Ste naredili domačo nalogo in prebrali moj prejšnji blog? Če ste ga, lahko nadaljujete, drugače boste dobili podpis!

Novo leto ni dobro samo zaradi tega, da se staramo, pač pa tudi nam po glavah nehajo odzvanjati razni " džinglbelsi ". Katerokoli radijsko postajo ali kanal na TV si decembra prižgal, od vsepovsod ti je pod kožo lezel rdeči Coca cola možic. Se ne čudim voditelju Irana, da je prepovedal učenje angleščine, ker Amerika zavestno vpliva na narodno zavest po svetu. Zagotovo mu je kdo pokazal na Slovenijo in učinek ameriške glasbe, filmov in serij na nas. Tako so nam zlezli pod kožo, da imamo raje njihovo obnašanje in njihove običaje kot svoje in angleščina postaja uradni jezik. A je kje kaka nova prireditev ali nova oddaja na televiziji, ki ima slovenski naslov? Sploh se ne trudimo več, da bi bili mi. Naši neuki predniki so za vsako stvar ali pojem našli besedo, sodobni visoko šolani lenuhi pa raje prepišejo ali spakedrajo angleško besedo, namesto da bi jo prevedli ali celo iznašli nov izraz po naše.

Pa pustimo jih pri miru, naj uživajo, s predsednikom, ki si ga zaslužijo, v njihovi namišljeni veličini, ki so jo najbolje pokazali pri ukrepanju po orkanu Katrina.

Kot ste opazili, so prazniki minili, sprehajati po cesti in klečati na podstrešju se tudi ne morem večno, zato je treba spet kaj delat. Čeprav sem prijavljen na Zavodu za zaposlovanje, je treba vseeno še nekako poskrbeti zase. Zato sem pred dnevi izvršil prvo letošnjo deložacijo. Pri njej nisem imel nobenih problemov, saj ni bila moja prva. Pomembne so izkušnje in pa opazovanje dogajanja. Najbolje jo je izvesti na miren način, znam pa tudi pritisniti in stvar pospešiti ali pa narediti kaj tudi na silo. Kljub vsem okoliščinam na terenu je najbolje delovati sam, saj nerad hodim od vrat do vrat in prosim posrednike za pomoč. Priznam pa, da me včasih zaradi vsega, kar se dogaja okoli deložacije, boli glava in občasno me je strah, da če mi spodleti, da se bom moral iti h komu " pokazati ".

Upam, da me ne boste zatožili, ker delam več ali manj na črno, brez papirjev in uradnih oseb. Za to deložacijo ne boste izvedeli iz časopisa in ne bo pri TV dnevniku, čeprav ni bila izvršena po uradnih poteh, v igri pa so bile velike številke. Govorimo lahko o nekaj milijonih. Cela kolobocija, a mene je stala le nekaj evrov. Nekaj čajev in kak tablet, pa je bil prehlad deložiran do nadaljnjega.
12. januar 2018 | Komentarji (8)
Ne morem pomagat. Če se usedem pred računalnik z eno mislijo v glavi, se mi zapiše za tri četrt strani, če imam pa dve, nakapajo prstni odtisi na tipke tako črevo, kot je sedaj pred vami. Zato bom spet delil na dva dela, da ne zgubite veselja do življenja in mi zaradi zehanja ne pojeste teksta.

Če sem s kom zmenjen, se zelo potrudim, da ne zamudim. Z blogom je drugače, saj v teh nekaj zadnjih letih nisva več tako uniformirana eden do drugega, zato nikogar od naju ne moti, če na današnje srečanje zamujam že nekaj dni.

Silvestrovo je minilo. Upam, da je vaš novoletni maček odšel sam in vam ga ni bilo treba oddati v kakšno zavetišče. Upam tudi, če je že bil v vaši družbi, da vam svojih krempljev ni zaril pregloboko v možgane in jih potem niste mogli izpuliti iz glave še cel dan. Tega vranča se ne da otresti kar tako. Kar poskusite v tem blaženem stanju otresati z glavo. Mirovanje je še najboljše, nato smiljenje samemu sebi, nazadnje pa pride nagradni kviz z enim samim vprašanjem – kaj mi je bilo tega treba?

Verjetno ste od mnogih že slišali, kaj je dobro za mačka. Dobro se ga napiti ali pa vsaj kvalitetno mešati pijače med seboj. Proti mačku je pa drugo, ja. Malo ali nič piti in nič mešati. Meni osebno najbolj pomaga, če se ga že malo nalezem, da ob prihodu domov popijem vsaj dva do tri decilitre vode. Če me ponoči požene na stranišče, zvrnem še en kozarec vode. Bolje se je zjutraj zbuditi s polnim mehurjem kot s polno glavo.

Z našo sva novo leto dočakala na isti način kot lani. Družno smo jo ubrali na dvanajst kilometrski pohod, le da smo za isto pot porabili dve uri manj kot lani, saj vsak razgled na hribčku ali vsaka veja čez pot v gozdu ni bila izgovor za postanek in pokušino vsaj dvanajstih različnih žganih pijač. Mudilo se nam je k znancem, da smo polnoč dočakali pri njih. Tam smo začeli z aperitivom, nazdravili s šampanjcem, potem pa vsak po svoje po kozarcih in krožnikih. Domov sva odšla peš okoli treh zjutraj, strumno in ravno in kljub obilju ponujene vlage, brez posledic za naravo in najini glavi.

Če lahko skromno dodam, ko se že pogovarjamo o peš. V enem tednu smo naredili kar nekaj takih dolgih pohodov, seveda brez alkota, tako da se je pod mojimi podplati zvrstilo preko 40 kilometrov sprehodov. Če k temu dodam še za več kot en šiht polaganja 30 cm Tervola v dveh plasteh na podstrešju, večinoma kleče ali čepe – ni slabo za enega bodočega šestdesetletnika, a ne? Ceno so seveda plačale moje noge, ki bi jih najraje zvečer vzel v naročje in jih vsaj malo potolažil. Menda sem se po končanem izoliranju celo noč po postelji metal kot riba na suhem in tako sem namesto pohvale naslednje jutro dobil uradni podatek, da sva slabo spala dva.
11. januar 2018 | Kategorije: Zabava | Komentarji (8)
No, pa smo spet tik pred zdajci. Danes zvečer in ponoči bo spet veselo, spet se bo jedlo in pilo, pokalo in plesalo in vse samo zaradi tega, ker bomo vstopili v novo leto, ki bo dvajsetkrat polnoletno. Vse to terja določene priprave, nakupe in obiske. Teh zadnjih je bilo pri nas v zadnjih desetih dnevih kar nekaj in s seboj so prinesli tudi darila. Saj veste, steklenica vina in paketek kave. Uporabno, ni kaj, a kaj, ko ti marsikdo prinese tudi kaj popolnoma nekoristnega. Tako smo dobili štiri skoraj popolnoma enake predmete, s katerimi si nimaš trenutno kaj pomagati, upam pa, da si v prihodnosti bom. Je pa zanimivo, da imajo vsi štirje od prve uporabe rok trajanja natančno eno leto. Sedaj gledamo, kam bi obesili te koledarje, ker tisti s slikami ne sodi v kuhinjo, ker po njem ne moreš pisati, kaj boš pozabil.

V medijih sem zasledil, da nekateri ljudje dajejo novoletne obljube, kaj bodo po novem letu storili ali spremenili. Te običajno dajejo bolj drugim kot sebi, saj iz izkušenj vem, da se te obljube ne obnesejo. Bolje bi bilo, da namesto obljube, po kateri nič ne naredijo, ljudje raje kaj naredijo, brez da bi to obljubili.

Navada, in tudi lepo je, da si ob prehodu v novo leto zaželimo kaj lepega. In se zamislim, kaj naj vam zaželim, da ne bom videti dolgočasen. Srečnega in zdravega? Seveda vam želim tudi to, a lahko rečemo tudi kaj drugega. Če samo pogledamo lansko novo leto, voščila in nato celoletno realnost. Kaj naj bo drugače v voščilu? Da naj vsak dobi, kar si zasluži? Je to voščilo dobro ali zlobno? Da bolni dobijo zdravje, prevarani pravico, zapuščeni ljubezen, lopovi kazen …? Mi vsaj malo uspeva?

In midva z našo? Že več kot en teden je najino življenje lepše, drugo leto bo pa sploh lepo. In vse samo zaradi enega obeska na jelki. Malo sem jo poslikal, se pa opravičujem, ker nisem dober fotograf in me ne zanima ne ozadje, ne kompozicija. Važen je namen.


31. december 2017 | Kategorije: Zabava | Komentarji (10)
Zase bi lahko rekel, vsaj glede na obnašanje v zadnjem času in po pisanju blogov, da sem po srcu še, po letih pa ne več rosno mlad. Če je človek uradno star pri petinšestdesetih, lahko zase rečem, da bom čez nekaj več kot pet let rosno star. To sezonsko obdobje seveda nosi s seboj nekaj značilnosti, ki pa se začnejo lahko pojavljati tudi nekaj sekund prej. Tako sem zadnjič pozabil iti k neki hiši v naši vasi na točno določen dan in na točno določeno uro. Ljudje, ki tam živijo, so me nestrpno pričakovali in po navadi so prav prijazni. Niso taki kot tisti, ki komaj čakajo, da odideš, če pa te že, te postrežejo s takimi piškoti, ki jih je še pes samo obliznil, ker so bili tudi zanj zanič. Ne, oni me vedno lepo postrežejo in to z mlekom. Da, pozabil sem iti h kmetu po domače mleko.

Seveda sem šel malo kasneje, a hudič je pohitel z rojevanjem, saj je tačas že imel mlade. Najprej pri tašči, ki so jo poklicali po telefonu in ji povedali za mojo spominsko katastrofo , in je zato morala ona prinesti kanglico na stopnišče meni pod noge, s tistim pogledom vred, nato pa še pri naši, ki sem jo šel iskat z avtom. Če naša kaj pozabi, jaz po navadi iz dolgoletnih izkušenj niti dosti ne reagiram, pač, gremo naprej. Ampak, čisto malo pa je treba zaviti z očmi ali rahlo glasneje dihniti, da ne misli, da to ni nič, da je brez napak. Zelo je pomembno, da oboje ni preveč poudarjeno, ker takoj nato sledi ura iz zgodovine mojih napak. Pa kaj bi vam razlagal, saj je pri vas verjetno isto, le višina obrvi je spremenljivka. Ampak, če pa jaz kaj pozabim, naša naredi cel doktorat z ukrepi in protiukrepi, mislimi in razpravami, le avtorjev ne navaja, ker jih poznam. Tako je naštela vse, od tablet za spomin do krožkov, da bom imel vsaj neko skrb. Ja, zelo poučen večer je bil, tako da bi nama kmalu še mleko skipelo.

Saj po svoje je imela prav. Vse je pripravila, jaz pa grem, pa ne zamočit, ampak vremenu primerno - zasnežit. Ker je bilo zunaj slabo vreme, sem se na sedežni mučil z daljincem in trpel z liki iz filmov in športniki z raznih tekmovališč. Ves izmučen in zavzet z uro, ko sem moral po našo, sem spregledal kanglico, ki je bila na pultu poleg hladilnika. To sploh ni mesto zanjo. Kateri moški pa še hodi v tem mrazu v hladilnik po mrzlo pivo?

Ena od rešitev, ki po svoje spet ni dobra, je zapisovanje. Klinc pa nage babe, setveni koledar je zakon! Nanj zapišeš, da imaš zobarja ali tehničnega in to gledaš par dni prej in še nekaj dni za tem. Kaj lahko se zgodi, pa da ne bodo samo ženski primeri s frizerjem in ginekologom, da moški ne pozabi na trening, pozabi pa pobrati otroka iz vrtca. Tudi na telefon si tudi lahko kaj zapišeš, da ti potem ta zvoni. To občasno uporabljam, pa kaj, ko dogodek prej mine, predem ga zapišem, ker sem tako počasen pri " klofanju " po večinoma napačnih črkah. Sem zadnjič sedel poleg mladenke, ki je ravno pregledovala Facebook in name je s svojo hitrostjo tipkanja in pregledovanjem strani naredila močan vtis. Kako sta ji letela tista dva prsa, mislim prsta, ko je všečkala zapise ali napisala dve besedi ali tri na tisti strani, za kar je porabila točno toliko sekund.

Pa se človek vpraša pri vsem tem trudu, ki ga nekateri vložite v slike in zapise, kdo vam vse to prebere? Pri tej hitrosti, ko pa ima človek, ki obišče vašo stran, še toliko drugih za pregledat? Dajte za šalo pod sliko nekega dogodka, ki ste se ga udeležili, napisat pet stavkov. Na začetku kje ste bili ali kaj je to, v predzadnjem, da vam je ta čas zgorel avto ali hiša, zadnji stavek pa naj bo, recimo, povabilo še drugim, naj gredo tja. Nekako v tem stilu in potem čakajte. Se motim, če napovem, da devetdeset odstotkov ljudi tega sploh ne bo opazilo?

Sam nimam FB, ima ga naša, zato vsaj malo vem o njem. Najbolj so mi v oči padla dekleta in ženske, ki vsak dan objavljajo svojo fotografijo. Pa ne, ker bi bile tako lepe ali ker se dopadejo same sebi, pač pa ker so tako sistematične. Lahko bi rekel, da so po svoje zgodovinarke, saj vsakodnevno beležijo, kako se starajo.

Edina dobra stvar zame na FB so recepti. Pa ne, da bi bil kak navdušenec nad peko, le naša od časa do časa pobere kak recept z njega in potem to sama speče. Jaz pa to sam jem. Kar speče, spravi v hladilnik in zanimivo, s pecivom se dogaja čisto drugače kot z mlekom – na tisto ne pozabim in ga takoj najdem.
16. december 2017 | Kategorije: Zabava | Komentarji (10)
To, da se dogaja zima, ste menda opazili že vsi. Izpod neba se je vsulo nekaj belega, s severa pa zapihalo nekaj mrzlega. Vsak se poskuša prilagoditi tem okoliščinam in to eni s toplo obleko, drugi z radiatorji. Še najtežje je divjim živalim, sploh pticam, ki morajo jesti globoko zamrznjeno hrano, na minus osem stopinj pri nas. Ravno dopoldne sem jim spet natresel nekaj zrnja, da me ne bodo opravljale okoli po ostalih krmilnicah, kako skopuški da sem.

Tudi mi smo podobni pticam, saj se zadnje čase je čedalje več zmrznjene in pogrete hrane. No, saj se je pogreta hrana jedla tudi včasih, le da je bila to repa, zelje, koleraba… Zvečer je bila to vse skupaj še boljše kot za kosilo. Pa poskusi sodobni otročadi ponuditi kaj takega. Še njihovi starši so tako neumni, da če otrok ne je teh stvari, da ne bodo revčki lačni, jim raje kupujejo pico, hamburgerje, pomfri, čips, mehurčke… In zanimivo, vsi vedo, kako je to škodljivo, saj ta hrana, povezana z neaktivnostjo, povzroča razne težave in bolezni. Če otroka vzgojno udariš dvakrat po riti, je to slučaj za Socialno službo, če pa ga zavestno zastrupljaš s soljo, sladkorjem in ostalo kemijo, je pa vse v redu.

Pa pustimo to stvar in preidimo spet nazaj na zimo. Po nekaj letih, ko se ni vedelo, kateri letni čas je med decembrom in februarjem, se je zima spet pojavila. Kljub temu, da je zima zelo stara, je še ni napadla demenca in se še spomni, kakšna je bila nekoč.

O demenci veste vsi skoraj že vse, a jaz sem o njej odkril spet nekaj novega. Ta gospa po navadi napade pri človeku možgane tako, da se ta ne spomni dogodkov iz bližnje preteklosti, spomni pa se dogodkov izpred , recimo, petdesetih let. Tako je ta teta napadla tudi mene, a ker sem jaz Možakar, me ni napadla v glavo, pač pa v gleženj. Kako naj sicer razložim dejstvo, da se ta ne spomni, da je včeraj počival, spomni pa se, da je bil pred petindvajsetimi leti štirinajst dni v mavcu?
6. december 2017 | Kategorije: Zabava | Komentarji (16)
Pilot. Skoraj čarobna beseda. pojem za nekaj posebnega, ki človeka dvigne vsaj za eno stopničko. Še sedaj me navdušujejo, a kako je šele bilo, ko smo bili otroci. Kaj bi takrat dal, da bi vsaj enega videl od blizu v tisti njegovi modrini. Če so ga imeli pri kaki hiši, so bili skoraj kot iz Amerike. Otroci so hodili tako pokonci, da bi jih moral od zadaj podpreti, da se ne bi od ponosa prevrnili na hrbet.

Časi se spreminjajo, z njimi pa tudi vrednote. Z dostopnostjo do računalnika in medmrežja je vse skupaj postalo lažno povprečje, kjer je za marsikoga slovensko odkritje gena primerljivo z metlico iz Kitajske za dva evra, ki razpade pri prvi uporabi. Kar nič ni dobro, vse se popljuva in stvari, ki so bile nekoč nedosegljive, se » sprehajajo » med nami. Piloti niso izuzeti. Tudi njihova cena je padla in kot taki se morajo znati prodajati.

Čeprav v naši bližini ni letališča, sem jih zadnjič v našem koncu videl kar nekaj. Sam živ marketing je zaslužen za to. Odprli so novo trgovino, za kar z našo sploh nisva vedela. Ko sva jo opazila, sva šla vanjo malo » firbce past ». Polno raznih stvari, večino za ženske, in naša je prav z veseljem polagala ovinke okoli polic. Mene ni vleklo okoli, dokler jih nisem zagledal, kako se drenjajo povsem na drugi strani trgovine, kot jo je osvajala naša.

Milina za oči. Piloti! Vsi v modrem, no, nekaj jih je bilo tudi v drugi barvi, a saj poznate razlike, in nekateri med njimi so bili pokriti, drugi ne. Ogromno jih je imelo tudi zaponke ali kako se že reče tistim stvarem, ki si jih obesijo na žepe na levo stran. Sploh niso sodili v tisto trgovino, a trgovci že vedo, zakaj so jih pripeljali tja. Ponujali so storitev, da bi privabili kupce, da lahko katerega koli od njih za določen denar odpelješ s seboj domov za nek določen čas. Ni bilo drago, a jaz si tega nisem privoščil. Pa ne zato, ker bi bilo drago ali da sem navdušenje nad njimi prerasel, a doma imam poleg ostali že vsaj dva, poleg tega pa križanke najraje rešujem z navadnim svinčnikom.
22. november 2017 | Kategorije: Zabava | Komentarji (10)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
1 2 3 4 5 6 7
8 9 10 11 12 13 14
15 16 17 18 19 20 21
22 23 24 25 26 27 28
29 30 31 1 2 3 4



Št. registriranih uporabnikov: 165362
Forum avtorjev: 15851 Forum teme: 34314 // Odgovorov: 1866315
Blog avtorjev: 3567 // Blogov: 84944 // Komentarjev: 1221285
Avtorji fotografij: 25521 // Slik: 217492 // Videov: 19274 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "