Del slovenske kulturne dediščine je tudi dokumentarno in arhivsko gradivo. Kako do njega lahko dostopajo slepi in slabovidni ter gluhi in naglušni, smo se pogovarjali z dr. Tatjano Hajtnik, vodjo projekta e-ARH.si, ter sodelavcem pri projektu, Antunom Smerdelom.
Dokumentarno in arhivsko gradivo se zaradi intenzivnega uvajanja informacijske tehnologije v vsakdanjem življenju, predvsem pa njene uporabe v sodobni družbi na vseh področjih in na vseh ravneh njenega delovanja, pojavlja v vse več oblikah. To postavlja slovenske javne arhive pred nove izzive. Velik izziv pa ni zgolj shranjevanje gradiv, temveč tudi njihovo prilagajanje potrebam različnih uporabnikov.
Dr. Tatjana Hajtnik, zaposleni ste v Arhivu Republike Slovenije. Vodite projekt e-ARH.si, v katerem se ukvarjate tudi s prilagajanjem elektronskega arhivskega gradiva ranljivim skupinam. Najprej pa vas prosim, da nam pojasnite, kaj elektronsko arhivsko gradivo je, kako ga hranimo in s kakšnimi izzivi se pri tem srečujete.
Elektronsko arhivsko gradivo je po definiciji tisti del gradiva, ki nastaja v večjem delu pri javnopravnih osebah (javni in državni upravi) in ima pomen za zgodovino, druge znanosti in kulturo ali trajen pomen za pravni interes pravnih in fizičnih oseb, torej vseh nas. Arhivsko gradivo je kulturni spomenik, ne glede na to, ali je v fizični ali elektronski obliki. Pri slednjem se le soočamo z drugačnimi izzivi, ko to gradivo hočemo dolgoročno ohranjati. Ti so povezani predvsem z nosilci in formati, oblikami zapisa. V sredini prejšnjega stoletja smo bili priča bliskovitem razvoju informacijske tehnologije, pri čemer smo se tudi sami na eni strani soočili z izzivom shranjevanja novih medijev in načinov shranjevanja gradiva. Naj omenim le audio kasete na magnetnih trakovih, ki jih danes morda poslušamo le še v avtu, ali VHS video kasete, pa diskete. Na drugi strani ustvarjalci gradiva niso imeli predpisanih standardov in se danes soočamo s številnimi izzivi njihovega urejanja. Spomnite se, kolikokrat ste nehote presneli svojo najljubšo skladbo s poročili …
Kaj so torej naloge slovenske javne arhivske službe in kakšno vlogo ima znotraj institucije e-ARH.si?
Razvoj je nekatere medije že nadomestil in sčasoma ostajamo brez naprav, ki bi omogočile vpogled v gradivo. V sklopu projekta e-ARH.si smo si zadali, da bomo raziskali načine, s katerimi bomo arhivsko gradivo shranili za daljše obdobje. Izzivi so številni. Poleg medijev, ki počasi tonejo v pozabo, je v današnji digitalni dobi na voljo tudi zelo veliko informacij, ki jih spremljamo in arhiviramo. Na primer neuradna družabna omrežja danes že beležijo tudi uradna stališča, ki lahko bistveno vplivajo na naš razvoj. Kako jih arhivirati? In seveda, kako omogočiti, da bodo gradiva dostopna tudi ranljivim skupinam. Kako na primer VHS kaseto z zgodovinskimi dejstvi shraniti na način, da bo posnetek razumljiv tudi slepim in slabovidnim ali gluhim in naglušnim? V sklopu projekta e-ARH.si torej razvijamo rešitve, da bodo ustvarjalci arhivskega gradiva tega sposobni predati celovitega in avtentičnega, arhivi pa sposobni takega naprej dolgoročno ohranjati in dajati na uporabo vsem zainteresiranim osebam ne glede na njihove zmožnosti, torej tudi ranljivim osebam (slepim, slabovidnim, gluhim, naglušnim).
Kateri so glavni cilji projekta e-ARH.si?
Projekt zajema številne cilje, ki bistveno vplivajo na arhiviranje v prihodnosti. Na kratko povedano, naša dejavnost poteka na treh področjih: pripravi in prevzemu ustvarjenega gradiva od ustvarjalcev, njegovi hrambi in dostopnosti zainteresiranim javnostim. V sklopu projekta torej želimo standardizirati pripravo in prevzem različnih tipov gradiv od ustvarjalcev, vzpostaviti ustrezno okolje za varno in dolgoročno hrambo ter omogočiti uporabnikom enostaven dostop in vpogled do tega gradiva tudi v obliki virtualne arhivske čitalnice. Uvajamo arhivske standarde za digitalizacijo, kjer pretvarjamo dokumentarno in arhivsko gradivo, ki je izvirno nastalo v fizični ali elektronski analogni obliki. Eden od ciljev je tudi digitalizacija slovenskega filmskega arhiva, pri čemer spoštujemo in upoštevamo tudi potrebe ranljivih skupin. Tako smo na primer testno za ranljive skupine prilagodili film To so gadi. V projekt e-ARH.si pa smo vključili še en, zelo pomemben cilj. Zavedamo se namreč, da se razvoj odvija tudi okoli nas, zato smo si zadali, da spremljamo dogajanje po svetu in po potrebi vključujemo tudi nove rešitve.
Eden od ciljev pri razvoju slovenskega elektronskega arhiva v projektu e-ARH.si je omogočanje dostopnosti arhivskega gradiva ranljivim skupinam s pomočjo sodobnih tehnologij. Glede na količino gradiva je verjetno to kar precej obsežna naloga. Kako ste se je lotili?
Drži. Naš celoten arhiv je res zelo obsežen in drugače kot postopoma sploh ne gre. V sklopu projekta določamo interne standarde, kako bodo prilagoditve potekale za posamezne tipe gradiva, kadar bo nastala potreba po tem. V fazi testiranja delovanja pa smo po lastni presoji izbirali material tudi glede na pripravljenost sodelovanja ustvarjalcev gradiva. Gradivo mora biti dostopno vsem, zato smo k sodelovanju v projektno skupino povabili tudi predstavnike ranljivih skupin. Skupaj razvijamo interni »standard« postopkov prilagajanja gradiva, ko nastane potreba po tem. Vsega gradiva namreč ne bomo takoj prilagajali, a naš cilj je, da omogočimo dostopnost v doglednem času od prejetega povpraševanja.
Ciljne skupine, ki potrebujejo posebne prilagoditve, so zelo raznolike. Zato je gotovo velik izziv gradiva prilagoditi tako slepim in slabovidnim kot gluhim in naglušnim. Kako se soočate s temi izzivi?
Želimo si, da bi bile vsebine dostopne vsem. Pripravljeni smo na transkripcije za gluhe in naglušne, za slepe in slabovidne omogočamo tisk v braillovi pisavi in prilagajamo zapise na spletnih straneh, v virtualni arhivski čitalnici pa bo dostopnost olajšana tudi gibalno oviranim.
Kako je samo prilagajanje potekalo in koliko imajo uporabniki do sedaj dostopnega gradiva?
Pri prilagajanju smo sprva pregledali nekaj pridobljenih primerov gradiva in možnosti, ki jih vsaka vrsta prinaša. Nato smo pripravili postopke za vsa morebitna presenečenja, če jim lahko tako rečem, in nazadnje vzpostavili sistem, ki bo omogočil čim boljšo uporabniško izkušnjo.
Eden od ciljev projekta e-ARH.si je bila tudi zaposlitev osebe iz ranljive skupine. Projektni skupini se je pridružil Antun Smerdel, ki kot slepa oseba sodeluje predvsem pri prilagajanju gradiva za slepe in slabovidne osebe. Nekaj vprašanj smo zastavili tudi njemu.
Kako bi ocenili vaše sodelovanje pri projektu e-ARH.si?
Moja izkušnja je zelo dobra. Počutim se kot del kolektiva, v katerem lahko nekaj prispevam.
Na splošno je pomembno to, da se stvari namenjene invalidom ne delajo brez invalidov. Žal je takih primerov veliko preveč na vseh področjih in so potem tudi rezultati slabi.
Kaj menite, da je bistveno pri prilagajanju vsebin za slepe in slabovidne?
Pri prilagajanju gradiva je pomembno, da se ga načrtuje z nekom, ki je pripadnik ciljne skupine. Zelo je pomembno, da ta oseba prilagoditve testira med samim procesom in preveri tudi končni izdelek.
Ste pri tem delu naleteli tudi na kakšne težave?
Kjer je volja, je pot. Zato bi težko rekel, da sem pri samem delu naletel na kakšne težave povezane z mojim hendikepom. Smo pa naleteli na veliko izzivov, ker smo na številnih področjih pionirji. Seveda pa zaradi slepote včasih potrebujem pomoč, ki mi jo sodelavci z veseljem nudijo.
Kako ocenjujete stanje na področju dostopnosti elektronskih virov za slepe in slabovidne?
Tehnične rešitve omogočajo, da so praktično vsi elektronski viri dostopni za slepe in slabovidne. Je pa vedno več tehnologij, ki temeljijo na grafiki. Razvijalci rešitev za slepe žal razvoju grafičnih orodji ne morejo ažurno slediti. Zato se dogaja, da spletni viri po prenovi postanejo nedostopni, čeprav so prej bili. Do večine informacij napredni uporabnik lahko pride, žal pa vedno več spletnih strani uporablja nedostopne dinamične menije in animacije.
Projekt e-ARH.si se bo iztekel konec leta 2020. Do takrat bo tudi dokončno vzpostavljen sistem za prilagoditve elektronskega arhivskega gradiva, kar je tudi eden od ciljev projekta, pravi vodja projekta, dr. Tatjana Hajtnik. Za konec smo dr. Hajtnik vprašali tudi, kakšni so nadaljnji načrti Arhiva Republike Slovenije na tem področju.
Poslanstvo Arhiva Republike Slovenije je hranjenje vsebin posebnega pomena. Naša organiziranost mora potekati tako, da jih bomo zajemali in shranjevali na način, ki bo vsem uporabnikom omogočal dostopnost tudi v času, ki prihaja. Stopiti moramo v korak s časom, spremljati razvoj in prilagoditi svoje delovanje.
Veronika Rot
