Persons from porlock: V umetnosti je slovenščino težko resno jemati

MMC-jev pogovor z Nikolajem in Gregorjem

Persons from porlock je zasedba, ki si je s trdim delom letos prislužila nastop na enem največjih evropskih glasbenih festivalov, v zadnjem času pa v glasbenem prostoru odmeva predvsem njihovo sodelovanje s skupino Matter.

15. september 2017 ob 07:51
Ljubljana - MMC RTV SLO
Do konca letošnjega leta bi radi pripravili novo ploščo. Foto: Arhiv izvajalca

Gregor Bajc, Vasja Onič, Martin Pavlovec in Nikolaj Mulej so idejo za ime skupine dobili v pesmi Kubla Khan britanskega romantičnega pesnika Samuela Taylorja Coleridgea, in kot pravijo, svojo vizijo še vedno poskušajo najti. Njihove poti so se križale popolnoma naključno: "Poti so se križale pred tremi ali štirimi leti, ko smo se kitarist Martin, bobnar Vasko in jaz srečali na enem čisto naključnem križišču. Martin in Vasko sta se poznala že od prej, potem pa smo se dogovorili, da bi kdaj kaj skupaj zaigrali, in tako se je stvar začela razvijati naprej," je za MMC pojasnil pevec skupine Nikolaj Mulej.

Za zdaj ustvarjajo predvsem v angleščini, a nekoč bi se radi preizkusili tudi v materinščini. "Osebno se ne najdem v slovenščini. Imam željo, da bi se nekoč, a za zdaj mi zveni čudno in jo v filmu ter glasbi zelo težko jemljem resno," še dodaja Mulej.

Več si lahko preberete v spodnjem pogovoru z Nikolajem in Gregorjem.


Kako so se križale vaše poti in kako ste vedeli, da je to to?
NM: V bistvu še vedno ne moremo čisto reči, ali je to to ali ne. Poti so se križale pred tremi ali štirimi leti, ko smo se kitarist Martin, bobnar Vasko in jaz srečali na enem čisto naključnem križišču. Martin in Vasko sta se poznala že od prej, potem pa smo se dogovorili, da bi kdaj kaj skupaj zaigrali, in tako se je stvar začela razvijati naprej.
GB: Jaz sem v zgodbo prišel precej pozneje, kakšni dve leti, ker sem bil njihov tonski mojster. Z Martinom sva prijatelja že od vrtca, ko sem šel potem iz Ljubljane na Obalo, sem izgubil precej stikov in potem sem enkrat na Facebooku videl, da je tisti debelušni Martin postal totalno drugačen bradati moški. Kontaktiral sem ga, sva se dobila, pokazal sem mu nekaj moje glasbe, on jo je pokazal drugim fantom in bilo jim je všeč. Takrat sem začel svojo tonsko kariero, skupaj smo začeli snemati njihov album in potem je prišlo do menjave med nekdanjim basistom in mano.

Koliko časa vlagate v promocijo oziroma PR?
NM: Včasih smo se temu posvečali sami, kolikor smo se pač znali, ker izkušenj v tem seveda nimamo. Potem pa je na Klubskem maratonu do nas pristopila ena punca, ki nas je v bistvu na nekako "nategnila". Rekla je, da dela za eno založbo, če bi se dobili z njo na kavi. Bila je mlada in angažirana, res je želela z nami delati, z založbo pa je bila bolj povezana tako, da je kdaj skuhala kakšno kavo (smeh).
GB: Bila je pripravnica. Sicer res talentirana punca, ki je še danes naša menedžerka. Z delom pri založbi se je ogromno naučila, res je imela interes, in to ni zbledelo pri tem, ampak se je potem izobraževala še naprej in je celo to študirala na Nizozemskem, kjer neka glasbena scena v tem trenutku resnično obstaja in se razvija.

Kakšno težo ima za vas performans? Se vam zdi, da je na koncertih včasih še bolj pomemben kot same skladbe?
NM: Ja, jaz bi rekel, da je na koncertih bolj pomemben.
GB: Sicer gre to vse z roko v roki, ampak bi tudi jaz rekel, da je performans zelo pomemben. Zdaj smo prišli iz 70. let, kjer si lahko dobil založbo, ki ti je dala dva milijona dolarjev za ploščo in si imel celotno promocijo v sklopu založbe. Tudi ljudje so imeli ogromen interes za to glasbo. Recimo tako, kot je danes v neki plesni glasbi. Drugače pa je zelo pomembno, da ravno s performansom vse te izgube nadomestiš. Kot primer lahko vzamemo Gramatika - njemu glasba v smislu prodaje ne pomeni nič, glasbo brezplačno nalaga na splet že od leta 2008, vseeno pa je postal eden bolj najbolj znanih producentov v Ameriki.
NM: Performans je spektakel. Ljudje imajo radi lučke, kitarista, ki skoči na zvočnike. Ali pa na drugi strani je marketinška niša tudi to, da štirje fantje stojijo v temi in gledajo v tla.
GB: Performans je rezultat nekega imidža.

Kako to, da zasedba zamenja člana, vpliva na celotno energijo skupine?
NM: Seveda močno vpliva. Že zato, ker gre za čisto drugačnega tipa človeka, čisto drug pristop. Mi smo člana zamenjali zato, ker nismo bili več na enaki liniji. Lahko bi rekel, da je bila slaba energija. V drugih pogledih pa smo se s prejšnjim basistom na začetku res dobro razumeli in je bil z nami bolj zaradi tega, ker je bil prijatelj. Takrat skupine še nismo jemali tako resno. Gregor pa je zelo dober glasbenik, producent, aranžer ... Prejšnji basist pa je bil basist, medtem ko Gregor lahko ogromno prispeva tudi drugim vidikom glasbe.

Kako dolgo je trajalo, da mu je uspelo najti to vašo vizijo?
GB: Oni name niso gledali zgolj kot na nekega avdioinženirja, kot je to pri nekaterih drugih skupinah, s katerimi sodelujem. Oni so v bistvu iskali neko tretje uho, ki gre lahko stran, potem pa se vrne v prostor za vaje na kavo, oni začnejo igrat in velikokrat se je zgodilo, da se jim je nekje zataknilo in niso vedeli, kako naprej, potem pa sem jim jaz poskušal pomagati s predlogi.
NM: Tako ja, da je malo distance do vsega skupaj, a vseeno zaupamo njegovemu mnenju.
GB: Na koncu sem bil vedno nekako zraven, čeprav nikoli nisem za skladbe strogo ustvarjal le bas linije, sem jo pa znal prilagoditi ali pomagati basistu. Spremenilo se je le to, da zdaj skladbe produciramo vsi skupaj. Vedno bolj stremimo k temu, da k ustvarjanju že na samem začetku pristopamo producentsko
NM: Jaz sem imel že od začetka željo, da bi bili bolj studijska zasedba. In ko se nam je pridružil Gregor, smo to možnost tudi dobili.

Kaj bi sicer rekli, da je vaša vizija?
NM: Za zdaj je bolj medla (smeh).
GB: V skupini je vedno več interesov, ki jih je treba združiti. Vsak ima svoj pogled, potem se te stvari seštejejo in nastane tisto, kar je vidno navzven.
NM: Zdi se mi, da smo ravno v nekem obdobju, kjer je na krožniku ogromno nekih idej, iščemo pa način, kako bi jih lahko povezali v nekaj koherentnega.
GB: To v bistvu počnemo, že odkar smo izdali zadnjo ploščo. Takrat smo doživeli tisti šok, da je to plošča in da tako zvenimo. Takrat smo rekli, da pa morda lahko naredimo še kaj drugega. In zdaj delamo novo stvar, ki smo ji pristopili bolj studijsko in strukturirano, nočemo se držati ustaljenih tirov.

Kako dolgo je sicer trajalo, da je bila končana vaša prva plošča?
NM: Koliko smo potrebovali? Kakšen teden?
GB: Ne, prijatelj, mi smo to ploščo snemali mesec in pol. Jaz to lahko najverjetneje najlažje določim, ker sem bil tisti, ki je to snemal. Najprej je prišel Vasko, smo posneli bobne, potem kitaro in na koncu še vokal. Šli smo po stopničastem načelu produkcije in smo se že takrat lotili tega studijskega vidika. Potem je pa snemanju sledil vsaj še dober mesec miksanja.

Koliko časa pa ste potrebovali, da se je za ploščo nabralo dovolj materiala?
NM: Material za prvo ploščo pa smo začeli nabirati že na samem začetku skupine. Torej dobro leto ali dve.

Skladbe ustvarjate skupaj ali vsak napiše točno določen del?
NM: Za prvo ploščo sem skoraj vse skladbe ustvaril jaz. Pri nekaterih sem sodeloval bolj, pri drugih manj, edino zadnja skladba pa je nastala čisto v studiu. Jaz sem imel tri melodične ideje in smo posneli vzorčke po nekaj sekund, ki smo jih sestavili v skladbo. Tisto je kreacija Gregorja in mene.

Kakšno je bilo vzdušje na INMusicu? Ste se na tako velikem festivalu počutili sprejete?
GB: Meni je bilo jasno, kaj se dogaja, ker sem z drugimi skupinami že nastopal po takšnih večjih zadevah. Če sem iskren, je bila to moja najslabša festivalska izkušnja do zdaj. Pa ne samo kot člana benda, tudi kot tonskega mojstra. Prideš na festival, ti dajo neko možnost, kar je na Balkanu pogosta zadeva, ampak ti deset minut pred koncertom dajo neki sendvič, ki ga seveda ne moreš pojesti, ker boš bruhal na odru.
NM: Morda je res banalna zadeva, a to je festival, ki se dogaja med poletjem, zunaj je zelo vroče, prideš iz Ljubljane in potem tisto opremo nosiš čez dva otoka ter čakaš do pet minut pred koncertom, da dobiš plastenko vode. Potem pa igraš nekje v neki kleti v Prekmurju in ravnajo s teboj, kot da si čisto domač. Še naslednji dan nas je šef lokala peljal po mestu, na pico in na pijačo.
GB: Na koncu so se pa še opravičili, ker niso mogli dati toliko denarja, kot si bi želeli, pa že itak je bila vsota čisto v redu. Pri INMusic gre pa res samo za biznis. Da sploh ne omenjam, da je v bistvu Ment prispeval za vse stroške. Res zelo čuden koncert, ampak je pa to vseeno INMusic. Potrudili smo se in v tistem trenutku v sebi našli nekaj, da smo vseeno odigrali dober koncert.
NM: Vzdušje je bilo res čudno. Vseeno si na nekem ogromnem festivalu, ampak si čisto majhna skupina, ki je tja prišla preko nekega natečaja. Vse poteka kot po tekočem traku, in to je bila naša prva tovrstna izkušnja, morda se moramo na takšne stvari še navaditi.

Potem bi rekli, da vam ta nastop ni odprl nobenih vrat za naprej?
NM: Tega pa na tej točki še ne moramo reči. Morda se bo v prihodnosti izkazalo, da je odprl kakšna vrata.
GB: Lahko te nekdo opazi in te potem kar naenkrat povabi na ogromen festival, nikoli ne veš. Ampak za zdaj imamo pa vsaj v življenjepisu, da smo igrali na INMusicu.
NM: Na koncu sploh ni pomembno, če smo tja prišli s pomočjo natečaja ali pa če bi nas povabili sami.

Kako je prišlo do sodelovanja z Matter?
GB: Po izdaji albuma in po končanih promocijskih koncertih smo bili v neki praznini. Takrat smo rekli, da imamo neko ploščo in skupino oboževalcev, zato smo se vprašali, kaj lahko sledi. Logičen odgovor bi bila seveda nova plošča, a je takrat še nismo bili sposobni izdati. Zato sem razmišljal, česa na naši sceni v tem trenutku manjka in kaj bi lahko imelo potencial. Precej smo povezani s Haiku Garden, čeprav je to čisto drugačen žanr, saj je rivalstvo med skupinami v tako majhnem prostoru v zadnjem času zbledelo. Razumemo, da v tako majhnem prostoru ne moreš ogromno narediti, lahko le podvojiš trud, stvar narediš večjo. In tudi kolaboracija je del tega.
NM: To, kar mi kot člani skupine radi poslušamo, je bila nekakšna podlaga za vse skupaj. Matter so meni super, a moja prva reakcija je bila, kako bo to sploh zvenelo.
GB: Tako je prišlo do ideje, da smo vprašali, ali bi morda naredili "featuring", obrazložil sem celotno idejo, jo potem predstavil še bendu. Iz tega je nastal sestanek, bolje smo se spoznali, in se po Mentu dobili, da naredimo podlago. Želeli smo nekaj, na kar se lahko žvižga, izkoristiti smo želeli populistično aranžiranje.
NM: Matter so dali neko napeljavo, da bi imeli neko skladbo, na katero bi lahko žvižgal, ko hodiš po cesti. Mi smo potem vse pretveze resnosti dali na stran in se zadeve lotili čisto za zabavo. Nismo se želeli ukvarjati s tem, ali besedilo nekaj pove, ali je to neka resna glasba.
GB: Potem smo se enkrat vsi štirje zaprli v stanovanje in se lotili dela. Imeli smo eno progresijo, ki smo jo že pred časom želeli uporabiti, a nam je zvenela preveč pop in ni sodila v kontekst našega benda.
NM: Poskusili smo tudi z nečim, kar sem napisal specifično za Matter kolaboracijo, a to sploh ni delovalo, in potem smo poskusili tisto. To je bilo to.

Torej vam je sicer lažje pisati v angleščini?
NM: Jaz osebno se ne najdem v slovenščini. Imam željo, da bi nekoč se, a za zdaj mi zveni čudno in jo v filmu ter glasbi zelo težko jemljem resno.

Kaj za vas pomeni vizualna umetnost? Predvsem v videospotih na to polagate precej teže.
NM: Meni se zdi pomembna predvsem v današnjih časih, ko večina ljudi glasbo konzumira s pomočjo YouTuba. Zato je vizualni vidik zelo pomemben in tudi naravno gresta glasba in vizualna podoba z roko v roki ter druga drugo dopolnjujeta oziroma povzdigneta na drugo raven.

Kakšni so načrti za preostanek letošnjega leta?
NM: Radi bi posneli novo ploščo. Ko bo oziroma če bo priložnost, ker za zdaj preveč koncertiramo ter ni časa dihat.


, polona.brajkovec@rtvslo.si
Vizualna umetnost se jim v današnjih časih, ko se glasba večinoma posluša na YouTubu, zdi zelo pomembna. Foto: Arhiv izvajalca
"ivalstvo med skupinami v tako majhnem prostoru je v zadnjem času zbledelo. Razumemo, da v tako majhnem prostoru ne moraš ogromno narediti, lahko le podvojiš trud, stvar narediš večjo. In tudi kolaboracija je del tega." Foto: Arhiv izvajalca
"V skupini je vedno več interesov, ki jih je treba združiti. Vsak ima svoj pogled, potem se te stvari seštejejo in nastane tisto, kar je vidno navzven." Foto: Arhiv izvajalca
Že od samega začetka imajo željo, da bi bili bolj studijsko naravnana skupina. Foto: Arhiv izvajalca
"Ljudje imajo radi lučke." Foto: Arhiv izvajalca

Nove note


Dare Acoustic: Na začetku moraš nekoga ali nekaj posnemati

Tretji kanu: Svojih poslušalcev ne smemo podcenjevati

MRFY: Pop in alternativa sta v Sloveniji zelo strogo ločena

Daniel Vezoja: Talent in dobra glasba enostavno nista dovolj