Včeraj je prišel po Miklavževe piškote. Odprl je vrečko in si jih ogledoval. Mama ga je opozorila na tiste z marmelado, preproste lincerje, kakršne ima najraje. Vsaj mislila je, da je tako. Še preden je v enega zagrizel, pa je spet povedal, da ne, da so zanj najboljši Mikini piškoti z njeno marmelado, ki  jih tako lepo objame sladkorni prah.
 
- A tiste misliš, ki sem jih spekla nekaj časa nazaj?
- Ja, a veš, tiste, ki se jim reče blazince.
- Čakaj, ti pokažem recept, ki ga je napisala tvoja mama po nareku tvoje prababice.
- U, je grdo pisala. A že Angelca je pekla take piškote?
- Aha. Ti se je ne moreš spomniti, svoje prababice. Nekaj mesecev po tvojem rojstvu
  te je še kdaj držala v rokah, potem je odšla. Zelo je bila bolna.
- Saj vem, včasih grem k njej in pradedu prižgat svečko. Pa kamenček dam na ploščo.  Čakaj, grem nekaj pogledat …
 
In odhiti v sobo. Pogledat gre, če sta lutki, ki smo jima dali ime po prababici in pradedu, v postelji in lepo pokriti. Dolgo jih je imel sam, potem jih je prinesel meni in ostale so z menoj. Zadovoljen pride nazaj. Mirno spita.
 
Zapomniti si moram, si mislim. Blazince z marmelado morajo ostati Mikini piškoti,  dokler bom lahko pekla, Miklavž naj pa peče drugačne. Tako bo zgodba ostala živa, čeprav najbrž v več inačicah.
9. december 2018 | Komentarji (17)
Star zvezek je. S porumenelimi listi, na več mestih ga kazijo (morda pa zaljšajo) odtisi od hrane popacanih prstov. Selil se je z menoj z vsemi svojimi recepti vred. Iz časov je, ko ni bilo mogoče priklicati na ekran domala vsega, karkoli ti je zašlo v um. Napisani so z različnimi rokopisi, izrezani iz časnikov, revij, listov z na pisalni stroj napisanimi navodili … Vzamem ga v roke in vame planejo imena ljudi, ki so mi jih dali. Veliko jih že ni več na tem svetu, jaz pa še kar … Ja, nemalokrat se mi zazdi, da mi dajejo glavno oporo spomini. Brez njih bi se razkrojila.
 
Kakor koli, zagledala sem se v recept, ki ga je zapisala moja hči še kot smrklja, in sicer po nareku babice, se pravi moje mame. Ko ga berem, slišim njen glas, natančno, z vsemi drobnimi, smešnimi posebnostmi govora, ki ga je kot Štajerka v mnogih desetletjih v drugačnem okolju pridobila. Kadar me ni videla, so mi narisale nasmeh na obraz.
 
In pridem do začetka navodil: … maslo moraš fejst, fejst zdrobit med moko … Hči je napisala, kot je slišala, jaz pa prav vidim mamin obraz, ko je to govorila. Nos se ji je malo dvignil, ustnice so se na poseben način ukrivile, ko je uporabljala gorenjski izgovor.
ha, zakaj o tem pišem? Ker sem pekla te mamine »blazince z marmelado«. Vem, da so mojim odjemalcem zelo všeč; odkar uporabljam trik z beljakom, se pa še  odpirajo več ne prav močno in marmelada ne steče ven. Otrok cmoka od ugodja, ko jih uničuje.
 
Potem pečem in pečem. Drugačne piškote za praznike. Spravim jih v škatle in poskrijem, kajti ti piškoti so za darilo in jih v resnici ne pečem jaz. Še zmeraj se grem to čarovnijo, tudi če je spregledana. Izmišljujem si zgodbe in se zabavam. Spomnim se besed od – mislim, da dveh let nazaj. Pred decembrskimi prazniki sem jaz, Mika, pekla piškote, ki so šli nenavadno dobro v promet. Višek pohvale je bila misel:  A veš, Mika, da pečeš še boljše piškote kot Miklavž in Božiček?
 
Pridejo trenutki, ko je težko zadržati smeh. Plane mi iz grla, zaokroži skozi nosno in ustno votlino: Pa saj mi včasih rečeta, naj jima napišem recept! Mogoče ga ne upoštevata do pike. In – takoj se pozna.
5. december 2018 | Komentarji (12)
Razprta krila
na osončenem bregu.
Noč, prizanesi.
4. december 2018 | Komentarji (15)
 
je niz
v trde delce
spremenjenih ravnanj.
Dir  časa zmehča ostrino
v prodnik.
 
Kamen
še zaboli.
Diši po življenju.
V mehkih tkivih je odložen
okus.
28. november 2018 | Komentarji (14)
Nekatera pisma velikokrat preberem. Tudi tisto, v katerem piše, da sem – »trma gorenjska«. Usta se mi razlezejo v nasmeh.  Prepričujem se, da me tako imenuje napol resno, napol igrivo. Res sem, med drugim, nekaj trme. Pa nisem v celoti gorenjska, ah ne, pol, najmanj pol me je štajerske.

Razloge ima, da o meni tako misli, jaz pa svoje, da tak vzdevek omogočam.

Ko bi me kdo opazoval, bi videl žensko, ki se skoraj otroško smehlja napisanim besedam, najbrž pa ne bi zaznal, da ji pod kožo gomazijo resnobne misli in zavedanja o mnogočem, kar je bilo in česar ni več mogoče spremeniti.
Pogosto vem, da nisem »cela«, da sem deformirana in se počasi utapljam. Mogoče zato tu in tam na bregove odložim svoje besede. Da ne bodo vse ostale samo z menoj.
 
16. november 2018 | Komentarji (13)
Čivk ptic
v zlom svetlobe,
pretkan s šumom reke.
Sonce in srce sta zašla
čez rob.
8. november 2018 | Komentarji (14)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
26 27 28 29 30 1 2
3 4 5 6 7 8 9
10 11 12 13 14 15 16
17 18 19 20 21 22 23
24 25 26 27 28 29 30
31 1 2 3 4 5 6



Št. registriranih uporabnikov: 210907
Forum avtorjev: 15897 Forum teme: 34493 // Odgovorov: 1878333
Blog avtorjev: 3590 // Blogov: 87678 // Komentarjev: 1250525
Avtorji fotografij: 26330 // Slik: 224080 // Videov: 18350
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "