Sovaščana Stanka poznam že kar precej časa. Je povsem povprečen Slovenec, nikakor ne izstopa in ima iste težave kot večina od nas. Ni več mlad, ni prepirljiv in ni bogat, ima pa zanimiv občasen hobi. Vsak, ki ima kak konjiček ve, da to odnese iz hiše tudi nekaj denarja. Tudi njemu ga, čeprav se je v svojem prostem času lotil pridelovanja. Dvakrat ali trikrat na teden izdeluje ester in to pri nizki temperaturi. Iz alkohola s pomočjo želodčne kisline na delovnem mestu ob šanku.

Z njim nisva bila nikoli v tesnejših stikih, sva si pa pokimala iz avta ali rekla dve, tri o vremenu v živo, če sva se že srečala. Bežna znanca. Zato se nama je pogovor pred dnevi zdel kar malo čuden, saj sva spregovorila kar nekaj stavkov. Srečala sva se pred njegovo hišo in ni bil sam. Ker sem ga videl, da se nekam odpravljata, sem ga po pozdravu vprašal, kam ju vodi pot. " Kam grem ?" mi je odgovoril z vprašanjem. Pokazal je na svojega trinajstletnika in me vprašal: " Kam pa se gre s takim? " Pogledal sem ga malo bolj natančno in opazil, da je trinajstletnikova bleda barva prekrita z rdeče rjavimi izpuščaji. Kar precej jih je bilo in pri tem sem pomislil, koliko je še takih, ki jih ne vidim. Kar izstrelil sem: " Ošpice! " Takoj so mi prišle na misel. O tem se sedaj toliko govori in piše, da ne pomisliš na nič drugega. Takoj nato sem ga vprašal, če ga ni nič cepil. Odgovoril mi je, da ga ni. Saj sem že v naprej vedel, da ga ni. Toliko pa sem že slišal o njem, da sem vedel, da se mu za kaj takega smili.

Ja, nič, moral je k specialistu. In plačati, ker ga ni imel zavarovanega. Ko sva se čez nekaj dni spet videla, sem videl, da mu ga je avtoličar lepo popravil.
5. april 2018 | RTV Kategorija: Zabava | Komentarji (17)
Današnji prvi del zapisa bo zame in bo bolj v smislu pomena bloga samega – spletni dnevnik, kaj in kdaj se je to zgodilo. Če me bo ravno zanimalo čez čas. Govor pa bo o klikanju. Najprej tisto bolj nobel. Najprej sem klikal v Ljubljani. Ko to vidiš na medmrežju, je vse tako preprosto, čistih linij, pravokotno... Klik sem, klik tja, pa so skoraj končali. V Ljubljani pa ne. Šlo je namreč za petinosemdeset kvadratov in na toliko kvadratov smo položili vinil s sistemom na klik. Od vseh vinilov smo pokladali ravno tistega, ki ga na YouTubu niso pokazali. Še dobro, da se je investitor, za šefa se itak ve kdo je, prej malo pozanimal o pokladanju. Ko sva začela odpirati pakete in ko sva izmerila in popolnila vse trebuhe in hrbte začetnih dveh sten obnovljenega stanovanja s polmetrskim nosilnim pravokotnim zidom točno na polovici med njima, sva začela klikati. In zabijati in tolči s kladivi, da sva pero spravila v utor, ob izdatni pomoči zagozd. Po treh dneh in treh uničenih rezilih vbodne žage je bilo vsega konec. V ta konec je treba všteti še vse vgrajene profile in vgradnjo lesenih stropnih stopnic v skoraj sedemdeset let staro in med stropnike umeščeno preveliko odprtino. Najbolj zanimivo pa je bilo, ko naju je kmalu po začetku začel eden od dveh mojstrov, ki sta prišla končevat eno drugo zadevo, podučevati, kako se pravilno poklada in kaj je pomembno, o svojem delu pa je vedel samo toliko, kar mu je rekel šef, da mora narediti.

Sedaj pa še drugo klikanje. A veste, da dohitevamo Nemčijo? Pred leti sem bral o Nemcu, ki je dobil račun za stvar, ki je ni rabil, v višini 0,00 evrov. Bi vi plačali? On tudi ni, a čez mesec je dobil opomin. Toliko časa so ga " mleli ", da je šel na banko, plačal in zaprl v računalniku tisto postavko z omenjenim zneskom. To isto se je dogodilo meni. Za isto vsoto so z ministrstva zahtevali, da jo napišem v eDavke. Pa sem jo. Poskušal.

Šlo se je za pavšalno nadomestilo, za katerega sem zaprosil pred petimi leti. Od takrat naprej so mi ga pošiljali sami od sebe, čeprav ga nisem več potreboval in do sedaj je bilo vse v redu. Letos pa so zahtevali nulo. Nemško nulo s slovensko vejico. Ker je treba državo ubogati, sploh za tak znesek, sem šel takoj v akcijo. Čez tri dni, saj je bil rok za plačilo celih osem dni. Če ti država kaj nudi, moraš to pograbiti. Greš v eDavke, vtipkaš geslo in se tako prijaviš. Ampak... Ja, ta besedica ampak. Ali ti zbije moralo ali pa zaradi nje nastane tak zapis. Pozabil sem geslo. Ni problema, klikneš na tisto plavo črto, napišeš naslov pošte in ... Nič. Računalnik mi ga ni hotel izročiti. Lahko bi rekel, da se je naredil Francoza. Ni me hotel poznati in to je jasno napisal. Ne obstajate! Če ne bi bila država ločena od Cerkve, bi dodal na koncu še " pa amen ". Skoraj bi prisegel, da je malo nagnil zaslon, kot človek, ki te podcenjujoče pogleda, češ, iz katere umobolnice pa si ti. No, morda sem ga jaz premaknil po nesreči, a izgledalo je res tako. Če bi imel obrvi, bi jih zagotovo privzdignil. In tako ene trikrat do pešnajstkrat. Tolikokrat, da bi ga že skoraj začele boleti obrvi. Še dobro, da ni napisal, da naj ta čas malo objedam. Vem, da vam ta objedam ni čisto jasen, dokler ne zamenjate črki b in d.

Da ne bi v trenutnem brezvladju zaostril krizo na kakem ministrstvu, sem počakal na servis, ki ponavadi pride v hotel mama pozno popoldne. Skupaj sva ugotovila, po bitki je lahko biti računalničar, da mi je poteklo digitalno potrdilo, preko katerega se lahko prijaviš tudi na eSodstvo, da vidiš čigava vendar je tista pot do sosedovih ali zapuščen vrt ob čudoviti novi hiši. Za ureditev novega potrdila sem šelel na domačo in ne na divjo Upravno enoto in ko so mi ločeno poslali kodo in geslo, sem stvar, zopet s pomočjo servisa, uredil in jim pritisnil tisto nulo, seveda na dve decimalki natančno. Je pa priznal tudi serviser, da pri takem načinu vnašanja človek pri sedemdesetih ali starejši, brez pomoči nima kaj iskati na teh straneh na računalniku. Trudila sva se kakih deset minut in vmes je bil še neki dodatni prenos z nekimi megaroki ali megadžezi, ne, ne, megabiti, sem vedel da je nekaj od glasbe, in sva morala še to vnesti med podatke.

Govorim, kot da sva se oba borila, kdo bo prej pritisnil določeno tipko, pa sem samo čepel ob računalniku in komaj sledil navodilom, ki so izginjala prej, preden sem jih prebral, kaj šele razumel, hehe.

Me je pa nekaj navdušilo. Iz mojih izkušenj na ministrstvih včasih na leto naredijo toliko, kot je bilo lani narejenih pripravljalnih del za vesoljsko postajo na Marsu. Sedaj pa poglejte poenostavljen potek – v ponedeljek sva odkrila vzrok, v sredo, ko so uradne ure, sem šel na upravno enoto in še isti dan sem po elektronski pošti dobil številko za prijavo, čez dva dni pa še geslo po navadni pošti. Sedaj, ko nimamo vlade, ministrstva delajo samo še tekoče posle in če tekoče pomeni sprotno, ažurno delo, sem takoj proti volitvam!!!
29. marec 2018 | Kategorije: Zabava | Komentarji (10)
Naj se malo pohvalim. Mislim, da sem postal čarovnik, to sposobnost pa sem odkril pri uporabi popra. Pri nas ga ne porabimo ravno dosti, saj ne verjamemo v njegove trdilske sposobnosti. Če bi, bi ga kupovali na kile in iz njega delali žgance. Tako sem ga kupil samo 50 gramov v vrečki, da ga bi pretresel v kozarček, ki je ostal prazen po zadnji uporabi. Tako na nakup ni vplivala samo cena, pač pa tudi varovanje okolja. Bravo mi! Je pa bil problem, ker je kozarček držal samo 40 gramov. Tako sem prav previdno stresal in stresal in stresal in na koncu sem brez posebnega truda, čarovniško seveda, usul vseh 50 gramov v 40 gramski kozarček.Brez vseh čarovniških besed. Če to ni čudežno!

Tisti, ki dvomite v moje sposobnosti in dolžite trgovce – za to je treba imeti tudi izkušnje. Po vsakem petnajstem v mesecu se trudim trideset dni stisniti v tistih nekaj sto evrov, ki jih dobim, da mi kakšen dan ne ostane izven denarja.
27. marec 2018 | Kategorije: Zabava | Komentarji (14)
Včeraj sem nekaj govoril o dveh blogih, zato danes objavljam drugega. Tudi ta je iz leta 2007 in je napisan v času pred volitvami, kot bodo sedaj, le da so bile takrat predsedniške. Tisti z vsaj malo spomina se boste spomnili preteklih kandidatov, katerih logičen zaključek je današnji predsednik. Vem, da to ne sodi točno v ta čas, a takrat sem šel na volitve z idejo, ki jo lahko " prodajam " tudi ta čas.

Da boste lažje razumeli začetek – v takratnem prejšnjem blogu sem se delal norca iz posla z mineralno vodo, pa smo potem v komentarjih določili čisto drugačen potek. Menda. Po enajstih letih...

Torej, posel je zaradi foušije padel v vodo. Nič skupščine, nič delnic, nič dobička. Pozitivna nula. V komentarjih me tudi prašujete, če ne bo nič fint v levo po desni. Ja, bodo, bodo, a samo, če boste vi za to. Namreč, rabim vašo podporo. Zakaj bi nateg… nekaj deset delničarjev, če to število lahko pretvorim v kar precej večje število? Kaj se zgodi v Sloveniji s kar precej propadlimi podjetniki? Tako je, gredo v politiko.

Vem da sem že malo bolj pozen s to svojo idejo, a prijavljam se v tekmo za predsednika republike. Če to dela vsak, ki ima 5 minut časa, se lahko prijavim tudi jaz, ki ga imam sedaj, preden bo naša spekla pico za večerjo, okoli pol ure. Ne znam sicer igrati orglice, nimam nobenega vzdevka, nisem ženska, na bančništvo se ne spoznam toliko, a dovolj, da mi na koncu denarja ostane še nekaj meseca, ne nosim škornjev…, sem pa zato postaven. Če smo imeli do sedaj majhnega predsednika, sedaj imamo, no, pustimo to, bi naprej lahko za to malo Slovenijo imeli mene, velikega predsednika. Meter devetinosemdeset. Če bi me izvolili, vam obljubim, da bi se udeležil vseh proslav, na vseh bi bil govornik govorov, ki bi jih sam napisal. Tako kot znam. Obljubim tudi, da če v prvem krogu dobim več kot 20% glasov, takoj oblečem neprobojni jopič.

Funkcija kot taka nima mnogo dela, saj so ti, ki so pisali ustavo poskrbeli, da se predsednik ne bi pregrel pri opravljanju svoje službe. Morda bi šel vmes od blizu pogledat Busha v Ameriko, ker sem v ljubljanskem živalskem vrtu že bil. Malo bi korakal pred četami, poljubljal zastave, hodil v naravo z drugimi predsedniki… Pri moji funciji bi prišla v upoštev tudi naša, saj bi imeli končno spet prvo damo, za katero bi se vedelo kaj in kdo je.

Kot sem opazil, je v Sloveniji za volitve najbolj pomembno kdo si in šele potem kaj predstavljaš ali kakšen program imaš. Zato sem se zgoraj malo bolj opisno predstavil. Tistih par blogaric in blogarjev, ki so me videli v živo, ni treba prepričevati kdo sem, to je namenjeno tistim, ki so to priložnost zamudili. Kdo sem torej že veste, da pa sem, razen kar se naše tiče, neodvisen kandidat, moram pa še posebej povdariti. Saj to govorijo tudi drugi in s tem kažejo na to, za kako lahkoverne nas imajo.

Sedaj pa še tisto, za kar nekateri menijo, da je najpomembnejše. Predvolilni program. Predvolilni zato, ker se običajno po volitvah teh obljub avtor več ne spominja. Jaz pa sem včeraj zvečer na zabavi prišel do genialne ideje, ki se jo da uresničiti. In z njo grem v javnost. Oprl se bom na naše izkoriščano delavno ljudstvo. Saj vem, da kot bodoči predsednik republike nimam nobenega vpliva, a za malanje ljudskih množic je ta ideja kot nalašč. Ste mogoče kdaj dobili po elektronski pošti ali pa ste videli kje v pisarni obešeno na zidu risbo, ki prikazuje neko žival, za katero še sedaj ne vem ali je kamela z rogovi ali krava z grbami, ki se za mladino iz skoraj krepanega stanja v ponedeljek čez pet delavnih dni postavlja v odlično stanje do petka, za starejše od 40 ih let pa ravno obratno? V sredo je ta kravomela za obe starosti enaka in tu bi jaz prijel bika za roge. Sedaj, ko imamo po gnilem komunizmu še bolj gnili kapitalizem, ko so delavci v nekaterih podjetjih res izkoriščani in utrujeni ob koncu tedna do konca, bi predlagal, da se delavni teden preoblikuje. Teden bi presekal čez pol ravno za torkom in sredo bi uvedel kot prvi delavni dan v tednu. Tako bi začeli vsi navdušeno delati v stilu dokaj spočite kravomele in do petka bi teden minil kot bi mignil. Nato bi sledila dva dneva počitka in za njima samo še spočita ponedeljek in torek. Dva dneva in teden bi bil v kraju. Potem bi samo počakali na naslednjo sredo in ciklus bi se ponovil.

Torej, se vam moja ideja zdi uresničljiva? Rabim samo 5000 podpisov, pa smo že na pol zmagali.
14. marec 2018 | Kategorije: Zabava | Komentarji (4)
Upam, da boste razumeli.

Stran, kjer sem najprej objavljal bloge, se je sesula. V franže je šlo okoli 500 mojih zapisov, med njimi tudi ta, ki je pred vami. Tega in še enega, oba iz 2007, sem našel nekje drugje, zato ju objavljam tu, da ne bosta osamljena. Najprej tega, ki mi je res stopil v srce.


Kar nenadoma ga ni bilo več. Res nenadoma, brez opozorila. Saj veste kako je to, ko je pred teboj nekdo še živ, ko miga, skače, potem pa kar naenkrat ” mrkne “. Človek vrže glavo nazaj, se malo začudi, zdrzne. Ker ni bilo videti v njem nič več življenja, sem ga začel najprej čudno gledati, se ga dotikati, če ni to samo trenutno stanje. On pa nič. Začel sem ga tresti, celo klofnil sem ga, on pa še vedno nič. Začel sem pritiskati najn, če bo to kaj pomagalo, on pa še vedno nič. Ker sam nisem več obvladal situacije, sem poklical sodelavce. Takoj so mi prišli pomagat, a tudi njim ni uspelo. Kar jezen sem bil nanj, ker me je tako ” pustil na cedilu “. Nič ni pomagalo. Poskusili smo vse, ga obračali, potiskali, tudi drugi so ga klofutali. Vse kot vidiš po TV. On pa nič. Pa tako rad sem ga imel.

” Spoznala ” sva se pred dvema letoma, ko sem prišel na to delavno mesto. Predstavili so mi ga kot mojega pomočnika. Res da je bil malo starejši, je bil pa na pogled dobro ohranjen. In z njim je bilo veselje sodelovati. Kar koli sva delala, vse si je zapomnil, pa naj sem ga vprašal kar koli za dve leti nazaj. Nikoli ni zatajil, informiral me je o vsem in pri njem sem zvedel vse, kar so mi preko njega sporočali sodelavci ali zunanji partnerji. Odlično je znal računati, lepo pisati, delal je tabele… Vse, vam pravim. Jaz sem lepo skrbel zanj, nikoli nisem kričal nanj in vsako jutro sem se najprej posvetil prav njemu. Vse je naredil po mojih ukazih, tudi ko sem bil jaz na kavi. On je ni pil, sem ga pa včasih po nerodnem oblil z njo. Pa ni bil nič hud. Pustil je, da sem ga obrisal, pa sva spet delala naprej. Pravi kolega.

Šef je poklical pristojna organe in prišla sta dva mlada fanta in ga odnesla. Podpisali smo papirje in vse je bilo rešeno. Čudno je bilo v pisarni brez njega. Kako mi je manjkal. Prav nestrpno smo čakali, da nam sporočijo, kaj je bilo z njim narobe. Čez dva dni smo dobili telefonsko sporočilo, da mu res ni bilo pomoči in da bo najbolje, če mi šef kupi niov računalnik.
13. marec 2018 | Komentarji (21)
Te dni se ne počutim prav dobro. Menda se me je lotil prehlad in to ravno toliko, da imam poln nos in da me boli glava – nisem " tapravi ". Ko je prišla naša domov, tudi ona bolna, me je vprašala kako sem. Kakor sem dober do nje, sem ji odgovoril, da naj raje ona pove zase, kako je. Zame, ki sem na smrt bolan, se že ve, kakšna usoda me čaka.

Morda se bom vseeno " zlizal ", saj me ven vabi pomlad. Vse kaže nanjo. Ko je bilo vsepovsod še polno snega, so škorci iz zraka že gledali, kje bi lahko pristali, cestarji delajo inventuro in letos namesto preštevanja ton soli, ki jim po navadi ostajajo po zimi, štejejo zrnca, vsepovsod pa tudi umikajo opozorila, da se rumenega snega ne sme jesti.

Nekje sem zasledil, da so določili datum letošnjih volitev. Pred časom sem naivnež še verjel vanje, potem pa sem na blog dobil komentar, da če bi kaj spremenile, bi jih prepovedali. Torej jih bom pustil ob strani, moram pa povedati, da sem pred kak mesec nazaj postal levičar. Ko naša nekaj zahteva...

Vse se je začelo, ko je naraščajnik pri svojem novem hladilniku zamenjal stran odpiranja vrat. To je kuhinja pač rabila in jaz sem mu po svojih močeh pomagal. Saj ni nič posebnega, sploh če nimaš pravih navodil in dobiš poleg vijakov in okovja še kup žic. Omeniti velja še kup pokrovčkov, ki se niso dali izpuliti ravno tam, kjer to rabiš in jih potem vse prečikane vtakneš tja, kjer se jih najbolj vidi. Izpit sva na koncu vseeno položila, hladilnik pa tudi, da sva vse privila na svoje mesto. Vanj sva položila še vse police in nekako tretjič nama je uspelo vse poličke, napajalnike in jajcenosce zložiti na svoje mesto.

Zamenjavo vrat je opazila tudi naša. Tudi pri nas! Pa sva, že vsa utečena. Ker je hladilnik starejši, je vse teklo kot po maslu, dokler ga nismo začeli uporabljati. A veste kako je mučno, ko pri prvi uporabi po montaži ugotoviš, da si pozabil priviti ročaj za odpiranje? Greš do hladilnika, zagrabiš ročaj, pa nič. Z roko hlastaš po zraku, pa nič... Kje je ročaj? Ja kje, na drugi strani vrat, ki se sedaj odpirajo v drugo stran. In tako še petkrat, šestkrat. Prej sem jih zagrabil z desno, sedaj pa sem postal zaradi novega načina odpiranja hladilniški levičar. Je res bolj praktično, pa še naši sem ustregel. Saj veste, srečna žena, dobra župa.
9. marec 2018 | Kategorije: Zabava | Komentarji (18)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
26 27 28 29 30 31 1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30 1 2 3 4 5 6



Št. registriranih uporabnikov: 171693
Forum avtorjev: 15866 Forum teme: 34376 // Odgovorov: 1869838
Blog avtorjev: 3581 // Blogov: 85741 // Komentarjev: 1233027
Avtorji fotografij: 25807 // Slik: 219645 // Videov: 18660 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "