Malle vBelgiji je med 21. in 22. oktobrom gostil svetovno prvenstvo v parašportnem plesu. Slovenske barve sta izvrstno zastopalaNastija FijoličinAmir Alibabić, za katerega je bilo to prvo večje prvenstvo. Amir je v prostem slogu osvojil naslov svetovnega podprvaka in Sloveniji priplesal srebrno medaljo. Trener in vodja odprave Andrej Novotny je po svetovnem prvenstvu povedal, da je to zgodovinski uspeh. ZAmirjem Alibabićem, ki je 21-letni študent tretjega letnika Fakultete za družbene vede, smo se pogovarjali o življenju z invalidnostjo, študiju in predvsem plesu, ki je zanj, kot pravi,nekaj unikatnega, saj lahko v gibu pokaže, kdo v resnicije.
Vkategoriji Men’s Single Freestyle Class 1 – to pomeni, daplesalci plešejo sami brez partnerja, koreografija je prosta in narejena na lastno glasbo – ste postali svetovni podprvak. Trener Novotny je rekel, da gre za zgodovinski uspeh. Kako vam je uspelo ugnati konkurenco?
Konkurenco mi je uspelo ugnati s svojo čustvenostjo in pojavnostjo na plesišču. S trenerjem sva se večkrat pogovarjala o mojem plesu in spoznala, da je moj najmočnejši atribut prav čustvenost, kar sem potem samo še izboljševal.
Gre za uspeh kariere. Kako dolgo že plešete in katerih tekmovanj vse ste se udeležili doslej?
Plešem že dve leti. Prvo leto sem v klubu bolj opazoval in se počasi privajal, drugo leto sem začel tekmovati. Doslej sem se udeležil treh tekmovanj, in sicer aprila na Nizozemskem (Holland Danse Spektakel), junija v Nemčiji (Mainhatten Cup) in zdaj v Belgiji (Worldchampionship).
Po osvojenem naslovu ste se zahvalili mnogim, ki so vam pomagali:Andreju Novotnyju, plesalkiNastiji Fijolič, Branimirju Tritonusu Reziću, pa tudi Zvezi za šport invalidov Slovenije – Paralimpijskemu komiteju, PK Zebri inDruštvu študentov invalidov Slovenije. Kako so vam pomagali?
Pomagali so mi v več pogledih. S trenerjem Andrejem sva intenzivno sodelovala in pilila koreografije. Močno me je podpiral. Nastija Fijolič je plesalka v našem klubu, ki tako kot jaz pleše single in freestyle. Skupaj sva veliko trenirala in se bodrila. Branimir je moj prijatelj, ki mi je na tem prvenstvu pomagal tako fizično in psihično. Pomagal mi je, ko sem se preoblačil v plesna oblačila, obenem pa me je še bodril. Zveza za šport mi je pomagala predvsem s tem, da mi je zagotovila finančna sredstva, da sem se sploh lahko udeležil svetovnega prvenstva, PK Zebra mi je ponudila dvorano za treninge, Društvo študentov invalidov Slovenije pa mi je znatno pomagalo pri prevozih na moje treninge na Gerbičevo.
Lahko opišete ples, ki vam je prinesel laskavi naslov?
Težko je pojasniti nekaj takega. Vsak ples ima specifično zgodno. V tem plesu sem hotel predstaviti predvsem sebe. Hotel sem prikazati, kako uživam v sami glasbi in jo čutim. To sem v glavnem tudi pokazal in ponosen sem na to.
Kaj sploh je ples na vozičku? Kako bi ga opisali za tiste, ki ga ne poznajo?
Ples na vozičku je enak kot »navaden« ples, ki ga plešejo hodeči. Razlika je le v tem, da mi za premikanje uporabljamo invalidski voziček. Sam uporabljam električni voziček, preostali pa uporabljajo športne vozičke za ples. Razlika je samo v tem, da malo priredimo koreografije plesa zaradi vozička. Moram tudi povedati, da je moj uspeh toliko večji, ker drugi uporabljajo športne vozičke, jaz pa električnega, saj imajo oni že v startu prednost zaradi vozička. Mislim, da je bilo zdaj tudi prvič v 35-letni zgodovini plesa na vozičkih, ki mu zdaj rečemo paraples, da jena svetovnem prvenstvu sodeloval plesalec na električnem vozičku.
Kako ste se sploh navdušili za ples? Kdaj, kje in koliko trenirate?
Za ples sem se navdušil v srednji šoli. Na maturantskem plesu sem potem tudi zaplesal. Plesal sem z učiteljico plesa iz plesne šole Bolero. Sama sva naredila koreografijo in potem ples tudi odplesala. Sicer pa sem ples začel trenirati že prvo leto, ko sem prišel v Ljubljano. S plesom na vozičku sem se najprej spoznal v Društvu študentov invalidov Slovenije, pri katerih sem obiskoval delavnico, kjer smo pripravljali plesno predstavo. Na teh delavnicah je bil tudi moj zdajšnji trener Andrej Novotny, ki sem ga povprašal o plesu na vozičkih. Andrej me je potem povabil, naj pridem na trening v PK Zebra. Naslednji teden sem odšel na njihov trening in od takrat treniram. Treniram na Gerbičevi 51a, kjer imamo klubske treninge ob ponedeljkih in sredah med 18. in 20. uro. Poleg tega pa treniram še sam po potrebi ali pa s trenerjem.
Nekje sem prebrala, da ples na vozičkihzmanjšuje stres in izboljšuje splošno razpoloženje, povečuje vzdržljivost, krepi mišice in izboljšuje občutek za ravnotežje. Ga tako doživljate tudi ti? Kaj pomeni vam?
Vse, kar ste našteli, popolnoma drži. Meni ples ponuja neko sprostitev, prostor, kjer se lahko umaknem od vseh skrbi. Poleg tega pa se pri plesu tudi intenzivno ukvarjam s svojim telesom, raztegujem mišice in se jih učim nadzorovati ter povečujem njihovo vzdržljivost. Zame je ples nekaj unikatnega, kjer lahko v gibu pokažem, kdo v resnici sem.
S čim se sicer ukvarjate v življenju?
Moje življenje je kar pestro. Trenutno sem študent tretjega letnika politologije na Fakulteti za družbene vede in treniram ples oziroma paraples. Poleg tega imam v življenju kar nekaj hobijev. Rad igram šah, občasno igram boccio ter veliko časa preživim v krogu svojih najbližjih in prijateljev. Prav zdaj se pripravljam na študentsko izmenjavo, ki se je bom udeležil prihodnje leto. Drugega januarja grem na Irsko, natančneje v Belfast, kjer bom preživel pet mesecev.
Kaj je vzrok, da ste na vozičku?
Pri šestem letu starosti sem doživel možgansko kap, zaradi katere ne morem hoditi, imam hemiplegio, moje motorične sposobnosti pa so okvarjene, posebno na desni strani telesa. Imam tudi malo nazalen govor.
Kako doživljate svojo invalidnost? S katerimi težavami ste se zaradi invalidnosti primorani spoprijemati vsak dan?
Svojo invalidnost doživljam kot nekaj čisto normalnega, z drugimi besedami – je ne doživljam. Moja invalidnost je integrirana v meni in mi ne povzroča nobenih problemov. Najpomembnejše se mi zdi, da sem jo sprejel in si tako olajšal življenje. Seveda imam zaradi invalidnosti nekatere težave, predvsem fizične. Težje vstanem iz postelje, težje stopim na noge, težje se predstavljam itd. Vendar mi to ne preprečuje, da ne bi počel stvari, ki jih imam rad in ki jih hočem početi. Včasih moram za to vložiti malo več truda kot drugi, vendar nimam nič proti temu. (smeh)
Kje se vidite v prihodnosti?
Po študiju se vidim marsikje, predvsem pa bom ostal v plesu. V kariernem smislu se bom verjetno poskušal zaposliti na kakšnem ministrstvu, mogoče pa se celo začnem intenzivno ukvarjati z računovodstvom, saj imam opravljen računovodski tečaj. Zagotovo pa bom študij nadaljeval in bom verjetno naredil še magisterij in doktorat, saj bi po drugi strani nekega dne zelo rad postal profesor. Študij je invalidom iz leta v leto dostopnejši in tudi fakultete so arhitekturno vse bolj dostopne. Na FDV-ju z dostopnostjo nimamo težav, na Filozofski fakulteti UL pa ni ravno tako. Skratka, na tem področju je bilo veliko postorjenega, vendar je dela še veliko.x
Vesna Pfeiffer
