ko nisem imel nič, sem imel rap.
DE: Rap ti je bil 'lajf'.
Z: Rap je bila moja bergla za 'lajf', kolo, ki me je odpeljalo naprej.
KK: Izraz mojih občutkov.
Z: Zato sem tako navezan na rap in želim, da dajemo poudarek kakovosti, da besedila vsebujejo sporočila. Če je pa kaj dobro in zabavno, pa super. Saj se moramo zabavati.
KK: Zame trap ni rap (Zlatko in Dalaj v smeh). Ampak ga sprejemam. Kdor je dober, je dober. Zadnjič, ko sem poslušal Matter, mi je bilo zelo všeč. Trap so mi prikazali na takšen način, da mi je bil celo všeč. Skozi trap bomo verjetno prišli tudi do manjše zadrgnjenosti.
DE: Saj ta zvok obstaja že 20 let, samo ni bil tako "mainstream".

Ravno pred dnevi se je na YouTubu pojavil videospot za skladbo Tipi so pi*** ljubljanske trapzasedbe Smrt boga in otrok. Lahko po drznosti in odzivu primerjamo s časi, ko sta prišla Stremetzsky ali pa Keš pi***?
DE: Nisem še zasledil tega (Zlatko seže po prenosnem telefonu). A ga bomo zdaj poslušali? (Zlatko predvaja videospot)
KK: Ženske niso toliko izpostavljene v videospotu, in se mi zdi, da jih je malo sram. Ampak ko bo ena rapala, bo to noro.
DE: To mi deluje kot trip hop. Kot Massive Attack na začetku.
Z: Kar se tiče sounda lahko rečemo, da je zanimiv.
DE: Minimal.
Z: Nisem ljubitelj nesporočilnosti. Ne moti me, da ljudje to delajo. Seveda so nekateri tipi pi***, s tem se strinjam, ampak ne bi to ponovil 36-krat (smeh).

Mogoče moraš večkrat ponoviti.
DE: Čakaj, ženske so jezne: veliko jih poznam takšnih, ki so samske in pravijo, da je to zato, ker se jih moški bojijo ali se nimajo z njimi o čem pogovarjati ali so neartikulirani ali nimajo lastnega izraza …
Z: Celotna zadeva je zelo enostavna, samo ljudje so slepi. Ko poveš svoje misli na glas, včasih izpadeš čudaški. Ampak pustimo, naj vsak dela, kar ga veseli. Vsi podpiramo izraznost. Ampak to, kamor peljejo določene okoliščine - ne bi govoril na pamet, govorim iz življenja ... Čas zelo hitro mine. Stari ljudje pravijo: ne delaj se budalo, ker boš takšen postal. Vsak je sam svoje usode krojač. Če se ljudje odločijo za eno pot, super.
DE: Drugače pa hud video.
KK: Sprejmi in dopusti.

Kateri verz bi vi izpostavili, da je spremenil našo rapsceno?
DE: Vsem se bom 'zameru', ampak resnica boli (smeh) …
KK: Leva scena je bila dovolj močna skladba, saj so po njej začeli ljudje razmišljati: "Ja, kakšna pa je naša scena?!"

Dalaj, ni dvoma, da je Leva scena postavila kar nekaj mejnikov na slovenski sceni. Ampak, kar se malo manj omenja, je produkcija - kar se tiče "semplov" in tudi skrečanja, je še danes ta album med prvimi v marsikaterem pogledu. Kako ste se sploh lotili produkcije?
DE: Takrat sem že nekaj časa nastopal v zasedbi Heavy Les Wanted. Gostoval pa sem še v Peyotle Crunch. Tam je bil basist Mitja Kravec, ki je bil v tistem času še najboljši baskitarist v Sloveniji. Ko sem se odločil, da grem na samostojno pot, sem kakšno leto obdeloval besedila, ki so pristala na Levi sceni in večinoma na bobnarskih semplih. Potem je Mitja posnel večino baslinij, ki sva jih skupaj potem dodala besedilom. Sem in tja smo imeli kakšne zglede – N.W.A. pri Stremetzskyju. Nekaj pa je bilo popolnoma najinih idej. Snemali smo v primorskem studiu York, kjer je tudi pomagal koproducent, ki je posnel kitarske dele. Ampak samo 'riffe', ki smo jih semplali in raztegnili skozi cele skladbe.
Iz Heavy Les Wanted sem k sodelovanju povabil pihalce: saksofonista, tenor in alt, Roka Gerbeca (op. a.: tudi saksofonist, ki je pozneje pri Big Foot Mama odigral skladbo Lovro) in Miho Šegulo. Jaz sem skrečal in takrat sem bil edini v Sloveniji, ki se je s tem ukvarjal. Tudi na turneji sem imel na odru dva gramofona, ampak bil sem za njima in rapal (smeh). Bilo je zanimivo. Na odru pa smo imeli pozneje še štiri pihalce, bobnarja in kitarista. Vse smo odigrali v živo. To je dalo temu albumu še močnejši pečat: to ni bila igrica ali hec, ampak resno zastavljena produkcija.

Klemen, vem, da ste zbiralec plošč fanka in da je imel na vas velik vpliv Ol' Dirty Bastard. Toda kako ste vi razvili zvok, ki je nato ustrezal vašemu pripovednemu slogu rapanja? Kako ste izbirali sample?

KK: Druga glasba dela rap lep in obratno. Ko sem začel odkrivati sample, je bilo noro. Scarface ima kar skladbo I'm Dead. Tu se zdi, kot da sem prevedel njegovo skladbo in jo postavil v svoj svet. Tako kot sem sam čutil. Vzel sem isti sample. In preko Stojkota (op. a. Simon Stojko Falk), ki je bil moj didžej, sem spoznaval novo glasbo. Ker takrat sem vedel, da v Ljubljani poslušata rap Ali En, Stojkota. Šele potem sem še slišal za MC Braneta, ki je vrtel …
DE: Jaz sem dal skupaj 'loope' z Branetom. S Stojkotom pa sva delala BMX- in skejtersko oddajo. Bili smo zelo ozek krog, ki se je ukvarjal z rapom. In ko je prišel Klemen, je imel že izoblikovan svoj slog. Nič ni iskal, on je bil že najden. Klemen je bolj kot rap iskal produkcijo.

Zlatko, vi ste kaj iskali?
Z: Življenje piše najlepše pesmi. Govorim o nepravičnosti, o dvoličnosti, borbi …
KK: Ti si življenje in pišeš sebe.
Z: Sem predstavnik blokovskih otrok, tistih, za katere se pravi, da bodo že preživeli. Klemen je fank, Ali En ima svoj slog, sam pa sem želel, da sem slišan in da ljudje slišijo. Raje bi videl, da sem odraščal v Rožni dolini in v nedeljo igral tenis. Zakaj nikoli nisem padel na ameriške lažne zgodbe? Ker sem imel fužinske zgodbe.
KK: Pri Zlatku mi je bilo všeč, da je kar gonil svojo silo naprej. Včasih dobim to "Zlatkovo bolezen" in grem kam sam, da povem svoje.

Ne vem, če spim in sanjam, V mestu nekaj dogaja, cel album Trnow Stajl - oba, Dalaj, Klemen, je zaznamoval pripovedni slog rapa. Zlatko, vi pa se skozi besedila predstavljate bolj kot poročevalec dogajanja. Kaj je k temu pripomoglo? Okolje?
DE: Ko sem bil otrok, sem bral veliko knjig. Morda zato, ker ni bilo spleta. Televizija in MTV sta se ravno pojavila. Veliko sem bral. In veliko sem bil na Primorskem, kjer sem gledal italijanske postaje in gledal japonske risanke. Domišljija je šla drugačno pot, kot če bi bil ves čas v Ljubljani. Nisem bil ves čas vezan na urbano okolje. Mogoče sem se tudi zato naši slogi in žanri razlikujejo in zato je dobro, da nastopamo skupaj, ker smo tako različni.
KK: Rad sem bral, ampak bolj misterije, detektivke - teme, ki so me zanimale. Ko sem pisal skladbe, sem jih pa doživljal. Videl sem film, ki ga pišem.
Z: Nekako sem po svoje zapakiral. Pri rapu mi je bilo to 'd best', da sem lahko naredil po svoje in mi nihče ni mogel nič očitati. Bil sem sam svoj profesor. In to spoštujem tudi pri drugih. Imam pa tudi sam kakšno pripoved, kot je V iskanju sreče … Na vsakem albumu je mogoče ena.
KK: On je bil in je kralj 'freestyla'.
DE: Spomnim se, kako je enkrat na Metelkovi zmanjkalo elektrike, ampak on ni nehal rapati pol ure.
KK: To je v njem.

Nekako ste si – po naključju - enakovredno porazdelili obdobja: ko ste se Dalaj umaknili iz medijskega prostora, je prišel Klemen, potem je prišel Zlatko. Hkrati se je spreminjala tudi masa raperjev. Za koga bi rekli, da je imel najtežje delo?
Z: Vsak od nas je pustil zelo močen pečat. Vsak je res dobro zasejal svoje seme. Saj v formuli 1 30 voznikov vozi formulo, ne trije. Ampak nekdo dobro spelje, nekdo ne. Vsak izmed nas je sam utiral svojo pot in jo naredil takšno, kot je. Drugi so tudi poskušali, ampak z vsem spoštovanjem do njih, enim je to uspelo bolj, drugim manj. Če bi kakšen izmed njiju dveh rekel, da ne bi 'furali' Treh kraljev, ne bi prišlo do te turneje. Oba sta nenadomestljiva in nezamenljiva.
KK: Če smo vsi samo eno in če časa ni, smo mi občutki. Izjemno je, da lahko Zlatko v tej enosti izraža svoje občutke, ki so tudi v meni, pa jih nisem znal izraziti. Isto velja tudi za Dalaja.

V tej enosti imamo princa Fužinca, trnowsko nindžo in nekdanjega rekorderja v najvišjem 'olliju'. Klemen, ste vi kdaj skejtali?
KK: Poskušal sem, ampak mi ni šlo tako dobro. Je pa bilo v Trnovem kar nekaj 'skejtarjev'. Tu bi izpostavil Hefeta.
DE: To lahko vidimo v dokumentarnem filmu Deckument, ki je na voljo zdaj tudi na YouTubu in priporočam ogled. V Sloveniji se je skejtanje razvijalo precej vzporedno z rapanjem. Če si poleg Deckumenta pogledate še filma V letu hiphopa in Veš, poet, svoj dolg, postane zelo jasno, kako so se razvijali dogodki.
KK: Skozi rap sem spoznal tudi breakdance. In ko sem to videl, sem not' padel. Pohvalil bi tudi film Poletje v školjki, ki ga je precej spromoviral. Ko sem prišel v srednjo šolo, sem se vpisal v Kazino, ampak breakdance ni bil več aktualen, tako da sem plesal standardne in latinskoameriške plese, v katerih se nisem ravno našel. Ampak 'd best' mi je bilo, da sem lahko gledal te ritkice. Od zadaj (smeh).

Dalaj, vam je kaj žal, da ste začeli pred obdobjem svetovnega spleta?
DE: Ne, ni mi žal, ker smo lahko takrat prodali vsaj kakšen cede. Ampak v Sloveniji je težava, ker imajo štiri založbe zelo močan vpliv na radijske postaje. In 80 odstotkov teh radijskih postaj pokriva le te založbe in njihove izvajalce. Ne vem, zakaj vrtijo samo glasbo iz 80. let prejšnjega stoletja, ki smo jo že preposlušali?! Če ima Bon Jovi 30 albumov, ne vem, zakaj vsak dan slišimo eno in isto skladbo na nekaterih radijskih postajah. Monopolizem teh štirih založb je precej 'naci'. In žal mi je, da moram tako reči. S preostalimi 20 odstotki pa sem zelo zadovoljen. Vesel sem, da lahko svoje skladbe slišim na Radio SI in Valu 202. Ti dve postaji sta še dovolj samostojni (smeh). Ampak Slovenija je tako specifičen prostor. Po svoje se je težko boriti, če si neodvisen izvajalec. Tudi Klemen, ki je pri založbi, se ga v 'mainstreamu' ne vrti toliko. A si kaj na radiu?

KK: Nimam pojma in mi je skoraj vseeno. Tisti, ki me hoče, me bo že našel.
DE: No, saj … Na spletu pa je svoboda. Meja je v glavi, je rekla Lara Baruca.

Dalaj in Klemen lahko govorita o prodaji albumov, kaj pa vi, Zlatko?
Z: Itak. Samo, ker so si dobiček od moje prodaje razdelili drugi. Zato sem zadnjo tudi končno izdal pri samozaložbi. Nisem jezen, to sem si vzel kot šolo in izkušnjo. In opozarjam naprej. Moj cilj nikoli ni bila prodaja albumov. Sem pa v eni noči prodal okoli 400 cedejev, in to v času, ko se niso več prodajali. Svojega še danes ne znam prodati, lahko ga dam samo na polico trgovine, ker se mi je to uspelo dogovoriti na sestankih, na katere sem šel kar sam. Toda ne znam ga prodati kakšnemu mlademu poslušalcu. Ne morem. Me pa veseli, da je veliko mojih albumov prenesenih s spleta.

Malo v šali malo za res: zakaj ni Štajerca med tremi kralji?
Z: Nikoli nisem bil regijsko omejen. Sem bil pa velikokrat kritiziran, ker sem preveč lev, ampak pišem z desno in sem bolj desničar kot levičar (smeh). Naključje je naneslo, da smo imeli bolj ljubljansko navezo.

Kakšen je status treh kraljev ta hip? Zlatko, vi ste samostojni kulturni delavec ...
DE: Ne povem.
KK: Rad bi povedal, če se že postavlja to vprašanje, da ne vem, kaj že dve leti študirajo na kulturnem ministrstvu, kjer sem zaprosil za status samostojnega kulturnega delavca.


Moj namen - kot najstnik - je bil, da naredim čim bolj zaje***, hudo besedilo, ki bo imelo toliko kletvic, kot jih imajo ameriški kolegi, in bom, da se bo mogoče na ta način še kaj izrazilo. Ni šlo samo za kletvice, ker bi tako v skladbah samo preklinjal. V Levi sceni sem se soočil s frustracijami nad slovenskim glasbenim momentom tistega časa – samo na malo bolj 'heavy' način. V jeziku ulice. Moja nekdanja menedžerka je izrazila, da je bila Leva scena povezava med pankerji, metalci, rokerji, nekomercialnimi glasbeniki … V strinjanju. Vsi so se strinjali, da je bila slovenska glasba v tistem trenutku s***. To so bila 90. leta prejšnjega stoletja, ko so prevladovali Pop Design in ves čas ista glasba. Ne rečem, da je zdaj …

Dalaj Eegol


V enosti sem tudi jaz Ali En, Zlatko, Recycleman in Klemen. In sem všeč sam sebi. In jih imam rad. Mislim, da sta onadva ta del mavrice rapa, ki delata mene boljšega in lepšega, sam sem pa ta del mavrice, da to lahko podarim nazaj njim.

Klemen Klemen


Sem predstavnik blokovskih otrok, tistih, za katere se govori, da bodo že preživeli. Klemen je fank, Ali En ima svoj slog, sam pa sem želel, da sem slišan in da ljudje slišijo. Raje bi videl, da sem odraščal v Rožni dolini in v nedeljo igral tenis. Zakaj nikoli nisem padel na ameriške lažne zgodbe? Ker sem imel fužinske zgodbe.


Prvi koncert bo nocoj na gradu Brežice, urbane rime pa bo trojica ob spremljavi glasbenikov stresala še na gradovih v Slovenj Gradcu, Kamniku, Ljubljani, Brestanici in Ormožu. Foto: Borut Živulović/BoBo
Na začetku 90. let preteklega stoletja je Ali En, danes RecycleMan, z albumom Leva Scena tlakoval pot slovenskim raperjem in hiphoperjem. Ali En je razburkal glasbeno sceno in s svojimi pesmimi, kot sta denimo naslovna Leva Scena in Vrž me na planet, družbi nastavil ogledalo. Pet let po prvencu je leta 1999 izdal še album Smetana za frende, nato pa pod umetniškim imenom Dalaj Eegol še studijska izdelka Red'a'Red (2003) ter D'Rap (2005). Foto: Borut Živulović/BoBo
K snemanju Leve scene je Ali En povabil mladega Klemna Klemna, ki je med drugim odrapal prvo kitico skladbe V mestu nekaj dogaja. Po delovanju v Pasjem kartelu je Klemen Klemen leta 2000 izdal svoj studijski prvenec Trnow stajl, ki še danes velja za kultnega in je Klemnu prinesel veliko prepoznavnost. Tako imenovani "trnowski ninja, potepuh, postopač in pripovedovalec zgodb" je leta 2003 izdal album Hipnoza, po katerem se je iz glasbenih vod za daljši čas umaknil, leta 2015 pa se je na veliko veselje vseh podpornikov vrnil na sceno z albumom S3P. Foto: Borut Živulović/BoBo
Zlatko, ki je tudi pobudnik združitve treh raperjev, je svoj prvi album Svet je lep izdal leta 2007. Do danes pa ima v svoji zakladnici deset albumov. Foto: Borut Živulović/BoBo
Klemen Klemen se je vrnil med svoje oboževalce po nesrečnem padcu leta 2011 na velikem koncertu v Kinu Šiška. Foto: Borut Živulović/BoBo
"V Heavy Les Wanted sem deloval dobri dve leti in pol, toda stvari so se zame preveč počasi dogajale. Imeli smo različne ideje glede glasbe in besedil, zato sem se odločil, da grem samostojno naprej," Dalaj Eegol o začetku samostojne poti kot Ali En. Foto: Borut Živulović/BoBo
Potem ko je njegov album Leva scena doživel velik odziv leta 1994, mu je sledilo nadaljevanje čez pet let v obliki albuma Smetana za frende. Leta 1999 si je uradno spremenil ime iz Ali En v Dalaj Eegol (Dalaj v mongolščini pomeni ocean in Eegol krog). Foto: Borut Živulović/BoBo
"Ko sem ustvarjal prvi album, sem bil star 17, 18 let. In ko si še v puberteti, seksualno neizražen, iščeš načine, kako bi se izrazil in pridobil pozornost. In ker je bil to hiphop, sem po svoje dobro vedel, kaj delam, po drugi strani pa nisem vedel, da bo tako odmevno. Mislili smo, če bomo prodali tisoč cd-jev, bomo zelo uspešni. Ko smo prodali pet tisoč cd-jev, danes izpade, da je to legendarni trenutek v slovenski glasbi," Dalaj Eegol o Levi sceni. Foto: Borut Živulović/BoBo
Legenda iz Trnovega je leta 2015 praznoval 40. rojstni dan. Foto: Borut Živulović/BoBo
"V rapu moraš biti vsaj malo aktualen. Zato sem tudi naredil skladbo Cekini padajo z neba. V nekem trenutku svojega življenja sem ostal brez denarja in sem bil zaradi tega zelo jezen. Delal sem kot prostovoljec. Nato pa sem se vprašal, kako lahko na ustvarjalni način prebrodim to – da steče katarza. Zato sem naredil zelo veselo skladbo o denarju. ki se začuda veliko vrti na nacionalnem radiu. Ni recepta, kaj bo uspešno," Dalaj Eegol o aktualnosti v rapu. Foto: Borut Živulović/BoBo
"Nekaj časa sem celo pisal članke za Mladino, toda ko sem začutil, da moram že pisati na silo - kot za službo -, sem hitro opustili in se vrnil k didžejanju," Dalaj Eegol o ljubezni do glasbe. Foto: Borut Živulović/BoBo
Dalaj Eegol, ki je na začetku svoje kariere pustil pečat s svojo neposrednostjo in udarnostjo, se je rodil 24. februarja 1973. Svojo kariero je začel v ljubljanskem funk-rockkolektivu Peyotle Crunch, nato pa je postal pevec ljubljanske funkzasedbe Heavy Les Wanted. Foto: Borut Živulović/BoBo
Avtor besed "Zlato ti daje sijaj, ne pa sreče" je lani predstavil svoj novi - že deseti - studijski album. Foto: Borut Živulović/BoBo
Klemen Klemen je svojo tretjo studijsko ploščo izdal 12 let po izdaji albuma Hipnoza. Foto: Borut Živulović/BoBo
Klemen Klemen, Zlatko, Dalaj Eegol priznavajo, da drug brez drugega turneja Trije kralji ne bi obstajala. Foto: Borut Živulović/BoBo
Vsi trije so zdaj združili moči za napovedano hiphopersko turnejo po slovenskih gradovih Trije kralji, na kateri bodo ob spremljavi skupin "prepletali svoje urbane zgodbe z zgodbami gradov". Foto: Borut Živulović/BoBo

Glasba


Nekdanja članica: Pussycat Dolls so bile del prostitucijske mreže

Nick Cave iz Tivolija v Stožice, na voljo dodatne vstopnice

10 let, odkar je cesta vzela Tošeja Proeskega

Manson: "Bolečina ob nesreči je bila neznosna"