S predstavo Realisti, ki je bila v živo tolmačena v slovenski znakovni jezik in uprizorjena v SNG Nova Gorica, se je sklenil prvi del pobude Gledališki tolmač. Pobudo organizira Društvo gluhih in naglušnih Ljubljana ob podpori NLB in pod častnim pokroviteljstvom predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja. Na društvu želijo gluhim omogočiti vstop v edinstven svet gledališke umetnosti, hkrati pa si prizadevajo, da bi gledališki tolmači na odrih slovenskih gledališč dobili stalno mesto. V okviru prvega sklopa pobude si je štiri predstave s tolmačenjem v slovenski znakovni jezik ogledalo več kot 80 gluhih, med njimi tudi najmlajši, ki so uživali ob lutkovni predstavi Žogica Marogica. Snovalci pobude predstave s tolmačenjem načrtujejo tudi v naslednji gledališki sezoni.
»Tolmačenje na odru je izjemna izkušnja. Gluhi so intenzivna publika, ki takoj pokaže odziv. Vesela sem, da smo naredili prvi korak,« je občutke strnila Nataša Kordiš, tolmačka predstave Mazohistka, ki je bila uprizorjena v Anton Podbevšek Teatru Novo mesto. Mazohistka je bila tudi prva predstava, ki je potekala v okviru pobude Gledališki tolmač. »Zame je bila to neverjetna izkušnja. Igra ni običajna, bila je nekaj posebnega,« je po dogodku povedala gluha gledalka Frida.
Podporo pobudi so namenili tudi v Lutkovnem gledališču Ljubljana, kjer so s tolmačenjem v slovenski znakovni jezik uprizorili otroško lutkovno predstavo Žogica Marogica po knjižni predlogi Jana Malika. »Med predstavo sem opazoval obraze naših gluhih otrok. Ko sem videl, da predstavo razumejo in pri njej celo sodelujejo, me je preplavilo izjemno zadovoljstvo,« je dejal Gorazd Orešnik, predsednik Društva gluhih in naglušnih Ljubljana.
Uroš Korenčan, direktor Lutkovnega gledališča Ljubljana, prav tako pozdravlja pobudo: »Izkušnja Lutkovnega gledališča ter zgodbe in sporočila, ki jih ustvarjamo, so pomembna za odraščanje vseh otrok, s to pobudo pridobimo še en del dragocene publike, ki ji prenesemo nekaj tega bogastva.«
Predstave s tolmačenjem v slovenski znakovni jezik navdušile tudi v Kranju in Novi Gorici
Tretja uprizoritev, ki je potekala v Prešernovem gledališču Kranj, je bila drama Thomasa Bernhardta Zabava za Borisa. »Sprva sem mislil, da so mi bolj všeč knjige in filmi. Ko pa sem si ogledal predstavo, me je izkušnja navdušila in presenetila. Nisem vedel, da je gledališče tako privlačno. Vizualnost na odru je izrednega pomena – barve, luči, izrazi na obrazu, čustva. To je čudovito! Želim si več takšnih predstav,« je po predstavi vtise strnil Gašper, ki ima hudo okvara sluha in polžev vsadek.
V SNG Nova Gorica pa je bila uprizorjena kabaretna predstava Jureta Karasa Realisti. Avtor meni, da je »pobuda odlična, saj le s podnapisi ali nadnapisi ne dobiš tako globoke izkušnje kot s tolmačenjem.« Enakovredne vključenosti gluhih v svet slišečih pa si želi tudi tolmačka Karin Brumen: »V vlogi gledališke tolmačke sem se znašla prvič in počutila sem se zares dobro. Pobuda je pomembna, saj so tudi gluhi ljubitelji kulture. Vključevanje gluhe publike v družbeno in kulturno dogajanje je zares pomembno.« S tolmačenjem v slovenski znakovni jezik je dojemanje in razumevanje predstave drugačno in pri gledalcu pusti večji vtis. Znakovni jezik je namreč materni jezik gluhih, v njem se pogovarjajo, mislijo in sanjajo.
Gluhi vključeni v svet slišečih
V času, ko je pobuda Gledališki tolmač že potekala, je Vlada RS potrdila predlog Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije za umestitev slovenskega znakovnega jezika v ustavo, s čimer bodo gluhi in naglušni bolje vključeni v svet slišečih. »Vse, kar si gluhi želimo je, da bi bili enakovredno vključeni v svet slišečih. Znakovni jezik namreč nima enake slovnice kot govorni jezik na istem geografskem območju in se razvije znotraj skupnosti gluhih. Ponosni smo, da je ravno v času trajanja pobude vlada sprejela predlog umestitve slovenskega znakovnega jezika v ustavo. To je izjemno pomemben korak k zagotavljanju socialne vključenosti gluhih v družbo,« je dejal Gorazd Orešnik. S tem je bil storjen prvi korak za zagotavljanje enakih pravic gluhih in naglušnih, vendar pa se na Društvu gluhih in naglušnih Ljubljana zavedajo, da je pot do uresničitve še dolga.
Predstavitev ekipe, ki je gluhim približala svet gledališča
Lada Lištvanova prihaja s Češke, v Slovenijo pa jo je pred 10 leti pripeljala ljubezen. Je gluha. Že od otroštva je navdušena nad gledališčem. Po študiju na JAMU (Janačkova akademija glasbene umetnosti) v Brnu je začela igrati, režirati, voditi različne kulturne delavnice ter učiti znakovni jezik.
Tolmačka Nataša Kordiš je kot otrok gluhih staršev v svetu gluhih živela vse do mature, nato je odšla v tujino in pridobila diplomo s področja vizualnih komunikacij. Izoblikovali so jo ljubezen do jezika, narave in umetnosti. Zaposlena je na Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani, kjer tolmači za gluhe otroke v integraciji, ljubezen do gledališča gluhih pa goji že dve desetletji.
Tudi Natalija Spark je odraščala z gluhima staršema. Na Filozofski fakulteti je zaključila smer pedagogika/andragogika ter za svoje diplomsko delo prejela Prešernovo nagrado. Po magisteriju psihosocialnega svetovanja je gluhim kot prva v Sloveniji omogočila dostop do terapije v njihovem jeziku.
Martin Klepec je kot otrok gluhih staršev znakovni jezik spoznal že zelo zgodaj. Ker je bil znakovni jezik v njegovem življenju vedno prisoten, odločitev da postane tolmač, ne preseneča. Danes izvaja tudi tečaje slovenskega znakovnega jezika.
Karin Brumen je prav tako otrok gluhih staršev. Na svoji profesionalni poti je že zgodaj prišla do licence za tolmačko za slovenski znakovni jezik. Ko se je vključila v gledališko skupino Tihe stopinje, je začutila močno ljubezen do gledališča. Želi si, da bi bili gluhi enakovredno vključeni v slišeči svet in da bi jim s pomočjo znakovnega jezika, mimike obraza in telesa tolmači lahko predali vse nianse govornega izražanja.
V.R.
