Pogovarjalismo se z Romanom Demirjem, otrokom gluhih staršev, tolmačem in učiteljem slovenskega znakovnega jezika, ki pravi, da mu znakovni jezik omogoča izraziti misli in čustva tako, kot jih v govorjenem jeziku ne more.
Rodili ste se v družini, kjer ste se sporazumevali v dveh jezikih – v govorjenem slovenskem in v slovenskem znakovnem jeziku. Sta oba vaša starša gluha?
Oba od mojih staršev sta gluha že od otroštva. Njun primarni jezik je znakovni jezik, vendar sta v stiku s slišečimi osebami uporabljala branje iz ustnic in govor ter tolmača, če je bil ta na voljo. Lahko rečem, da sem odraščal v dvojezični družini, kjer sem pri komunikaciji s starši uporabljal znakovni jezik, s sestro in drugimi pa slovenski govorjeni jezik.
Kako je bilo odraščati v družini, v kateri je sporazumevanje potekalo s kretnjami? Kako ste se priučili obeh jezikov? Kako ste kot otrok preklapljali med enim in drugim jezikom in ali ste kmalu postali tudi jezikovni povezovalec med svojimi gluhimi starši in slišečo okolico?
V otroštvu sem imel drugačne izzive kot moji sovrstniki. Da bi imel kakšne posebne težave s preklapljanjem med enim in drugim jezikom, se ne spomnim. Vem pa, da sem že zelo zgodaj postal vez med svojimi starši in svetom slišečih. Tu je šlo predvsem za prevajanje vsakdanjih zadev, ko se je bilo treba oglasiti na telefon, ko je kdo prišel na vrata ali v trgovini s prodajalcem. Pri pomembnejših zadevah je pomagal kateri od sorodnikov, običajno je bila to moja teta. Ko sem bil starejši, sem sam prevzel to vlogo,staršem sem npr. pomagal pri sporazumevanju pri zdravniku, pozneje, ko sem se šolal v Ljubljani, pa je to vlogo prevzela moja sestra.
So gluhi še vedno stigmatizirani? So zaradi težav pri komunikaciji zaprti v svoj krog?
Gluhe osebe so še vedno stigmatizirane. Najbolj se to opazi takrat, ko iščejo službo. Delodajalci se največkrat ustrašijo gluhih in se tudi ne odločijo zanje, prav zato, ker se bojijo težav pri komunikaciji. Gluhi se večino časa družijo v Društvih za gluhe in naglušne, kjer pridobijo informacije in sodelujejo v raznih aktivnostih in dogodkih. Zelo pogosto si najdejo partnerja znotraj svoje skupnosti. Na srečo pa je v zadnjem času komunikacijskih ovir vse manj, saj lahko gluhe osebe večino stvari same uredijo po mobitelu in računalniku. Zdaj obstajajo različni načini komuniciranja: e-pošta, SMS, družbena omrežja klicni center za gluhe osebe. Tehnologija je osebam z gluhoto omogočila veliko dobrega.
Jezik je tudi temelj kulture. Kako vi dojemate in vidite kulturo gluhih?
Z jezikom oblečemo misel. Meni znakovni jezik omogoča izraziti misli in čustva na način, ki jih v govorjenem jeziku ne morem. Uporabniki znakovnega jezika zaradi nezmožnosti zaznave zvokov svet doživljajo na svojstven način. Ko gluha oseba pripoveduje zgodbo, to prikažejo tako doživeto, da je skoraj, kot da si bil tam. Njihov jezik je zelo barvit. Zanimivo je opazovati gluhe osebe pri pogovoru in gledati njihove kretnje. Velik del njihovega življenja je vezan na društvo gluhih in naglušnih. Tam pridobijo informacije, se udeležujejo kulturnih in športnih aktivnosti ter se med seboj družijo. Velikokrat pa gluhe osebe naletijo na nerazumevanje in včasih tudi na diskriminacijo. S tem namenom društva in sorodne organizacije redno organizirajo kulturne dogodke, na katerih gluhe osebe predstavijo svoj svet, ki je tesno prepleten z znakovnim jezikom. Te zgodbe se nanašajo na njihov pogled na svet, kako ga doživljajo, in na nenehen boj z družbo, ki jo vodijo slišeči.
V čem je izražanje v znakovnem jeziku drugače kot v govorjenem jeziku?
Celotna komunikacija poteka s kretnjami, obrazno mimiko in artikulacijo. Ena od lastnosti slovenskega znakovnega jezika je, da ne pozna sklanjatve. Ne pozna še nekaterih drugih slovničnih struktur v taki obliki, kot jih poznamo pri govorjenemu jeziku, vendar ta »manko« nadomestimo z obrazno mimiko, abecedo in artikulacijo besed.
Ukvarjate se s poučevanjem slovenskega znakovnega jezika in delate tudi kot tolmač slovenskega znakovnega jezika. Je veliko ljudi, ki se želi naučiti vsaj osnov znakovnega jezika?
Zadnje čase se trend spreminja in je znakovni jezik čedalje aktualnejši. Vse več je ljudi, ki jih učenje tega jezika zanima.
Zakaj se ljudje odločajo za učenje znakovnega jezika?
Najpogosteje zato, ker jim je znakovni jezik zanimiv, nepoznan. Nekateri imajo svojce ali prijatelje, ki uporabljajo znakovni jezik in se želijo z njimi bolje sporazumeti, spet drugi potrebujejo znakovni jezik v službi, pri komunikaciji s strankami.
Menite, da bi bilo dobro, da bi vsaj nekaj osnovnih kretenj poznal vsak oziroma da bi se jih naučili tudi otroci v šolah?
Vsekakor. Moram pa omeniti, da se je veliko (slišečih) ljudi naučilo dvoročno abecedo že v osnovni šoli, kot neki skrivni jezik, da so se lahko pogovarjali med šolskimi urami. To je poseben fenomen pri nas Slovencih, ki ga sam še nisem odkril nikjer drugje.
Nam lahko poveste kaj več o tem, kako je tvorjen znakovni jezik? Kako so izraženi besede, stavki, glagolski čas …?
Znakovni jezik je edini neverbalni jezik. Najbolj se razlikuje od govorjenega po tem, da ne uporabljamo našega glasu. Kljub temu pa v slovenskem znakovnem jeziku še vedno artikuliramo z ustnicami to, kar povemo. V znakovnem jeziku so kretnje osrednje sredstvo za sporočanje. Vsak pojem ima svojo kretnjo. Včasih nekatere pojme izrazimo z več kretnjami – temu pravimo sestavljene kretnje. Abeceda, obrazna mimika in artikulacija besed pa nam pomagajo, da obogatimo to, kar želimo povedati. Abecedo uporabljamo za lastna imena in pojme, za katere še nimamo kretnje. Pri nas se uporabljata tako dvoročna kot enoročna abeceda, je pa enoročna abeceda postala standard. Mimiko uporabimo takrat, kadar želimo dati povedanemu neko barvo oz. ton. Jezik ima nekaj svojih posebnosti, obstajajo določena pravila, na primer, če kretamo glagol, je že sam po sebi v sedanjiku. Glagol postavimo v preteklik ali prihodnjik tako, da pred njim postavimo pomožni glagol biti v ustrezni obliki.
Pripravili ste priročnik enoprstne znakovne abecede. Komu je namenjen?
Cilj priročnika Osnove enoročne abecede je, da vzbudim zanimanje pri ljudeh za ta jezik, ki je res zanimiv. Vredno se je naučiti vsaj osnove za lažje sporazumevanje, če kdaj stopijo v kontakt z gluho osebo. Če vas priročnik zanima, si ga lahko poiščete na spletni strani www.znakovnijezik.si pod zavihkom O jeziku.
Katere so najpogostejša zmotna prepričanja, ki jih imajo ljudje o znakovnem jeziku?
Da je univerzalen jezik – da je enak za vse gluhe osebe po svetu. To je največja zmota, saj se vsak znakovni jezik sčasoma razvija v svojo smer, tako kot so se govorjeni jeziki spreminjali skozi zgodovino. Če bi tako razmišljali, potemtakem bi bilo logično, da poenotimo tudi govorjeni jezik.
Kako zelo se razlikujejo znakovni jeziki posameznih držav med seboj?
To, koliko se med seboj razlikujejo znakovni jeziki, je odvisno od zgodovine ozemlja, kjer se znakovni jezik uporablja, in od kulture prebivalstva. Skoraj vsaka država ima svoj znakovni jezik. Nekateri so se širili naravno, drugi s kolonizacijo. Naš znakovni jezik izvira iz avstro-ogrskega obdobja, saj se je tedaj odprla prva šola za gluhe na slovenskem ozemlju. Še danes obstajajo neke podobnosti med našim znakovnim jezikom in drugimi znakovnimi jeziki iz tega območja. Znakovni jeziki so živi jeziki, ki se razvijajo in spreminjajo.
Vendar obstaja tudi mednarodna kretnja – nekakšen znakovni esperanto?
Drži, obstaja mednarodna kretnja, ki se uporablja med gluhimi v mednarodnih okoljih (mednarodna tekmovanja, kongresi ipd.). Ima manjši nabor kretenj in daje več poudarka na obrazni mimiki in igranju vlog.
Kaj vas pri vašem delu najbolj veseli in kakšne načrte še imate?
Veliko veselje imam do poučevanja. To je moja strast. Upam, da bom to lahko počel še naprej. Povabil bi pa vse, ki jih znakovni jezik zanima, da obiščejo spletno stranwww.znakovnijezik.si.
Najlepša hvala za pogovor. x
Veronika Rot
