V knjigi, ki je izšla pri Mohorjevi založbi iz Celovca, o avtorici piše:
“Sonja Pungertnik, rojena Pušnik, je odraščala v delavsko-kmečki družini s petimi otroki v Novi Cerkvi pri Celju. Leta 1999 je diplomirala na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, smer defektologija.
Pozneje je opravila I., II. in III. stopnjo izobraževanja iz realitetne terapije, svoje znanje pa je nadgradila s študijem duhovnega izpopolnjevanja na Teološki fakulteti v Ljubljani ter z neformalnim izobraževanjem na področju duhovnega spremljanja.
Tri leta je delala kot učiteljica slepih in slabovidnih otrok, nato pa šest let kot izvajalka programov na področju socialnega, invalidskega in družinskega varstva. Od leta 2007 je zaposlena v Ignacijevem domu duhovnosti v Ljubljani, od leta 2018 kot njegova ravnateljica. Je samostojna izvajalka in soizvajalka programov za osebnostno in duhovno rast ter duhovna spremljevalka. Leta 2006 je prejela priznanje Andragoškega centra Slovenije za izjemne dosežke na področju izobraževanja odraslih, v letu 2014 pa je bila izbrana za Slovenko leta.”
Ob branju romana Misliš resno? smo se s Sonjo Pungertnik pogovarjali o doživljanju glavne junakinje romana Sare, ki je v marsičem odraz doživljanja tudi avtorice te zgodbe.
Nedavno ste povedali, da ste roman začeli pisati lansko leto, v obdobju pandemije koronavirusa, čeprav je zgodba že dolgo zorela v vas. Se morda spomnite dneva, ko ste se odločili, da jo boste zapisali? Kaj vas je spodbudilo k pisanju?
Ko se je začelo obdobje korone, je nastopilo nekakšno zatišje, takrat smo bili še vsi malo prestrašeni, nismo vedeli, kaj bo, kar naenkrat se je vse zaprlo. In je pri nas doma nastalo res lepo vzdušje. Trije smo, imam moža in sina, in kar naenkrat smo imeli res veliko časa, trikrat na dan smo skupaj jedli, na vrtu smo bili skupaj, na sprehode smo hodili skupaj, kolikor se je pač smelo in dalo, res je bilo lepo obdobje. In se spomnim, da sem se enkrat usedla za računalnik in začela brskati po svojih starih zapiskih izpred nekaj let. Najprej sem odprla svoj dnevnik, ki ga sicer ne pišem redno, pri njem sem se malo ustavila in spomini so začeli prihajati. Potem sem brskala naprej in našla eno poglavje knjige, ki sem jo nekoč že začela pisati, nisem pa z njo nadaljevala. Ampak sem potem tisto poglavje v celoti spremenila, tako da knjiga ni ostala takšna, kot je bila mišljena takrat. Potem je kar samo od sebe začelo prihajati iz mene. Ne spomnim se, kakšen je bil tisti dan, a očitno sem potrebovala ta čas, ko so vse druge stvari potihnile, da se je v meni lahko začela odvijati ta zgodba.
Ste potem, ko ste enkrat začeli, zgodbo pogosto spreminjali? Kako dolgo ste jo pisali?
Ne, zgodba je sproti nastajala. Najbolj zanimivo se mi je zdelo prav to. Da nisem imela načrta, kako se bo kje zapletla. In se mi je zgodilo, da sem se parkrat zbudila sredi noči in me je zanimalo, kaj bo. Ko sem dobila kakšno idejo, sem vstala in jo šla zapisat. Tako je zgodba prihajala iz mene in me pravzaprav presenečala. Težko bi rekla, mogoče sem jo pisala dva meseca. Ko sem videla, kaj je nastalo, se je šele pojavila ideja, da bi pa mogoče zgodbo izdala kot knjigo. Nekaj ljudem sem jo dala v branje in od njih dobila spodbude. Prijateljice so jo prebrale vsaka s svojega vidika. Nekatere kot slepe, druge kot videče. Pomembno mi je bilo, kako bodo knjigo doživljali slepi ljudje. Želela sem si, da bi bila knjiga tudi prikaz resničnega odnosa družbe do slepih. In potem sva predvsem z Mihaelo, prijateljico, ki je napisala misli, ki so na zadnji strani knjige, o knjigi veliko klepetali in zraven prav uživali.
Kako bi povabili bralko, bralca k druženju s to knjigo in premišljevanju o njej? Kdo je Sara, glavna junakinja?
Sara je lahko vsaka slepa oseba na pragu srednje šole in malo pozneje, ki se sooča s svojo invalidnostjo, v tem primeru s slepoto; ki se sooča z izzivi, ki jih družba postavlja ljudem, ki ne vidimo; ki se spopada z vprašanji: ali bom sprejeta? Kako naj živim v družbi videčih ljudi, da bo čim manj bolelo? Zakaj se je to zgodilo ravno meni? Kdo je kriv? Ali bom tudi jaz lahko živela življenje, kakršnega živijo drugi? Se bom zaljubila in imela družino? Na trenutke se spopada s hudimi predsodki družbe, ti še vedno obstajajo, kljub temu, da živimo v t. i. inkluzivni družbi. V družbi, ki vse sprejema. Osebno doživljam, pa tudi moji prijatelji, s katerimi se pogovarjam, da je to sprejemanje zgolj v besedah. Ker smo družba, v kateri se ne sme naglas izreči, da nas je česa strah, da se česa bojimo, ker smo potem videti nestrpni in nesprejemajoči. S tem pa pravzaprav potlačimo svoja stališča, svoja čustva. Ko se nas nekaj dotakne, pa ti naši strahovi pridejo na dan. No, Sara se srečuje tudi s pogledi družbe nanjo in ugotavlja, da si lahko še tako prizadeva, da bi naredila vse, kot se od nje pričakuje, da je lahko še tako uspešna, pa je družba nikoli ne bo sprejela kot sebi povsem enako. Hkrati pa nas Sara uči pravilnega pristopa k slepim ljudem. Tega, kako si slepi želimo, da bi se ljudje obnašali do nas. Sooča se s številnimi notranjimi stiskami, o katerih pravzaprav težko govori z drugimi, jih pa notranje močno doživlja.
V knjigi se svetova slepih in videčih ves čas prepletata. Izvemo, v katerih situacijah je Sari nerodno, pravzaprav se zgodba o prehodu v gimnazijo začne že s pripravami, ko še pred začetkom šolskega leta z očetom večkrat obišče šolsko poslopje in ga skupaj z njim prehodi, da bi si zapomnila čim več podrobnosti, da se bo laže znašla na vsakodnevnih poteh, da bo brez težav našla učilnico. Nato spremljamo njeno prvo srečanje z novim razredom, tudi z enim od manj prijetnih pedagogov, pa začetek iskrenega prijateljstva, njeno zaljubljenost. Sara pripoveduje o svojih dvomih, strahovih in jezi, a tudi o veselju, željah, hrepenenju. Kam vse ste se v spominih vračali, ko ste opisovali doživljanja likov?
Kljub temu, da so osebe in zgodba izmišljene, ti dogodki se niso zgodili meni, pa v knjigi vseeno ni ničesar takšnega, česar jaz tako ali drugače v življenju ne bi doživela ali s čimer se ne bi mogla poistovetiti. Vsi strahovi, vsi predsodki, tudi moji do okolice, do bele palice, strah pred ljudmi, strah pred življenjem in ta večna spraševanja: kdo je kriv, zakaj … Vse to je tudi moje resnično doživljanje. Vem, da delo nima neke literarne vrednosti, a upam in si želim, da bi prinašalo močno sporočilo. Zdi se mi, da si ljudje želijo pokukati v naš svet in to jim s knjigo skušam omogočiti. Če bi pisala avtobiografski roman, ne bi mogla biti tako zelo iskrena v teh občutkih in zelo hitro bi lahko ranila kakšnega človeka, ki je bil del moje zgodbe, ali pa bi ga preveč izpostavila. Ta način mi je omogočil, da sem vsa ta doživljanja resnično dala iz sebe.
Moram reči, da je bilo pisanje na neki način tudi terapevtski proces. Šele pozneje, ko sem začela knjigo brati, sem se zavedela, da sta bila tista dva meseca pisanja refleksija mojega življenja, predvsem z vidika globljih občutkov, za katere še nikoli v življenju ni bilo priložnosti, da bi jih ubesedila. Pa ne morem reči, da gre za neke hude travme. Vendarle pa naša podzavest mnoge stvari skrije, medtem ko nas življenje vedno potiska naprej in sproti za refleksijo nimamo vedno časa. Ob tej knjigi sem ponovno vstopila v določene občutke. Tudi ko sem knjigo predstavljala slepim in slabovidnim prijateljem na Petkovi Zoom kavici v organizaciji Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije (ZDSSS), se je izkazalo, kako zelo potrebujemo takšne pogovore. Redkokje je ustvarjen tak prostor, kjer bi si slepi in slabovidni pripovedovali tako globoke stvari, ki pa so v nas vseh, zato so si naša doživljanja podobna.
Pomembno vprašanje, ki ga v spremni besedi zastavi pisateljica in tiflopedagoginja doc. dr. Aksinja Kermauner, se glasi: Se polnočutni sploh lahko vživimo v svet ljudi, ki ne vidijo? Vaša zgodba tolaži v misli, da to je mogoče. Od česa pa je to vživljanje v drugega po vašem mnenju odvisno?
Zelo si želim, da ne bi izpadlo, kot da slepi doživljamo samo zavrnitve, predsodke, stereotipe. Niti slučajno, v tej knjigi je zelo veliko res pozitivnih, srčnih likov, ki zmorejo narediti ta korak in res odprto sprejeti človeka takšnega, kakršen je. Mislim, da je to predvsem človekova lastnost, delno seveda tudi privzgojena. Gre pa predvsem za željo po tem, da spoznamo drugega. Da presežemo svoje strahove, svoje pomisleke, na neki način tudi to, da smo dovolj ponižni, da si priznamo, da vsega ne vemo. Da nas svet hkrati privlači in obenem tudi straši. In če si priznamo, da nečesa ne vemo, potem lahko začnemo tisto odkrivati. Takrat ima drugi možnost, da se nam pokaže v vsej svoji veličini. Če pa nastopimo, kot da že vse o tem človeku vemo ali pa mislimo, da moramo vedeti, na primer po poklicni plati, takrat pa nastopi blokada, ki ta proces zavre. Zato si invalidi želimo, da si ljudje dovolijo, da česa o nas ne vedo, saj so le tako dovolj odprti, da nas lahko sprejmejo takšne, kot smo. Pristopite k nam in vprašajte: Kako? Zakaj? In mi bomo tisti, ki bomo pojasnili.
Verjetno je to v določeni meri odvisno tudi od vzgoje in od okolice?
Mislim, da lahko tu zelo veliko naredijo tudi starši pri svojih otrocih. Kot sem že prej omenila, je naša družba zdaj nekako naučena, da je treba drugačnost sprejemati, in Bog ne daj po pravici povedati, da me je drugačnosti strah. Otroci me na primer srečajo na cesti in vprašajo starše: Zakaj ima teta palico? Ali pa: Zakaj ta teta tako gleda? Ali pa: Zakaj ta teta tipa? Karkoli že, po navadi je odgovor: Pssst, tiho bodi, o tem se ne govori. Mislim, da je molk največji sovražnik tega, da bi lahko odprto pokukali v svet drug drugega in zares premagali predsodke in stereotipe. In mislim, da vsak izmed nas pozna takšne strahove. Tudi mene je strah določene drugačnosti, ki je ne poznam. Mimogrede si lahko potem človek tudi na podlagi družbenega mnenja ustvari res napačne podobe. Kot človeška bitja smo v svojem spoznavanju pač omejeni, zato potrebujemo drug drugega, da drug drugemu odkrivamo svet drugačnosti.
Tu je tudi sposobnost empatije. Eni je imajo več, drugi manj. Zato sem se tudi odločila, da glavnemu junaku v knjigi pripišem lastnosti, ki delajo svet lepši, ki delajo naše življenje lažje. Zdi se mi, da se da vživeti v svet drugega, toda le z določeno stopnjo ponižnosti, želje in poguma.
Glavni moški lik Matjaž si strah pred drugačnostjo prizna, nato pa se odloči, da bo vseeno stopil neznanemu naproti.
Ena izmed stvari, s katerimi sem pri knjigi najbolj zadovoljna, je to, da mi je uspelo izdelati lik, no, saj ga ni uspelo izdelati meni, iz mene je prišel, pozitivnega mladega človeka. Zdi se mi, da danes premalo zaupamo mladim. Mlad človek skriva v sebi veliko lepega, hkrati pa še nima toliko zavor. Mladi ljudje iščejo nove stvari. Jaz verjamem v take ljudi, kakršen je v knjigi Matjaž, in veliko sem jih v življenju srečala. Če mlademu človeku ob radovednosti, vedoželjnosti, odprtosti, pogumu uspemo privzgojiti lepe, dobre vrednote, lahko dobimo takšne ljudi. Roman je lahko namenjen mladim, ni pa namenjen samo mladim. Marsikdo mi pravi, da bi mogoče mladi knjigo raje brali, če bi bila napisana v njihovem jeziku. Jaz pa mislim, da si mladi zaslužijo nekaj, kar je napisano v lepi slovenščini. Nekaj spodbudnega za življenje, kar tudi mlade prikaže v pozitivni luči. In tu notri je kar nekaj mladih likov, ki so tako zgrajeni. Želim si, da bi mladi v tej knjigi našli spodbudo, da jim starejši zaupamo.
Več zapletov v knjigi povzroči strah pred nesprejetostjo. Kakšno bi bilo človeštvo, v katerem bi si o vseh najpomembnejših rečeh pripovedovali v pravem času, strahove pa razkrivali sproti? Bi odnosi to na dolgi rok zdržali?
To je dobro vprašanje. Moralo bi se še marsikaj drugega spremeniti pri človeku, da bi to dosegli. To bi lahko bil nek človeški ideal, ki pa ga v trenutnem stanju družbe absolutno nismo sposobni doseči. Zakaj ne? Ker se ljudje bojimo pokazati svojo ranljivost drugim, ker se bojimo, da bo drugi to ranljivost zlorabil. In da bomo zaradi priznanja naše ranljivosti še enkrat ranjeni. Opažam, da se ljudje v stiski po navadi zaprejo vase. Druga stvar, ki nas danes zelo ovira, pa je želja po popolnosti, po tem, da smo najboljši v vsem! Ne smeš biti ranljiv, ne smeš biti krhek, ne smeš biti šibak, ne sme ti spodleteti, ker je to nekaj slabega. Ker živimo v družbi uspeha, kjer šteje le to, kar si dosegel, kar imaš novega, kar premoreš, kar zmoreš in tako naprej. Smo družba, ki sprejema šibkejše, nismo pa družba, ki se od šibkejših uči. Od dobrega, ki ga šibki v sebi skrivajo, bi se družba lahko učila. Smo sprejemajoči, ja, moramo poskrbeti za stare ljudi, ne vprašamo pa se, kakšen zaklad se skriva v teh starih ljudeh - zapremo jih v dom za ostarele, kjer se od njih nič več ne učimo. Enako je z invalidi, redkokdo si upa govoriti o tem, da šibki ljudje v sebi skrivajo tudi pomembno bogastvo, ki to družbo uravnoteži. Tehtnica naše družbe je nagnjena samo na eno stran. Samo na uspeh, samo na “naj”. Tako vzgajamo tudi mlade. Predvsem to je ovira, ki nam po mojem mnenju onemogoča, da bi postali takšna družba, kot ste nakazali v vprašanju.
Ko ste bili vi toliko stari kot liki v vaši knjigi, kje ste poiskali uteho in kje jo na kak bolj turoben dan najdete danes?
Tukaj bi izpostavila dvoje. Eno so ljudje, predvsem v preteklosti sem zlasti v ljudeh iskala tisto tolažbo. Zdaj pa jo predvsem v molitvi, v meditaciji, v tišini. Največ mi pomeni, da se lahko s svojimi občutki srečam v svoji notranjosti. Sem katoličanka in te stvari nekako najlažje predam v molitev, v meditacijo. Se mi zdi, da lahko dam v molitev tudi tisto, česar ne morem dati sočloveku.
V knjigi večkrat nagovorite tudi Boga. Kaj ste bralcem s tem želeli sporočiti?
Ja, v knjigi sem želela pokazati tudi to pot, nasloniti se na vero. Je pa tu seveda tudi vprašanje, koliko mlad človek v obdobju, v katerem je glavna junakinja Sara, to že zmore. Sama se spomnim, da je bil v obdobju odraščanja Bog predvsem krivec za mojo stisko. Češ: če si dober, zakaj si to dopustil, zakaj se je to zgodilo ravno meni? V knjigi sem želela nakazati tudi to možnost, možnost iskanja. Ker mlad človek že ve, da se vseh odgovorov na vsa vprašanja pač ne da poiskati z znanostjo, razumom. In da obstajajo določene stvari, ki bodo vedno ostale neodgovorjene. Tudi Sara se mestoma sprašuje, kdo je kriv, jezi se na Boga, ko pa ji gre dobro, še celo Bog postane bolj prijazen.
Vera je zelo pomemben del vašega življenja. Je mogoče vera tudi vaš kažipot za sprejemanje življenja takega, kakršno je?
Pri srečevanju z ljudmi dostikrat opažam, da ljudje prav v veri zmorejo najti smisel oziroma vrednost svoje stiske. To se zdi mnogim utopija, a sama trdno verjamem, da je to mogoče. Res je, da življenje brez vida še zdaleč ni enostavno, sama si zagotovo ne bi izbrala te preizkušnje. Slepota je zoprna, je sila nepraktična, zlasti nepraktična za ta svet. Vsak dan prinaša številne stiske, neprijetne trenutke, ki bi se jim človek z veseljem odpovedal. Po drugi strani pa vem, da če ne bi bila slepa, ne bi doživljala sveta na način, kot ga, tudi ne bi bila takšna oseba, kot sem. Zagotovo bi bila drugačna. Zato se mi zdi, da je največ, če doživimo neko takšno situacijo, konec koncev jo doživimo vsi, za nekoga je to ločitev, za nekoga to, da mu zgori hiša, vsak človek doživlja preizkušnje, eni kratkotrajne, drugi bolj trajne, ampak če ima človek takrat moč, da v tem poišče tudi zrno smisla, lahko gradi naprej. Verjamem, da smo vsi poslani na ta svet z nekim namenom. Da je najpomembneje to, da človek odkrije svoj namen. Ne da se celo življenje ukvarja s tem, kako bi se spremenil, ampak da se vpraša, kaj lahko v tej koži, v kateri sem, v tem času, s temi sposobnostmi, ki jih imam, prispevam? To se mi zdi ključno. Pogosto se tega ne da najti v knjigah, v razumskem premišljevanju, ampak je to skrito v globini vsakega človeka. Če človek v stiski zmore pogledati globlje v svojo notranjost, v stik z bistvom, Bogom, kakorkoli že kdo temu reče, je to velika prednost.
Za kaj ste v življenju najbolj hvaležni?
Hvaležna sem za to, da sem odraščala v družini, ki je kljub temu, da je bila to zanjo velika preizkušnja, znala pogledati čez rob, me na neki način tudi prepustiti, da so strokovnjaki za slepe pomagali, da sem se lahko naučila marsičesa v življenju in sem danes tukaj, kjer sem. Hvaležna sem za svojega moža in svojega sina, skupaj živimo res lepo življenje. Hvaležna sem za svoje življenje, ne bi ga zamenjala. Kljub temu, da je od rojstva zaznamovano z izgubo vida, je lepo, polno, iz težkih trenutkov sem se marsičesa naučila, zato sem hvaležna tudi zanje. Niso bili prijetni, so bili pa poučni. In hvaležna sem za vero.
Ne nedavni Petkovi Zoom kavici v organizaciji ZDSSS ste med drugim omenili, da vam je nekoč ena od profesoric v zavodu za slepe dejala, kako ne boste nikoli pisali. In knjiga je vendarle tu. Ste med pisanjem spoznali še kaj o sebi, česar prej še niste vedeli?
Res mi je tista profesorica rekla, da ne bom pisala, in zato sem, kadar mi je kdo rekel, naj napišem kakšen članek, potrebovala kar nekaj časa, da sem pri teh stvareh postala samozavestna, predvsem mož me je tu spodbujal, napisano sem mu vedno dala prebrati. Kaj pa sem se naučila ob pisanju? Mogoče tega. Bila sem presenečena, da je kljub mojemu delu na sebi, udeležujem se delavnic za osebnostno rast, meditiram, v meni še vedno zakopanih toliko nekih občutkov, ki do zdaj še niso imeli priložnosti, da bi prišli na dan. Pa naučila sem se predvsem tega, da ne znam biti brez dela. Takoj po začetku epidemije koronavirusa, ko so se stvari malo umirile, sem začutila potrebo, da začnem nekaj delati. Ta knjiga mi je osmislila tista dva meseca prvega vala epidemije lansko pomlad. Mnogi so obupovali, kaj bo zdaj, ko smo zaprti in ne moremo do drugih, doživljali so osamljenost, psihične težave, in ko sem to poslušala, sem bila hvaležna, da se znam samozaposliti, da mi ni težko sprejemati novih situacij, da je v meni tista žilica, da lahko vedno kaj najdem, da lahko ustvarjam.
Bi za konec radi še kaj dodali?
Rada bi se zahvalila vsem, ki so bili na moji življenjski poti in zaradi katerih sem danes to, kar sem. Vsem, ki so pomagali pri nastajanju te knjige, predvsem Mohorjevi založbi iz Celovca, ki je knjigo izdala in je bila pripravljena prisluhniti mojim željam, da ima knjiga nekoliko večji tisk, primeren za slabovidne, da je tudi brajeva pisava predstavljena na naslovnici kot tista, ki nam, slepim, odpira vrata v svet pisane besede.
Hvala za pogovor.
