V razvojnih ambulantah v Mariboru, Celju in Kranju že več kot poldrugo leto izvajajo pilotni projekt celostne zgodnje obravnave predšolskih otrok s posebnimi potrebami. V letošnjem letu naj bi takšne ambulante na podlagi leta 2017 sprejetega zakona o celostni obravnavi otrok s posebnimi potrebami razširili po vsej državi. O tem, kako poteka izvajanje pilotnega projekta, njegova koordinatorka Simona Muhič iz Zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca v Mariboru.
Kako bi na kratko opisali potek pilotnega projekta, s katerim v praksi preizkušate zakon? In kaj so glavne prednosti pristopa, ki ga prinaša nov zakon?
Pilotni projekt poteka tako kot je načrtovano, v obravnavo razširjenega strokovnega tima so namreč vključeni vsi otroci in njihove družine, ki to potrebujejo, vZdravstvenem domu Maribor pa je trenutno v obravnavi 359 otrok in njihovih družin. Obravnave potekajo v ambulantah našega zdravstvenega doma, v domačem okolju in v vrtcih, imeli smo tudi že obravnave na Centru za socialno delo, ker smo se na ta način najbolj približali družini. Redno izvajamo timske sestanke in timske preglede, kjer so aktivno vključeni tudi starši. Strokovni delavci se tudi ves čas izobražujemo in tako lahko pridobljeno znanje uporabimo v praksi. Podpisali smo konzorcijsko pogodbo z Osnovno šolo Gustava Šiliha in Društvom Sonček, šolska specialna pedagoginja pa se ves čas aktivno vključuje v obravnave v vrtcih in na domu. Povezala se je tudi s člani multidisciplinarnega tima, tako da se lahko sproti dogovarjamo in rešujemo težave. Z Društvom Sonček smo se dogovorili, da se bomo bolj aktivno vključili v njihove aktivnosti, predvsem pri letovanjih za otroke in družine s posebnimi potrebami. Na zimskem letovanju sva poleg nevrofizioterapevtke letos sodelovali tudi socialna delavka in psihologinja. Dogovorili smo se tudi za pomoč predstavnice družine, v kolikor bi kdo to pomoč potreboval. Pomembno je tudi, da smo se bolj povezali člani multidisciplinarnega tima, saj je dobro sodelovanje ključnega pomena. V Zdravstvenem domu Maribor od novembra poteka tudi izobraževanje za strokovnjake po posameznih razvojnih področjih, strokovne delavce, starše in predstavnike nevladnih organizacij. Izobraževanja bodo potekala do julija letos, sicer pa se redno na koordinacijskih sestankih srečujemo strokovni delavci vseh treh timov, kjer si predajamo izkušnje, ter načrtujemo nadaljno delo. Timi so med seboj zelo dobro povezani.
Zelo pomembni novosti sta torej vključitev otrokove družine in multidisciplinarno timsko sodelovanje pri njegovi obravnavi. Kako to poteka v praksi?
Timski sestanki, timski pregledi in timski posveti so zdaj del obravnav. Po določenem času se vsi, ki obravnavamo otroka in njegovo družino, sestanemo, skupaj preverimo trenutno stanje, kaj vse je bilo narejeno ter naredimo načrt za naprej. Približno že določimo termin za naslednji timski sestanek. V kolikor je potrebno in se starši s tem strinjajo,v tim povabimo tudi strokovne delavce iz vrtca in Centra za socialno delo. Pomembna novost je, da so starši prisotni, saj svoje otroke najboljše poznajo. Skupaj načrtujemo, kaj je za družino najboljše in koliko družina dejansko zmore. Ne nalagamo jim tistega, česar ne zmorejo. Različni terapevti lahko otroka obravnavajo skupaj in ne ločeno, če je to zanj dobro. Takodenimo skupaj delata delovna terapevtka in logopedinja. Včasih je otrok na obravnavi pri fizioterapevtki, starši pa so pri socialni delavki ali psihologinji.
Obravnava ni več osredotočena zgolj na zdravstveni vidik otroka, temveč na njegovo celostno obravnavo. Kako konkretno?
Prej je otoka in njegovo družino obravnaval zdravnik, nevrofizioterapevt, delovni terapevt in občasno logoped. Obravnave so potekale ločeno, informacije so se predajale po potrebi. Predvsem se je gledalo zdravstveno stanje otroka. Zdaj se vsi člani tima med seboj ves čas povezujemo, več se pogovarjamo s starši. Bolj se jim tudi prilagajamo. Če starši potrebujejo pomoč zase ali za otroka se lahko vedno obrnejo na socialno delavko in psihologinjo. Včasih tudi kdo od terapevtov opazi, da starši potrebujejo pomoč in jih usmeri k socialni delavki.
Na katere izkušnje, ki ste jih pridobili v tem dobrem letu in pol, kolikor traja pilotni projekt, bi še posebej opozorili?
Dobra izkušnja je delo na terenu. Imamo nekaj otrok, ki zaradi zdravstvenega stanja trenutno ne morejo prihajati na obravnave v Zdravstveni dom, saj je v čakalnicah veliko bolnih otrok. Zdaj lahko gremo domov, otrok in družina dobijo vse kar potrebujejo. Pomembni so tudi otroci, ki vZdravstvenem domune sodelujejo, jočejo, so odklonilni. V domačem okolju pa s terapevti bolje sodelujejo, pogosto tudi čisto drugače funkcionirajo. Kot dobra praksa se je pokazalo tudi vključevanje staršev, timsko delo in sodelovanje z vsemi zunanjimi službami.
Kdo vse je v razširjeni strokovni ekipi, ki skrbi zanje?
Pilotni projekt v Zdravstvenem domu Maribor poteka od julija 2017, ko smo poleg obstoječega tima, v katerem so pediater, diplomirana medicinska sestra, logoped, delovni terapevt in nevrofizioterapevti, zaposlili člane dopolnilnega strokovnega tima. Zaposlili smo socialno delavko, delovno terapevtko, fizioterapevta, psihologinjo in medicinsko sestro. Pripravništvo je začela specialna pedagoginja, kljub temu, da je imela večletne izkušnje v šolstvu. Timu se je pridružila marca lani, julijapa je zaključila pripravništvo tudi logopedinja. Z zaposlovanjem kadra je bil velik problem, saj nimamo izobraženih logopedov in specialnih pedagogov z izkušnjami v zdravstvu.
Kot ste omenili, pri izvajanju projekta sodelujejo tudi vrtci in centri za socialno delo. Kakšna je njihova vloga in do katerih izkušenj ste prišli?
Sodelovanje z vrtci je zelo pomembno, saj tam otroci preživijo veliko časa. V ambulanti so samo na pregledu ali terapevtskih obravnavah. Ne vidimo, kako otrok funkcionira v skupini, z vrstniki, kako opravlja vsakodnevne aktivnosti, kako deluje na splošno. Mnenje strokovnih delavcev, ki z otrokom delajo v vrtcih je zelo pomembno, pri načrtovanju dela z otrokom in družino. V kolikor pa imajo otrok in njegova družina težave na socialnem področju, vključimo tudi strokovne delavce pristojnega Centra za socialno delo. Z vsemi zelo dobro sodelujemo. Včasih grem tudi jaz kot socialna delavka z njimi na teren, imamo timske sestanke, ki se jih vedno udeležujejo, če se nam zdi to potrebno. Tudi njim odgovarja, da sodelujemo, saj tako skupaj pomagamo otroku in družini.
Pilotni projekt bo trajal do avgusta letos. Kaj se bo dogajalo po tem datumu?
Od januarja 2019 je Zakon o celostni zgodnji obravnavi otrok s posebnimi potrebami v veljavi. Člani dopolnilnega tima bomo postali stalni člani multidisciplinarnega tima in delali naprej kot delamo zdaj.
Letos naj bi ambulante na podlagi zakona o celostni obravnavi otrok s posebnimi potrebami razširili po vsej državi. Kdaj se bo to zgodilo, koliko bo teh ambulant in, ali so pripravljene na nove naloge in na nove pristope?
Kolikor vem, se ambulante širijo in zaposlujejo kadre, ki so na trgu dela. V sklopu projekta v Zdravstvenem domu Maribor pripravljamo izobraževanja za strokovne delavce razvojnih ambulant, vrtcev in Centrov za socialno delo. Od marca do junija bomo skupaj z Zdravstvenima domoma Celje in Kranj predstavili svoje izkušnje, ki smo jih pridobili v projektu. Skupaj s strokovnimi delavci iz Zdravstvenega doma Kranj bomo imeli tudi predstavitev kliničnih poti in protokolov. Upamo, da bomo na ta način skupaj izboljšali obstoječi sistem.
In nenazadnje, katere kvalitetne premike bodo novi pristopi prinesli v življenje otrok s posebnimi potrebami in njihovih staršev?
Pomemben premik je, da starši aktivno sodelujejo, da jih vidimo in slišimo in da tudi oni vidijo in slišijo, kakšne so naše zmožnosti. Mislim, da je največja kvaliteta boljša komunikacija in sodelovanje vseh, ki smo vključeni v projekt, saj se lahko konstruktivno in sproti dogovarjamo, kako naprej. Celostna obravnava je za nekatere družine sicer zelo naporna, a ko vidijo napredek pri otroku in velikokrat tudi pri sebi, so zelo zadovoljni in hvaležni.
Vesna Pfeiffer
