Ko me kdo vpraša kako sem, mu pošteno povem, da sem odlično. Nič nisem bolan, včasih me celo nič ne boli, torej enkratno. Še vedno vem kje sem doma, spomnim se ogromno besed pri reševanju križank, ne spomnim pa se imena sodelovca izpred petih let. Torej, nič ni narobe z menoj, počutim se, kot da bi lahko živel večno, a kaj, ko me zafrkava narava. Za časa mojega življenja se je Zemlja že šestdesetkrat zavrtela okoli sonca in ta vrtoglavica je začela vplivati na moje lase, oči in pljuča, pa še kakšen organ bi se našel. Najhuje je pa to, da ljudje ne pozabijo na ta dan in vse naokoli razglašajo, da sem že dolgo na svetu.

Ker skrbijo zame, da ne bi otrdel, so me na ta dan, že kar nekaj časa nazaj, povabili na maltovanje. Ukvarjal sem se s postrežbo in nanašanjem fine malte. Čeprav nisem gladil zidov, sem bil vseeno toliko blizu, da sem bil od nje umazan od vrha do tal, pa še v očeh bi se jo kaj našlo. Ko smo pod večer končali, sem se na hitro odrgnil, da je nisem na sebi v avto nesel več kot eno kelo. Če je človek kosmat in v kratkih hlačah in mikici lahko pričakuje, da bo okrašen z malto kot novoletna jelka z bunkami. Pa saj bo voda sprala.

Domov sem prišel ob pol osmih zvečer in kar naenkrat je bilo okoli mene nekaj avtov mojih prijateljev in žlahte. Čeprav ni nihče vedel, da me ni doma ali kdaj pridem, smo pred hišo zapeljali vsi hkrati. Razložil sem jim kje sem bil in zakaj sem tak, pa jih ni dosti motilo. Veselo so mi voščili za rojstni dan in mi izročali darila. Eden od prijateljev je veselo fotografiral mene in našo in vsakega posebej z mano in njegovim darilom in vse skupaj in... Ko je poslal slike... Mamca božja, kako sem bil umazan. Po obrazu sem imel bele lise, eno direktno čez oko, po nogah in rokah tudi in če malo bolje pogledam, vidim tudi grudice zasušene malte na mojih kocinah in laseh. Kaj me ni mogel malo retuširat? Morda je brez popravkov bolje, ker bi potem imel preveč dela, ker bi hotel še, da mi popravi lase, gube, podbradek, spusti trebuh in napumpa mišice... Obiskovalcem se je morda moja poslikava še dobro zdela in so bili zaradi tega dobre volje in ne zaradi postrežbe. Nekaj sem jim pa hvaležen. Ker je bilo praznovanje planirano za drugič in ker se niso najavili, so zato s seboj prinesli tudi torto. Tako sem jo lahko jedel na rojstni dan in to dva koščka.

Ko ljudje zvedo, da si praznoval, po navadi vprašajo dvoje. Kaj si si zaželel za rojstni dan in kako si ga praznoval. Za želje takoj poudarim, da sem skromen in da sem imel samo dve. Prva je bila zlata ribica s tremi željami, druga pa sedmica na Lotu. V svoji skromnosti še povem, da bi lahko dobil tudi samo eno darilo od teh dveh.

Z drugim vprašanjem pa letos nimam problem. Ko me vprašajo, kako sem preživel rojstni dan, pojemljivo na hitro dvignem obrvi in skrivnostno zašepetam, da umazano.
16. julij 2018 | RTV Kategorija: Zabava | Komentarji (11)
Vsi, ki smo poročeni ali koruzniki vemo, da se je treba za zakonsko srečo včasih tudi malce potruditi. S tem ne mislim samo daril ali večerov ob svečah, pač pa so tu tudi druge stvari. To so lahko prijazne in vspodbudne besede, kak objem in poljub ob prihodu, pomoč ali celo " naredi sam " okoli hiše in pri pospravljanju ali kuhanju... , pri nas pa je bila ta sreča zadnjič odvisna od ne posebej velikega kosa blaga.

Vse se je začelo s prošnjo. Prijatelj me je prosil za pomoč za eno od naslednjih sobot in jaz sem pritrdil. Kar nekaj nas je šlo urejati precej odmaknjeno kočo in njeno okolico, da bo čez poletje pripravljena na bivanje. Tudi midva z našo preživiva v njej nekaj poletnih dni, zato to delam z veseljem. Ker pa sem še vedno pripravnik za upokojitev, sva šla lahko tja s kolegom že v petek, da smo še z dvema znancema pripravili stvari za soboto, ko se nas je okoli koče vrtelo kar nekaj. Uporabljali smo vse, od kosilnic do prepričevalca, to je tri četrt kilograma težko kladivo, pa tudi zidarske koze, da nam ni bilo treba skakati ob zidu. Naj omenim še to, da je dostop do tja mogoč samo s terencem, zato smo osebne avtomobile pustili na parkirišču in vse stvari, od orodja do hrane, preložili vanj in zelo počasi zvozili do 15 minut oddaljene koče.

Ker je bilo treba prespati, sem od doma prinesel spalko, ki sem jo po nekaj letih neuporabe prej dva dni obračal na soncu in prevleko za vzglavno blazino. Naša je rekla, da lahko vzamem katero koli iz omare, a mi je s precej pokončnim kazalcem zabičala, da jo moram prinesti nazaj domov, ker drugače posteljnina ne bo kompletna. Zanjo je to isto, kot bi razbil enega od šestih kozarcev in potem kompleta ni več. Pa kdo od obiskovalcev, za vranča, hodi v spalnico, da bi videl, da je ena prevleka z rožicami, druga pa zelena? Zame je važno, da imam zvečer kam položiti glavo, ne pa na kakšno kombinacijo, pa itak v temi tega sploh ne opaziš. Naša pa ne! Ona ne bi mogla spati. In če ona ne spi, ne spim tudi jaz! Popolna katastrofa, ki lahko vodi do vsaj nakupa nove posteljnine, če ne celo do ločitve spalnice. In kaj naj ubogi Možakar naredi drugega, kot da na tisto blago z nekaj gumbi gleda kot na zlato runo?

Med delavci so bile v soboto tudi ženske. Ne samo, da so kuhale, tudi kočo so temeljito očistile. Res so bile pridne. Tako zelo, da so ogrozile mojo družinsko srečo. Ko smo končali, sem šel v sobo po svoje stvari, da jih vržem v terenca. A tam ni bilo prevleke! Pa tako lepo sem jo zjutraj zložil in položil na nahrbtnik. Moji najhujši strahovi so se uresničili in pred očmi sem videl, kako se je kazalec od naše postavil še bolj pokonci v tistem žuganju. Kljub temu, da je bila cela sobota sončna in da sem dva dni kar konkretno delal, mi je šele tedaj postalo pošteno vroče, proizvodnja bučnega olja pa se je povzpela na rdečo polje. Kot da bi imel vključeno gasilsko sireno, sem se zagnal med ženske in jih skoraj na kolenih rotil in na pol solznih oči prosil, naj me rešijo. Takoj so vse priznale strašen zločin, da nobena ni vedela, da je tisto moja prevleka in da so jo odnesle za pranje in pa tudi to, da so vreče s posteljnino že na parkirišču, saj je terenec že naredil eno vožnjo do tja. Pri drugi vožnji sem bil že jaz na prvem sedežu.

Kako je bila lepa slika na parkirišču, ko se je terenec odpeljal po naslednjo pošiljko. Odprl sem prtljažnik kolegovega avtomobila, v katerem so bile poleg ostalih stvari še tri vreče s posteljnino. Ker je tista, ki je vezala vreče mislila, da bo ta za vedno ostala v njih, sem morel vse tri raztrgati. Posteljnina se je usula po tleh, jaz pa sem po njej brskal kot kura po dvorišču. Zame je bila to težka naloga, saj bi med rdečo in rumeno posteljnino z lahkoto našel modro, a kaj ko je tu bilo ogromno podobnih stvari. Kot običajno pri meni, sem našel prevleko šele v tretji vreči skoraj na dnu, pa še zanjo sem tuhtal dve minuti ali je prava, ker je bila poleg nje še ena čisto podobna. Zmagalo je dejstvo, da je bila edina zložena. Zagrabil sem jo kot mačka klobaso in dan, ma kaj dan, letošnje leto je bilo rešeno.

Ne vem, kaj so si mislili ljudje, ki so hodili za menoj po parkirišču. Saj veste, da nisem bil ravno za k maši. Oblečen sem bil v ne najboljši opravi, ker sem šel delati sem imel na nogah tudi bolj " zgonjene " superge, poleg avta je na tleh ležal ne preveč nov nahrbtnik s starinsko spalno vrečo, pred menoj pa je bil kup razmetanih umazanih cunj, ki sem jih premetaval sem in tja. Slabše kot ne vem kateri klošar. Samo še nakupovalni voziček mi je manjkal. Zato vam nekaj toplo polagam na srce. Če še kdaj vidite klošarja, ne sodite prehitro. Spomnite se name. Morda samo rešuje zakonsko srečo.
12. julij 2018 | Kategorije: Zabava | Komentarji (16)
V začetku tedna me je skoraj zagrabil krč v nogo. Ležal sem v postelji in ko sem skrčil nogo, sem zaradi poznanega občutka to takoj spet na hitro stegnil, kot da bi bil na svetovnem prvenstvu v nogometu. To ni bila posledica pomanjkanja magnezija, pač pa posledica športa. Treniral sem suvanje krogle in rekvizit sem pri tem metal okoli osem do devet metrov visoko ter okoli deset metrov daleč.

Kaj narediš, ko ugotoviš, da ti zamaka ostrešje poleg dimnika? Za vas ne vem, a pri nas sem jaz prvi korak. Pregledal in pretipal sem vse naokoli s spodnje in zgornje strani, a nisem nič odkril. Razkril sem tudi nekaj strehe, s silikonom premazal mogoče luknjice in nato smo čakali naslednji dež. Po njem ni bilo nič boljše, zato sem poklical pločevinkota, ki mi je takrat uokviril dimnik s pocinkano in ga pokril z nerjavečo pločevino. Spet sva ga razgalila, samo pritiska mu nisva zmerila, a napake nisva našla. Pa dimnika sploh ne rabimo več in to me je najbolj jezilo. Na koncu je svetoval, da naj dimnik oblečemo v pločevino, ker je voda zagotovo nekje našla luknjo in teče med opeko po njem. Pa ga nismo.

Na hitro smo se odločili, da ga zradiramo. Prislonil sem lestev na streho in začel nanjo znašati orodje. Nekajkrat gor in dol. Nato sem začel podirati dimnik na dva ognja. Najprej kapa – dol z njo. Nato plošča na dimniku. Kose betona sem razbil z macolico in dletom, te pa sem dajal v vedro in ga nosil po strehi do roba in vsebino stresal na tla. Nato pa so prišle na vrsto opeke. Kot je sumil pločevinko so bile votle in v posodo jih je šlo samo nekaj. Zato sem jih začel metati kar s strehe in to preko sto njih. Z njimi mi je uspel tudi nov rekord, saj pri metanju nisem razbil niti enega strešnika, niti nisem zadel nobenega človeka. Le taščina sestra, ki je prišla na obisk in je navajena takoj zaviti s kolesom za vogal hiše, je z njim skoraj naredila osmico, ko je v sekundi ugotovila, od kje prihaja material na tleh.

Naslednji dan sem pribil deske čez odprtino, te pokril s folijo, pribil letve in odprtino pokril s strešniki. Ni čudno, če so me bolele noge, če pa sem ves čas stal in hodil po klancu. Pri vsem tem opravilu so me vse skozi spremljale ose, a ker jaz nisem drezal vanje, so me tudi one pustile pri miru. Vidite, tukaj pa se mi je porodilo eno vprašanje. Zagotovo ste že videli žensko ali več njih, kako so vreščale in divje otepale okoli sebe, če je v njihovo bližino priletela osa. Ker naj bi jih pičila, to pa bi jih bolelo in okoli bi hodile zatečene. A z botoksom je pa čisto drugače?
20. junij 2018 | Kategorije: Zabava | Komentarji (8)
Tisti dan je bila lepa nedelja. Tudi kosilo je bilo tako, kot ga pač pripravi naša. A ni zanimivo? Jemo vsak dan za isto mizo in z istimi ljudmi, kuha vedno isti kuhar, jedi se ponavljajo na približno vsakih štirinajst dni, a jih vedno z užitkom pojemo. Isto je živeti z ljubljeno osebo, s katero je vsekakor pravi užitek iti na običajni nedeljski sprehod s prijatelji. In taka je bila tudi tista lepa nedelja.

Kot bi mignil, smo po skoraj dveh urah hoda prišli na jezerski most. Pod njim je bilo še okoli 3 metre vode, ki je v opaznem toku tekla iz zgornjega konca jezera proti doljnemu in nato proti požiralnikom. Ko smo se razgledovali, je kolega v vodi opazil šest podmornic v obliki od pet do deset kilogramskih krapov. Vsi smo stegovali vratove, da bi jih lažje videli, ko je kar naenkrat naša zakričala in takoj nato je nekaj štrbunknilo v vodo. S kotičkom očesa sem opazil to, kar je omenila – v vodo so ji padla sončna očala, ki so se takoj potopila, sam tok pa jih je odnašal pod most. Bila so izgubljena vsaj do poletja, ko voda popolnoma usahne in na mestu pristanka bodo tudi počakala, če jih ne bo prej kaka ščuka uporabila za krinko.

Zaradi pomanjkanja prostora bom izpustil vse pogovore, ki smo jih imeli zaradi očal do sladoleda in nato do doma.

Čez štirinajst dni je bila spet lepa nedelja. Bila sva sama in zaradi vmesnega povabila sva naredila drugačno pot, ki pa je vključevala isti most. Topla voda, ki je upadla za pol metra, je privabila tudi nekaj kopalcev, ki so veselo čofotali po njej. Kakih dvajset metrov od mosta sva opazila fanta z masko, ki se je potapljal na dah. Naša ga je poklicala, razložila sva mu kaj bi rada in fantu ni bilo treba dvakrat reči. Je pa rabil tri potope in že naju je klical z očali v roki, če so to njene. Res so bile. Najlepše sva se mu zahvalila, isto počnem tudi sedaj, res hvala, jaz sem splezal po lestvi povsem do vode in nato predal očala naši v roke. Fanta sva povabila na pijačo v pol kilometra oddaljen lokal, a je nekako logično odvrnil, da hvala, a da nima časa.

Naša si je očala ogledala iz vseh zornih kotov, celo nova očala, ki si jih je ta čas kupila, je dvignila z oči, da jih je videla v naravni lepoti. Bila so nepoškodovana, tečaji niso škripali in očitno so bila vseh štirinajst dni nerabljena, le rahlo sluzasta so bila. Ko mi je to omenila, sem ji razložil, da je to normalno, če potegneš stvar po nekaj dneh iz vode, saj ribe seksajo v njej.
16. junij 2018 | Kategorije: Zabava | Komentarji (10)
Danes je dan, ko se obdeluje volitve. Na delu so zgodovinarji, ki z neverjetno natančnostjo generalov po bitki vedo, kako je vsaka predvolilna poteza, izjava, vsaka napaka in čuden pogled na soočanjih, vplival na volilni rezultat. Prav tako so na delu kavč analitiki, ki iz še nepopolnih rezultatov natanko vedo kdo bo v koaliciji in s kom, ne manjka pa se tudi vedeževalcev, ki nam napovedujejo, kaj se bo s Slovenijo pod vodstvom te ali druge struje dogajalo in kam bomo zapluli. Osebno se ne obremenjujem s temi stvarmi, saj vam bom lahko, če seveda bo trajalo toliko časa, čez štiri leta točno povedal kaj smo doživeli in vi mi boste lahko samo pokimali.

Me je pa pred volitvami zabavalo eno dejstvo. Ne samo, da se med mandatom ne da brez stricev iz ozadja, tudi pred volitvami jih vlačijo na svetlo. Največkrat je omenjen mali striček iz ozadja in ker ni več rosno mlad, me prav zanima kaj bo, ko ga ne bo več. Prišel sem do šokantne ugotovitve.

Z njegovim odhodom bi največ izgubila prav vodilna stranka, ki ima prav očitno njegovo " šimfanje " v predvolilnem programu. To se jim obrestuje, saj se ob vsaki omembi tega strička nanje prilepijo vsaj trije odstotki glasov. Le kaj bo potem njihovo glavno vodilo? S čim bodo potem vabili volilce?

A če pogledate na drugo stran, nas zaradi njegovega odhoda čaka svetla bodočnost. Če je ta striček res za vse kriv, za kar ga obtožujejo in je glavna ovira lepšega življenja, pričakujem po njegovem odhodu popolno svobodo in olajšano življenje. Od takrat najprej bosta za delavce in šolarje prosta vsak ponedeljek in petek, plače se bodo povečale za 100%, davki pa zmanjšali za polovico. Prav tako bodo padle cene v trgovinah in tudi cene bencina, položnice pa nam bo plačevala država. Zmanšal se bo državni aparat, na razna dovoljenja pa se bo čakalo največ tri dni. Na oblasti bodo sami pošteni politiki, ki bodo dosegli, da se bo v Slovenijo vrnil ves ukraden denar, podjetniki pa bodo vrnili podjetja delavcem. Kriminal bo upadel, zapori se bodo praznili in begunci iz Afrike se bodo začeli vračati domov. Cerkev bo skrbela samo za svoje področje, vrnili bodo denar iz Zvonov in še kaj in zahtevali bodo prenehanje delitve na partizane in domobrance. Ogromno stvari se bo še popravilo in spremenilo, popustila bo napetost in na koncu si bo morda še kakšen NLP upal preleteti Slovenijo.

Ampak, kolikor poznam naše politike in naštete spremembe, lahko samo rečem: Milan je večen.
4. junij 2018 | Kategorije: Zabava | Komentarji (12)
Še nekaj ur imamo časa, da govorimo ali pišemo o volitvah. Kaj si mislim o letošnjih kandidatih in o njihovih nastopih ter programih strank je moja stvar, zato o tem ne bom govoril, a volil bom. Rezultat volitev pa je stvar vseh, zato pojdite volit, da ne boste potem javkali, zakaj je zmagal tisti, ki ga ne marate. Pa tudi zato je treba iti na volitve, da bomo pobegnili pred najbolj policijsko demokratično državo Ameriko. Ker nas dohitevajo, kar se tiče predsednikov. Naj bo vsaj slovenski predsednik vlade nad nivojem. Pri njih velja, da naj bog blagoslovi Ameriko, a od včeraj naprej menda bolj velja, naj se je bog usmili. Njihova včerajšnja glavna vest je bila, da sta se srečala " napihnjena rit " in " umetna pričeska ".
1. junij 2018 | Komentarji (7)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
25 26 27 28 29 30 1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30 31 1 2 3 4 5



Št. registriranih uporabnikov: 189321
Forum avtorjev: 15872 Forum teme: 34426 // Odgovorov: 1873592
Blog avtorjev: 3585 // Blogov: 86547 // Komentarjev: 1240149
Avtorji fotografij: 26221 // Slik: 221911 // Videov: 18358
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "