MRFY: Pop in alternativa sta v Sloveniji zelo strogo ločena

MMC-jev pogovor s pevcem MRFY-ja
Polona Brajkovec, polona.brajkovec@rtvslo.si|28.04.2017 ob 06:45
Ljubljana - MMC RTV SLO
Izid plošče načrtujejo do začetka naslednjega leta. Foto: Arhiv izvajalca

MRFY je zasedba, ki je javnosti do zdaj predstavila zgolj dve avtorski skladbi, in je pridobila že precejšnjo prepoznavnost. Nekateri jih označujejo celo za največje odkritje zadnjih let ter naslednike Siddharte.

Gregor Strasbergar, Tomaž Zupančič, Lenart Merlin in Rok Klobučar pravijo, da počnejo tisto, kar jim je všeč, in v tem uživajo. Usmerili so se v indieglasbo ter pri ustvarjanju debitantskih singlov Klic in Always (Če te najdem) sodelovali s Tomislavom Jovanovićem - Tokacem (Dan D) in Igorjem Iličem. Za končno produkcijo obeh skladb je poskrbel Brian Lucey, ki je sodeloval tudi z zasedbami, kot sta denimo Depeche Mode in Arctic Monkeys.

"Takšne pozornosti nikakor nismo pričakovali, je pa to odlična potrditev za delo, ki smo ga vložili, ter za to, da smo v tem času ostali zvesti sami sebi. Delali smo to, kar smo čutili, in tisto, kar se nam je zdelo prav. Presenečen in počaščen sem. To je ena lepa nagrada," je ustanovitelj in pevec skupine Gregor Strasberger pojasnil o pozornosti, ki so je deležni zadnje čase.

Več si lahko preberete v spodnjem pogovoru.


Pravijo vam največje glasbeno odkritje zadnjih let. Kako vi gledate na to pozornost?
Zelo nam je v čast in takšnega odziva nismo pričakovali. Zelo veliko smo delali, ampak kar nekaj časa nismo ničesar izdali. V bistvu smo tri leta delali, nato eno leto s Tokacem snemali Klic in Always (Če te najdem). Nikakor nismo pričakovali tega, je pa to odlična potrditev za delo, ki smo ga vložili, ter za to, da smo v tem času ostali zvesti sami sebi. Delali smo to, kar smo čutili, in tisto, kar se nam je zdelo prav. Presenečen in počaščen sem. To je ena lepa nagrada.

Koliko se posvečate marketingu in PR-ju?
Dokler nismo izdali Klica, se nismo ravno veliko, saj nismo mogli niti ničesar konkretnega pokazati. Ko smo izdali prvi singel, nam ga je pomagala promovirati Nina Kožar, zdaj smo pa za novo skladbo dobili Anjo Pavlin s Tretjega kanuja. V vmesnem času smo se pa sami ukvarjali zgolj z Instagramom in Facebookom. In zdi se mi, da nam gre to dvoje precej dobro. Trudimo se biti tisto, kar smo, in to prenašamo tudi na zunanjo podobo. Zdi se mi, da ravno to potem odraža tudi tako naša glasba kot koncerti.

Usmerili ste se v zvrst glasbe, ki ima morda malenkost ožje poslušalstvo. Ste se morda že začeli nagibati tudi proti najprisotnejši glasbi, mainstreamu?
Zagotovo se mi ne zdi, da je to ozka publika. Vsaj kakor mi skupaj rastemo, skupaj odkrivamo ideje in vse skupaj. Zdi se mi, da smo indie in se nas bolj drži pridevnik alter kot pop. Na slovenski sceni sta pop in alter resnično strogo ločeni sceni ter se to tvoje prepleta pri zelo redkih glasbenikih. Nam se pa ravno to zdi nekakšen cilj. Da si še vedno inovativen in nekaj posebnega, ampak da je to še vedno na taki stopnji kvalitete in poslušljivosti, da je tudi za tiste, ki poslušajo mainstream. Zdi se mi, da se mi ves čas gibljemo ravno nekje vmes. Kar je sicer najteže, ker nisi ne eno ne drugo, ampak nekje vmes in moraš zadovoljiti oboje. Ta pot se na dolgi rok lahko najbolj obrestuje, saj ne moreš biti zgolj mainstream. Potem si lahko "one hit wonder" ali neki "pocukranec."

Kaj bi torej rekli, da je vaša glavna vizija kot skupine?
To, da zadovoljimo oba pola, nekako posredno postaja naša vizija. To je tisto, kar pride po tem, ko izdajamo skladbe in igramo na koncertih. S tem pride do te stopnje oziroma oblačka, kjer spadamo med obe strani. Ne gre pa pri tem za to, da bi takšno glasbo ustvarjali načrtno ter natanko razmišljali, kam moramo dodajati pop in druge elemente. Delamo tisto, kar čutimo, in tisto, kar se nam zdi fajn. Še vedno veliko pozornosti posvečamo vokalu in besedilu. Morda imamo srečo, da delamo ravno takšno glasbo, ki je poslušljiva. Se bo pa to bolj pokazalo šele na dolgi rok. Zdaj imamo v načrtu ploščo, kjer moramo izpeljati še celotno produkcijo in šele tam bo znanega malo več. Morda bo prvi izdelek čisto v alterski sceni, morda bo nekje vmes, zagotovo pa ne bo čisto mainstream.

Kako je bilo nastopati kot predskupina Siddharti?
Nam je bilo resnično v čast. Tisto je bil največji oder, na katerem smo igrali, in tam je bilo občinstvo, ki nas sicer ne bi prišlo poslušat. Prišli so na Siddharto in slišali tudi nas veliko prej, kot bi nas sicer. Kakor smo se potem pogovarjali s člani Siddharte, so dejali, da smo jim všeč ter da v nas vidijo potencial. Tomi Meglič je bil sicer že v žiriji oddaje V svojem ritmu, kjer smo tudi zmagali, in smo od njega že tam prejeli nekaj dobrih kritik.

Se vam zdi, da je bilo pomembno, da ste za prvi singel izbrali ravno Klic?
V bistvu je Tokac takrat, ko se je odločil, da bo delal z nami, izmed dvanajstih skladb izbral Klic in Always (Če te najdem). Potem smo oboje snemali hkrati in se čisto na koncu odločali, kaj bomo izdali najprej. Klic je bil na koncu nekako morda celo prej končan, Always pa smo še nadgrajevali. Se pa meni osebno Klic zdi precej bolj zatežena skladba (smeh). Always je bolj lahkotna, ampak je bila vseeno prava poteza, da smo najprej izdali Klic, ker je vseeno bolj prepoznaven.

Torej je vam osebno ljubši Always (Če te najdem)?
Always je meni neverjetno čudna skladba. Včasih mi čisto "sede," spet drugič je niti ne razumem. Tudi igramo jo na neki posebni način - včasih tako, da smo vsi navdušeni, spet drugič tako, da se nam zdi, da nimamo pojma. Klic se mi zdi bolj preprost, kar je morda celo boljše. Always se moraš pa navaditi. Poslušalec jo lahko šele po prvem refrenu povsem razume.

Kako je prišlo do sodelovanja z Brianom Luceyjem?
Dobil ga je Igor Ilič, ki je poskrbel za miks obeh skladb. Briana je imel v mislih že dolgo, a ni nikoli sodeloval z zasedbo, ki bi jo lahko prepustil njemu, saj se ukvarja bolj z indie- in altenativnim rockom - od Depeche Mode do Black Keys, Arctic Monkeys in podobnih. Enostavno je rekel, da prej še ni imel takšnega žanra, nas je pa priporočil in Brian je v sodelovanje privolil.

Kako daleč ste s pripravo plošče?
Dejansko smo v tem trenutku v tisti fazi, ko vse stvari dajemo na kup. Zadali smo si izziv, da nekje do konca leta izdamo prvenec. In ravno v teh dneh se pogovarjamo, katere skladbe imamo, kako bomo s singli. Jaz mislim, da prave skladbe že imamo in da nam bo uspelo. Uspelo nam je izbrati tudi naslednji singel. Je pa trenutno aktualna skladba Always, saj se trudimo, da bi vse pravilno odmerili. Klic smo izdali decembra, Always aprila, tako da naslednja skladba pride nekje v drugi polovici leta.

Kakšen pomen ima za vas dolenjska glasbena scena?
To je tako zanimiv pojem, da ga občasno tudi sam ne razumem čisto. Ne vem, ali je kjerkoli v Sloveniji tako čudno in tako zanimivo, zapleteno, in toliko enih ljudi kot na Dolenjskem. Je pa zelo dobro odraščati v dolenjski glasbeni sceni. Veliko ti lahko ponudi in ogromno je ljudi, ki te lahko veliko naučijo. Se moraš pa v določenem trenutku, ko vsaj približno odrasteš, od tega oddaljiti. Bendi, ki v tej sceni odraščajo in gredo potem naprej, od tega veliko odnesejo. Ampak morajo pa narediti ta korak naprej. Zelo težko je, če glasbeno ostaneš v Novem mestu. Mi smo imeli srečo, da nas je pod okrilje vzela ta ekipa, saj oni to razumejo in vedo, da moramo drugam. Veliko skupinam je to že uspelo - od Jardierja do Dubzille in prej Moveknowledgementu.

Če bi vaš zvok morali opisati z občutkom, kateri bi bil?
Naš bobnar je Always opisal z barvami in je rekel, da je roza. S tem se popolnoma strinjam. Dejansko ne vem, s katerim občutkom bi opisal glasbo. Ampak ko smo mi skupaj in igramo to glasbo, smo velikokrat neverjetno srečni. Veliko vadimo in skupaj preživljamo ogromno časa. Ker smo tako mladi in smo tako na začetku, se ljudje pogosto ne želijo prepustiti in nam ne pustijo blizu. Kar je meni povsem razumljivo, morda se tudi jaz kdaj ne bom, čeprav bi se lahko in bi mi bilo že od začetka super. Ampak se mi zdi, da se lahko z našo glasbo velikokrat sprostiš, če si to dovoliš. Vem pa tudi, da se nekaterim ljudem zdimo zelo zateženi.

Vi ste nekaj zasedb že zamenjali. Zakaj se vam zdi, da se bo ravno z MRFY-jem sestavljanka zložila tako, kot se mora?
Ker sem odrasel. Jaz sem nekako ustanovitelj te skupine, in ko smo MRFY ustanovili, sploh še nismo bili točno ta ekipa, kot smo zdaj. Zamenjali so se vsi člani razen mene. Postopoma sta prišla bobnar in kitarist in takrat smo začeli bolj resno delati, potem pa je prišel še basist, ki je ena najboljših pridobitev. Res nam je dodal ogromno legitimnosti, saj dobro razmišlja in stvari razume precej podobno kot jaz, čeprav je od mene štiri leta mlajši. Sva na enaki valovni dolžini in to pripomore. Odrasel sem in spoznal ogromno stvari, ki jih prej nisem vedel. Šele tukaj se je začelo dogajati nekaj, kar se sliši kvalitetno in resno. Za to pa so bila potrebna skoraj štiri leta dela in ustvarjanja.

Torej ni tako pomembno, da so nekateri člani mlajši od tebe in morda še niso tako odrasli?
Ne, saj sem jih tudi jaz sčasoma uspel naučiti nekaj stvari. Tudi jaz ne vem še milijarde stvari, vem pa toliko, da lahko usmerjam njih. Še vedno sicer tudi meni pomaga ogromno ljudi, od Tokaca do Iliča in ogromno drugih ljudi, ki mi odpirajo svet. Če tega nimaš, je veliko teže priti do nekega mindseta, ki ga moraš imeti v določenem trenutku. Če bi Klic izdali in se ne bi zavedali, kaj to pomeni, bi bilo na koncu nekaj povsem drugega. Ko smo se začeli s Tokacem dobivati, nismo bili sposobni ne posneti ne predstaviti takšne skladbe. Potem smo pa skupaj odraščali in se začeli zavedati, kaj se okrog nas dogaja, smo se s tem lahko spopadli. Zdi se mi, da gre naša rast premosorazmerno z našim dojemanjem in našo zmožnostjo. Nismo si zadali preveč, na začetku morda celo premalo. Naša glasba je zrela ravno toliko, kot smo zreli mi. Ne prehitevamo se in si ne dajemo prevelikih zalogajev.

Zakaj še vedno ustvarjate v slovenščini?
Ker jaz sam zase menim, da moram pisati v jeziku, v katerem čutim. Meni slovenske besede pomenijo veliko več kot angleške. Slovenska beseda ima občutno večjo težo in boljše opiše tisto, kar želim povedati. Prav tako je pa tudi večji izziv, da v slovenščini narediš besedilo, ki ne vsebuje tistih ustaljenih fraz kot "naj letiva proti nebu" in podobna besedila, ki vsebujejo besedi le in naj. Vsaka druga skladba ima to, zato vedno poskušam najti nove in močnejše besede. Velikokrat se sploh ne igram s pomenom, temveč z besedo samo po sebi, ker lahko sama beseda daje pomen. Tako delajo recimo Matter, ki so res nekaj posebnega. To je tista nadgradnja slovenščine, ki sploh ni več slovenščina.

Zakaj pa potem angleški naslov skladbe?
Always je bil že od začetka neki delovni naslov. To je bil del skladbe in potem se je nekako ohranilo, da smo se nanjo vedno nanašali ravno s tem naslovom. Besedilo je bilo v slovenščini že od samega začetka, naslov je bil pa še vedno Always. Pozneje smo dodali še Če te najdem, ki nekako tudi paše k besedi always. Meni se je potem ideja zdela čisto O.K. in smo pri tem ostali.

Za vas pravijo, da ste "po duši resnični umetnik." Kakšen je vaš ustvarjalni proces?
Najprej se v bistvu začnem obremenjevati. Ko delam kakšno skladbo, jo ves čas diham, ves čas se mi predvaja v glavi - čeprav pa zadnje mesece morda nimam več toliko časa za to. Od Klica naprej se preveč dogaja, jaz pa potrebujem tisti čisti dolgčas in brezdelje, da se ustvarjanju lahko popolnoma posvetim. Sicer zelo redko najprej napišem besedilo. Načeloma vedno najprej nastane glasba, ki izhaja iz igranja kitare in tega, da se mi zdi lepo ter sveže. Potem pa na tem gradim - zgodi se, da kakšno skladbo končam v enem dnevu, včasih pa jo pišem pol leta in še vedno ni dobra. Včasih tudi kakšno skladbo pripravim, si popolnoma zamislim, kako bi šli zraven drugi inštrumenti, potem pa jo predstavim na vajah, kjer vsak na koncu igra nekaj čisto drugega. In iz tega nastanejo super stvari.

Kaj potrebuje glasbenik za preboj v tujino?
Preboj in igranje v tujini je nekaj čisto drugega. Nastopati v tujini sploh ni problem, saj je v mestih, kot sta denimo Praga in Berlin, ogromno klubov. Če rečeš, da bi prišel tja in igral, ti bo večinoma uspelo. Kar se tiče preboja, se gre pa za to, da se vrtiš po radijskih postajah ter da igraš na konkretnih dogodkih. Za zdaj nam igranje v tujini niti ni cilj. V Prago smo šli zgolj slučajno. Je bilo pa super, klub je bil čisto napolnjen in koncert je bil fajn. Če se ponudi priložnost, jo bomo seveda zagrabili, ne bomo pa delali specifično za to. Naš trenutni cilj je, da nekako delamo čim boljšo glasbo v Sloveniji v slovenščini ter gremo naprej po slovenskih stopničkah.



Na slovenski sceni sta pop in alter resnično strogo ločeni sceni ter se to tvoje prepleta pri zelo redkih glasbenikih.


Zase menim, da moram pisati v jeziku, v katerem čutim. Meni slovenske besede pomenijo veliko več kot angleške. Slovenska beseda ima občutno večjo težo in boljše opiše tisto, kar želim povedati.


Pravijo, da ima dolenjska glasbena scena zanje velik pomen, a se je za uspeh od tam treba oddaljiti. Foto: Arhiv izvajalca
Ogromno težo polagajo tudi na koncerte, ker želijo, da občinstvo skladbe resnično začuti. Foto: Arhiv izvajalca
Ustvarjanje v slovenščini vidijo kot izziv. Foto: Arhiv izvajalca
"V tujini lahko igra skoraj vsak, prodreti na tuji trg pa je nekaj povsem drugega." Foto: Arhiv izvajalca
Ena izmed zelo pomembnih stvari je tudi to, da so med seboj prijatelji ter skupaj preživijo ogromno časa. Foto: Arhiv izvajalca

Nove note