Evropski parlament je na današnjem plenarnem zasedanju prvič v svoji zgodovini sprejel dokument, ki določa standarde dostopnosti izdelkov in storitev za invalide.V Evropi je več kot 80 milijonov invalidnih oseb, do leta 2020 pa naj bi se njihovo število povečalo na 120 milijonov. Za sprejem Evropskega akta o dostopnosti je glasovalo 613 poslancev, med njimi tudi slovenski poslanec dr. Igor Šoltes, ki si je v vlogi poročevalca v senci v pristojnem odboru Evropskega parlamenta zelo prizadeval, da bi dobil ta dokument zeleno luč še pred iztekom mandata.
Evropski parlament je danes v zadnjem branju sprejel Evropski akt o dostopnosti. Kako je potekala razprava?
V dolgotrajni razpravi o tem, kako visoko naj akt o dostopnosti postavi pravila, ki bodo invalide bolj pravično vključevala v družbo, se je pokazalo, da odločevalci pri tem vprašanju še zdaleč niso enotni. Evropska komisija se je zavzemala za paket zelo blagih rešitev, tudi večina držav članic je zavzela stališče, da si želijo čim manj obveznosti na tem področju, a parlament je to odločno zavrnil. Razprava, ki je potekala že sinoči, danes je bilo na vrsti samo še glasovanje, je bila precej pozitivna, ni bilo zaslediti kakih mnenjskih odklonov. Kot kaže tudi rezultat glasovanja, ima akt o dostopnosti široko podporo, 613 glasov za, 23 proti, 36 vzdržanih. Zdaj so na vrsti države članice, ki imajo na voljo tri leta za harmonizacijo zakonodaje z evropsko direktivo. Tu pričakujem od slovenske vlade odločno ukrepanje in zvišanje standardov, ki jih uvaja novi akt o dostopnosti, predvsem na področju t. i. grajenega okolja. Tu so v aktu o dostopnosti sprejeti dokaj neambiciozni standardi. Pri sprejemanju akta smo imeli pomembno vlogo tisti parlamentarci, ki smo si njegovo sprejetje postavili na vrh seznama svojih prednostnih nalog v mandatu, ki se izteka. Uspelo nam je prepričati kolege iz drugih poslanskih skupin, da gre pri aktu o dostopnosti za pomemben dokument, ki zajema tako veliko število ljudi, da se preprosto ne moremo iti samo navidezno strpne drže, pač pa moramo – tudi zaradi držav, v katerih so invalidi v izrazito neenakopravnem položaju – do vprašanja vključenosti invalidov, njihovega položaja v družbi, njihovih možnosti za osebnostni in karieri razvoj, delovati bolj odločno.
Pravite, da akt sicer ni idealno zastavljen, kar pa ne pomeni, da Slovenija ne more narediti več za invalide ter starejše.
Triletno obdobje, v katerem morajo z aktom o dostopnosti svojo zakonodajo uskladiti države članice, velja dobro izkoristiti in začeti z delom takoj. Zato bom skupaj s predsednikom Nacionalnega sveta za invalide Slovenije Borutom Severom na vlado naslovil poziv za oblikovanje delovne skupine, ki bo usklajevala ta zahteven proces. Tudi Slovenija ima zdaj priložnost, da pokaže, kako dobro razume pojem vključujoče družbe. Akt resda ni idealno zastavljen, a to ne pomeni, da Slovenija ne more iti korak dlje in vsaj v našem prostoru narediti več za invalide, starejše. Direktiva ponuja priložnost, da na tem področju postanemo zgled ostali Evropi in pokažemo, da dostojanstvo, pravice in blaginjo vseh delov družbe postavljamo visoko na seznam naših vrednot. Odgovorno in modro bi bilo, če bi vlada val navdušenja javnosti, na katerem zdaj jezdi, izkoristila tudi za to, da prestavi invalide in vprašanja, ki jih zadevajo, z obrobja v središče naše skupne pozornosti in naporov.
BORUT SEVER, predsednik NSIOS oEvropskem aktu o dostopnosti
Kakšna so pričakovanja invalidskih organizacij in koliko so slovenski invalidi seznanjeni z novostmi, ki naj bi jih prinesla implementacija direktive v našo zakonodajo?
Pričakovanja invalidskih organizacij ob sprejemanju Evropskega akta o dostopnosti so upravičeno velika, saj ta v pomembnem delu pomeni izpolnjevanje Konvencije o pravicah invalidov, v delu o dostopnosti. Dostopnost je namreč ključna predpostavka, ki invalidom omogoča neodvisno življenje in polno sodelovanje na vseh področjih življenja. Evropski akt o dostopnosti v predloženi obliki sicer ne zavezuje na vseh področjih in zaradi tega ne izpolnjuje pričakovanj v celoti, izostale so na primer potrebne zaveze za grajeno okolje in infrastrukturo, za prevoz ter drugo, vendar kljub temu prinaša vrsto pozitivnih zavez in ga zato podpiramo, ob tem pa ga dojemamo kot korak na poti, ki pelje do tega, da bomo imeli invalidi enakovreden dostop do vseh izdelkov, storitev in lokacij kot vsi ostali. Širša slovenska javnost, kakor tudi invalidi so po našem vedenju razmeroma slabo obveščeni o novostih, ki jih prinaša akt. Temu je razlog verjetno dolgotrajno sprejemanje akta, sprejemali so ga že od leta 2015, sedanjo obliko pa je dobil šele konec lanskega leta in se je med tem precej spreminjal. Tudi zato je njegova predstavitev eden od glavnih namenov posveta, ki smo ga organizirali z evropskim poslancem Igorjem Šoltesom 4. marca v Ljubljani. Na tematiko smo želeli opozoriti tudi stroko in odločevalce v naši državi, saj priprava izvedbenih predpisov v skladu z zahtevami Evropskega akta o dostopnosti, kakor tudi Konvencije o pravicah invalidov zahteva polno sodelovanje in vključenost vseh.
Koliko zakonov in drugih zakonodajnih aktov bo pri nas potrebno uskladiti z Evropskim aktom o dostopnosti?
Ta trenutek je težko opredeliti, koliko predpisov bo potrebno uskladiti z Evropskim aktom o dostopnosti. V Sloveniji se področje trenutno ureja različno, od posamičnih rešitev, ki so del področnih predpisov, do urejanja v zakonih, ki tematiko pokrivajo celostno, na primer v Zakonu o izenačevanju možnosti invalidov. Zato bo najprej potrebno na nivoju države na podlagi strokovnih ocen sprejeti odločitev ali se večina zahtev iz akta o dostopnosti prenese v posamične področne predpise oziroma ali je bolj primerna enovita rešitev.
Kdaj in kako bodo po vašem mnenju invalidi konkretno tudi v praksi občutili dostopnost storitev in izdelkov - akt namreč pokriva vse od transportnih sredstev, do IT opreme, plačilnih terminalov, bralnikov e-knjig, turističnih storitev ter zelo širok nabor storitev in izdelkov, ki bodo invalidom omogočili samostojnejše življenje in delo?
Želeli bi si, da bi zahtevano dostopnost storitev in izdelkov občutili čimprej, vendar že roki prenašanja akta v naš pravni red to odmikajo v leta pred nami. Rok za prenos direktive v zakonodajo držav članic je tri leta od njenega sprejema, medtem, ko ta za pričetek uresničevanja posameznih zahtev določa 6 let. Akt o dostopnosti v nadaljevanju določa še druge roke, ki so vezani na primer na življenjsko dobo že uporabljanih terminalov, s čimer se njihova dostopnost prestavlja še na bistveno bolj oddaljeno obdobje, to je 20 let. Kljub temu verjamemo, da bomo skupaj pristopili k implementaciji direktive in njenemu prenosu v vsakodnevno življenje ambiciozno in bodo ti roki vendarle krajši. To je izrednega pomena tudi iz razloga, ker bodo tovrstne dostopne storitve in izdelki bistveno izboljšali kvaliteto življenja invalidov, v mnogih primerih pa bodo tudi omogočili, oziroma olajšali uveljavljanje človekovih pravic invalidom.
Vesna Pfeiffer
