Zapojmo si to pesem zdaj,
predno pride državni tat,
lepo je v naši domovini bit bogat.
 
V deželi, kjer sosed soseda grabi za vrat,
in fovšija katera močno gori,
ter mnogokrat vsem kri se zaledeni,
lepo je v naši domovini bit bogat.
 
Pesem naj odmeva v daljavo,
vsem sosedom lep pozdrav,
nikoli ne dosegli bomo spravo,
se pa bomo tepli gor po glav,
kot naši dedki takrat,
lepo je v naši domovini bit bogat.
 
Včasih vsi smo nekaj malega imeli,
skup trpeli,
se veselili,
si pomagali,
bili skromni in veseli.
 
Nekateri so na naš račun obogateli,
prodali naše tovarne,
za lastno rit,
odgovarjal ni nihče takrat,
zato danes pesem njim,
lepo je v naši domovini bit bogat,
če predhodnik bil je pravi tat.
25. maj 2018 | Komentarji (6)
Vrvež,
mimohodi,
smeh,
selfiji,
turisti,
vonjave dobrih jedi,
polne mize ljudi,
vsak po svoje nekam hiti,
večina na telefonih visi,
glasba doni...
 
In jaz,
opazujem vse to,
zlit z okolico,
se sprehajam,
vlečem na ušesa,
vlečem na oči...
prst po tipkovnici hiti.
 
Ljubljana moje mesto,
kjer pazim,
ko grem čez cesto,
in ker gledam  v telefon,
saj hitro se zgodi,
da....
 
ooooh, pardon,
sorry,
se zgodi,
ko nepazljiv jaz štor,
se pač v bejbo zaleti.
 
Tudi ona je imela v roki telefon,
rešil me je nasmeh in priklon.
24. maj 2018 | Zaznamki: Ulica | Komentarji (19)
Ne vem zakaj,
a ko vstopil sem,
že sedela je spredaj,
in čakala na odhod.
 
Nemirno se je presedala,
se me vmes dotikala,
zdaj po roki,
zdaj po nogi,
nemirno je naokrog begala.
 
Ni mi ostalo druge,
kot ji povedat po pravici,
da je ne poznam v resnici,
da imava problem,
saj sem poročen.
 
Ustavil sem, odprl  okno,
in ona je odbrenčala,
niti mi ni rekla hvala,
muha mala.
23. maj 2018 | Komentarji (14)
Nisem gospod,
čeprav bi lahko bil,
od tu sem in ne od drugod,
tako na pol živ.
 
Pol mene še živi,
druge pol več ni,
izgubil sem se nekje,
v nekem času ostal,
izgubo si priznal,
ni mi žal.
 
Vzporedno šlo mnogo je let,
takrat je bil plan za izživet,
ciljev polno je bilo,
sedaj večina njih je v pozabo odšlo,
ostali nekje morda tlijo,
tiho ihtijo,
zaprašeni v besedah,
v obljubah nepotešeni.
 
Tam so res pozabljeni na stranskem tiru,
upajo na srečen konec v miru,
da se izživijo,
predno v sanje se spremenijo.
 
Vlačim večno to prtljago,
znebiti res se je ne morem,
a vrniti vse nazaj,
upati na zmago,
ne znam in ne zmorem.
 
Mi ni za bit gospod,
nikoli ne bom,
bom pa večno iz nekje drugod,
poln skrbi, dvomov in zmot,
tarnal,
se spraševal,
mi je ali mi ni žal.
 
Vsaka odločitev svoj davek terja,
z obrestmi za nazaj,
vsak zase gradimo si Pekel ali Raj.
22. maj 2018 | Komentarji (13)
Sledi časa,
svoj pečat so pustile,
po obrazu,
gube kakor gobe so vzklile.
 
Tudi kila, dve, tri,
viška so nabrale se.
 
Hrbet boleč je postal,
mnogo preveč vsega je prestal.
 
Optimist bi bil rad,
da vse bo ok,
kot nekoč,
kot takrat,
a nisem poslušal “tastarih”,
njih nasveta,
imej se rad-mlad!.
21. maj 2018 | Komentarji (14)
Vsak, ki pride gor,
z nasmehom,
poln obljub,
ga vedno kupimo,
kujemo v zvezde...
 
Čas pa teče....
 
Vsak kmalu pokaže,
pravi obraz,
ki je vedno drugačen,
in laže,
ter pozablja,
se izgovarja....
 
Morda tokrat bo pravi,
brez maske na glavi,
brez stare prtljage,
morda,
morda niti on še ne ve,
kakšen sploh v resnici je.
20. maj 2018 | Komentarji (12)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
30 1 2 3 4 5 6
7 8 9 10 11 12 13
14 15 16 17 18 19 20
21 22 23 24 25 26 27
28 29 30 31 1 2 3



Št. registriranih uporabnikov: 177948
Forum avtorjev: 15868 Forum teme: 34398 // Odgovorov: 1871397
Blog avtorjev: 3587 // Blogov: 86096 // Komentarjev: 1236245
Avtorji fotografij: 26083 // Slik: 220512 // Videov: 18403 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "