Za Vse/4all je enoletni projekt, namenjen ozaveščanju o diskriminaciji na različnih področjih in obveščanju, kako ukrepati proti njej, ki ga Združenje izvajalcev zaposlitvene rehabilitacije v Sloveniji, kot nosilec projekta, s Slovensko filantropijo in zavodom Vozim izvaja po vsej Sloveniji. Diskriminacija in neenake možnosti so najbolj izrazite predvsem pri ranljivih skupinah, kot so Romi, istospolno usmerjeni, begunci, socialno šibkejši in invalidi. Diskriminacija omejuje svobodo ljudi in prispeva k občutkom ponižanosti, prizadetosti in nemoči.Diskriminacija se dogaja povsod, je pa večkrat prikrita, tako da je ne zaznamo, opozarjaKarl Destovnik izZdruženja izvajalcev zaposlitvene rehabilitacije v Sloveniji.
Projekt ZaVse/4All je namenjen zmanjševanju pomembnega problema, ki se kaže v družbi na področju enakih možnosti in diskriminacije ranljivih skupin, torej tudi invalidov. Kako je ta projekt nastal in kako je zasnovan? In če se osredotočiva na invalide, koga nagovarjate s tem projektom ter na kakšen način?
Urad Zagovornika načela enakosti je konec leta 2017 med splošno slovensko populacijo izpeljal raziskavo o diskriminaciji v Sloveniji, da bi ugotovili, kakšno je med prebivalci Slovenije mnenje o diskriminaciji. Ugotovili so, da prebivalci Slovenije diskriminacijo vidijo kot pomemben problem družbe. Več kot tretjina jih je namreč ocenila, da v Sloveniji ni ustrezno poskrbljeno za boj proti neenakosti in preprečevanje diskriminacije, prav tako niso seznanjeni s tem, na koga se lahko obrnejo po pomoč, ko diskriminacijo opazijo. Najbolj pogosto so tarče diskriminacije Romi, istospolno usmerjeni, begunci, socialno šibkejši in invalidi. Po raziskavi je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti razpisalo projekt, v okviru katerega bomo javnost, predvsem pa nevladne organizacije, ki se zaradi narave svojega dela največkrat srečujejo z diskriminacijo, in javne institucije, kot so področne inšpekcije, policija, ministrstva, lokalna javna uprava in izobraževalne ustanove, ozaveščali o tem, kako prepoznati diskriminacijo in kako ukrepati v primeru zaznane diskriminacije. Po naših podatkih se pri invalidih največ diskriminacije dogaja pri zaposlovanju na odprtem trgu dela in pri dostopu do grajenega okolja in informacij, zato bomo udeležence naših delavnic in izobraževanj seznanjali predvsem s tem področjem.
Ciljna skupina so tudi javne institucije, denimo področne inšpekcije, policija, ministrstva, lokalne javnoupravne in izobraževalne ustanove. Imate podatke, da tudi v javnih institucijah prihaja do diskriminacije invalidov in na kakšen način se ta kaže? Poznate kakšne konkretne primere?
Diskriminacija se dogaja povsod, je pa večkrat prikrita, tako da je ne zaznamo. Že na primer razpisi delovnih mest so oblikovani tako, da invalid težko pride do njih. Če govoriva konkretno o javnih institucijah, lahko v poročilih varuha človekovih pravic in zagovornika enakih možnosti najdemo konkretne primere. Na primer dostopanje invalidov do sodišč je v Sloveniji zelo otežkočeno, sploh ker je precej sodišč v starejših stavbah, nekatere od njih so celo spomeniško zaščitene in težko sledijo zakonodaji, ki zapoveduje prost dostop za vse osebe. Dostikrat pa se na primer senzorno ovirani, tudi ko že pridejo do osebe, ki jo potrebujejo, na primer zdravnika, znajdejo pred drugo oviro, posredovanjem informacij. Tukaj so na primer v precej težkem položaju gluhi in naglušni, ker primanjkuje tolmačev znakovnega jezika.
Kje in kako poteka kampanja projekta ZaVse/4ALL in katere aktivnosti načrtujete?
Kampanja poteka po vsej Sloveniji. Za naše področje, torej področje ozaveščanja o diskriminaciji invalidov, smo pripravili 30 delavnic po večjih slovenskih mestih, in tri izobraževanja. Hkrati bomo posneli tri videospote, ki bodo prikazovali diskriminacijo invalidov oziroma kako lahko odpravimo ovire v invalidovem vsakdanjiku, bodisi v dnevnem življenju bodisi na delovnem mestu. Drugi sklop, ki je namenjen ozaveščanju o diskriminaciji izpostavljenih skupin kot so Romi, istospolno usmerjeni, begunci in socialno šibki pa pripravlja pet javnih dogodkov družbeno odgovornega ozaveščanja, šest delavnic o veljavni zakonodaji ter o materialnih in procesnih pravicah na področju varstva pred diskriminacijo v Sloveniji ter štiri delavnice o problematiki diskriminacije najbolj izpostavljenih skupin. Izdelali bodo tudi štiri video spote na temo ozaveščanja. Prav tako bomo znotraj kampanje vzpostavili spletno stran projekta, podporni tiskovni material, priročnike in brošure.
Čeprav je zaradi vedno večje ozaveščenosti, razumevanja in strpnosti v sodobnih družbah življenje invalidov precej lažje kot nekoč, se včasih še vedno dogaja, da je invalidnost nekoliko stigmatizirana. Kakšen je odnos slovenske družbe do invalidov?
Stanje se izboljšuje, pa vendar jih družba po mojem mnenju še vedno gleda z dveh vidikov: pomilovalno ali precej kritično. Pomilovalno v pomenu, da so ubogi, ne zmorejo poskrbeti zase, kritično pa z vidika, da jim je vse prineseno na pladnju, da lahko izkoriščajo državo, da jim ni treba delati za svoj obstoj. Če pogledamo z vidika preživljanja samega sebe, pa si vendar večina invalidov želi priti do svojega dostojanstva, ki pa jim ga omogoča tudi delo, s katerim se lahko ali se bodo lahko preživljali kot ljudje z neinvalidnostjo. Druga stvar pa je po mojem mnenju tudi ta, da ne znamo pristopati do invalidov. Vidimo nekoga na vozičku ali z belo palico ali da uporablja kretnje za sporazumevanje in ne vemo, ali in kako pristopiti. Kako pristopimo do starejše osebe, ki je obložena z vrečkami, se ne znajde na prehodu za pešce, ali pa mamice z vozičkom? Vprašamo, ali lahko kako pomagamo, odpremo vrata, primemo voziček in mami pomagamo nesti otroka po stopnicah na primer. In točno tako lahko pristopimo tudi do invalida. S spoštljivostjo vprašamo, ali potrebujejo pomoč. Če jo, jim pomagamo, če je ne, odidemo dalje. To je tisto, kar želimo doseči ali vsaj pomagati doseči s projektom: sprejeti invalide v družbo brez diskriminacije in kot sebi enake. Konec koncev smo prepričani, in temu v projektu ZaVse/4ALL tudi sledimo, da je tisto, kar je dobro za invalide, dobro za družbo v celoti. Naša družba se stara in slej ko prej se bomo vsi znašli pred takimi in drugačnimi ovirami pri dostopanja do okolja ali informacij. Če že zdaj začnemo skrbeti za to, bomo nekoč družba, ki bo vsem nam omogočala enakovredno in enakopravno življenje.
Kakšna je dostopnost do grajenega okolja, cest in informacijskih tehnologij za invalide ter kako invalidi iz različnih skupin spoznavajo svet in okolje?
Dostopnost do grajenega okolja je pri nas zelo dobro urejena z zakonodajo, ki pa se žal premalo upošteva v realnosti. Prej smo že omenjali na primer sodišča, pa dostop do fakultet, zdravnikov. Dostopnost do grajenega okolja šepa povsod. Če samo poskusite sesti na invalidski voziček, boste kmalu ugotovili, kako težko se premikajo po cestah in pločnikih, tudi tam, kjer je navidezno vse urejeno. Tudi če so klančine v stavbe narejene, dostikrat nimajo primernega naklona, da bi se invalid z vozičkom zapeljal po njih. Sanitarije dostikrat niso urejene za invalide, dostopanje do lokalov je otežkočeno, enako do rekreacijskih centrov, vozila potniškega prometa. Gluhi in naglušni pogrešajo indukcijske zanke v pisarnah stavb, tolmačev za znakovni jezik je premalo, za slepe in slabovidne ni povsod poskrbljeno, kot bi moralo biti. Tudi informacije so premalo dostopne. Dostikrat se že neinvalidi soočamo z razumevanjem določene podane informacije, kako naj si potem na primer z njo pomagajo osebe s težavami v duševnem razvoju? Skratka, čaka nas še veliko dela, da bo Slovenija postala družba, prijazna za vse, ki se želijo enakopravno vključiti vanjo. Kako se invalidi seznanjajo s svetom in okoljem, pa lahko najlažje izveste na naših delavnicah, kjer Društvo študentov invalidov Slovenije vsakič pripravi pripomočke, ki invalidom lajšajo življenje. Vabljeni, da se spoznate z belo palico in kako spremljati slepega ali slabovidnega človeka, z brajico, igrico Človek ne jezi se za slepe in slabovidne. Kakšen napor moraš vložiti, da se z invalidskim vozičkom pripelješ od točke a do točke b, kako se sleči in obleči, če si motorično oviran, lahko spoznate s pomočjo lutk. Glede dostopanja do informacij in izdelkov pa je ravno marca letos Evropska komisija sprejela direktivo, ki ji bodo morale države EU slediti in jo implementirati v svojo zakonodajo. Na kratko povedano: informacije, posledično pa tudi izdelki, morajo biti dostopni za vse, kar pomeni, da morajo biti podani v obliki, razumljivi za vse. V kampanji bomo spodbujali čimprejšnjo implementacijo direktive v slovensko zakonodajo.
Kaj najbolj omejuje zaposljivost invalidov? So to njihova znanja in veščine oziroma neugodna izobrazbena struktura ali njihove fizične in psihične omejitve, ki so posledica invalidnosti?
Predvsem gre za nazore delodajalcev, lahko jih poimenujemo kar stereotipi, češ da imajo invalidi nižje sposobnosti za opravljanje določenega dela kot ljudje brez oviranosti. Glavni razlog za nezaposlitev invalida pa se skriva v strahu pred prevelikimi stroški prilagajanja delovnega mesta, pred tem, da potrebuje invalid preveč pomoči na delovnem mestu in da je manj učinkovit pri opravljanju dela. Na naših delavnicah zato seznanjamo morebitne delodajalce s tem, da invalid v podjetje prinese predvsem svoje znanje in veščine, ne pa pomanjkljivosti, te imamo konec koncev vsi, morda so le malo manj vidne, in s spodbudami, ki so jim na voljo, ko se odločijo za zaposlitev invalida. Smo pa tu še izvajalci zaposlitvene rehabilitacije, ki tako njim kot invalidom ves čas stojimo ob strani in jim nudimo strokovno pomoč. Morda je pri tem še zanimivo omeniti podatek tujih raziskav o tem, zaposlovanju katerih oseb so zaposlovalci bolj ali manj naklonjeni. Najbolj pozitivna stališča imajo do zaposlovanja oseb s telesnimi okvarami, gluhih in naglušnih in oseb s kroničnimi boleznimi. Najmanj naklonjeni pa so zaposlovanju oseb z motnjami v duševnem razvoju, oseb s težavami na področju duševnega zdravja in slepih in slabovidnih. Ugotovitve tujih raziskav sovpadajo z našimi. Razumljivo je, seveda, da nekaterih del nekdo z invalidnostjo ne more opravljati, a to še ne pomeni, da ni sposoben opravljati drugega dela. Morda na primer zanj potrebuje samo večji računalniški ekran, to pa že ni tako težko, kajne?
Bi lahko rekli, da prihaja pri zaposlovanju do neposredne diskriminacije invalidov, ali se diskriminacija izvaja v bolj prikritih oblikah? In katere so to?
Naše izkušnje kažejo, da prednjačijo predvsem prikrite oblike. Kot sem omenil že prej, so na primer že sami razpisi za delovna mesta napisani nenaklonjeno invalidom. Pomembno pri tem je dostopanje do informacij in seveda do objekta, v katerem se delovno mesto izvaja. Če invalid dobi informacije o delovnem mestu in bi lahko bil celo sprejet nanj, do njega ne more dostopati, ker so na poti arhitektonske ovire. Če bi na primer oseba z motnjami v duševnem zdravju bila ustrezna za določeno delovno mesto, se nanj ne prijavi, ker razpis ni napisan v zanjo razumljivem jeziku. In še in še je takih primerov.
Bi bilo potrebno delodajalce bolj osveščati o ukrepih in spodbudah pri zaposlovanju invalidov, da bi bila zakonska ureditev zaposlovanja invalidov bolj učinkovita?
Absolutno. Ugotavljamo namreč, da večina ni seznanjena ne s spodbudami, ki jih lahko uporabijo pri zaposlitvi invalida, ne recimo s tem, da jim ob strani ves čas stoji stroka v obliki izvajalcev zaposlitvene rehabilitacije. Najverjetneje pa se večina niti ne zaveda, koliko lahko podjetje z zaposlitvijo invalida pravzaprav pridobi. Vemo, da so invalidi ob ustrezni podpori lahko prav tako učinkoviti in dobri delavci kot ostali. Prav tako vemo, da so delodajalci, ki zaposlujejo invalide z njihovim delom večinoma zelo zadovoljni. Delo je tudi najboljši način za rušenje stereotipov ter način izkazovanja družbene odgovornosti.
Poleg tega delodajalci niso ozaveščeni o tem, kakšne vzpodbude za zaposlovanje invalidov lahko koristijo. To so subvencije plače invalidom, nagrada za preseganje kvote, oprostitev plačila prispevkov za PIZ za invalide nad kvoto, plačilo stroškov storitev v podpornem zaposlovanju, plačilo stroškov prilagoditve delovnih mest in sredstev za delo invalidov. Prav tako imamo v Sloveniji tudi letno nagrado namenjeno delodajalcem za dobro prakso na področju zaposlovanja invalidov. Seveda pa je treba ozaveščati tudi javnost, da v svoje okolje invalida tudi sprejme. To pa pomeni tudi seznanjanje sodelavcev v podjetju, kajti nenaklonjeno delovno okolje ni spodbudno za nikogar.
Kako ravnati v primerih diskriminacije? Kje invalidna oseba lahko poišče pravico?
Največji instituciji pri nas sta Varuh človekovih pravic in Zagovornik načela enakosti, kamor se lahko obrne invalidna oseba oziroma vsakdo, ki doživlja diskriminacijo, pa seveda tudi tisti, ki ji je priča in mu ni vseeno.
Naredimo dovolj na področju ozaveščanja družbe o vprašanjih invalidnosti?
Menim, da ne. Pri tem imate veliko vlogo predvsem mediji, od katerih bi si želeli predvsem, da poudarjate pozitivne zgodbe, ne samo senzacionalističnih in negativnih, in da bi tudi z vašo pomočjo odpravljali stereotipe o invalidnih osebah. Seveda pa smo tudi posamezniki tisti, ki lahko, vsak zase, veliko naredimo na tem področju. Kot pravijo, ne moreš rešiti celega sveta, lahko pa pomagaš eni osebi in s tem pomagaš spreminjati svet.
Kaj pa invalidi, so dovolj dobro seznanjeni o svojih pravicah?
Tukaj ne moremo podati enoznačnega odgovora: nekateri so, nekateri niso. Veliko je odvisno od okolja, v katerem živijo, od dostopnosti informacij, od pripravljenosti institucij, da jim pomagajo in informacije posredujejo. Tukaj pa se žal marsikdaj zaustavi, kajti tudi zaposleni v javnih institucijah, kaj šele zasebniki, so premalo seznanjeni s pravicami invalidov in tudi s prikrito diskriminacijo, ki se dnevno dogaja.
Vesna Pfeiffer
