Članki

3. december – mednarodni dan invalidov

Borut Sever: Neizvajanje Konvencije o pravicah invalidov je izraz premalo aktivne države

Objavljeno: 3. 12. 2019 ob 9:30
Ljubljana - MMC RTV SLO
Na fotografiji je moški na invalidskem vozičku. Foto: Shutterstock
Na fotografiji je moški na invalidskem vozičku. Foto: Shutterstock

3. decembra praznujemo mednarodni dan invalidov in oseb s posebnimi potrebami. Med prebivalci Slovenije je invalidov približno od 12 do 13 odstotkov, v Evropski uniji ima katero od stopenj invalidnosti več kot 80 milijonov ljudi, v svetu pa več kot milijarda. Leta 1992 je Generalna skupščina Združenih narodov je 3. december razglasila za mednarodni dan invalidov. V intervjuju s predsednikom Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije (NSIOS) Borutom Severjem je beseda tekla o težavah pri izvajanju oziroma neizvajanju Konvencije o pravicah invalidov in invalidskega varstva v Slovenji, o zakonskih pravicah invalidov, pa tudi o tem, kaj sta v praksi prinesla zakona o osebni asistenci in o socialnem vključevanju invalidov, ki sta začela veljati januarja letos.

Natanko pred letom dni ste ob mednarodnem dnevu invalidov v NSIOS izrazili skrb, ker so človekove pravice invalidov po vašem mnenju ogrožene. Se je v letu dni kaj spremenilo ali ta skrb ostaja?

Na posameznih področjih je napredek: uporabljati sta se na primer začela za življenje invalidov dva izredno pomembna predpisa, zakon o osebni asistenci in zakon o socialnem vključevanju invalidov, še vedno pa ta skrb ostaja, ker ni polne uveljavitve Konvencije o pravicah invalidov in ureditve povezanih področij in ker številne človekove pravice invalidom še vedno niso omogočene oziroma niso omogočene na enakopraven in enakovreden način, kot bi morale biti.

Kateri so poglavitni zaostanki, pomanjkljivosti in težave pri izvajanju oziroma neizvajanju Konvencije o pravicah invalidov in invalidskega varstva v Slovenji?

Vse našteto je predvsem izraz premalo aktivne vloge države, kar v svojem poročilu ugotavlja tudi Odbor za pravice invalidov ZN. Ta od države zahteva, da udejanji priporočila odbora, priporoča, da jih ustrezno posreduje in z njimi seznani člane vlade in Državnega zbora RS, uradnike na ministrstvih in sodstvu ter člane ustreznih strokovnih skupin s področja izobraževanja, zdravstva in prava, pa tudi lokalne oblasti, zasebni sektor in medije. Pri tem mora primarno okrepiti vlogo in povečati zmogljivost točk za koordinacijo izvajanja Konvencije, vzpostaviti neodvisen nadzorni mehanizem v obliki Sveta za invalide, omogočiti polno vključenost invalidskih organizacij v naloge nadzorovanja ter zagotoviti financiranje, ki je za to potrebno.

Lani je NSIOS težave pri izvajanju konvencije predstavil tudi na seji Odbora za pravice invalidov Organizacije združenih narodov v Ženevi. Katere težave ste postavili v ospredje in kako se je odzvala naša država?

NSIOS je lani pripravil obsežno poročilo na 66 straneh, kjer smo po posameznih vsebinskih področjih opozorili na težave, povezane z dostopnostjo fizičnega okolja, prevoza in informacij ter komunikacij, na enakost in nediskriminacijo, delo in zaposlovanje, sodelovanje v političnem in javnem življenju, ozaveščanje, na obveznost temeljitega posvetovanja z invalidi in druge, ki so ključne za uresničevanje človekovih pravic invalidov. Država se je nezadostno odzvala oziroma se sploh ni, kljub dejstvu, da mora do 24. maja 2022 poročati OZN o načinu izvajanju priporočil, navedenih v sklepnih ugotovitvah odbora. Na nujno takojšnje ukrepanje opozarjamo ves čas, nazadnje tudi s posvetom o uresničevanju človekovih pravic invalidov, ki smo ga organizirali junija letos. DS je v skladu z zaključki posveta pozval vlado, da prouči ugotovitve posveta in se do njih opredeli z vidika vsakega posameznega ministrskega resorja.

Kako bi ocenili zakonske pravice invalidov v Sloveniji v primerjavi z drugimi državami članicami EU in kaj onemogoča invalidom, da bi jih v celoti uresničili?

Zakonske pravice invalidov v Sloveniji so na primerljivi ravni z državami Evropske unije, na posameznih področjih pa je naša država celo med uspešnejšimi. Na posameznih področjih, denimo pri volitvah, pa zaostaja. Ključen problem pa je spet samo izvajanje predpisov v praksi. Zavedamo se, da se čedalje več predpisov pripravlja na ravni EU, tako da aktivno delujemo na mednarodnem področju, med drugim smo člani Evropskega invalidskega foruma (EDF).

Omenili ste zakona o osebni asistenci in o socialnem vključevanju invalidov, ki sta se začela uporabljati z letošnjim januarjem. Kaj sta prinesla pozitivnega in kje se zatika pri njunem uresničevanju, predvsem zakona o osebni asistenci?

Oba zakona sta prinesla velikanski kakovosten preskok v življenju invalidov. Različno urejata področja, ki omogočajo samostojno življenje invalidov. Zakon o osebni asistenci po informacijah uporabnikov deluje dobro in daje enega od osnovnih pogojev za neodvisno življenje. Tako kot pri vsakem predpisu je po nekaj časa tudi tu treba preveriti, na katerih točkah bi bilo treba sistem nadgraditi in ga dodelati, pri čemer moramo primarno upoštevati interese in potrebe uporabnikov. Ena od dilem, ki se kaže pri izvajanju zakona, je na primer sodelovanje družinskih članov. Inštitut osebne asistence ima namen omogočati samostojno življenje, v določenem delu neodvisno tudi od družine. Vendar mislim, da pri tem ne moremo postaviti neke trde meje, saj je družina sestavni del življenja. Tudi za odpiranje novih možnosti in novih socialnih stikov bo najbrž treba zagotoviti neko drugačno ureditev. Bodisi da se na primer določi, da je lahko le eden od asistentov družinski član, bodisi da se to določi v odstotkih, pri čemer bi bilo smiselno tudi posodobiti in uskladiti institut družinskega pomočnika. Revidirati bo verjetno treba tudi možnost in način sodelovanja gospodarskih subjektov, espejev. Zakon o socialnem vključevanju invalidov pa potrebuje še nadgradnjo v smislu razvoja podpornih storitev, kar se trenutno pripravlja s pilotnimi projekti.

Na poti k samostojnemu življenju je za vsakogar, tudi invalida, zaposlitev bistvenega pomena. Dejstvo je, da imajo invalidi z iskanjem zaposlitve na odprtem trgu dela težave. Kje so vzroki? In kako preseči to stanje?

Menim, da je del problema dostopnost v širšem pomenu besede, saj težave zaradi nedostopnosti okolja, prevoza in informacij vplivajo tudi na to področje. Poglavitna težava pa je kljub razmeroma dobri sistemski ureditvi izvajanje v praksi. Imamo kvotni sistem, invalidska podjetja in druge oblike, ki spodbujajo zaposlovanje invalidov. Premalo delodajalcev pa je seznanjenih s temi možnostmi, premalo je zavedanja, da invalidi delamo in da smo kot delavci motivirani in uspešni. Na drugi strani pa so pogosto invalidi tisti, ki ne poznajo vseh možnosti zaposlovanja, ki obstajajo. Zato je eden od ključnih ciljev več ozaveščanja.

Invalidske organizacije, ki so povezane v Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije, so novembra na strokovnem posvetu opredelile prednostne naloge na področju invalidskega varstva za leto 2020, ki jih bodo predstavile pristojnim ministrstvom in drugim deležnikom. Za katere naloge gre?

Invalidske organizacije so na strokovnem posvetu 8. in 9. novembra letos predstavile najbolj perečo in aktualno problematiko s področja invalidskega varstva v državi in konkretne težave, s katerimi se spoprijemajo slovenski invalidi v vsakdanjem življenju. Na podlagi predstavljenega so oblikovali prioritete nalog na področju invalidskega varstva v Sloveniji za leto 2020, ki bodo izhodišča za delo v prihodnjem obdobju. Med prioritetami je predvsem oblikovanje zakonskih in drugih rešitev, povezanih s socialnim stanjem slovenskih invalidov, ki pogosto živijo pod pragom revščine. Predlagali bomo spremembe pokojninsko-invalidske zakonodaje, ukinitev obdavčitve invalidskih prejemkov in njihovo usklajevanje z rastjo življenjskih stroškov in drugo. Nemudoma je treba tudi začeti izvajati ukrepe za zagotavljanje podpornih storitev v skladu z Zakonom o socialnem vključevanju invalidov in Konvencijo o pravicah invalidov za omogočanje samostojnega življenja in vključevanja v skupnost. Poskrbeti je treba za dostopnost na vseh področjih, pri čemer je treba zagotoviti za to potrebne ustrezne trajne vire financiranja, sistemski razvoj slovenskega znakovnega jezika in tudi razvoj drugih potrebnih tehnologij za dostopnost informacij v slovenskem jeziku, s prilagojenimi oblikami za senzorne invalide vred, lotiti pa se je treba tudi priprave predpisov, ki bodo prenesli zahteve Evropskega akta o dostopnosti v slovenski pravni red. Uveljaviti je treba tudi določbe Zakona o izenačevanju možnosti invalidov, ki določajo dostopnost javnega prevoza. Vsem invalidom, z osebami z motnjami v duševnem razvoju vred, je treba zagotoviti enakopravno uresničevanje volilne pravice, ob tem da morajo biti volilni postopki, sredstva in gradivo ustrezni, dostopni, lahko razumljivi in uporabni. Nadgraditi je treba zakonodajo na področju izobraževanja in šolstva, potrebne pa so tudi spremembe in razvoj zdravstvenega varstva invalidov. Nujno je treba zagotoviti nadaljnje izvajanje posebnih socialnih programov, potrebnih za uresničevanje človekovih pravic invalidov in razvijanje novih, kakor tudi zagotoviti profesionalizacijo in strokoven razvoj potrebnega kadra, ob tem pa zagotavljati stabilne obstoječe vire in tudi iskati nove. Predvsem pa se mora država aktivneje in ambiciozneje lotiti nadaljnjega uresničevanja in implementacije Konvencije o pravicah invalidov, zlasti na področjih, ki jih je poudaril tudi Odbor za pravice invalidov ZN, pri čemer je nemudoma treba ustanoviti neodvisno telo za nadzor spremljanja izvajanja konvencije. In ne nazadnje, na vseh področjih je potrebno polno uveljavljanje načela »nič o invalidih brez invalidov« in invalide vključiti v vse postopke odločanja, ki se jih tičejo, ter kar najbolj upoštevati njihova stališča in predloge predvsem pri pripravi predpisov. x

Vesna Pfeiffer