Pri nas je padal dež šele danes, moker sem bil pa že včeraj. V dežja čakajoči popoldanski pripeki sem kosil travo okoli hiše, za okoli uro in pol jo je, in kljub temu, da me je kosilnica vlekla za sabo, mi je malo teklo po hrbtu. Naša je pač omenila, da bi bilo dobro skrajšati travo za en centimeter pred dežjem in če sem hotel dobiti točko ... Ja, včasih se mi zdi, da moški živimo s trgovsko verigo. Borimo se za vsako točko in z vsako dobljeno nam pripada 10 do 20%. Pa ne popusta, pač pa možnosti, da se bomo vendarle šli nočne gasilske vaje.

Vi se kaj rekreirate? Hodite kaj ven? Sedaj greste lahko v gmajno po lešnike, so zreli. Če se bojite, lahko s seboj vzamete družbo ali pa psa. Vi boste domov prinesli lešnike, on pa klope. Ne poznam vas, a upam, da se vam pes toliko ne smili, da ga imate vse skozi notri zaprtega, da se mu kaj ne zgodi. Pes je vendar žival, ne človek, zato mora ven. Prav tako ne vem, za kaj ste ga nabavili – za družbo ali za darilo otrokom. To zadnje je včasih sploh strel v prazno. Ali mislite, da bo otrok, ki ne pospravlja sobe, ne prinese perila za oprat, ne odnaša smeti, ne pospravi krožnika z mize... kar naenkrat čudežno skrbel za psa? Nekateri imajo res domišljijo.

Neverjetna evolucija se je zgodila z ljudmi v zadnjih tridesetih letih. Nekoč je bil pes pri hiši za čuvaja, v zadnjih nekaj letih pa je za ljudi postal celo modni dodatek. Nekateri gredo tako daleč, da pravijo, da njihov pes zna vse, samo govoriti ne zna. Zakaj jim potem ne kuha, piše blogov, popravlja avtomobil ali hodi delat v tovarno? Sploh upokojencem bi prav prišlo dodatnih 600 evrov. Prav tako morajo biti psi po novem, predvsem zaradi nevzgojenih lastnikov, na vrvici ali v pesjaku. Pes namesto divjanja naokoli živi na nekaj betonskih kvadratih ali sedi na kavču, naravo vidi večinoma na TV, če bi prišli pa lopovi, bi jim mogoče pomagal celo nakladati v kombi.

Pred dnevi sva šla z našo peš po vasi. Pred neko hišo je bil parkiran kombi in po napisu sodeč, so pri tej hiši monterji vstavljali protivlomna vrata. Iz pesjaka, kakih pet metrov stran, se je na monterje neusmiljeno drlo ščene na kaki dve 1,5 voltni bateriji. Lajež zaradi tega ni bil nič posebnega, sem pa našo pobaral, če ve, zakaj pes tako laja na monterje. Njen odgovor ni bil pravi. Pravi je bil, da zaradi tega, ker je dobil nezaupnico.
31. avgust 2018 | RTV Kategorija: Zabava | Komentarji (10)
Nadaljevanje od prejšnjič.

Naj med temi dogodki samo omenim žganjekuho. Prvič v življenju sem skuhal češnjevko. Češnjevko? Če je slivovka iz sliv, torej, kaj nastane iz češenj? Češnje, bilo jih je okoli osemdeset litrov, smo po vseh pravilih namočili, mešali in nato kuhali. Še največ dela je bilo, kot vedno, z umivanjem bakrenega kotla. Tega sem najprej temeljito zdrgnil, nato pa umil s kisom. Ta res dela čudeže, saj se je baker svetil kot že dolgo ne, nato pa sem se svetil jaz, ker nikakor nisem mogel sprati tiste zelene vode iz kotla. Da se ne bi kaj prijelo, sem vsebino kuhal s plinskim gorilnikom, kateremu sem pri odstranjevanju nogic potrgal nekaj vijakov, da je šel pod kotel. Kaj pa je tiste pol ure dela za popravilo? Taščo je jezilo, ker se je kuhalo tako počasi, ona je pač navajena kuhati žganjepo staro na drva in nato drgniti kotel, ko se kaj zažge, mene pa je jezilo na koncu, ker mi je, ker sem bil v soboto odsoten, po svoje zmešala žganje. Ven smo ga dobili dve litri in pol, za kar smo porabili za skoraj dvajset evrov plina. Samo naj mi kdo reče, da je domače žganje drago. No, fino pa je.

Sedaj pa pojdimo k E7. Javljanje napake na pralnem stroju, da stroj vodo ne črpa. Zakaj? O, še predobro sva z našo vedela zakaj. Pravijo, da vrč hodi toliko časa po vodo, dokler se ne razbije, jaz pa dodajam, da se vzglavna blazina tolikokrat opere v stroju, dokler ji šivi ne popokajo. Vse, kar je bilo v njej, je zaplavalo ven in boben je bil v trenutku poln njenega polnila, poln drobnih cefrancev.

Naša je stroj spraznila, očistila boben in seveda tudi filter, a je pri vsakem nadaljnem pranju ta E7 krasila komandno ploščo kot lučke novoletno jelko. Ko ni šlo več, ko je stroj očistila enkrat, dvakrat, sem bil na vrsti jaz. Serviser, ki ga je poklicala, je bil seveda na dopustu. Le kako more iti poleti na dopust? Pa saj sem tako že v naprej izgubil v boju z našo. Nekaj dni prej se je pokvaril tudi pomivalni stroj, neka lučka ni hotela ugasniti in zaradi nje se stroj ni zagnal. Naša je odvila komandno ploščo in toliko časa " drezala " z izvijačem tam okoli, da je stroj speljal. Serviser, ki je čez en teden vseeno prišel je dejal, da je treba vsaj pet sekund tiščati tisti gumb in stroj se spet zažene. Pa mi to ni pomagalo. Če zmore ona, zmorem s prostovolnim mus tudi jaz!

Seveda sem najprej, tako kot ona, vzel v roke izvijač. Če je s pralnim strojem kaj mehansko narobe, se to človek še upa pošlatati, pri elektroniki pa se pri meni res lahko samo kaj pokadi ali pa koga kaj strese. A naj bo delo še tako zoprno, vedno se v njem najde nekaj lepega. To je pri nas sušilni stroj, ki smo ga zaradi pomanjkanja prostora posadili na pralnega in ga je bilo potrebno najprej sneti, položiti na tla in odnesti iz kopalnice. Nato sem v svojem stilu zaplesal tango s in ob pralnem stroju, da sem ga dobil na sredo kopalnice. Z vsemi tistimi vijaki sva se borila vsaj dvakrat, snela sva vse cevi, jih očistila in pihala vanje. Ko sem prvič snel glavno cev odtoka iz bobna do črpalke, sem se že ustrašil, ker sem zaradi barve cefrancev mislil, da je v njej podgana ali vsaj voluhar. Ko sva snemala ostale cevi, sva poleg tega še malo telovadila. Pralni stroj sva v mokri kopalnici obračala zdaj sem, zdaj tja, ga polagala poševno na boke in na tla, raztezala sva dovodne in odvodne cevi in skoraj naredila ultrazvok črpalke. V drugem poskusu, ko sem z njim naredil tri vzvratne prevale in štiri v stran, sem moral odviti tudi grelec, da sem očistil tudi vmesni prostor. Sploh ne vem, kje je toliko prostora za vso to svinjarijo, ki je od nekje priplavala po prvem čiščenju. Takrat sva ga še zadnjič sestavila nazaj, stroj vključila in ga preizkusila. Vse je delalo, vse se je prav svetilo in perilo se je opralo kot je treba. Čez dan ali dva je spet dala prati umazano perilo. Le zakaj to poudarjam, saj čistega ne daje menda nihče? Vse je bilo v redu do prve centrifuge, nato pa je začelo poplavljati kopalnico. Intervencija je prišla takoj, saj ji ni bilo treba voziti med avtomobili na avtocesti. Čeprav imam nevajeno oko, sem takoj opazil vzrok poplave. Pri popravilu, pravilneje premetavanju in kotalenju stroja sem in tja, se je snela vzmet, ki drži gumo na bobnu in pri prvem resnejšem tresenju, za katerega človek včasih misli, da bo šel stroj perilo tudi obesit, je le ta zdrsnila pod gladino vode. Ko so štiri roke to namestile nazaj, za kar smo skoraj rabili tudi plavutke, da smo priplavali do njega, smo naredili končni obračun. Ta je bil izguba nekaj živcev, kaka neplačana ura dela, nova vzglavna blazina, dvigovanje uteži v obliki sušilca, očiščene ploščice za strojem, prihranjenih nekaj evrov za serviserja in razbita ploščica sredi kopalnice, katere rezerve že dolgo nimam več.
20. avgust 2018 | Kategorije: Zabava | Komentarji (10)
Zaščita glave je tudi pomembna. V gozdu od takrat, ko me je onesvestila padajoča bukev, zaradi česar sem dobil vijolične šive, pridno nosim čelado, doma pa imam glavo po navadi izolirano s tri milimetre dolgimi lasmi. Ti so me rešili pred dnevi, ko sem šel obirat hruške. Za njih sem se moral kar pošteno boriti z .... Pa kaj bi prehiteval, berite. Te hruške rdeče barve, sorte niti približno ne vem več, sem precepil na starejšo hruško, ker naj bi bile nekaj posebnega. Res so, saj v nekaj letih nismo z drevesa dobili na leto več kot tri dobre sadeže. Odločili smo se, da jo podremo, saj v bližini že rase viljamovka, ki bi zadostila potrebe za tistih nekaj grižljajev. Žganje pri nas pijemo posebej. Res jo bo treba podreti, ker je očitno lezbijka. Da ne bi izgubili enega leta, smo tako blizu, da se veje prepletajo, vsadili mlado slivo. Hruška se je zaradi ženskega božanja spremenila, skoraj je podivjala. Spomladi je bila bela kot zima pred tridesetimi leti in tudi sadežev je bilo ogromno. Ko se je spravljalo hruške do naše, ki jih je kar nekaj posušila za krhlje, sta to storili dve plastični posodi po dvajset litrov. A za ta rezultat se je bilo potrebno boriti na več frontah.

Najprej se je bilo treba prebiti do vej. Saj ni bilo tako gosto, a če se veje dveh dreves tepejo za vašo naklonjenost, ki jo vi nočete dati, imate probleme z obleko, kožo in drevesoma. Toliko, da sem obdržal kratke hlače na sebi. Še dobro da sem jih, ker bi imel potem še več gole kože. Samo malo sem pomajal drevo, pa so že začeli vzletati helikopterji. Kar naenkrat je začelo okoli mene krožiti kar nekaj sršenov, ki imajo očitno izbran okus za dobre hruške. Če to zmorejo sršeni, zmorejo tudi ose in to v še večjem številu, muhe so pa itak stalnica. Čeprav imajo sršeni in ose bio botoks, se jih ne bojim kaj posebej. Bil sem nežen, premikal se se počasi in na vsako hruško sem prej potrkal, če je kdo na obisku pri njej. Kar nekaj obiskovalcev je še bilo, pa načetih hrušk tudi. Najbolj glasni so bili spet sršeni, ki so se po polovici obranih hrušk drug drugemu pridušali, do so bile še pred trenutki hruške še tu.

Kot veste, ima drevo veje na vse strani. To ni noben problem, če ni na drugi strani živ pašnik, vmes pa dve, tudi živi, meji – prva z listi, druga z elektriko. Tako sem najprej spravil čez posodo, nato pa še lestev. Ker je iz aluminija, bi me ob dotiku lahko streslo in res me je. Ko sem jo s strahom kar visoko nad ograjo porinil čez, se je zapletla s klini med hruškine veje, te so jo potegnile nazaj in z glasnim treskom je pristala na moji glavi. Še dobro, da imam lase. Nastala je samo manjša razgledna točka za muho. Od tu naprej je šlo vse gladko, tudi bik, teleta in krave, ki so prišli pregledat situacijo, so to počeli s svojimi zabodenemi očmi pol metra in več daleč. Tudi tista krava, ki ima najbolj priročne roge za podiranje lestve, se je za takrat odpovedala vsem aktivnostim. Ko sem končal, so se ustrežljivo umaknile, da jih ne bi, ob moji spretnosti z lestvijo, tudi one dobile po buči.
18. avgust 2018 | Komentarji (4)
Naslednja stvar je kopanje krompirja. Kljub temu, da je bil v zemlji, da je nanj sijalo sonce in da ga je dež pridno močil in kljub taščini skrbi, da ga koloradski hrošči niso pojedli od zgoraj navzdol, se je krompir odločil, da bo malo gnil. Po vsej ekonomski računici, ki se po navadi ne izide, smo se odločili, da mora priti na svetlo. Ni ga bilo ravno pretirano veliko, niti ni bil pretirano gnil, ni pa bila tudi neka zmaga. Po prvem prebiranju sem strokovno ugotovil, da presežka ravno ne bo, ga bo pa toliko, da nam svinj ne bo treba rediti, da bi preživeli. Smo pa v tej vasi vsaj nekateri tako povezani, da gremo pomagati eden drugemu. Tako smo šli čez nekaj dni pomagati pobirati še na nekaj drugih njiv, kjer je bilo ljudi skoraj več kot krompirja. Ko sem imel polno košaro in sem jo šel stresti v gajbo, sem imel ob vrnitvi na njivo problem. Kamor sem pogledal so bile same riti, krompirja pa nobenega. Vse kar je bilo živega, se je sklanjalo nad krompir in ga pobiralo in če si hotel do njega, si moral kar precej naprej. Vse se je srečno končalo v garaži enega on njivarjev, kjer smo prah iz grl spravili s hladnim pivom in še čem, če bi hotel. Krompirja nam pa niso postregli.

Vmes sem naredil tudi škarpo, vse skupaj pa se je začelo čisto nedolžno - s črvi. Pred hišo imamo manjšo zelenico z nekaj trave in neko postransko stvarjo, ki se ji reče rože. Kar naenkrat se je začela trava sušiti po plahutah in našo je zanimalo, kaj je vzrok. Spodaj je našla polno belih črvov od majskih hroščev in če naša nekaj najde, sem tistega deležen tudi jaz. Odstranila sva vso rušo in tudi vseh dvesto črvov in med zamahovanjem se je od nekod prikotalila tudi tista škarpa. Menda smo se o njej menili že ene pešnajstkrat, tako da je tudi meni nekaj zvonilo o njej tam za ušesi. Ekspresno je sledila nabava materiala, izkop, betonaža in gradnja. Edino za prvih osem mešalcev za temelje sem imel pomoč, drugo je bilo pa vse solo. Kar prijetno je bilo v večernem hladu zlagati 30 kilogramov težke škarpnike in jih nato drugo jutro zalivati z betonom. Pa saj se moram malo razgibati, pa tudi zaščitno opremo sem imel, tako da mi ni bilo nič hudega. Kratke hlače, na nogah krokse in obvezne rokavice. Včasih jih sploh nisem nataknil na roke, sedaj pa kar. Naša pravi, da se pozna. Saj vem, včasih sem imel zaradi ne nošnje " trde " roke in še kaj drugega, danes pa imam mehkejše roke in še kaj drugega. Da mi ne bi bilo prelepo, je v stilu malo denarja, netočni škarpniki, škarpa začela valoviti po višini in tisti zračni mehurček se je zaradi tega pošteno utrmil. Nikakor ni hotel biti v središču pozornosti, samo skrival se je ob straneh. Prepričal sem ga šele z nekaj zagozdami in na koncu je streha postala tako ravna, da se raje ozrem drugam, ko grem mimo. Saj res ni lepa na pogled, ker mi je gospa, ki je naročila strešnike za škarpo, narobe izračunala količino in sedaj že kar nekaj časa čakam na enajst kosov. Čaka na brezplačen prevoz, jaz pa na vprašanja mimoidočih, zakaj ne končam.

Zaščitna oprema je kar dobra zadeva. Res da si jo včasih oblečem premalo in imam zaradi tega podaljšak kratkih hlač občasno zakrpan s krastami, si pa zaščitna očala obvezno nadevam na nič kaj majhen podaljšek obraza. Že pred leti mi je v oko priletel opilek železa in to sem ugotovil šele ob pol enih ponoči, ko me je zbudilo precej nezadovoljno oko, ki se je pritoževalo nad neljubim obiskom. V zdravstvenem domu me je " rešila " zdravnica, ki je v svojem dežurstvu menda ravno zaspala in njena slaba volja pri odstranjevanju tujka se mi je na očesu poznala še dva dni. Tako sem si jih nadel tudi pri polaganju ploščic pri nekom, za katerega naša trdi, da sva zagotovo v sorodu. Med rezanjem ploščice z diamantnim rezilom me je malo " pošpricalo " po obrazu in čez nekaj sekund je ploščica začela po kapljicah spreminjati barvo iz sive na rdečo. Delec ploščice je priletel nekaj milimetrov pod očala in mi prebil lice, kri pa je začela zaradi težnosti kapljati kamor ji je pripadalo. Med fuge ji nisem dovolil, saj gre tja drugačna masa. Po moško sem odklonil obliž in junaško končal še tistih nekaj ploščic. Dezinficiral sem se šele doma. S pivom, ker je od poškodbe minilo več kot dve uri.
17. avgust 2018 | Komentarji (6)
Spet sem tu in spet sem preveč napisal, da bi lahko vse prežvečili ob enkrat. Danes bo to, jutri pa naprej.


Vročina je danes popustila za kake pol stopinje, zato bom lahko natipkal nekaj besed, brez da bi si pri tem brisal bučno olje s čela. Pisanje samo bo lahkotno, poletno obarvano, saj vas nočem mučiti, da bi se zaradi mene potili. Za vsak slučaj si lahko odprete mrzlo pivo ali ližete sladoled, da se boste pri branju vsaj malo zabavali.

Nekaj dni nazaj smo se srečali s prijatelji in ker vedo za moje zaposlitveno stanje, so me vprašali, kako mi kaj gre. Odvrnil sem, da v sredo poskrbim za kontejner, ki ga pridejo nato izpraznit odpadniki, v četrtek popoldne grem po mleko, nato pa preživim še petek in vikend je tu. Ker me malce bolj poznajo od vas, so se temu nasmejali, pa še nazdravili smo na ta račun. Naj pa še nekaj pristavim na račun današnjega pisanja. Morda se bo komu zdelo, da se važim s svojim znanjem, a povem vam, da je vsak za nekaj, da je vsak v nečem boljši kot drugi. Tako ste vi lahko boljši od mene v kuhi, računalništvu, športu, čebelarstvu, elektroniki, filozofiji, šivanju, gobarjenju, fotografiranju... Bravo vi!

Včasih me popade in preberem kaj svojega za nazaj in se pri tem spomnim na stvari, ki sem jih delal in tudi kdaj. Kar zanimivo za moj spomin. Naj zato napišem, kaj sem delal te dni in dnevi pred temi dnevi. S kolegom, ki ima za dva potega močnejši traktor kot moja prdulca, sva bila neko toplo soboto v gozdu. Končno sem prišel na vrsto, da mi je iz gozda zvlekel štirinajst smrek in jelk, ki jih je pred časom podrl veter. Čeprav ne bodo za drva, so naju že ob prvem srečanju pošteno segrela, saj sem kljub gozdni senci v štirih urah popil okoli tri litre tekočine, zvečer pa me je zaradi vlačenja jeklenice, in verig na njej, v strm breg prijel še krč v nogo. Za to zadnje zagotovo ni kriva osa, ki se mi je zapletla v nogavico in vsakič, ko sem se premaknil, dokler je nisem odstranil, me je malo cepila. V gozdu pač ne moreš biti v kratkih hlačah in s kratkimi rokami, ker se ti hoče prav vsaka vejica podpisati na kožo, pa tudi natikači so malo nepraktični za tja, če nočeš črnih nohtov. Doma sva oba spraznila še vsak svoj napajalnik, da se ne bi razsušila kot kak star sod in bi potem puščala čisto pri vsakem sklepu. Seveda se mi je pri tem nežnem gozdnem delu poškodovala jeklenica, ki jo moram kupiti in zamenjati in zaradi nje se je delo zavleklo še za nekaj časa. Potem pa ti še kdo reče blagor, ker imaš zastonj les. Tako je načeta, da mi lahko pri obremenitvi nekaj ton poči in če te taka dohiti, je vseeno ali si popolnoma gol ali pa v podloženem kombinezonu. Les je že doma, sedaj je na vrsti žagar, da ga spremeni v žaganje, iz ostankov od žagovine pa bo naredi še nekaj desk in tramov.
16. avgust 2018 | Kategorije: Zabava | Komentarji (12)
Če samo malo pomislim se mi zdi, da je naša zelo potrpežljiva ženska. Pred časom se je dogajalo svetovno prvenstvo v nogometu v Rusiji, sedaj pa se dogaja Rogljič v Franciji in jaz moram vse to spremljati. Ker pa približno vem kakšna je naša, ko prestopim mejo njene potrpežljivosti, smo se zato, da ne bo dobivala od mene samo enozložnic izpred televizije, v nedeljo po kosilu odpravili na sprehod. Med običajno potjo smo malo zakolovratili tudi med rastlinje ob jezeru in tu moram pohvaliti vse udeležence, saj smo poznali čisto vse rože. Nekatere po imenu, še več pa kakšne barve so. Isto lahko rečem tudi za ptice in ravno zaradi njih sem se spomnil na najin letošnji dopust.

Ker ne uživava v gneči, sva se odločila, da greva na dopust pred šolskimi počitnicami, a naslednja izbira, kam iti, je imela pa kar nekaj dejavnikov. Lahko mi verjamete, da eden prvih o določitvi kraja dopusta ni odvisen od darilnega bona za rojstni dan izpred nekaj let, pač pa od doplačila. Drugi pa je bil izbran zaradi ptičev. Pred enim mesecem je bilo tako hladno, da če ne bi vedel, da se nekateri ptiči " ženijo " tudi v juniju, bi prisegel, da se masirajo, da ne bi dobili ozeblin. Torej so bile edina izbira za tisti hlad toplice. Pa še samopostrežni zajtrk in kosilo imajo.

V teh toplicah sva že bila, zato sva vedela, kaj naju čaka. Stanovala sva v hotelu s ceni primernem številu zvezdic, ki pa ima nekaj vgrajenih napak, kar se tiče mojih razsežnosti. Naj omenim samo tuširanje. V kopalnico so stlačili tuš takih dimenzij, da se verjetno manjšega ne dobi. Ko sem se šel prvič tuširat, bi si kmalu razbil komolce, saj moje roke niso zrasle v njihovih standardih. Po nekaj preizkusih trdnosti moje osteoporoze sem se zasukal in nekako končal tuširanje diagonalno, iz kota v kot. Še prej sem se seveda opraskal ob držalo tuša na tisti pokončni palici, kot da bi kdo mislil, da sem morda dementen in si moram na kožo delati črtice, da sem se tisti dan že umil. Pri izstopu iz tuša pa sem opazil, da nimam narejene jahalne šole iz Lipice, saj nisem dovolj visoko dvignil noge. Z njo sem zapel ob rob korita tuša in ko sem se poskusil loviti, sem se že nalimal na steno nasproti tuša. Sedaj ne vem, kaj je bilo boljše pri tej velikosti kopalnice. Obstoječa majhnost, da skoraj nisem uspel dvigniti rok za zaščito in bi kmalu ves zaliman, če bi bila to risanka, kot list zaplapolal v straniščno školjko, ali velikost, da bi lahko dvignil roke, a bi se ta čas že valjal po tleh z glavo v radiatorju?

Drugače pa je bilo v kopalnici v redu. Pa ne samo meni. Kljub stenam, ki so bile tako debele, da se ni videlo skoznje, sem slišal, kako se je prvi večer na nasprotni strani stene sosed tuširal vsaj petnajst minut. Ko sem že mislil potrkati po steni, da naj neha, ker bo spraznil ves bazen tople vode, je zaključil s higieno. Ko smo prišli naslednje jutro na kopališče, je bil edini bazen s tolo vodo res prazen.

Ker so bile šobe, ki pod pritiskom dovajajo vodo v bazen in ob katerih se tre ljudi s srebrom v laseh, po besedah ene od obiskovalk zamašene že od lanskega septembra, so pred sezono takoj poklicali ginekologa za bazene. Čez noč so ga spraznili in ta čas, ko so reševalci iz vode odkrivali, da med čiščenjem bazena z visokotlačnim čistilcem fuge spreminjajo barvo iz sive na belo, je ginekolog raziskoval umetne kraške pojave. Ko je našel sifon, so zabrnela pnevmatska kladiva in njihove tone smo poslušali na različnih višinah. Zunanji plavalni bazeni so zgrajeni na strmini, eden nad drugim.

V vsem tem mrazu in hladni vodi v toplicah, sem se med dežjem in soncem in spet dežjem včasih celo malo zmočil. Malo sem plaval sem, malo tja in ko sem imel dovolj živali, sem plaval še malo hrbtno. Pri tem sem doživel manjšo bazensko nesrečo, saj sva se zadela z neko žensko. Malo sem se pošalil, da nimam vzvratnih ogledal, ona pa mi je tudi med smehom in med tistim šumenju na bazenu odgovorila nekaj o žmigavcih. Saj veste, vsi štirje morajo utripati, ko gre vozilo vzvratno. No, čez čas sem ugotovil, da je Avstrijka.

Tam sva bila pet dni, a kot veste, plačaš samo štiri nočitve. Isto pravilo velja tudi za avtomobile. Ker smo skoraj vsak dan pričakovali točo, smo se o tem in o škodi na avtomobilih pogovarjali z ostalimi gosti in ena izmed njih je povedala, da obstaja plačljiva garaža. Takoj sem šel po avto in uredil vse potrebno, zadnji dan pa sva plačala za štiri dni garažiranja samo tri njegove nočitve.

Na poti domov sva prižgala, kljub mesecu juniju, gretje v avtu in tako sva se, tudi malo po tušu na kopališču, končno segrela na normalno temperaturo. Kljub temu, da sem se že mnogokrat pošalil na ta račun naj povem, da bi letos pa res potreboval štrikane kopalke. In to za toplice.
23. julij 2018 | Kategorije: Zabava | Komentarji (9)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
1 2 3 4 5 6 7
8 9 10 11 12 13 14
15 16 17 18 19 20 21
22 23 24 25 26 27 28
29 30 31 1 2 3 4



Št. registriranih uporabnikov: 201774
Forum avtorjev: 15890 Forum teme: 34466 // Odgovorov: 1876386
Blog avtorjev: 3585 // Blogov: 87162 // Komentarjev: 1245949
Avtorji fotografij: 26304 // Slik: 223086 // Videov: 18360
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "