Zgrajena je bila po potresu leta 1976, in sicer s samoprispevkom, ki so ga zbirali v tedanji socialistični republiki Bosni in Hercegovini. Zaradi hvaležnosti do Bosancev, ki so večinoma sodelovali tudi pri gradnji, je dobila ime po bosanski planini Kozara. Z ravnateljem Edvardom Vrabičem, profesorico defektologije Jeleno Komel in učenci šole se je v oddaji Primorski kraji in ljudje pogovarjala Nataša Uršič.
"Naprej je bila šola v Lenassijevi vili v Solkanu, kjer so bili včasih zapori. Potres jo je leta 1976 tako poškodoval, da ni bila več varna," je povedal ravnatelj šole Edvard Vrabič. "S samoprispevkom so začeli v takratni Bosni in Hercegovini zbirati sredstva in jih potem donirali tudi za gradnjo nove šole v Kidričevi ulici, kjer je še danes." Prav v zahvalo za to dejanje so jo poimenovali po planini Kozara.
Jelena Komel se spominja pripovedovanja upokojenih učiteljic šole: "Tudi material za gradnjo so pripeljali iz Bosne. Od tam so prišli prostovoljci, ki so zgradili šolo. Seveda so pomagali tudi iz lokalnega okolja, vendar jih je bila večina iz Bosne. Sodelavke so bile tako ponosne na takratno gradnjo, da pozneje niso dopustile pritiskov, da bi šoli spremenili ime."
Šola s prilagojenim programom
Prilagojeni program devetletne osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom in posebnim program v letošnjem šolskem letu obiskuje 77 učencev. "Naša šola izvaja dva programa, in sicer prilagojeni program devetletne osnovne šole z nižjim izobraževalnim standardom ter posebni program vzgoje in izobraževanja. V prilagojeni program se usmerjajo učenci, ki ne dosegajo ciljev šolskega programa. Zato potrebujejo posebne metode, načine dela, ki jih v naši šoli lažje izvajamo, ker so učenci v manjših skupinah. Na naši šoli pa so tudi strokovnjaki, ki izvajajo različne pomoči učencem s posebnimi potrebami. Mi jo imenujemo mobilna služba., so pa to delavke, ki pomagajo učencem na rednih osnovnih šolah, ki imajo v odločbi zapisano to vrsto pomoči," razlaga ravnatelj.
Kot družba še nismo dovolj dozoreli, saj se učenci v vsakdanjem življenju še vedno srečujejo s stigmatizacijo, je povedala Jelena. "V domačem okolju in tudi na šoli, ko nas obiščejo. To se jim vidi v očeh … prihajajo z velikim usmiljenjem in odporom. To nas zelo boli! Mislim, da starše še bolj. Zato zelo veliko hodimo ven. Zdaj imamo sicer težave zaradi epidemije, vendar hodimo med ljudi, da nas vidijo, da se navadijo na nas. Če nas povabijo v kakšno vrtnarijo ali kam drugam, se z veseljem odzovemo. Je bolje, kot je bilo nekoč, ni pa še tisto, kar bi pričakovali."
Po mnenju ravnatelja stigma izhaja iz nepoznavanja in pomilovanja otrok, še posebno gibalno oviranih. "Naša naloga je, da svoje delo približamo širši javnosti, zato smo tudi odprti za vse pobude za sodelovanje. Mislim, da bomo samo takorazbijali tabuje in bo manj stigmatizacije v širšem okolju."
Na Osnovni šoli Kozara niso posebni samo učenci, temveč tudi učitelji. Med njimi je zagotovo naša sogovornica. "Vesela sem, da sem zaposlena na tej šoli. Moja generacija se sicer že pogovarja o upokojitvi, vendar na delo prihajam z veseljem, učenci me polnijo z energijo in mislim, da tako razmišlja večina mojih sodelavcev."
Načrti za prihodnost
Ob obletnici se ravnatelj zazre tudi v prihodnost: "Naši kratkoročni cilji so, da zagotovimo ustrezne materialne pogoje. To pomeni, da je treba urediti atrij in posodobiti telovadnico in učilnice. Potrebujemo več strokovnega kadra, ki ga sicer sistem ne predvideva, je pa nujno potreben za razvoj otrok." Jelena pa doda še dolgoročnejše cilje, "da bi se šola razvila v podporni svetovalni center za delo z otroki s posebnimi potrebami za šole in vrtce na širšem goriškem območju. Da bi lahko ponujala strokovnjake, ki bi bili v podporo tako šolskim strokovnim delavcem kot tudi učencem ter staršem. Tako bi lahko močno zmanjšali stigmatizacijo na rednih osnovnih šolah in tem otrokom omogočili kar največji razvoj." x
