Leta 2015 sta k lastniku gradu Štatenberg prišla v baročna oblačila oblečena tujca. Povedala sta, da sta grof in grofica in da bosta, če dobita grad Štatenberg v najem, rade volje postala grof in grofica Štatenberška. Ostaja vsaj delna neznanka, zakaj je gospod privolil, a oktobra 2015 sta se vselila. V enem samem mesecu sta zapuščen in ponekod zanemarjen dvorec preuredila v objekt, ki je začel privabljati ljudi. Celotno krilo sta posvetila različnim tematskim razstavam in v pičlem mesecu dvorcu vdihnila novo življenje. Dosežek, ki je Makolčane prepričal, da sta prišleka iz Ljubljane resnična garača.
Grofica, v civilu ji je ime Tanja, je v mladosti oslepela. Ostal ji je en odstotek vida. Preživela je raka. In od nekdaj je sanjala, da bi bila rada grofica. Zaljubljena je v literarne like in resnične osebnosti 16. in 17. stoletja, v opero, barok. Nič od tega ji ni bilo dano, dokler ni srečala svojega grofa, ki je preživel kap in bil nekaj tednov v komi. Ko se je srečal z grofico, je bil neotesan, a dobro stoječ lastnik prevozniškega podjetja. Preklinjal je in hodil na podeželske veselice. A imel je strast, ki je ni delil skoraj z nikomer. Privlačilo ga je starinsko pohištvo. Brez razloga ga je kupoval, restavriral in zbiral ter skladiščil v nekem predmestnem skladišču. Grofica je grofa, ko ju je usoda združila, začela preoblikovati. Grof in grofica sta imela vse, le dvorca ne. Tu vstopi v zgodbo Štatenberg. Ko sta se grof in grofica naselila na dvorcu, sta odprla bistveno vprašanje, s katerim se ukvarja dokumentarni film: Ali je bolje, da stavbna, se pravi grajska dediščina, propade, ali je bolje, da jo obudi zasebni kapital, čeprav strokovno nekoliko manj dosledno.
Danes sta grad Štatenberg ter zbirka grofa in grofice Štatenberške pomembna turistična točka v porečju Dravinje.
Vabljeni k ogledu! x
