Ob skorajšnjem državnem prazniku, kjer bo v nedeljo 24.6.2018 na osrednji proslavi svoje iluzionistične spravniške nebuloze javnosti prodajal najbolj zasmehovan, osovraženi in nepriljubljeni Borut Pahor, državljanom in politikom v razmislek besede pisatelja Vinka Korošaka iz Šempetra pri Gorici, ki je zapisal:

1. JUGOSLAVIJA JE BILA SOCIALISTIČNA, SLOVENIJA JE SEDAJ KAPITALISTIČNA.

2. Jugoslavija je začela v revščini, Slovenija sedaj gre v revščino.

3. Jugoslavija je bodočnost planirala, Slovenija je sedaj brez planiranja.

4. Jugoslavija je gradila na mladini, Slovenija sedaj stagnira na upokojencih.

5. Jugoslavija je izpostavljala moralo, Slovenija sedaj o morali molči.

6. Jugoslavija je gradila na ponosu, Slovenija sedaj klečeplazi.

7. Jugoslavija ni poznala mamil, Slovenija se danes utaplja v mamilih.

8. Jugoslavija ni poznala beračev, Slovenija danes obdavčuje berače.

9. Jugoslavija je tatove imela v zaporih, Slovenija ima tatove na odgovornih mestih.

10. Jugoslavija je razpadla ekonomsko trdna, Slovenija se danes razprodaja.

Kapo dol dotičnemu pisatelju, ki je na kratko in učinkovito strnil ter opisal primerjavo med sistemoma, človek se le vpraša ali smo imeli nekoč ali imamo danes demokratični sistem?

Zdi se, da je nekakšno sklicevanje na TČP bila zgolj krinka za to kar smo dobili, ko je desni in levi neoliberalizem na pohodu naredil nepopravljivo škodo večini državljanov za prerazporeditev javnega bogastva preusmerjenega k peščici oz. novodobnim ekonomskim politično podprtim elitam.

Ravno včeraj sem videl izjavo Jerneja Vrtovca, novo izvoljenega poslanca iz NSi, tistega, ki je pomagal izbrisati Titovo cesto v Ljubljani, ko je izjavil, da se bodo borili za nižje davke zaradi tega, da bi imeli ljudje više plače. To pa je ena izmed najbolj pogosto uporabljenih neoliberalnih laži in prevar, saj jih pokojninska osnova ne zanima in zamolčujejo tudi minimalne pokojninske prispevke, ki bodo ljudi na stara leta pahnile v brezizhoden položaj in revščino, oni že vedo dobro, da si skušajo čim več nagrebsti za časa politične kariere, da bodo lahko na stara leta brezskrbno živeli. Zasebnik, ki je plačeval polne prispevke zase osebno ima danes 1300 EUR penzije, njegovi bivši zaposleni pa 415 EUR. Se vam zdi to prav? Kakšna bo pokojninska osnova poslancev in vseh drugih funkcionarjev, ki se jim v primerjavi z navadnimi delavci poleg vseh mogočih dodatkov plačuje najvišji pokojninski prispevek je dovolj zgovorno!
23. junij 2018 | RTV Kategorija: Politika | Zaznamki: Pisatelj, Vinko, Korošak | Komentarji (0)
Čeprav so si Srbi bili povsem sami krivi za prejeti drugi zadetek v izdihljajih tekme proti Švici, ki me je razžalostil in hkrati zelo ujezil, je bilo sojenje dr. Felixa Brycha škandalozno. Čisto jasno je cel svet videl, da sta obrambna igralca Švice z rokoborskim prijemom položila srbskega napadalca Mitrovića na tla v svojem kazenskem prostoru, sodnik pa se ni odločil za pomoč video sodnika. Zakaj že potem video-sodnik gospoda Infantino in Čeferin?

Nasploh je bil sodniški kriterij dr. Brycha in sodniške ekipe celo tekmo v škodo Srbov, ki so ob vsakem agresivnejšem kontaktu prejeli karton, Švicarjem je bilo dovoljeno vse, celo uporaba rokoborbe. Ni odveč pripomniti, da Švicarji kotirajo na lestvici FIFE kar na zavidljivem 6. mestu, kar jim daje najbrž prednostni status tudi pri sodnikih.

Srbi so začeli fantastično in, ko bi morali Švicarje preluknjati kot njihov švicarski sir in jim nasuti pol ducata golov, so pritisnili ročno zavoro in se ustavili ter začeli igrati preračunljivo, po dobri svoji stari navadi "lako čemo ..." kar se jim je na koncu maščevalo. Kar naenkrat so prenehali biti agresivni s pokrivanjem nasprotnikov in so začeli brezglavo izgubljati žoge in posest v igri, kar je dalo krila Švicarjem, ki so prevzeli pobudo. Čeprav so jih sicer pred tem Srbi popolnoma razbili in Švicarji niso našli načina kako ustaviti silno motivirane srbske napadalce, sploh Mitrovića, ki jih je z lahkoto preskakoval v njihovem kazenskem prostoru. Švicarji so se ob takem pristopu nasprotnikov organizirali in naredili tudi s pomočjo sodnika, neverjeten preobrat. Pri obeh prejetih golih je odigral vlogo tragičnega junaka Branislav Ivanović, ki se je ob bombi Granita Xhake ulegel po tleh in je ni prestregel s telesom, nato pa je še kot počasen obrambni igralec jurišal v samomorilski zadnji napad, ki so ga Srbi spet naivno zapravili in odprl se je prostor za kontra napad Xherdana Shaqirija, ki je v stilu Maradone ukanil srbsko obrambo.

In Srbi so se znašli namesto pred vrati nogometnih nebes pred vrati nogometnega pekla, saj prihaja na tretji tir Brazilija, ki si najbrž ne bo pustila oditi predčasno iz letošnjega mundiala medtem, ko bodo Švicarji najbrž popravljali gol razliko proti že odpisani Kostariki.
Tudi, če odigrajo neodločeno z Brazilci, ki jim zadošča remi za napredovanje, bo to le slaba uteha za Srbe, ker šteje le zmaga, kar pa je najbrž misija nemogoče. Ampak za Srbe velja znano pravilo, da gredo, če je treba tudi z glavo skozi zid in verjamejo, da je nemogoče mogoče.

Tekma je imela tudi politično konotacijo. Zaradi pripadnikov Kosovske kolonije v švicarski reprezentanci, kar so nazorno pokazali s proslavljanjem obeh golov in svojimi fb objavami kot npr. nogometnih čevljev na katerih je bila Švicarska in Kosovska zastava. To pa zagotovo ni primerno upoštevanju športnih pravil in spoštovanja fair playa.
23. junij 2018 | Kategorije: Šport | Zaznamki: škandalozno, sojenje, in, neupoštevanje, videotehnologije | Komentarji (4)
Po dosedanjih odigranih tekmah se je tudi SP izkazalo po sezoni katastrofalnih napak vratarjev ali bolje rečeno daril, ki so jih nasprotne ekipe z največjim zadovoljstvom izkoristile. Včeraj je na sceno stopil še argentinski vratar Cabalero, ki je pred drugim vratarjem v ekipi dobil prednost zaradi dobrega igranja z nogami a se mu je pripetila strahovita napaka. Le ta je nagnila tehtnico v korist Hrvaške in je sicer vedno borbeno Argentino čisto demoraliziralo, da je doživela enega hujših porazov na svetovnih prvenstvih. Glede na nekaj člankov, ki sem jih prebral o stanju v argentinski nogometni zvezi, ki je precej kaotično, me res ne čudi, da je reprezentanca v takšnem slabem stanju.

Tudi drugi argentinski nogometni bog po Maradoni, Leo Messi sam ne zmore veliko, če nima soigralcev kot jih ima pri Barceloni, v primeru, da bi igral za Španijo, bi bila to čisto druga pesem. Tudi njegov največji konkurent Ronaldo se je za Portugalsko, ki še ni bila dovolj prekaljena in zrela več let mučil. Potem pa je ekipa timsko in kvalitativno pragmatično dozorela in kar naenkrat so osvojili EP in s podobno pragmatično igro in razpoloženim ekipno vklopljenim Ronaldom, morda pridejo do samega finala in nove lovorike, ki še edina manjka v karieri Ronalda in katere očitno Messi ne bo dočakal. Sicer je bil zelo blizu pred štirimi leti in bo letos to zadnja zamujena priložnost, ki mu se ne povrne več nobena. Morda kdaj v vlogi selektorja, ko bo nogometne čevlje obesil na klin.

Včeraj je Hrvaška legionarska ekipa, ki služi kruh po celi evropski celini in imajo njihovi reprezentanti vidne vloge pri slovitih evropskih klubih, pokazala, da so našli pravo nogometno formulo po letu 1998, ko jim je za finale zmanjkalo čisto malo in so bili na koncu tretji. Takrat so podobno demolirali Nemce z identičnim izidom kot včeraj Argentince in prišli so do polfinala in nato borbe za tretje mesto. Kako bo proti Islandiji je veliko vprašanje. Če ne bodo igrali preračunljivo bodo morda pokvarili Islandcem načrte v primeru, da tem spodrsne proti super orlom iz Nigerije. Ni odveč spomniti, da so jim srčni pol amaterji iz Islandije že močno podkurili v kvalifikacijah, ko je Hrvaška morala v dodatne kvalifikacije. Preračunljivost pa se lahko v okviru turnirskega tekmovanja vrne kot bumerang in ne bi bila dobra popotnica v izločilne boje. Če bodo Hrvati igrali z zmagovito miselnostjo na polno naprej, se morda v njihovi državi spiše nova nogometna pravljica, ki bo po 20 letih še lepša. Kdo bi vedel? Izločilni boji so mnogokrat popolna loterija na katero vplivajo številni nepredvidljivi faktorji od napak igralcev, sodnikov, poškodb, čiste sreče, ki se večkrat nagne na stran hrabrih. Samo tako bi se Argentinci še morda prebili v izločilne boje v neposrednem duelu z Nigerijo.

Veseli me pomoč video tehnologije, ki pomaga, da ne prihaja do hudih sodniških napak, ki oškodujejo eno ali drugo ekipo in je tekmovanje mnogo bolj regularno. Po sedaj videnem bi si težko izbral favorita za končno zmago, Nemci lahko vedno vstanejo od mrtvih, Brazilci, Portugalci, Francozi, Urugvajci bodo s pragmatično igro prišli daleč, Rusi bodo tihi favoriti kot domačini, Belgija tudi ni od muh, Kolumbija še ni zadnje rekla kot tudi ne dobri Srbi, Poljaki imajo popravni izpit. Morda zopet Portugalska nadgradi evropski naslov, to bi bilo čisto možno.
22. junij 2018 | Kategorije: Šport | Zaznamki: nogomet | Komentarji (0)
Janka sem srečal kakšnih deset let nazaj. Zaradi zdravstvenega stanja soproge oziroma njene priklenjenosti na invalidski voziček, sta se z ženo Majdo odločila oditi v dom starejših občanov.

Kmalu smo navezali prijateljske stike in pogovori z njima ob kavici, na sprehodih, ob posedanju na zunanjih klopcah, so bili čudoviti in nepozabni. Bila sta zelo navezana en na drugega in Janko mi je ob priliki omenil, da je ni mogel pustiti sami oditi v dom. Zato ji je zvesto stal ob strani in z njo odšel v njuno najbrž zadnje bivališče v njunem življenju.

Majda je bila tako kot Janko prisrčna sogovornica in nadvse pozoren in plemenit človek v vseh pogledih. Uživali smo in se veselili na skupnih kulturno družabnih prireditvah, ki so ju vedno znova presenečala in fascinirala. Nikdar in nikoli si nista predstavljala, da bosta v domu doživela še toliko lepih, pestrih, zanimivih ter radostnih trenutkov. Oba sta bila izjemno hvaležna osebju za vso nesebično pomoč, ki jo je potrebovala predvsem Majda, v zadnjem obdobju tudi on.

Leta 2011 je prišlo prvo težko slovo, ko se je poslovila njegova žena Majda. Z Jankom sem delil njegovo bolečino in osebno stisko. Imel jo je neskončno rad in zanj je bil to hud udarec, ko se je moral posloviti od, kot bi on rekel, njegove Majdke. Zelo je cenil, da sem mu bil v tistih zanj težkih trenutkih vselej v oporo.

Leta so tekla in najino prijateljstvo se je poglabljalo. Zaupal mi je v branje nekaj njegovih knjig, ki sem jih z velikim zanimanjem prebral, ker me je področje njegovega pisanja zelo pritegnilo. Od nekdaj me je zanimala tudi zgodovina kar je bila njegova specialnost. Obenem sem se veliko naučil, več kot kdaj koli prej v mojem v življenju.

Sploh, ker so me motili poskusi izkrivljanja in prevrednotenja naše polpretekle zgodovine, ki so jo stopnjevali nekateri politično navijaško revanšistično motivirani publicisti in zgodovinarji t.i. zagovorniki klerikalne zgodovinske kontrarevolucije, ki so poražence in zmagovalce v drugi svetovni vojni zamenjali in bi hoteli zločince spremeniti v zmagovalce ter zmagovalce v zločince ter želijo vsiliti termin nekakšne nikoli obstoječe državljanske vojne. Celo zanikajo AVNOJ kot enega od pomembnih temeljev naše državnosti in suverenosti.

Zadnja leta je Janko fizično opešal kljub temu, da je vlagal maksimalne napore v ohranjanje psihofizične kondicije ter kljuboval kar nekaj operativnim posegom in se vselej zelo dobro pobral. Nato je prišla je prava vsakdanja dnevno nočna mora, saj je začel rapidno izgubljati vid in sluh. To mu je povzročalo vedno večje težave in ovire v vsakdanjem življenju. Pri zdravi pameti in polni zavesti je vedno bolj odhajal v svet tišine in teme, ki je tudi zame vajenega vsega hudega, nekaj najbolj groznega kar lahko doleti človeka.

Dolgo je tudi tej oviri kljuboval in večkrat sem mu priskočil na pomoč z branjem člankov, ki so ga zanimali, posnel sem mu tudi nekaj knjig, da jih je lahko zvokovno prebral. Dokler je še zmogel uporabljati računalnik sva pogosto tudi tako komunicirala. Rad sem mu priskočil na pomoč tudi pri iskanju vsebin vsemogočih virov gradiv, ki so ga zanimali. Koliko naporov je moral samo posvečati, da je sploh še lahko uporabljal računalnik, da ne govorim, da je črko po črko maksimalno povečano bral in porabil za branje ene same kolumne ali krajšega članka cel ljubi dan.

S pokojnim Bajom smo Janko in jaz postali kot triperesna deteljica in spominjam se, ko mu je Janko zavrnil pomoč, ki mu jo je ponudil pri hoji. Šlo je za anekdoto, da je bil Bajo strahovito jezen užaljen ter mi povedal kaj se mu je pripetilo. Jaz sem mu razložil, da ne sme biti užaljen in ga vprašal, če bi si vstavil čepe v ušesa, da ne bi nič slišal, zavezal ruto čez oči, da ne bi videl nič in bi hodil po hodniku ter bi ga naenkrat nekdo potrepljal in pocuknil za rokav, kako bi reagiral on? Najbrž bi bil zelo nejevoljen.

Z Jankom sem izgubil velikega prijatelja ter vsestranskega podpornika in zagovornika v trenutkih moje zdravstvene slabosti in nasploh. Večno mu bom hvaležen za vso njegovo plemenitost in dobroto, ki mi jo je izkazoval in namenjal in tudi za vse dobro kar je kot profesor in akademik ter resnicoljuben objektivni zgodovinar in politik naredil za naš narod. Bil je plemenit človek in človekoljub v najžlahtnejšem pomenu besede. Imel sem to srečo in priložnost, da sem se lahko družil z njim in prijateljeval kar celih deset let.

Tudi zadnje obdobje, ko mu je bilo najtežje sem ga vsestransko podpiral v njegovih prizadevanjih za priznavanje človekove pravice do dostojne smrti. Tudi sam sem še pred njim, ko je razmišljal, da se mu je kvaliteta življenja tako poslabšala, da si želi umreti, sprožil predvolilno pobudo DZ RS in poslanskim skupinam za uzakonitev pravice do dostojne smrti. Potem, ko je še sam tik pred smrtjo poslal preko prostovoljke izjavo našemu parlamentu kot vrhovnemu telesu naše suverenosti, ki je marsikoga presunilo, se je v javnosti vendarle sprožila debata o tem. Četudi je bilo malo možnosti, da bi doživel to pravico kot bi on dejal sistemsko urejeno, bo odšel v zgodovino zapisan znan tudi po tem.

Dragi Janko, prijatelj moj, počivajte ob vaši Majdki v miru, večno hvaležen za vajino dobroto in plemenitost.
11. junij 2018 | Kategorije: Osebno | Zaznamki: slovo | Komentarji (0)
To je bil res fantastičen in poseben dan. Po programu organizatorjev letošnjega kolesarskega maratona je stanovalcem in stanovalkam Doma starejših občanov Fužine pripadla konec tega tedna posredna čast otvoritve Maratona Franja. Kje? Ne boste verjeli.



Kar v Domu starejših občanov Fužine, kjer smo dopoldne prireditveni prostor uredili kot poligon sobnih koles trase Maratona Franje in izvedli 2. seniorski maraton Franja, nad katerim so navdušeni tudi organizatorji tega spektakularnega športnega dogodka v Sloveniji. Kolesarjem, ki se bodo v treh dneh zapeljali po trasi maratona Franja, so se na izposojenih in prilagojenih sobnih kolesih pridružili stanovalci in stanovalke, ki so po deset minut poganjali pedale v petih skupinah.





Stanovalci in stanovalke so se podali na pot od Ljubljane do Idrije ob glasni podpori navijačev, na platnu so spremljali kolesarje iz enega od prejšnjih maratonov Franja. Tudi 2. seniorski maraton Franja je podprl uradni organizator Kolesarsko društvo Rog, zato so stanovalci in stanovalke dobili prave štartne številke. Tudi letos se jim je pridružil pobudnik in aktivni udeleženec Maratona Franja Tone Fornezzi – Tof, ki je z njimi prevozil del trase. Prireditev je prijetno povezoval Črt Kanoni. Kot štarter se je v 95 letu odrezal ponos našega Doma, naš super senior Ante Uravič, kot nekdanja udeleženka, ki je uspešno opravila Maraton Franja pa mu je s sodniško piščalko asistirala Ana Golob.





V dveh urah so stanovalci in stanovalke prevozili skupaj 198 kilometrov in krepko izboljšali lanski rezultat. Najmlajši udeleženec je štel 76 let, najstarejša udeleženka pa bo kmalu praznovala 102. rojstni dan. Najboljši trije udeleženci so prevozili, 7.6, 7.5, in 7.2 kilometra. Na koncu so prvim trem podelili čisto prave medalje, ki so jih prejeli tudi vsi udeleženci seniorskega maratona.















Letošnji maraton smo oplemenitili s prošnjo k sodelovanju sponzoriranja tega enkratnega dogodka, katerega izkupiček bi namenili nakupu prepotrebnih sobnih koles za naše stanovalce in njihovo čim bolj aktivno udejstvovanje v smislu razgibavanja in gibanja kot pomembnega elementa za zdravo življenje tudi v tretjem življenjskem obdobju. Glede na znane gmotne razmere v Domovih starejših občanov smo nekatere sponzorje zaprosili, da bi organizacijo te svojevrstne prireditve ustrezno finančno podprli za uresničitev našega plemenitega cilja.




Konkretno so se odzvali naši prošnji trije sponzorji, med katerimi izpostavljamo podjetje BTC, katerega direktorica marketinga Maja Oven, nam je svečano predala ček za 1.000 EUR, Tone Fornezzi Tof se je zavezal, da bo pomagal še do enega kolesa, ki bi ga radi namestili na bivani enoti s težavami demence, skupaj s Črtom Kanonijem pa sta nam obljubila pomoč, da v času Festivala za tretje življenjsko obdobje izpeljeta dražbo starih koles znanih Slovencev, ki jih bosta pridobila k sodelovanju.

Morda bi se še kdo od morebitnih sponzorjev pridružil, zato vljudno vabljeni k sodelovanju, da podprete tovrstni odmevni dogodek s plemenitim ciljem, ki ima tudi letos zelo pozitivne odzive v javnosti. O dogodku so poročali na A-KANALU in na PLANET TV, Tof bo gotovo kakšno zapisal tudi v NEDELJSKEM DNEVNIKU. Hvala vsem dosedanjim sponzorjem in tudi za vse spominke ND, ki jih je razdelil Tof.

Milan Kučan: Vrednot ni mogoče ohranjati s pogledom v lastno denarnico

Nekdanji predsednik države Milan Kučan se je pred desetimi leti na predvolilnem shodu na ljubljanskem Prešernovem trgu odločno zavzel za zmago levosredinskega trojčka SD, LDS, Zares, tri leta kasneje je javno podprl predsednika Pozitivne Slovenije Zorana Jankovića. Koga bo obkrožil na volitvah čez teden dni, ne razkrije. Simpatij do temeljnih stališč Levice sicer ne skriva, a to še ne pomeni, da jo bo volil. Pravi, da bo še premislil o tem, kdo bo imel največ možnosti, da sestavi kompetentno vlado.

Nikakor pa ne skriva, da si ne želi tretje Janševe vlade. Čeprav imena in priimka predsednika SDS ne izreče, je ta rdeča nit Kučanovih razmišljanj o tem, kje je Slovenija v zadnjem četrt stoletja padla in katera politika nikakor ne sme prevladati. Politika, ki temelji na laži, na tožarjenju v tujini, na vabljenju tujih politikov, ki nas poučujejo, da moramo za ohranitev slovenstva vzpostaviti avtokratsko vladavino, na krepitvi medijskega imperija za proizvodnjo manipulacij… Volilci ne smejo nasesti predvolilnim programom; spomniti se morajo, ali je bilo v preteklih odločitvah strank dovolj verodostojnosti, da je mogoče verjeti njihovim obljubam.

Gospod Kučan, koga boste obkrožili na volitvah prihodnjo nedeljo?

Premislil bom, kdo je najbolj kompetenten, da bo državo upravljal v smeri vrednot, zaradi katerih smo se odločili za svojo državo.

Torej ne boste preračunavali in obkrožili tiste stranke, ki bo imela največ možnosti, da premaga Janševo SDS?

Zgolj nasprotovati nekomu je politično nezrelo. Treba je tudi vedeti, za kaj se zavzemaš in zakaj nekoga podpiraš.

Leta 2008 ste podprli trojček SD, LDS, Zares, tri leta kasneje Zorana Jankovića… Se boste tudi tokrat pred volitvami javno opredelili, ali pa bo morda to storil Forum 21? Zbor za republiko je na primer že svetoval državljanom, koga naj volijo.

Zbor za republiko je nekaj drugega kot Forum 21, čeprav se manipulativno poskuša vzpostaviti to ravnotežje. Sam svojih socialdemokratskih oziroma socialističnih nazorov ne skrivam, kdo mi je na tem političnem polu trenutno najbliže, pa bi se dalo sklepati iz nastopov zlasti sedanjih poslancev Levice.

Torej vam je blizu Levica?

S svojimi temeljnimi stališči vsekakor.

Kaj pa bi lahko vplivalo na to, da je ne bi volili?

Saj nisem rekel, da jo bom volil.

Rekli ste, da boste še premislili.

Tako je. Premislil bom o tem, kdo bo imel največ možnosti, da sestavi kompetentno vlado za vodenje države v smeri temeljnih ustavnih vrednot. Pri tem pa me motijo nekatere stvari.

Na primer?

Stalno ponavljanje, da je treba prodati državno premoženje, češ da ga nismo sposobni upravljati in da bi bili tujci pri tem mnogo uspešnejši.

Torej mislite, da je država pri nas dober upravljalec? V preteklosti smo imeli veliko slabih praks, neustreznega kadrovanja…

Strinjam se. Ampak do tega je prihajalo zato, ker so vladne stranke sebe praviloma razumele kot državo, državna podjetja pa kot svoj plen. Dokler bo kadrovanje na vodilna mesta in v nadzorne organe državnih podjetij potekalo v državnem zboru in v vladi, na podlagi strankarske logike in strankarskih interesov, toliko časa podjetij ne bo upravljala država, temveč politične stranke. Kompetentno bi v imenu države podjetja upravljala vlada, ki bi kadrovala izključno po strokovnih kriterijih. Sicer pa smo imeli tudi s tujci slabe izkušnje.

Zagovorniki privatizacije so prepričani, da je zasebni sektor boljši gospodar od države.

Gre za vprašanje kakovostnega upravljanja, tudi okolja, naravnih virov, državne lastnine. Ne gre za vprašanje, ali tujec ali naš človek. Kar me moti, so trditve, da smo mi nesposobni upravljati z državnim premoženjem. Temu logično sledi ugotovitev, da tudi države ne znamo upravljati in da lahko tudi njo prodamo tujcem. Ta poskus se na neki način že dogaja.

Kje to vidite?

Na primer v tem, da nam premier druge države pripoveduje, da je edini način za ohranitev slovenstva avtokratska vladavina. Pri tem tudi pove, kdo v Sloveniji je najbolj kompetenten za to. Nasvete nam daje nekdo, ki je znotraj Evropske unije z mnogih vidikov sporen. Ali pa klicanje trojke na pomoč. To se mi zdijo načini odrekanja suverenosti in izrekanja nezaupanja v naše ljudi, v našo sposobnost upravljati državo.

Vaše besede o nasvetih letijo na Orbanov nastop na konvenciji SDS. In če sva ravno pri privatizaciji: torej vi ne bi prodali NLB, čeprav smo se k temu zavezali v Bruslju? Naj torej Slovenija tedaj, ko ji to ustreza, zahteva izpolnjevanje zavez, ko ji ne, pa naj od njih odstopi?

Prepričan sem, da Slovenija potrebuje svojo sistemsko banko. Vlada se je zavezala prodati NLB v bistveno drugačnih razmerah. Sam se ne bi pogajal o spreminjanju pogojev, ampak o tem, ali je prodaja danes res še vedno nujna. Veliko razlogov je za nov dogovor.

Mislite, da bi bila evropska komisija temu pripravljena prisluhniti?

Tega ne vem. Ne more pa zanikati, da so razmere danes precej drugačne kot leta 2013.

Pravite, da je zgolj nasprotovati nekomu politično nezrelo in da je treba na volitvah izbrati najbolj kompetentno rešitev. Toda v Sloveniji je na volitvah že nekajkrat odločil antijanševski refleks. Mislite, da se lahko čez teden dni ta zgodba ponovi?

Z vidika volilcev je položaj tokrat gotovo zagaten, morda bolj kot pri dosedanjih volitvah. Vendar pa se mi zdijo alternative precej jasne. Gre za vprašanje, ali bomo državo res prepustili tistim, ki svojo politiko utemeljujejo z lažmi – na primer o 50.000 beguncih, o 1963 evrih za begunca mesečno, pa o sto hektarjih posekanega gozda za Magno, o dogajanjih ob osamosvojitvi itd. Smo jo res pripravljeni prepustiti eliti, ki vabi tujce, da nam povedo, kdo naj upravlja državo na avtokratski način? Eliti, ki tožari Slovenijo v tujini, da nam potem evropski poslanci rečejo, naj peremo umazano perilo doma? Eliti, ki naredi vse, da predstavniki Slovenije ne bi uspešno kandidirali v evropskih institucijah, kot se je zgodilo sodnici Nini Betetto, pa Alenki Bratušek in tudi Janezu Kocijančiču, ko so mu poskušali preprečiti predsedovanje v evropskem združenju olimpijskih komitejev… Eliti, ki sprejema tuj denar za krepitev svojega medijskega imperija, ta pa proizvaja laži in diskreditacije, da bi zmanipuliral javno mnenje?

In kaj je alternativa temu?

Kot sem že dejal, tiste elite, ki bi znale državo upravljati v skladu z demokratičnimi standardi.

SMC je na zadnjih volitvah dobila 34,5 odstotka glasov. Ta podpora ji je hitro padla. Kaj sta delala Miro Cerar in sedanja vlada tako narobe?

Tisti hip, ko prevzameš odgovornost in začneš sprejemati odločitve, izgubiš nedolžnost. Vsaka odločitev vlade je izmerjena glede na položaj posameznika, položaji pa so zelo različni. Odnos do vlade, ki odhaja, pa je preveč kritičen in ni povsem objektiven. Naredila je tudi marsikaj dobrega. Kot pogosto pove tudi premier Miro Cerar, se je javni dolg zmanjšal, razmere v Sloveniji so se politično vendarle stabilizirale. V stabilnih političnih razmerah pa je lažje reševati gospodarska, socialna in druga vprašanja. Drži pa, da si je sedanja vlada premalo jasno postavila razvojne prioritete. Sploh me čudi, da stranke med izrazite prioritete v svojih programih ne postavljajo izobraževanja, čeprav o njem veliko govorijo. Tudi znanost brez zrelih generacij kakovostno izšolane mladine ne bo imela svojega podmladka.

Sedanja vlada je v javnosti deležna največ očitkov zato, ker ni izpeljala zdravstvene reforme.

Z velikim pričakovanjem bom spremljal, kdo bo v novi vladi prevzel vodenje tega resorja, ki ni le zapleten, temveč je očitno tudi pod pritiskom številnih interesov in lobijev. Spomnim se izjave nekdanjega ministra Tomaža Gantarja, da je odstopil zaradi takšnih pritiskov. Še vedno ne vemo, kdo je nanj pritiskal. Najbrž je bila pritiskov deležna tudi sedanja ministrica, ki pa se nanje ni izgovarjala.

Kako gledate na to, da je sedanja vlada na meji s Hrvaško postavila ograjo?

Slovenija je ob begunskem valu ostala sama. Med članicami EU ni bilo solidarnosti, čeprav so begunci njen skupen problem. Tako je bila Slovenija prepuščena sama sebi in se je tudi sama odločala. Izbirala je med slabimi možnostmi. O tem, katere bi morda bile boljše, bi lahko presodili tisti, ki so poznali razmere in trende. Za dobro pa štejem to, da se je premierju Cerarju z Makedonijo uspelo dogovoriti, da migrante zadrži in tako omili pritisk na Slovenijo. Hrvaška tega ni storila.

Pravite, da ste po duši socialdemokrat. Zastopa Židanova stranka takšno socialdemokratsko politiko, ki vam je blizu?

Svoje politične opredelitve ne bi vkalupljal v stranke. Si pa postavljam vprašanje, ali se bodo ljudje pustili ujeti v past volilnih obljub, zapisanih v programih. Prav bi bilo, da bi se spomnili tudi tega, kako so stranke delovale v preteklosti, in se vprašali, ali je v njihovih preteklih odločitvah dovolj jamstva in verodostojnosti, da je mogoče verjeti njihovim obljubam.

Socialdemokratske stranke skoraj povsod po Evropi izgubljajo podporo. Je glavni razlog to, da svoje politike ne znajo prilagoditi spremenjenim razmeram?

Socialdemokracija se je lotila kritike neoliberalizma, tej upravičeni kritiki pa ni postavila pozitivne alternative. Spustila se je na tako imenovano tretjo pot, tudi naša. Pokazalo se je, da ta pot ne vodi nikamor, socialdemokracija pa je zamudila priložnost, da bi analizirala družbene procese in uveljavila svoja stališča. V razmerah, kakršne so v svetu danes, je treba vprašanje razmerja med delom in kapitalom premisliti na novo ter ljudi osvoboditi mezdnega položaja, jih pritegniti v upravljanje in delitev dobička. V mezdnem položaju niso le proizvodni delavci, temveč tudi tehnična in družbena inteligenca. Če se dotakneva medijskega področja: v preteklosti se je upravičeno poudarjala zahteva po neodvisnosti medijev od politike, ta trenutek pa obstaja celo večja potreba po zavarovanju medijev pred pritiskom in interesi kapitala. Ne samo lastniškega – obstajajo različni kanali, preko katerih se v interesu kapitala pritiska na novinarje.

Ste torej razočarani nad SD? Nenazadnje ste vi vodili njeno predhodnico Zvezo komunistov Slovenije.

Tedaj so bile razmere bistveno drugačne. Sam nikoli nisem bil v koalicijskih vladah in tega, kako je biti v njih, ne morem presojati. Domnevam, da je treba sklepati kompromise. Pri tem pa se pojavi vprašanje, kje si postaviti limit in kdaj kompromisi niso več možni, saj bi se sicer odpovedal svoji integriteti. Ni pa dovolj, da tedaj rečeš: dovolj je. Povedati moraš, zakaj je dovolj. Tovrstne argumentacije v stališčih za in proti manjka. Pa ne samo pri Socialnih demokratih, temveč v slovenski politiki sploh.

Pred prejšnjimi volitvami je Dejan Židan v okviru SD oblikoval svet modrecev, v katerega je povabil tudi vas. Ste kasneje še sodelovali v tem svetu?

Ne. Očitno je prisoten strah pred javno komunikacijo z mano.

Je ta strah prisoten v vseh strankah?

Ne samo v strankah. Kontaminirano je vse, kar je povezano z menoj. Celo politično precej benigna institucija, kot je Forum 21. Ljudje premišljajo o tem, ali naj se izpostavijo z udeležbo na razpravah o resnih družbenih vprašanjih, ki jih pripravljamo. Ko smo imeli z evropskimi poslanci razgovor o viziji Evropske unije, se je na naše vabilo odzval tudi evropski poslanec Lojze Peterle. Ni mi treba posebej pripovedovati, kaj vse je doživel, ker se je z mano rokoval. Stvari so pripeljane do absurda.

V zadnjem času se pojavljajo razmišljanja, da ste politični boter Marjana Šarca. Kakšno je vajino sodelovanje?

Srečala sva se lani na Menini planini na tradicionalni proslavi, posvečeni tamkajšnjemu dogajanju med vojno. Kamniški župan je v pozdravnem nagovoru poudaril pomen partizanskega boja. Tam sva se rokovala, si rekla »dober dan« in »kako ste«. In to je vse.

Torej vaše kritike na račun Boruta Pahorja pred lanskimi predsedniškimi volitvami niso pomenile, da podpirate Marjana Šarca?

To, da sem bil in sem kritičen do ravnanj predsednika Pahorja, je dejstvo, Marjan Šarec pa je bil zame neznanka in nisem imel razloga, da bi ga podprl.

Mislite, da bi Marjan Šarec lahko bil dober premier?

Ne vem.

Ste iz njegovega programa in dosedanjih nastopov ugotovili, kakšna je politična identiteta Liste Marjana Šarca oziroma za kaj se zavzema?


Želi biti drugačna od sedanje politike in politikov. To pa za profiliranje stranke ni dovolj. V politiki države obstaja kontinuiteta. Tudi o stvareh, pri katerih nisi sodeloval, imajo pa posledice za današnji in prihodnji čas, moraš imeti jasno stališče.

Se je torej doslej pokazalo, da nove stranke niso rešitev?

Politika se ne začenja iz nič, tako kot se življenje ne začenja iz nič. Še zlasti ne življenje države. Tudi če v politiko vstopaš kot nov obraz, kot nova stranka, moraš imeti stališče glede tistega, kar je bilo in kar prevzemaš kot skupno dediščino. Ne moreš iz nje izbirati. Dediščina ni jedilnik, s katerega prosto izbiraš. V tem vidim problem začetnikov.

Zakaj se v Sloveniji nikakor ne uspe okrepiti krščanski demokraciji, čeprav je kar 70 odstotkov prebivalcev katoliške vere?

Slovenija je sekularna država, državna politika je ločena od Cerkve in krščanska demokracija ni cerkvena stranka. V Novi Sloveniji pod vodstvom Ljudmile Novak sem prepoznal krščansko demokracijo, kakršno pozna Evropa. Tvegal bom in ponovil stališče, ki je bilo v preteklosti že predmet manipulacij: Slovenija potrebuje žlahtno konservativno stranko. NSi vidim kot takšno stranko.

Javnomnenjske ankete nakazujejo, da bo relativna zmagovalka letošnjih parlamentarnih volitev SDS. Menite, da bo Janši, če se bodo te napovedi uresničile, uspelo sestaviti vlado?

To vprašanje bo postalo aktualno, ko bo znan volilni rezultat. V sedanjih soočenjih in opredeljevanjih večina parlamentarnih strank zavrača takšno koalicijo. Poslušam komentarje, da je vnaprejšnje zavračanje takšne koalicije nedemokratično. A pravo vprašanje je razlog, zakaj druge stranke takšno koalicijo zavračajo.

Vendar pa Janša v sedanji volilni kampanji nastopa dokaj umirjeno.

Kot sem dejal: v politiki štejejo tudi izkušnje. Treba je pogledati tudi ravnanje v preteklosti, in ne zgolj obljube za naprej. Bolj kot to, kakšna bo koalicija, me skrbi odsotnost razprave o
političnih praksah, zaradi katerih toliko političnih akterjev zavrača sodelovanje z vodjo SDS.

In kaj bi lahko morebitna tretja Janševa vlada prinesla Sloveniji?


Ne vem. Presojam po dejanjih in stališčih, ne po obljubah. Če stranka obljublja, da bo ukinila 27. april kot državni praznik, mi to daje misliti. Ne zato, ker bi bil zagledan v preteklost. Sprašujem se, komu to obljublja in kaj to pomeni z vidika samozavesti ter ponosa Slovencev. Ukinitev praznika, ko je bila ustanovljena Osvobodilna fronta – tudi če je bil preimenovan v dan upora proti okupatorju – bi odprla vprašanje, kje smo bili Slovenci v takratnem velikem civilizacijskem spopadu. Na strani tistih sil v svetu, ki so se borile proti temu zlu, ali na strani drugih, premaganih, ki pa tudi sami danes priznavajo, da je bil to največji civilizacijski zdrs v njihovi zgodovini in se od njega distancirajo.

Nedavno sem na Televiziji Slovenija gledal oddajo, ki je predstavila spomine Zore Konjajev. Sekvenca o partizanskem zdravstvu kaže, da je bilo to unikum v človeški zgodovini. Slovenci bi morali biti nanj ponosni, a se ga poskuša zamolčati. Zaradi napak narodnoosvobodilnega gibanja oziroma povojne oblasti ni mogoče razvrednotiti vseh velikih dejanj, ki smo jih med vojno zmogli Slovenci.

Kaj menite o napovedi SDS, da ne bi več financirali nevladnih organizacij?

Morda je bila to nepremišljena izjava. Vendar pa kaže, kaj v resnici mislijo. Najbrž bi ravnali politično selektivno. Verjetno bi denar vzeli Mirovnemu inštitutu in podobnim nevladnim ustanovam, ki varujejo temeljne civilizacijske vrednote. Pravijo, da gre za vrednote politične levice. A to ne drži. Gre za civilizacijske vrednote, ki bi morale biti zapisane v etični rodovnik slehernega dobro mislečega demokratičnega človeka. V tej napovedi vidim sorodnost s početjem v Orbanovi Madžarski.

SDS na enem od svojih plakatov napoveduje, da bodo zavarovali Slovenijo. Gospod Kučan, kdo ogroža Slovenijo?

Slovenijo v največji meri ogrožamo mi sami.

S čim?

S tem, kar počnemo sami s seboj, med seboj in s svojo preteklostjo, ne zavedajoč se, kako bistveno to vpliva na našo prihodnost. Zakaj smo zapravili ugled, ki ga je imela Slovenija kot mlada država, ko smo bili povsod predstavljeni in zaželeni kot primer dobre prakse? Padca njenega ugleda ni povzročil nihče iz tujine. Sprožanje sporov, še posebej namišljenih, jemlje veliko energije. Energijo pa bi morali uporabiti za to, da bi iz Slovenije naredili uspešno državo, za kar smo imeli dobro popotnico.

In kaj smo zamudili v teh 27 letih? Kaj bi morali narediti drugače?

Padli smo, ko smo prihodnost zamenjali za preteklost. Pogosto je bila namesto prihodnosti argument za osvajanje političnega prostora preteklost. Pri tem mimo zgodovinarjev preteklost tolmačijo politiki. Seveda po svoje, trenutku ustrezno. Tudi fenomen sprave razumemo na zelo različne načine. Nekateri jo razumejo formalistično, kot postavljanje spomenikov, pisanje spomenic… Mnogo kompetentnejši od mene so že večkrat povedali, da je sprava najprej etično dejanje in da se mora zgoditi v vsakem človeku posebej, z odpuščanjem. Kot politično dejanje je sprava zame sprijaznjenje Slovencev z vsem, kar se nam je zgodilo v polpretekli zgodovini. Bilo je veliko veličastnega, pa tudi veliko tragičnega, tudi zločini. Vse to je naša skupna zgodovina. Ko bodo politiki dopustili, da preteklost postane zgodovina, bo sprava tu.

Tema, ki jo del politike v različnih državah uporablja oziroma zlorablja v predvolilnih tekmah, je širjenje strahu pred begunci. To se dogaja tudi v Sloveniji. Ali je vas strah beguncev?

Ne. Ker še vedno računam na zrelost in sposobnost Evropske unije, da bo to vprašanje razumela kot svojo nalogo in da ga bo reševala z instrumenti, ki jih ima na razpolago. In da bo končno pri reševanju zahtevala solidarnost. Če solidarnosti ne bo, EU nima prihodnosti. Države, ki niso solidarne, bi bilo treba vprašati, kaj je temeljni motiv njihovega članstva v EU oziroma ali je to samo denar. Begunci so zelo resen problem, ki ni rešljiv z ukrepanjem ene same države in tudi ne z ukrepanjem samo na mejah EU.

Poleg nesolidarnosti ima EU še kar nekaj problemov.

Zagotovo. Integrativna moč Evropske unije je začela slabeti takrat, ko se je začela izgubljati temeljna evropska ideja, zaradi katere je EU sploh nastala: zagotavljanje trajnega miru, antifašizem, človekove pravice, pravna država, socialna pravičnost. Prevladovati so začeli pragmatični interesi. V ospredje je stopil finančno-trgovski interes, ki EU počasi spreminja v združbo, zainteresirano zgolj za širitev skupnega trga. EU je večdržavna tvorba, ki ima podobne težave, kot jih je imela Jugoslavija in jih ni znala rešiti. Naj omenim razmerje med načeloma enakopravnosti in funkcionalnosti, odnos med razvitimi in nerazvitimi, vprašanje vrednot, ki so integracijsko jedro takšne skupnosti… Vse do vprašanja legitimitete EU in vprašanja o tem, kaj vse je treba spremeniti v sistemu odločanja in kadrovskega obnavljanja institucij, da bi se državljani posameznih članic počutili kot državljani Evrope.

Eno od vprašanj je tudi razmerje med politično-strankarskim povezovanjem na ravni EU in državnim povezovanjem. Vtis je, da je pri ravnanju poslancev in komisarjev pomembno predvsem stališče strankarske »internacionale«. Svojih odločitev v svoji državi ne verificirajo. Razumem strankarsko povezovanje. A postavlja se zame temeljno vprašanje: ali se v EU odloča v interesu držav ali političnih strank?

Pravite, da ima EU podobne probleme, kot jih je imela Jugoslavija. Lahko torej EU doleti usoda Jugoslavije?

Nobena večnacionalna tvorba ni obsojena na večno življenje. V vsakokratnih novih zgodovinskih okoliščinah, ki so drugačne od tistih, v katerih je neka združba nastala, je treba njen obstoj potrditi ali upravičiti na novo. V novih razmerah Evropske unije, nastalih po veliki širitvi, ki pa ji nista sledili poglobitev notranjih odnosov in tesnejša povezanost, vidim takšen izziv za EU.

Vidite boljšo varianto, kot je EU?

Ne. Kvečjemu se sprašujem, ali se alternativ EU ne zavedajo pajdaši vodij držav in strank, ki rojevajo evroskepticizem in bi ukinile EU. Alternative je Evropa že imela, v preteklosti so rojevale nenehne spopade in vojne. Zato je mir kot temeljna ideja EU tisto, kar je nujno treba ohraniti in nadgraditi. A vrednot ni mogoče ohranjati s pogledom v lastno denarnico.

Govorite o novih članicah EU, ki so nesolidarne, ki ne delijo temeljnih vrednot Unije?

Tudi v starih članicah obstajajo evroskeptična in populistična gibanja, ki gradijo na grožnji pred begunci, na strahu za krščansko civilizacijo… Kakor da teh stvari ni mogoče urejati na civilizacijski in kulturen način. In predvsem tam, kjer z vojnami in lakoto nastajajo.

V devetdesetih letih ste bili kot predsednik države naklonjeni pridružitvi Slovenije Višegrajski skupini, čemur pa je odločno nasprotoval takratni premier Janez Drnovšek. Bi bila Slovenija danes kaj drugačna, če bi se takrat uresničilo vaše zavzemanje?

Tedaj so bile razmere drugačne. Slovenija bi v Višegrajsko skupino prinesla izkušnje življenja v večnacionalni državi. Države, ki so oblikovale Višegrajsko skupino, so bile del vzhodnega bloka, ki je bil politična združba in ni bil zgrajen na federalnih načelih. Želel sem, da bi si s svojimi izkušnjami medsebojno pomagali in tako hitreje uresničili skupne ambicije po vstopu v evropske integracije. Če me danes vprašate, nisem za to, da bi šla Slovenija v Višegrajsko skupino.

Z rastjo podpore SDS se krepi bojazen, da bi tretja Janševa vlada povzročila orbanizacijo Slovenije. Ali ni ta bojazen vendarle pretirana, saj SDS nikakor ne more doseči absolutne večine? Tudi če bi ji uspelo sestaviti vlado, bi morala privoliti v koalicijske kompromise…

Ključno nevarnost vidim v medijskem imperiju, ki je postal svojevrstna tovarna laži in manipulacij. Slovenije, ki bi jo oblikoval tak medijski imperij in takšna tovarna laži, me je strah. Tako se je začelo v Miloševićevi Srbiji. Zavedena javnost zna biti – tako kot je na Madžarskem – pripravljena na vsiljene, nedemokratične ustavne spremembe v smeri pogosto omenjene druge republike.

V Sloveniji je levica močno razdrobljena. Bi bilo po vašem mnenju dobro, da se še pred volitvami oblikuje neki blok levosredinskih strank, za kar se zavzemata Zoran Janković in Karl Erjavec?

Res je na levem polu več političnih strank. Da so v tem volilnem času konkurentke, je razumljivo, saj se potegujejo za čim višjo podporo. Če bodo skupaj dobile večinsko podporo, bodo morale najti modus vivendi in skleniti koalicijo; med njimi ni zelo velikih razlik. Eden od problemov levosredinskih strank – ne bom rekel, da ključen, je pa velikokrat v ospredju – so veliki egi. Lahko da so volilci levice nad razdrobljenostjo razočarani, toda to ni razlog, da ne bi šli na volitve. Treba je iti na volitve, ne pa zaradi razočaranja ostati doma in pustiti, da državi zavlada opcija, ki bi Slovenijo popeljala v nasprotno smer od tiste, za katero smo se odločili ob osamosvojitvi.

Lahko odkrito poveste, koliko vplivate na politično in drugo dogajanje v Sloveniji?

Zadnje čase me omenjajo v povezavi s tako imenovano globoko državo, ne da bi bili tisti, ki to govorijo, povprašani, kaj globoka država je in kaj naj bi jaz imel z njo. Tovrstno govorjenje je zgolj krinka, ki ščiti tiste, ki dejansko vlečejo kapitalske in druge interesne niti v tej državi. Je globoka država morda naveza, ki vodi do bosanskega denarja, do Prijedora? Če rečem rahlo cinično: na dnu te globoke države so še vedno veliki zaboji z denarjem iz trgovine z orožjem. Razumem, treba je zavarovati kanale, po katerih se s tem denarjem razpolaga.

Na čem temelji ta vaša trditev?

Moje stališče, ki ga nisem spreminjal, je, da je mati vseh slovenskih afer orožarska afera. Zakaj ni bila razčiščena, je drugo vprašanje. Zanimivo pa je, da se tisti, ki so največ naredili za to, da Slovenija ne bi bila pravna država, danes zgražajo, da Slovenija ni pravna država. Naj navedem dva primera. Ne odzivajo se na pozive na sodišče. Ko stvari zastarajo, pa govorijo, da so nedolžni, čeprav v resnici o krivdi zaradi njihovega namernega zavlačevanja ni bilo mogoče razsoditi. Ali če pogledamo tokratno volilno kampanjo. Predpisi so jasni: volilna propaganda je mogoča zgolj v mesecu dni pred volitvami, prvi veliki plakati pa so se pojavili že pred meseci. Kdor sam ne spoštuje zakonov in jih izigrava, nima moralne pravice za trditev, da Slovenija ni pravna država.

Tudi nekdanji premier Janez Drnovšek ni bil navdušen nad tem, da bi Mogetova preiskovalna komisija vztrajala pri preiskavi trgovine z orožjem.

Z Drnovškom sva imela glede tega različni stališči. Njegovo je bilo, da bi razčiščevanje škodilo ugledu države, moje pa, da bi ji to koristilo. Pokazalo bi, da je država sposobna takšno stvar razčistiti.

Če se vrneva k sedanji vladajoči politiki: ste bili kdaj pri premierju Cerarju, vas je prosil za kakšen nasvet?

Pri premierju Cerarju sem bil dvakrat. Enkrat zaradi arbitraže oziroma mojih izkušenj iz pogovorov s Hrvati, drugič pa zaradi bližajoče se proslave ob stoletnici priključitve Prekmurja, saj vodim iniciativni odbor, ki ga je oblikovala Skupnost pomurskih občin. To so bili, razen bežnih srečanj, vsi moji pogovori s predsednikom vlade. Povedal sem vam že, kako se je končalo moje sodelovanje v »svetu modrecev«. Moj vpliv je hoteno prepotenciran. V Sloveniji je prevladalo prepričanje, da se je mogoče politično uveljaviti samo na podlagi 'neodnosa' z menoj. Toda samo eden je mojster, ki mu je to uspelo. Drugi ga posnemajo, a obresti od tega kapitala so že pobrane.

Vas takšno ravnanje prizadene?

Ne. Če v državi menijo, da izkušnje in poznavanje geneze problemov, s katerimi se država ukvarja, nič ne štejejo ali so celo odveč, je tak odnos razumljiv. Sicer pa se to ne dogaja samo meni, temveč tudi nekdanjemu predsedniku Danilu Türku, pa drugim iz slovenske politike ali diplomacije, ki so dragocen rezervoar nekega vedenja. Pred tremi tedni sem bil na spominski slovesnosti v zloglasnem taborišču v Mauthausnu. Tam je bil ves avstrijski politični vrh. Ministrski predsednik Sebastian Kurz je dejal, da Avstrijci niso bili samo žrtve, ampak so žal tudi sodelovali v zločinu. Na spominski slovesnosti je bil v aktualni državni vrh vključen tudi bivši avstrijski predsednik Heinz Fisher. To kaže na politično kulturo zrele države. Povedati hočem, da Sloveniji nekaj takšne politične kulture manjka, za to, da bi tudi navzven funkcionirala kot ugledna država.

Avtor: Meta Roglič, Dnevnik
6. junij 2018 | Kategorije: Politika | Zaznamki: Meta Roglič, Dnevnik, intervju, 26.maj 2018 | Komentarji (2)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
28 29 30 31 1 2 3
4 5 6 7 8 9 10
11 12 13 14 15 16 17
18 19 20 21 22 23 24
25 26 27 28 29 30 1



Št. registriranih uporabnikov: 184474
Forum avtorjev: 15868 Forum teme: 34419 // Odgovorov: 1872500
Blog avtorjev: 3584 // Blogov: 86315 // Komentarjev: 1238104
Avtorji fotografij: 26165 // Slik: 221460 // Videov: 18398 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "