Natalija Spark se kot tolmačka slovenskega znakovnega jezika še posebno dobro zaveda, kako pomembna je jasna in razumljiva komunikacija.
Natalija Spark, ste tolmačka za slovenski znakovni jezik, mag. psihosocialne pomoči, mama šolajočih se otrok. Ste otrok gluhih staršev, kar je gotovo pustilo pečat na vašem življenju. Nam lahko opišete to svojo izkušnjo?
Kot otrok gluhih staršev sem že od malega most med gluhimi in slišečim svetom. Ker živimo v slišečem svetu, kjer gluha skupnost predstavlja manjšino, je komunikacija v vsakodnevnem življenju gluhih oseb precejšen izziv. Ta izziv pa so premagovali s pomočjo svojih slišečih otrok. Moram povedati, da globoko v sebi (resnično) verjamem, da so nas starši izkoristili za tolmače slovenskega znakovnega jezika (SZJ) zaradi svoje stiske ob nezmožnosti vzpostavitve komunikacije s slišečim svetom, pri tem pa niso pomislili, da nam bo to pustilo travmatične posledice, s katerimi se bomo morali v poznejšem obdobju svojega življenja ukvarjati. Predvsem je bilo problematično, da smo morali tolmačiti vsebine, ki jih nismo razumeli in niso bile primerne za otroško dušo. Ker smo stalno prevzemali odgovornost za naše starše, nam je bilo po svoje odvzeto otroštvo. Zaradi vsega tega sem si vzela nekaj let premora in se umaknila iz sveta gluhote, prepričana, da ne bom nikoli več stopila vanj. Toda ko so me začeli prijatelji staršev spodbujati, naj opravim vse potrebne izpite, da postanem tolmačka slovenskega znakovnega jezika, saj kritično primanjkuje tolmačev, se je v meni prebudila želja po tem, da pomagam. S tem pa sem nezavedno stopila na poklicno pot tolmačke za slovenski znakovni jezik. Takrat se pravzaprav nisem zavedala, da bom tako uživala, da bo moja služba postala moj hobi, ki mi hkrati omogoča preživetje. Želja po pomoči ljudem se s poklicem tolmačke za SZJ ni končala, zato sem se odločila za študij, in sicer najprej na Filozofski fakulteti – smer pedagogika/andragogika, za diplomsko nalogo sem prejela tudi Prešernovo nagrado, in nato še magistrski študij psihosocialne pomoči. Pot ni bila preprosta, saj sem prvi študij opravljala kot redna »stara« študentka, vpisala sem se namreč pri 33 letih, ob vsakodnevni skrbi za odraščajočo hčerko, ob družini in delu. Med magistrskim študijem pa sem morala sama skozi celoten proces psihosocialnega svetovanja, istočasno pa sem prevzela tudi skrb za dva malčka, za katera biološka mama ni našla (po)moči in ni več zmogla poskrbeti za njuno vzgojo in razvoj.
Posredovanje med slišečimi in neslišečimi vas torej spremlja že od otroštva. Ustrezna komunikacija je temelj razumevanja sveta okoli sebe. Komunikacija pa je bistvena tudi zato, da smo lahko aktivni v svetu, v katerem živimo. Kako gluhi dojemajo svet in kako (ne)vključujoča je družba do gluhih?
Odkar pomnim, vsi, ki smo kakor koli vpeti v svet gluhih, poudarjamo, kako pomembna je komunikacija. Njeno pomembnost pa poudarjajo tudi vsi, ki živijo v slišečem svetu. In zdaj, ko se je zaradi epidemije vsakodnevno življenje, s tem mislim tako delo kot šolanje in prosti čas, preselilo na splet, vsi ljudje vsakodnevno poudarjajo pomen osebnih stikov in komunikacije. Še več, poudarjajo, da se zaradi pomanjkanja stikov pri ljudeh izražajo anksiozna stanja, katerih glavni simptomi so zaskrbljenost, napetost, strah, živčnost, nemir, težave s spanjem, mišična napetost, spremembe dihanja, težave s koncentracijo … Pri tem gluhe osebe niso nobena izjema. Zato toliko teže razumem, da imajo gluhi še dandanes težave pri vsakodnevnem premagovanju komunikacijskih ovir, še posebej na področju izobraževanja. Moram reči, da imamo na eni strani dobro postavljen sistem s tremi šolskimi centri, ustanovljenimi z namenom izobraževanja gluhih otrok, imamo Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika in zagotovljeno financiranje. Žal pa po drugi strani ti trije šolski centri ne opravljajo svojega poslanstva in zdi se, kot da bi se stroka, ki dela na področju izobraževanja, ter ljudje v poklicih, ki naj bi pomagali, »trudijo«, da so ne-vključujoča družba. Eden od primerov, ki kažejo na to, je, ko se je še nedavno gluha študentka odločila, da gre na sodišče in vloži tožbo proti fakulteti, ker ji niso dovolili spremljati pouka v njenem jeziku, kar bi pomenilo navzočnost tolmača na predavanjih. Na srednjih šolah imajo od šolskega leta 2014/2015 na voljo 10 ur prisotnosti tolmača na teden. Najbolj pa me jezi to, da imamo trenutno devet gluhih otrok, ki se izobražujejo v slišečih šolah in nimajo zagotovljenega tolmača ves čas pouka. Povsem pa je to nepredstavljivo, ko ugotovimo, kot so to predstavili v oddaji Prisluhnimo tišini (na sporedu bila 28. novembra 2020), da je sredstev dovolj, le da so napačno razporejena. In če za gluhe otroke velja, da ni potrebno, da celoten pouk spremljajo v svojem jeziku, zakaj je pomembno, da morajo slišeči otroci biti prisotni ves čas pouka?!
Dogaja se tudi, da zdravniki na primarni ravni še dandanes gluho osebo, ki pride na pregled s tolmačem, raje napotijo h drugemu zdravniku. In ne nazadnje, da bi bila gluha skupnost enakovredno obravnavana v družbi, so novembra 2018 na ZDGNS začeli s postopkom vpisa njihovega maternega jezika – znakovnega jezika – v ustavo. Vse to njihovo doživljanje sveta pa so travme, ki puščajo trajne posledice v posameznikovem življenju.
Način življenja se nam je letos, ko se je po svetu in tudi pri nas razširila epidemija covida-19, spremenil. S kakšnimi komunikacijskimi težavami se v tem času spoprijemajo gluhi?
Absurd je, da so največja komunikacijska ovira maske. Osebe z okvaro sluha niso neme, kot žal še dandanes mislijo mnogi, zato pri komunikaciji poleg govorice rok tudi ''odgledujejo''. Temu pravimo tudi, da berejo z ustnic. Zdaj, ko je maska obvezna, to povzroča hude težave, ko stopijo v komunikacijo s slišečo osebo. Če želijo razumeti prodajalca ali zdravnika, bi ta moral sneti masko. Ker se to ne zgodi, so v dodatni stiski. Drugi problem je, da imajo kot vsi drugi tudi oni stike na daljavo. Ker so bile gluhe osebe že v normalnem času socialno izolirane ali osamljene, je ob izbruhu epidemije covida-19 ta problem samo še opaznejši. Dejstvo je, da gluhe osebe, ki so vešče uporabe sodobnih elektronskih pripomočkov, lažje premagujejo socialno osamitev in osamljenost, vendar ostaja še vedno mnogo tistih, ki so popolnoma sami in/ali osamljeni. Ne smemo pa pozabiti na tiste, ki doživljajo profesionalno izolacijo. V nasprotju s socialno osamitvijo ta ni povezana le s pomanjkanjem socialnih stikov, temveč tudi z zaznanim pomanjkanjem priložnosti v delovnem okolju in z občutkom, da je posameznik spregledan pri nadrejenih in sodelavcih, na kar me je opozorilo nekaj posameznikov, ki zaradi trenutnih razmer ob čakanju na delo doživljajo stisko in so poiskali pomoč v moji psihosocialni/psihoterapevtski praksi. Z gotovostjo lahko trdim, da gluhi ljudje zaradi pomanjkanja komunikacije živijo z glavnim simptomom anksiozne motnje, tesnobnostjo, ne le med zdajšnjo epidemijo, ampak vse življenje.
Ali imate kot psihoterapevtka mogoče tudi več vpogleda ali več stikov z ljudmi, ki so v tem času v stiski?
Med t. i. koronakrizo nisem zaznala povečanja števila strank izključno zaradi trenutnih razmer. Pokazalo se je, da so že pred tem razmišljali o iskanju (po)moči in so jih okoliščine le spodbudile, da so naredili odločilen korak in so stopili v terapevtski proces. Zavedati se je treba, da je za tak korak potrebna izjemna moč, saj se posameznik podaja v neznano, vsekakor pa na pot sprememb v svojem življenju. Ta pot pa je lahko naporna. Je pa tudi dejstvo, da se zdaj terapevtska srečanja ne smejo izvajati v živo, klienti pa se kljub ponujeni možnosti terapije na daljavo za tovrstno komunikacijsko pot odločijo, ko jim je zares hudo.
Kakšne strahove, tesnobe trenutne razmere vzbujajo pri gluhih?
Osebe, ki poiščejo pri meni (po)moč, predvsem govorijo, da so osamljeni, da ne zdržijo brez fizičnega stika, kar nekaj jih je takih, ki imajo partnerja v drugi občini, kar prinaša dodaten stres. Navajajo pomanjkanje spanja, negotovost ob nejasnosti glede trajanja epidemije, skrbi jih, ali bodo obdržali svoje delovno mesto, še posebno če so zdaj na čakanju. Težko razumejo, da so informacije glede pravil vedenja ob epidemiji različna oz. se kar naprej spreminjajo.
Mladi so verjetno bolj vešči uporabe sodobnih tehnologij in imajo že v normalnih razmerah veliko več stikov na različnih družbenih omrežjih. Kako trenutni položaj vpliva na starejše in kako na mlajšo generacijo?
Z razvojem tehnologije je gluha skupnost ogromno pridobila. V samem začetku razvoja so bili navdušeni nad telefaksi, a so se zavedali, da njihova pisana beseda ni povsem razumljiva, zato so se začeli izpopolnjevati v pisanju. Ko so na trg prišli mobilni telefoni z možnostjo pisanja SMS-sporočil, so postali vzhičeni. Popolnoma pa so se razcveteli, ko je bilo mogoče vzpostaviti videoklic. Seveda mlajša generacija, tako kot pri slišečih, hitreje usvoji uporabo novih tehnologij, vendar starejši gluhi ne zaostajajo dosti za njimi. Na primer moja mama, ki je v 72. letu starosti, kakšne stvari na mobilni napravi obvlada bolje kot jaz. (smeh)
Pod velikim pritiskom so družine s šolajočimi se otroki. Nam lahko iz svojih izkušenj in tudi na podlagi poznavanja tega področja pojasnite, kako šolanje na daljavo zmorejo starši, ki imajo gluhe otroke? In kako se s šolanjem svojih otrok spoprijemajo starši, ki so gluhi?
Po resnici povem, da si pravzaprav ne predstavljam ne stiske gluhih otrok s slišečimi starši ne gluhih staršev s slišečimi otroki. Na začetku intervjuja sem povedala, da skrbim za dva fanta, ki obiskujeta tretji razred osnovne šole. Jaz pojem »šola na daljavo« razumem kot potek pouka, ki ne poteka v učilnicah, ampak od doma, prek računalniškega programa. Se pravi, da bi se otroci in učiteljica dobili na eni od aplikacij ob uri, kot se je običajno začel pouk in imajo vsak dan na sporedu predmete po urniku, ki se je postavil v začetku šolskega leta. Dopuščam možnost, da ne trajajo po 45 minut, ampak morda od 30 do 40 minut. Seveda bi si med posameznimi urami vzeli 10-minutni odmor, kar je malo več kot v šoli. Nato se pouk konča in otroci opravijo domače obveznosti v popoldanskem času. Jaz pa z otrokoma doživljam »učenje na domu«. Na eni od OŠ v Domžalah se pouk izvaja tako, da učiteljica vsak dan poda kratka pisna navodila, če pa je snov nova, pa posname kratek video. Otroka nimata možnosti dodatne razlage niti postavljanja dodatnih vprašanj. Prav tako je problem, da kot tretješolca še nimata razvitega bralnega razumevanja. Kot slabost se je pokazala različna stopnja zahtevnosti pri učiteljicah, saj otroka ne obiskujeta istega razreda. Na začetku smo za eno opravljeno obveznost porabili tudi do 6 ur. Da pa se nam ni doma popolnoma zmešalo – priznam, da smo imeli doma vse od prijazne besede do kričanja –, smo vzpostavili sistem z vsakodnevno rutino. Vstajamo ob 7.15 zjutraj, se uredimo, pojemo zajtrk in »gremo« v šolo.
Otroka odpreta spletno učilnico in delo se začne. Navodila, ki jih učiteljica napiše, glasno preberemo, začnejo se razlaga, pogovor, preverjanje razumevanja, nato opravita nalogo. Ko pa je nova učna vsebina, pogledata video in nato sledi pogovor. Tudi učenje tujega jezika poteka samo po učnih listih in s poslušanjem Youtuba. Otroka sta ob tem v izredni stiski, saj je izgovarjava včasih nerazumljiva oz. je ne razumeta. V vsem obdobju so imeli le tri druženja po spletni platformi Zoom. Vse to pa povzroča vsem staršem, ki so v taki ali podobni situaciji kot jaz, hudo stisko, da ne pomislim na vse tiste starše, ki nimajo znanja, da bi lahko pomagali svojim otrokom. Prav tako je stiska na strani vseh nas, ker moramo svoje delo prestaviti na nočne ure. S tem pa pride utrujenost, večja razdražljivost in nestrpnost pri delu z otroki. In če dodamo še gluhoto staršev, je položaj še toliko bolj strašljiv. Če pa je v tak šolski proces na daljavo vključen gluhi otrok brez pomoči oseb, ki obvladajo znakovni jezik, je dejstvo, da o usvajanju znanja ne moremo govoriti.
Ponovno se vračam k vlogi tolmačev in tolmačk – tudi pri šolanju na daljavo imate pomembno vlogo? Kako poteka tolmačenje na daljavo?
Prej sem opisala problem šole na daljavo, ki to ni. Sem pa ob stiski, ki sem jo ob tem doživljala in jo še doživljam, raziskovala, kako imajo to urejeno na drugih šolah. Na srečo sem ugotovila, da je naša šola bolj izjema kot pravilo glede šolanja na daljavo. So šole, ki izvajajo pouk tako, kot ga izvajam sama z otrokoma doma, z bistveno razliko, da pouk vodi učiteljica in so otroci povezani po videopovezavi. Celo telovadbo imajo po videopouku. Na eni od ljubljanskih šol si učiteljica posebej vzame čas za drugošolko, ki ima gluhe starše, da po potrebi ponovi vsebino in preveri, ali je pravilno naredila šolske obveznosti. Dijaki in dijakinje, ki so vključeni v redni izobraževalni proces, imajo tolmače ali tolmačke, ki jim tolmačijo pouk na daljavo.
Podarijo pa jim tudi svoj prosti čas, da jim dodatno razložijo učno vsebino. Brez tolmačev in tolmačk bi njihovo izobraževanje popolnoma zastalo.
Kako kakovostno je po vašem mnenju tako šolanje?
Šola mora biti okolje, ki je stabilno in kjer so pravila. Zato je moje mnenje, da je šolanje na daljavo lahko zelo kakovostno, če je pravilno izpeljano. Vsekakor mora biti pouk izpeljan v živo po videopovezavi, vsak dan, po urniku, tudi likovna umetnost, telovadba in glasba. Tako kot v razredu pa naj imajo otroci možnost postavljanja vprašanj, učitelji pa možnost sprotnega preverjanja znanja. Prednost takega poteka pouka pa je, da se morajo vsi naučiti poslušati in slišati, saj jim učitelj preprosto izklopi mikrofone in se morajo najprej bodisi javiti k besedi s »klikom« roke bodisi jih učitelj pokliče, šele nato lahko povedo svojo misel.
Čeprav je obdobje, v katerem živimo, nenavadno in za marsikoga nelagodno ter tesnobno, pa se ne smemo prepuščati brezupu. Kako najti pozitivno spodbudo v teh časih, kako komunicirati drug z drugim, kako ohranjati psihično zdravje in dobre medsebojne odnose?
Vsekakor je treba ohranjati rutino. To pomeni, da vstajajmo zjutraj ob isti uri, kot smo pred epidemijo. Če imamo otroke, bomo seveda najprej z njimi opravili šolske obveznosti. Lažje je tistim staršem, ki imajo »pravo« šolo na daljavo. Vsi tisti, ki pa ste v isti skupini kot jaz, pa bomo svoje službene obveznosti odložili na kasnejši čas. Pomembno je, da poskusimo šolanje otrok končati vsaj do 15. ure. Seveda sledi kuhanje kosila, včasih pa ni nič hudega, če nam pomaga »halo pica«. Nato si vzemimo čas za rekreacijo v naravi. Kolikor dneva še ostane, pustite, da se otroci sami zaigrajo, sami pa opravite službene obveznosti ali pa se uležite na kavč, preberite kakšno stran knjige, poklepetajte s prijateljico. Ko pa gredo otroci spat, ne pozabite na svojega partnerja oziroma partnerico. Vsi, ki ste samski, morate prav tako ohranjati rutino vsakdana. Prav tako si vzemite čas za hobije in aktivnosti v naravi. Če je zelo hudo, pomaga pisanje. Vzemite list papirja in nanj zlijte vse svoje negativne misli. Odložite papir in ga čez čas ponovno vzemite in preverite, ali je res tako hudo ali obstaja alternativna izbira misli. To nas drži pri močeh, da bomo dočakali konec temačnega obdobja.
Bo lahko? Ne, nikakor ne. Je čas, ki od nas zahteva disciplino in pravila, kot jo to od nas zahtevajo same razmere.
Bi radi še kaj dodali, nas še na kaj opozorili?
Vsakomur, ki se znajde v stiski, in ko ga začnejo preganjati negativne misli, da ne zdrži več, polagam na srce, naj si poišče pomoč. Naj nikogar ne bo sram, čeprav je v naši družbi obiskovanje psihosocialnega svetovanja ali psihoterapije še vedno zelo stigmatizirano, da naredi pogumen korak in si poišče (po)moč.
Najlepša hvala za pogovor. x
