No in vendar se je zgodila Vlada RS, čeprav je na volitvah dokaj slabo kazalo. Želim ji mirno in stabilno delo brez hudih pretresov, z upoštevanjem in enakopravnim sodelovanjem vseh partnerjev v skupno dobro vseh prebivalcev.

Morda je kljub manjšinski parlamentarni podpori Levica tisti pomembni politični korektiv, ki bo politike odvrnil od klečeplazenja pred divjim neoliberalnim kapitalizmom katerega temelj je bogateti na račun prekarnega zaposlovanja, utajevanja davkov, nekontroliranih plačil zaposlenim na roko ter ustvarjanje fame in protisocialistične propagande raznih samooklicanih podjetnikov, ki počnejo za svojo uspešnost zgoraj opisano. Prav ti so zadnje dneve izvajali intenzivno propagando, da bi preprečili konstituirati njim nesimpatično vlade.

A zgodilo se je in končno so spoznali, da jim ni uspelo, ali bodo preselili proizvodnjo na tuje in spakirali kovčke se bo kmalu videlo? No je pa kampanja na POP TV skušala narediti nekakšen vpliv na ljudi za razmišljanje, da so davki previsoki. Znanka se je pridušala nad Batageljevimi nastopi na POP TV in dejala: "Kdaj ta tajkun sploh dela, če je vsak večer na televiziji, a ga vidiš kako osladnega in nedolžnega se dela poznam dobro take špekulante, ki svoje podjetniško pot zgradijo na vsemogočih špekulacijah, potem gredo pa še k Pahorju!". No včeraj so po uri resnici na POP TV obrnili propagandno ploščo in v naslednjih dneh bodo na sceni Loredan Bešić, kakšen Brecelj, Kuštrin ipd., pa še kakšen ogrožen lobi bo prišel na plano.

Upam, da bo ta nova vlada imela pogum in spretnost dogovora s sindikati, da popravijo kriminalni Virantov-Janšev plačni sistem v javnem sektorju, ki bo odpravil prekarstvo in znižal revščino zaposlenih v spodnjih plačnih razredih in tudi v gospodarstvu pošteno dostojno ovrednotil delo in stimuliral ljudi, da ne ostanejo depresivno na sociali in vseh možnih oblikah dela na črno, ki jih spretno izkoriščajo tako v javnem sektorju kot tudi v gospodarstvu. Tu bo tudi velika odgovornost sindikatov, ki praviloma iz leta v leto pozabljajo na spodnje plačne razrede in poskrbijo večinoma le za zgornje plačne razrede.

Torej, da se bo trend obrnil in bodo mladi hoteli ostajati doma, ker bodo lahko dostojno živeli in preživeli. Da bomo živeli složno ponosno dostojno in solidarno na svoji zemlji in državi brez politične nacionalistične rasistične neofašistične propagande, ki je v preteklih 27-ih letih zasejala nepotrebnega sovraštva in naredila veliko škode in zla tudi, ko so naši predniki tudi s pomočjo šarcev postavljali temelje, da danes živimo svobodno v svoji državi povezani v EU.

Trinajsti slovenski vladi torej za popotnico želim srečno pot za ljudi in z ljudmi. Srečno.
14. september 2018 | RTV Kategorija: Politika | Zaznamki: novi, vladi, za, popotnico | Komentarji (13)
Čeravno težko premikam roke za premikanje listov knjig in mi branje pomeni napor, občasno še preberem kakšno knjigo za katero se navdušim. Znanec, ki zelo redno obiskuje očeta in zanj res vzorno skrbi kljub naporni službi ter mu zelo polepša njegovo jesen življenja, me je prijazno ogovoril večkrat, ko je zapazil, da imam rad šport in športne prenose in hitro je stekla obojestransko beseda o športu in še marsičem, ko je čakal, da mu pozno zvečer odprejo vrata, da se poda domov. Vsakemu staršu bi privoščil tako pozornega in skrbnega sina, prijazno me je večkrat pozdravila tudi njegova mama, ki se jo dobro spominjam iz Bežigrajske soseske.

Tako mi je prinesel za branje knjigo o Ivu Daneu, imenitnem in po moje najboljšem slovenskem košarkarju vseh časov, ki jo je spisal novinar Bojan Budja. Ko se navdušim nad neko knjigo jo preberem na mah in res gre za prijetno branje, prekrasno slikovno opremljenost knjige, s čudovitimi miselnimi vložki mnenj znanih Slovencev, ki so in še prijateljujejo z njim ali so bili z njim kakorkoli drugače povezani. Kot sem že večkrat za kakšno knjigo zapisal, da bi sodila na police vsake slovenske družine in slehernega posameznika, menim, da je tudi za to knjigo nekaj podobnega.

Predvsem bi morali knjigo prebrati tudi vsi mladi navdušenci, imajo in se bodo imeli po kom zgledovati. Četudi se morda sliši čudno, ne po Messiju, Ronaldu, Dragiću idr., najboljši vzor jim je in jim bo lahko prav Ivo Daneu. Knjiga vsebuje seveda kopico zanimivih statističnih podatkov, ki se jih ni mogoče vseh zapomniti, iz tega vidika prav pride, da se jo vzame v roke večkrat in je uporabna za ugankarske in edukativne teme iz športnega življenja v prejšnji državi.

Sam sem bil tedaj še premlad in sem košarko začel spremljati po veličastnem naslovu svetovnega prvenstva Jugoslavije v Manili, ki jo je začinil tudi izjemni slovenski košarkar Peter Vilfan, v tej generaciji pa so bili že prekaljeni asi, ki so mnogi kot mladeniči začenjali, ko se je poslavljala generacija Iva Daneua. A kot šestletni otrok sem že vedel, da smo leta 1970 osvojili naslov svetovnega prvaka in to v Ljubljani, lani sem si ogledal tudi čudovit igrani film o tem veličastnem dogodku po istoimenem sloganu navijačev iz tistega časa "Luna vaša, zlata naša".

Knjiga se me je dotaknila v marsičem. Najprej kako je kruta usoda zarezala v družino, ki so jo Nemci za časa vojne izgnali v Srbijo in kako je vsak član družine vzel s seboj le stvari, ki so šle v nahrbtnik. Mama pa je kuhala tako izvrstno marmelado, da so jo hoteli otroci pojesti vso naenkrat, da ne bi ostala. Poleg tega se me je zelo dotaknilo kako so domačini v vasici blizu Topole sprejeli izgnance in jim ponudili bivanje v njihovih domovih, kaj takega bi bilo danes nepredstavljivo, ko nacionalisti vsakodnevno delajo tako paniko in nestrpnost do nesrečnih beguncev in migrantov. Mnogi najbrž niti ne vedo, da smo bili Slovenci zaradi grozovite vojne tudi begunci in tudi migranti. In morda nas zaradi norosti vojn po svetu spet doleti ta huda in kruta usoda.

Iva sta v življenju spremljali dve veliki ljubezni in sicer košarka ter njegovo dekle in kasnejša soproga, fascinira predvsem navezanost in povezanost njune družine za časa njegovega športnega udejstvovanja na vrhunski ravni in tudi kasneje.

V kakšnih skromnih pogojih v primerjavi z današnjim razvojem so se samo z vztrajnostjo, trdim garanjem in talentom prebili mladi nadobudni športniki do uspeha, to je za današnje mlajše generacije nepredstavljivo. A zelo poučno. Mislim, da je bil Ivo leta 2018, ko so se slovenski košarkarji postavili na evropski prestol, bolj vesel kot vseh svojih uspehov za časa njegovega igranja. Seveda je opis dogajanja po letih v knjigi opisano tudi z obilico šaljivih situacij.

Do danes nisem vedel, da so tedaj igralci lahko zadrževali žogo kolikor so hoteli od tod tudi presenetljiv izid njegove prve uradne tekme, če sem si prav zapomnil 5:4, usnjene žoge so bile sešite iz usnja največkrat v jajčasti obliki, igrali so na peščenih igriščih. Do prve prave žoge so prišli, da so jo sunili Američanom na izviren in smešen način s pomočjo hišnika in oskrbnika igrišča, ki so prišli tod na priprave. Kot mlademu tenis ni bil dostopen iz socialnih razlogov, nogomet ga je minil, ko je enkrat zadet v glavo ostal pokošen in nezavesten. Ostala mu je košarka in pri tej je bil poleg talenta s trdim garanjem ob delu, odličen, najboljši med najboljšimi.

Med izobraževanjem ga je spodneslo podcenjevaje kartografije in nepopustljivi profesor, odločil se je popolnoma predati športu, ko je bil postavljen pred izbiro, kjer je prednost dal košarki. Lahko bi odlično zaslužil in pod dobrimi pogoji igral v tujih klubih, ponudbo v Essnu je zavrnil, ker so se mu Nemci hudo zamerili. Lahko bi v Beogradu igral po mnogo boljših pogojih. A ostal je kot domoljub zvest Olimpiji pod Tivolskimi kostanji, kjer je kasneje izživel tudi svojo neuresničeno ljubezen do ljubiteljskega tenisa. Kopica zanimivih in tudi komičnih situacij iz tekmovanj po vsem svetu in v tistih časih Dolancu reči, da gre v partijo za 10.000 dolarjev, ker je ponudbo 25.000 dolarjev dobil od Reala, ni bilo ravno šaljivo, si je pa tako zagotovil mir pred partijo.

Šele sedaj mi je jasno zakaj kljub njegovi veličini ni dovolj spoštovan v Sloveniji, saj je kot delegat socialistov v Zboru združenega dela v tedanji skupščini SRS predlagal izvedbo plebiscita za samostojno in neodvisno Republiko Slovenije in to že 4. oktobra 1990, to pa ne gre vkup z nekaterimi samooklicanimi kasnejšimi osamosvojitelji, ki so bili vsi po vrsti proti in so kasneje zlili žolč in puščice povsem lažnivo in neupravičeno preusmerili na mnoge zaslužne Slovence kot so Milan Kučan, Ciril Zlobec, Janko Pleterski, Ljubo Bavcon, Ivan Kristan in mnogi drugi.

In za konec naj rečem, da je Ivo ostal in bo ostal človek človeku v najžlahtnejšem pomenu besede, želim mu še na mnoga leta v krogu družine in med njegovimi prijatelji. Lahko smo in moramo pravzaprav biti ponosni nanj.
12. september 2018 | Kategorije: Šport | Zaznamki: biografija Ivo Daneu, Bojan Budja | Komentarji (0)
Očitno se bomo morali ljubitelji nogometa sprijazniti, da je za daljše obdobje konec nogometnih pravljic in, da bo nastopil dolgoletni mrk slovenske nogometne reprezentance.

Športni globalizem je gotovo k temu veliko pripomogel in vse manj bo malih narodov, ki se bodo lahko kosali z najkvalitetnejšimi ekipami. Izrazitih mladih upov in talentov generacije prve in druge nogometne pravljice kot sta bila Ačimović in Zahović ipd. ni na vidiku in tudi, če se kje pojavi, ga že kot najstnika ali celo kot otroka kupijo tuji klubi.

Zmagovalne miselnosti in ponosne samozavesti ni več. Ta generacija, ki jo selektor skliče od vse povsod na reprezentančne akcije pride na oddih in dober žur, po res napornem delovniku v tujih klubih, kjer si fantje služijo kruh in so dobro plačani za dobre igre.

Z razliko od Hrvaške kjer vsi dobro plačani zvezdniki vsi po vrsti igrajo za njihovo domovino z dušo in srcem, pri naših fantih tega ni zaslediti. Žal.

Morda bi bilo še najbolje uvrstiti v ekipo samo igralce iz domače prve in druge lige in verjamem, da bi se bolj srčno borili. In nihče jim ne bi zameril, če bi bil včerajšnji poraz še višji.

Sprijazniti se bomo morali, da bo naša reprezentanca kmalu pristala v krogu ekip z nižjim kakovostnim rangom kamor sodijo Andora, Liechtenstein, Luxembourg, Ciper, Gibraltar, pa še tem bomo nekoč težko parirali.

Mladi nogometaši bi vsi hoteli biti Messi, Ronaldo, kakšna reprezentanca neki, važen je zaslužek. Ko pa se tega doseže, pa je reprezentaca celo odveč ali morda odih in razlog za žur.
7. september 2018 | Kategorije: Šport | Zaznamki: liga narodov | Komentarji (1)
Ko začnejo politične stranke ustanavljati, uriti, organizirati oborožene milice bi morali zazvoniti prav vsi alarmi v demokratični državi. Očitno je, da so nekatere politične stranke začele intenzivne priprave sicer pod krinko takšnega in drugačnega lažnega ali kar bolestno fanatičnega domoljubja, da z nasiljem uresničijo cilje, ki jih niso mogle po politični poti.

To pa je resna grožnja demokraciji in človekovim pravicam, če to podpre še neoliberalni kapital se lahko kaj hitro znajdemo v diktaturi, ki bo uveljavljala zakone z nasiljem, fizičnim preganjanjem političnih nasprotnikov.

Tako se je pred dobrimi tremi desetletji začelo v naši bližnji soseski, najbolj grozljive posledice pa so se uresničile preko brutalne morije strankarsko, nacionalno in versko podprtih regionalnih vojn v Bosni, na Hrvaškem, v Srbiji, na Kosovu in celo v Makedoniji.

Bomo ljudje res dopustili strankarsko militarizacijo Slovenije? Bodo organi legalnih varnostnih struktur in organov pregona po KZ RS ustrezno ukrepale in dosledno zajezile te kriminalne poizkuse spodkopavanja ustavnega reda RS ter miru in sožitja med ljudmi.

Te dni me je osupnila novica in vso medijsko poročanje o Šiškovi štajerski vardi na Pohorju. Najbolj absurdna v zvezi s tem je celo trditev Janše, ki je čivknil, da stoji za njo Zveza združenj borcev za vrednote NOB.

In, ker po Rovtah paradirajo pripadniki krščanske milice po vzoru MVAC celo z blagoslovom RKC v Sloveniji s prisotnostjo vojaškega kurata organiziranega na MORS, po Počku in Kočevski reki paradirajo Hojsovi pro SDS VSO-jevci vsi pod prodomobransko ikonografijo celo v Pahorjevi prisotnosti, po Pohorju pa paradirajo podporniki političnih strank kot so Šiškova Zedinjena Slovenija (ZSi), Naprej Slovenija (NS), Stranka slovenskega naroda (SSN), Slovenska demokratska stranka (SDS), Slovenska nacionalna stranka (SNS), potem je,

g. predsednik RS,
g. predsednik DZ RS,
g. predsednik Vlade RS v ustanavljanju,
predstojniki pravosodja in zakonitih varnostnih služb v okviru GPU, MNZ, MORS,

vrag odnesel šalo, zato nemudoma ukrepajte v skladu z zakoni in Ustavo RS, da ne bo prepozno. Zli duh je več kot očitno ušel iz Aladinove svetilke in ga bo težko spraviti nazaj.
5. september 2018 | Kategorije: Politika | Zaznamki: premlevanje | Komentarji (0)
Ali je postal POP TV propagandna služba podjetnikov Boscarola, Pečečnika, Batagelja in Akrapoviča ter nekega zasebnega poslovnega kluba na sprivatizirani gospodarski in obrtni zbornici, se mi zadnje dni pogosto postavlja vprašanje? Zanima me tudi kolikšen je resnični delež teh štirih podjetnikov v celotnem slovenskem izvozu?

Ob objavljeni koalicijski pogodbi in še mnogo pred tem, ko je bilo jasno, da relativni zmagovalec volitev ne bo sestavil vlade, je bila sprožena cela kampanja in demoniziranje Levice Luke Mesca, ki, da želi podjetnike spremeniti v razredne sovražnike in, da se nam lahko zgodi Venezuela. Pri tej primerjavi ni nihče zares obelodanil vzrokov, ki so nekoč cvetoče Venezuelsko gospodarstvo in znatnega izkoriščanja njihovih naravnih virov in visokih dobičkov tujih korporacij pripeljali do kolapsa države. Ko ni bilo več kaj izkoriščati so se preprosto brez kakšne družbene odgovornosti umaknile od tam.

Še bolj neobičajno pa je pri vsem tem, da ekonomske reči namesto kakšnega verodostojnega ekonomista na POP TV redno komentira kar literat in urednik Založbe Beletrina Mitja Čander. Samo še Egona Zakrajška in njegovih LIVE javljanj v polomljeni slovenščini iz ZDA se manjka in bi bila propaganda na vrhuncu.

Zagnano je bilo veliko vika in krika kaj bo, če bo koalicijska pogodba realizirana ipd. Če se spominjam Janševe vlade so zelo pogosto prav omenjeni štirje domnevno reprezentirali gospodarstvo v javnih nastopih v odnosu do politike, tudi pred volitvami.

Za Pečečnika sem pred mnogimi leti iz prve roke slišal, da je domnevno odtujil patent znancu in je na tem zgradil zgodbo o uspehu. Poleg tega je igralniški denar in bogatenje na račun človeške naivnosti in človeške nesreče vselej sporen in pri tem se mnogokrat preko raznih dobrodelnih ustanov, fundacij in iniciativ pod krinko dobrodelnosti opere mnogo denarja po vsem svetu.

Slišati je bilo tudi, da je Batagelj, se še spomnite sesalcev Batagelj, ki so vzniknili iz sesalcev firme LIV Postojna, na čuden način sprivatiziral Postojnsko jamo in, da razpolaga z ogromno nepremičninami, ki jih oddaja ali prodaja po visokih večkrat kar oderuških cenah. Ko pa nastopa na TV pa se kar topi od prijaznosti in izbranih besed.

Boscarol je sploh poseben kaliber podjetniškega tipa, ki hitro izkoristi vse mogoče državne subvencije njemu naklonjene politične opcije, ko nastopi druga pa začne državi in politiki groziti z odhodom v tujino, zadnjič sem ga videl na POP TV prav vzhičeno paničnega, ko je komentiral napovedi obrisa nove vlade in koalicijske pogodbe s projektnim pridruženim partnerstvom LEVICE.

Edini v tej zgodbi, ki je zgradil zgodbo o uspehu na lastnem znanju je po moje Igor Akrapovič, ki tudi sploh ne komentira toliko občutljivih političnih tem. Zagotovo pa so vsi štirje predvsem zaskrbljeni za svoje premoženje, zato je tu tudi veliko demagogije in natolcevanj glede koalicijske pogodbe.

Na eni strani podjetniki, ki govorijo vsepovprek, da je treba davke znižati, da bi dali zaposlenim več, ne povedo, da to pomeni, da zaposleni ne bodo imeli sploh pokojnine
ali bo ta zelo slaba ob plačevanju minimalnih prispevkov. Dokaz temu je podjetnik avtoprevoznik, ki je plačeval zase polne prispevke in ima 1300 EUR pokojnine, njegovi bivši šoferji pa 414 EUR, sicer so za časa dela prejemali mesečno višje zneske tudi na račun odpovedovanja malici, nočitvam v motelih in hotelih ter podobno.

Vrednotenje dela pa so podjetniki po kapitalistični logiki popolnoma razvrednotili in Slovenijo nekoč ponosnega proletariata spremenili v razslojeni ponižani prekariat, tudi s svojim vplivom v politiki celo v javnem sektorju.
4. september 2018 | Kategorije: Politika | Zaznamki: predvladno razmišljanje | Komentarji (3)
Osamljeni jezdec se je nekoč na grobu prijatelja zaklel,
da prav vse, ki so si umazali roke, nekoč hudič bo vzel,
eden je ostal še živ, ki se mu pogosto v igralnico mudi,
se vsak dan ozirajoč okrog sebe še svoje sence boji,
mnogi njegovi kompanjoni pod rušo vsi po vrsti so šli.
3. september 2018 | Kategorije: Osebno | Zaznamki: western | Komentarji (0)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
27 28 29 30 31 1 2
3 4 5 6 7 8 9
10 11 12 13 14 15 16
17 18 19 20 21 22 23
24 25 26 27 28 29 30



Št. registriranih uporabnikov: 197869
Forum avtorjev: 15886 Forum teme: 34459 // Odgovorov: 1875646
Blog avtorjev: 3585 // Blogov: 87044 // Komentarjev: 1244283
Avtorji fotografij: 26285 // Slik: 222917 // Videov: 18361
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "