Po Almini poti

Rožnato radioaktivno jezero

Popotni dnevnik Zale Bojović, 15. del
Zala Bojović|11.11.2019 ob 11:48
Perth - MMC RTV SLO

Zjutraj sva se odpravila v narodni park Kalbarri, ki je predvsem na Instagramu znan zaradi priljubljenega naravnega pojava Natures Window (naravno okno). Ima pa Kalbarri seveda precej več ponuditi, kot pa samo motiv za popularno sliko na omenjenem družbenem omrežju. Razteza se na 183.000 hektarjih, park pa lahko na grobo razdelimo na dva dela, in sicer na predel v notranjosti, kjer je soteska, v kateri teče približno 80 km dolga reka Murchinson River, ter predel ob morju s čudovitimi klifi, ki merijo v višino tudi več kot 100 metrov.

V parku nudijo številne dejavnosti, kot so pohodništvo, aktivnosti na reki Murchinson itd. Zaradi časovne stiske sva si vse ogledala bolj na hitro, a si vseeno vzela čas za pohod v sotesko do reke. Pohodniška pot je bila kar precej strma, a obvladljiva, saj so vgradili stopnice na najstrmejših odsekih, tako da je bila dostopnost veliko lažja. Sicer zame ni lepšega kot pohod pod domačimi krošnjami dreves, kjer se vrstijo vse barve zelene in te drevesa ščitijo pred močnim soncem. Nisem najbolj navdušena nad puščavskim svetom, a je bil ta pohod zelo lep in presenetljivo barvit. Barve rdeče so se prelivale po skalah, ki so bile vseh oblik, in ko sva se med skalami in puščavskim svetom spuščala navzdol proti reki, je tu in tam stal tudi kakšen evkalipt.

Prvič po tem, ko sva zapustila ovčjo farmo in sva nekaj mesecev preživela v Coral Bayu, kjer ni bilo evkaliptov, pa se nama je v nosnice prikradel lep in značilen vonj tega močnega avstralskega drevesa. Kako lepo je dišalo! V krošnjah evkaliptov so gnezdile čebele, ki jih sicer nisva videla, sva pa zato lahko prisluhnila močnemu in značilnemu brenčanju. Pomislila sem, kako sladek mora biti njihov med, saj se v Kalbarriju čebele lahko nemoteno, brez vplivov iz okolja pasejo na čudovitih wild flowers, ki cvetijo v obdobju med julijem in oktobrom in ki tudi privabijo številne turiste v park. Sicer nisva videla polja teh cvetlic, kot to napovedujejo v turističnih prospektih, sva pa videla kar nekaj posameznih cvetlic in prav razveselila sva se, vsakič ko sva videla cvetlice vseh barv v bolj kot ne monotonem puščavskem svetu.

Med najinim pohodom mi je pogled nenehno uhajal proti skalam in krošnjam nad nama in neštetokrat sem se morala opozoriti, da je med hojo bolje gledati pod noge kot pa v zrak. In ker sem hodila prva in okoli naju ni bilo videti drugih pohodnikov, sem zaradi varnostnih razlogov pri hoji močno topotala po tleh in tako opozarjala vse kače in vse, kar leze, na najin prihod. Zadovoljna, da sem poskrbela za varen prihod do cilja in da sem kljub gledanju okrog ostala cela in brez poškodb, sva na kratkem počitku uživala v pogledu na reko in na okoliške formacije skal, preden sva se odpravila na pot nazaj do avta.

Kalbarri je tudi regija, v kateri je živela aboriginska skupnost Nhanda, še preden je postal narodni park. Pravno gledano je nacionalni park njihov, saj so z večletno tožbo, ki so jo vložili leta 1994, dobili nazaj več kot 17.000 m2 veliko ozemlje, vključno z nacionalnim parkom Kalbarri. Čeprav je zemlja tako rekoč v njihovih rokah, pa se morajo za vključitev v projekte, ki jih načrtujejo in izvajajo v nacionalnem parku, močno boriti z vladnim oddelkom za regionalni razvoj.

Skupnost Nhanda ima svoj jezik, ki se prav tako imenuje nhanda, in čeprav je število govorcev tega jezika vedno manjše, se skupnost zelo trudi ohranjati svoj jezik in običaje in je zelo aktivna tudi pri ohranjanju prvotnosti ozemlja, ki so ga naseljevali pred prihodom kolonistov.

Aboriginske skupnosti so duhovno močno povezane z zemljo, ki jo naseljujejo, in tako je tudi skupnost Nhanda duhovno povezana s svojim ozemljem. Skupnost verjame, da je bitje Beemarra iz Dreamtima oblikovala ozemlje Kalbarrija takšno, kot danes je. Dreamtime je temelj aboriginske vere in kulture, tako zajema pomembne značilnosti aboriginskega duhovnega verovanja in eksistence v obliki zgodb, je začetek vsega, vsaka skupnost pa ima svoje značilne zgodbe stvarjenja.

Tako ima skupnost Nhanda svojo zgodbo o nastanku regije, ki se danes imenuje Kalbarri nacionalni park. Zgodba se glasi: Kača, ki ji je bilo ime Beemarra, je sledila toku potočka, ki se je izlival v morje. Naenkrat se je zgubila za Beemarro vsa sled, saj se je kača odločila pot proti morju nadaljevati pod zemljo. Bližje, kot je lezla proti današnjim klifom, glasnejši je postajal grmenju podoben hrup, ki so ga ustvarjali valovi, ko so butali ob skale. Beemarra se je grmenja močno ustrašila in je vsa preplašena zbežala nazaj proti notranjosti, v objem domačega in varnega predela ob reki Murchinson river, daleč stran od grmenja valov. Med begom pred nevarnostjo pa je ustvarila podzemni rov skozi rdeči peščenjak puščavskega območja. Na kar nekaj točkah se je tudi ustavila, da bi se odpočila, in kjer koli se je ustavila za počitek, je za seboj pustila lužo pitne vode. Za seboj je Beemarra torej pustila izvire pitne vode, ki še danes obstajajo in ki so poleg 209 drugih pomembnih aboriginskih lokacij v parku zaščiteni kot naravna in kulturna aboriginska dediščina.

Na poti proti Perthu pa sva si še ogledala mogočne klife, ki spadajo pod narodni park v Kalbarriju in ustavila sva se še pri Hutt Lagoon. Hutt Lagoon je rožnato jezero in kar je videti kot produkt ponesrečenega poskusa jedrske elektrarne, je pravzaprav čudovit naravni pojav matere narave. Hutt Lagoon je jezero z zelo visoko vsebnostjo soli in je videti rožnato zaradi prisotnosti alg (Dunaliella salina) v jezeru, ki proizvajajo karotenoide, ki jih uporabljajo za prehranska barvila in v kozmetični industriji. In če se jaz nisem mogla nehati čuditi rožnatemu jezeru, je Johannes ostal skeptičen in predse brundal, da gotovo spuščajo kakšne kemikalije v vodo, da je taka, in če bova ostala dovolj dolgo ob robu jezera, bo sčasoma priplavala mimo oranžna riba s tremi očesi, kot jo poznamo iz televizijske serije The Simpsons. Jaz bi najraje še ostala nekaj časa in uživala ob pogledu na jezero, pa me je Johannes kar hitro potegnil iz zasanjanega stanja in postavil na realna tla: "Pridi, imava še pet ur vožnje pred seboj in ne mislim prispeti ob polnoči, veš, da morava še vse pripraviti za spanje, ko prispeva in kmalu bodo tudi kenguruji spet aktivni." Malce nejevoljna, da me je tako na hitro odpravil nazaj v avto, sva se odpeljala naprej proti Perthu.

V trdi temi sva prispela k prijatelju Duncanu v Swan Valley in kot zmeraj, ko sva se pripeljala na njegovo posest, sprožila kratek, a zelo glasen alarm, ki ga je Duncan namestil zato, da ga opozori, ko na njegovo posest prispejo stranke. Po navadi nato tudi mala psička Lucy skoči na svoje tačke, se zakadi do ograje in nato za ograjo laja na obiskovalce, da je joj, a je tokrat ostala v hiši. V pozdrav pa nama je prihitela naproti črna mačka Rosie, ki pa je po najinem mnenju pravzaprav pes pri hiši. In če se Johannes po navadi pritožuje nad majhnimi psi in mačkami, je takoj izrazil skrb, da ni kaj narobe s psičko Lucy, ker naju ob prihodu ni oblajala. Takoj ko je avto ugasnil, je stopil ven, da bi pobožal Rosie v pozdrav. Z globokim glasom sem nato oponašala Johannesa: "Kaj boš z mačko in s tako majhnim psom?" Na kratko sva se temu nasmejala in hitro pripravila posteljo. Meni se je že zadnji dve uri poti pošteno dremalo, a sem želela zdržati in biti Johannesu v podporo. Ko pa je bila postelja pripravljena, sem prav padla vanjo. Johannes si je moral od dolge poti najprej malce oddahniti in si je za opravljeno delo privoščil pivo, preden se mi je pridružil v "miževi" deželi.

Naslednje jutro, ko sva se zbudila, sva odšla do hiše in ugotovila, da Duncana ni doma. Zato sva šla v garažo, kjer sva iz škatlice v omari vzela ključe za vhodna vrata in si v kuhinji pripravila zajtrk. Pri tem sva zbudila psičko Lucy, ki je še zmeraj zvita ležala na sedežni in naju je sicer z enim očesom opazovala, a je bila očitno še preveč zaspana, da bi naju oblajala. "Sva pa že res domača," sem rekla Johannesu in nama skuhala kavo. Pripravila sva si zajtrk, in še preden se je Duncan vrnil domov, sva ga zaužila na klopci pred prodajalno vina s pogledom na čudovit ozelenel vinograd, po katerem so se podile Duncanove kokoši. Življenje je res lepo.

Tik pred enajsto uro se je sprožil alarm in v svojem belem Hyundaiju je na dvorišče pridivjal okoli ovinka Duncan, tokrat pa je Lucy skočila na tačke in mu lajajoče prihitela naproti. Gospodar je le gospodar, sem si mislila in tudi midva sva odšla proti garaži, da bi pozdravila Duncana. Na hitro smo se objeli in pozdravili, in Duncan me je prosil, naj za kakšno urico prevzamem delo v prodajalni, saj ga je poklical prijatelj, ki je potreboval pomoč. Sosed se je namreč zagozdil s traktorjem in Duncan mu je s svojim prihitel na pomoč. "Seveda bom pogledala na prodajalno, saj je še vse tako, kot je bilo?" sem vprašala, Duncan je prikimal in mi odklenil prodajalno, se zavihtel na svoj traktor in za ovinkom izginil.

"Verjetno je bil voznik relija v prejšnjem življenju," mi je Johannes v smehu dejal, jaz pa sem odšla v prodajalno, da bi se pripravila na morebitne goste. Ni trajalo dolgo in že sta v prodajalno prispeli dve skupini turistov, zaželeli so si degustacije vin in z veseljem sem jim ustregla, zdaj sem bila veliko samozavestnejša, saj sem že imela nekaj kilometrine v delu s strankami. Skupinam pa sem prodala tudi kar nekaj steklenic vina in žganja, in ko se je Duncan vrnil, je bil prav zadovoljen z izkupičkom prodaje. Naslednja dva dni sva bolj kot ne preživela v vinogradu, kjer sva malce pomagala Duncanu, vmes sva dostavila še reči k Johnnyju, ki sva jih pripeljala iz Coral Baya, in po spletu raziskovala in se pripravljala na potovanje po Tajvanu.

Komaj pred dvema dnevoma sva odpotovala iz Coral Baya in zdelo se mi je, kot da sva na poti precej dlje, saj sva vmes videla toliko novih in zanimivih zadev. Bila je nedelja in ob nedeljskih večerih Duncan zmeraj peče pico v krušni peči. Tako da smo zadnji večer, preden naju je Duncan naslednji dan odpeljal do letališča, še preživeli pred krušno pečjo. Še en zelo lepo preživet avstralski večer, zunaj ob ognju, ob dobri hrani in dobrem vinu in v dobri družbi.

Naslednji dan sva bolj kot ne vse pripravljala za potovanje, spakirala sva majhne nahrbtnike, saj sva se odločila, da bova Tajvan prepotovala samo z ročno prtljago, pripravila sva si sendviče za pot, napolnila vse baterije vseh kamer, odnesla velike nahrbtnike in druge stvari, ki jih nisva potrebovala, v Duncanovo hišo, saj nisva želela vse krame puščati v avtu, mu dala ključe najinega avta in proti večeru naju je Duncan odpeljal do perthskega letališča. Po navadi je zame priprava potovanja precej nadležna naloga, saj imaš skrb, da vse pripraviš, da ne boš česa pozabil, da boš pravočasno prispel na letališče, da ne bo zastojev na cesti, da ne bo problemov pri vkrcanju in sploh, da bo potovanje dobro potekalo, brez kakšnih incidentov, npr. da ne bo med poletom odpadlo kakšno krilo ali kaj podobnega.

Verjetno zato, ker sva zdaj že stara mačka pri tem, je vse potekalo zelo gladko in sproščeno. Brez stresa in sporov sva prispela na letališče in se tako lahko v mislih pripravila na nova doživetja.

Tajvan, prihajava!


Po Almini poti






Več rezultatov iskanja