Kljub temu, da je v Sloveniji vseh oseb v bolniškem staležu, daljšem od 1 leta, kar 8.000, se je za poklicno rehabilitacijo kot pravico iz invalidskega zavarovanja v letu 2021 odločilo le 205 zavarovancev. Generalna direktorica Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije doc. dr. Tatjana Mlakar je poudarila, da množične dolgotrajne bolniške odsotnosti ne predstavljajo le družbene temveč tudi finančno škodo. "V prvih desetih mesecih letošnjega leta je Zavod za zdravstveno zavarovanje za nadomestila za odsotnosti nad 20 delovnih dni izplačal že 580 milijonov evrov. Še vsaj dve tretjini dodatno za nadomestila namenjajo delodajalci. Do konca leta se bomo približali 700 milijonov evrov, ob dejstvu, da smo še pred petimi leti namenjali okoli 300 milijonov evrov letno za nadomestila nad 30 delovnih dni. Za bolj nazorno predstavo še podatek, da za celotno primarno zdravstveno varstvo ZZZS namenja nekaj več kot 600 milijonov evrov na leto," je opozorila Mlakarjeva in poudarila, da nujno potrebujemo zakonske spremembe na tem področju.
Predlog zakonskih sprememb do konca leta 2023
Da so zakonske spremembe nujne tudi na področju invalidskega zavarovanja, je opozoril generalni direktor Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) Marjan Papež in poudaril, da v 30 letih ni bilo sprememb na področju invalidskega zavarovanja. "V koalicijskem sporazumu smo se zavezali k povečanju zaposljivosti invalidov, zagotovitvi učinkovitega sistema za pridobitev in ohranjanje zaposlitve osebam z začasnimi ali trajnimi omejitvami ter vzpostavitvi učinkovitega sistema poklicne rehabilitacije s krepitvijo preostalih zmožnosti za delo. Zato pričakujem, da je za ureditev tega področja prisotna tudi potrebna politična volja," pa je povedal sekretar na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Dan Juvan in napovedal, da bo Vlada RS predloge zakonskih sprememb za ureditev instituta poklicne rehabilitacije predvidoma do konca leta 2023 posredovala Državnemu zboru.
"Nihče se ne ukvarja z zavarovanci na dolgotrajnih bolniških odsotnostih"
Vodja projekta Zgodnja poklicna in zaposlitvena rehabilitacija v procesu vračanja na delo (ZPZR) Metka Teržan z Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Soča (URI Soča) je predstavila podatke dvoletnega projekta, v katerem je bilo vključenih 100 zavarovancev. "Povprečje bolniške odsotnosti sodelujočih v pilotnem projektu je bilo 10 mesecev, največkrat je šlo za bolezni mišic in kosti. Zaključili smo 91 primerov, 83 obravnav je bilo uspešnih," je povedala Teržanova. 47 ljudi se je vrnilo na delo, 17 se jih ni moglo vrniti, ker delodajalec ni imel drugega ustreznega dela zanje, 8 zavarovancev pa ni bilo zadovoljnih z obravnavo ali pa so v času projekta še bolj zboleli. "Podatek o tem, da se je lani le dva in pol odstotka ljudi na dolgotrajnih bolniških odločilo za poklicno rehabilitacijo, kaže na to, da se z zavarovanci na dolgotrajnih bolniških odsotnostih nihče ne ukvarja," je bila kritična Teržanova, ki je prepričana, da se mora spremeniti zakonodaja. Pilotno testiranje je namreč pokazalo, da sedanja sistemska ureditev ne dopušča učinkovite umestitve poklicne rehabilitacije v proces vračanja na delo, so zapisali v URI Soča. "Uveljaviti moramo funkcionalno definicijo invalidnosti, ki ne bo sledila le diagnozam, ampak bo upoštevala, kaj ta človek hoče in kaj zmore. Prav tako je treba formalizirati vlogo delodajalca v tem procesu. Uporabiti obstoječa znanja, povezati vse deležnike in širiti znanje na vse nivoje zdravstvenega zavarovanja," je zaključila Teržanova.
"Sam človek tega ne bi zmogel"
Boris Kosmatin je od leta 2007 delal kot vzdrževalec strojne opreme, ki izdeluje kartonske embalaže v podjetju MM Količevo. "17. februarja lani se mi je pri odpravljanju napake na sistemu zgodila delovna nesreča. Stiskalnica mi je v višini komolca stisnila roko, ki so mi jo kasneje amputirali," je povedal Kosmatin, ki je sodeloval v pilotnem projektu ZPZR. "Predlog so dali v Soči. Imel sem tako zdravstveni kot psihološki pregled. Ko je bilo potrjeno, da sem primeren kandidat, smo vzpostavili stik z delodajalcem," se spominja Kosmatin. Tudi njegov delodajalec je bil takšnega pristopa vesel, saj po nesreči niso vedeli, kam se obrniti, je pojasnila Kosmatinova sodelavka Lidija Zupančič, ki v podjetju dela kot vodja komunikacij. "Skupaj z zdravnico medicine dela, delavno terapevtko in delodajalcem smo naredili načrt, kako se bom vrnil v službo. Zaradi proteze so zame oblikovali delovno mesto, na katerem sem začel delati konec leta 2021, 10 mesecev po nesreči. Sprva dve, potem štiri in šest ur. Pred dobrim mesecem pa sem začel delati po 8 ur," je dejal Kosmatin in poudaril, da mu brez podpore družine, prijateljev in tima strokovnjakov, ki so mu ves čas stali ob strani, ne bi uspelo. "Vse se je dokaj hitro odvijalo, a sam človek tega ne bi zmogel, ker imaš toliko dela sam s seboj. Timu moraš zaupat. Danes sem zadovoljen, da se je izšlo tako, kot se je izšlo," je še povedal Kosmatin. V podjetju MM Količevo so po Kosmatinovi nesreči uvedli nova varnostna pravila. "Število nesreč se je po tem zmanjšalo s 17 na leto na 3 na leto", je povedala Lidija Zupančič.
Zavarovanci in delodajalci prepoznali pozitivne učinke strokovne podpore pri vračanju na delo
"Primerjalna analiza praks v tujini je pokazala, da v drugih državah že več desetletij uporabljajo programe poklicne rehabilitacije, ki osebe v dolgotrajnem bolniškem staležu s strokovno podporo vodijo skozi proces vračanja na delo," so med drugim o ciljih projekta ZPZR zapisali v URI Soča. "Preizkus pilotnega modela je pokazal, da imamo v Sloveniji ustrezno izobražene strokovnjake, ki bi lahko ta znanja prenesli v model vračanja na delo. Rezultat njihovega sodelovanja z zavarovanci in delodajalci pomeni pripravo učinkovitega individualnega načrta vračanja na delo. Tako oseba z zdravstvenimi težavami kot tudi delodajalec sta v tem procesu aktivna udeleženca in prispevata k iskanju ustreznih rešitev," so še izpostavili na URI Soča in opozorili, da bo za uveljavljanje tega modela v Sloveniji potrebno spremeniti zakonodajo na več področjih. Rezultat projekta so tudi konkretni predlogi sistemskih sprememb. Največji izziv v projektu pa je bil, kot so zapisali, ozaveščanje strokovne javnosti, delodajalcev in tudi zavarovancev o pomenu teh programov in o pozitivnem učinku na zdravje aktivne populacije.
