Poletje in z njim kopalna sezona je v polnem teku in za mnoge, predvsem za mlade, je to čas razposajenosti in plavalnih užitkov. Vsako poletje žal v medijih govorimo tudi o nesrečah, ki se zgodijo pri nepremišljenih skokih v vodo. Do poškodbe pri skoku v vodo na glavo najpogosteje pride, ker poškodovanci skočijo v vodo, ne da bi se pri tem prepričali, kako globoka je voda. Zaradi nepremišljenosti, včasih celo zaradi vpliva alkohola, ne preverijo globine morja, reke ali jezera. Hrvaški mediji poročajo o 15-letniku, ki je na plaži v Splitu skočil na glavo v plitvino in si zlomil vratno hrbtenico. Pred dnevi se je pri nas pri skoku v vodo težje poškodoval moški. Vsako leto se sicer v Sloveniji zgodi med 3 in 5 takih nesreč s hujšimi poškodbami. Največ jih je poleti, poškodovani pa so večinoma moški, stari med 20 in 30 let.
Posledice so izjemno hude
»Če pride do poškodbe hrbtenice, lahko pride tudi do poškodbe hrbtenjače. Hrbtenjača je živčna struktura, ki kontrolira celo naše telo, v kolikor pride do poškodbe hrbtenjače, lahko pride do ohromitve. Se pravi, do odpovedi tako rok kot nog, v kolikor pide do poškodbe v vratnem delu hrbtenice,« opozarja travmatolog Uroš Tominc, ki je eden od šestih zdravnikov, ki v ljubljanskem UKC pomagajo tudi pri najhujših poškodbah hrbtenice. Višja kot je poškodba vratne hrbtenice, večja je prizadetost. »Takemu človeku se življenje pravzaprav v trenutku spremeni, od tega, da je bil pred tem mlad aktiven človek, do tega da se mu nenadoma življenje obrne za 180 stopinj, postane odvisen od drugih, pravzaprav se tudi življenja tistih, ki živijo ob njem, zelo spremenijo,« še pojasni Tominc in doda: »Ne skakati v vodo, če nismo prepričani o njeni globini, in če je le možno, ne združevati alkohola s skakanjem v vodo.«
Ninova zgodba
Ponesrečen skok v vodo je močno zaznamoval Nina Batagelja iz Ljubljane, ki je pri 22 letih postal tetraplegik. Kljub temu ostaja strasten športnik, predvsem pa mlade ozavešča o nevarnosti skoka na glavo v vodo. »Moja izkušnja je, tako kot pri vseh ostalih s podobnimi zgodbami, precej huda. Ponavadi se ti to zgodi v mladih letih, ko si na vrhuncu, ko misliš, da se ti nič ne more zgoditi na svetu, potem pa v sekundi pride do preskoka in tako ti, kot tudi tvoja družina, se morate navaditi na neko novo realnost, novo stanje. Da zaživiš naprej socialno življenje, kot si ga živel prej, je potrebnega veliko truda, veliko terapij in veliko podpore.« Mladim svetuje, naj ne gredo po njegovi poti: »Svetujem jim, naj tudi v trenutku zanosa, nepremišljenosti, tisto sekundo, ki jo še imajo, raje premislijo, ali se splača narediti tisti skok, tisto neumnost, tisti karkoli. Če je veliko poguma potrebnega, da narediš tisto zadevo, je še več poguma potrebnega, da se potem soočiš s posledicami.« In mladi poslušajo, saj vidijo, da se to lahko zgodi vsakomur: »Vidijo, da se to ne dogaja nekomu tretjemu, ki ga še nikoli nismo videli, o katerem smo brali le v časopisu. Vidijo, da smo resnične osebe. Nekdo, ki ima očeta, ki ima mamo, ki ima družino. Zelo hitro se znajo povezati z nami in tudi znajo se vživeti v našo izkušnjo.«
