Svilarstvo in vzgoja sviloprejk sta bili nekoč v Evropi izjemno razširjeni dejavnosti, ki pa sta pred sedemdesetimi leti zaradi tržnih sil praktično popolnoma zamrli. A spremembe na trgu dela v Aziji, predvsem pa zahteva po bolj trajnostnih tkaninah in do okolja prijaznejši pridelavi svile bi lahko pomenile vrnitev evropske svile.

"K ponovnemu oživljanju te dejavnosti v Evropi sta prispevali tudi ekološko in zdravstveno težko obvladljivo intenzivno azijsko svilogojstvo ter svilarska tekstilna industrija, pa tudi vprašanje dostojne vrednosti človeškega dela," je pojasnila ustanoviteljica zasebnega Inštituta za svilogojstvo in svilarstvo Rebeka Lucijana Berčič, ki je že med študijem veterine in doktorskim študijem biomedicine začela proučevati tudi sviloprejke.

Na inštitutu so se v sodelovanju z botaničarko Andrejo Urbanek Krajnc že pred časom lotili raziskav v sklopu slovensko-madžarskega projekta o vplivih hranjenja ličink hibridov sviloprejke z listi starih lokalnih dreves murv na razvoj in zdravstveni status ličink. Z njim poskušata prispevati k ponovni vzpostaviti razmer za sodobno svilogojstvo in svilarstvo, pri raziskovanju pa sodelujeta tudi s številnimi drugimi strokovnjaki iz tujine.

Kot poudarja Berčič, na področju svilogojstva vse pomembnejši vprašanji postajata vprašanje ekologije in vpliva na podnebje, kar bi lahko odprlo nova vrata evropskim svilogojcem, ki se dejavnosti lahko lotevajo s podporo sodobne tehnologije in bistveno bolj intenzivno.

Svila je namreč po njenih besedah najširše dostopen in vsestransko uporaben ekološki material, ki omogoča boljšo kakovost bivanja – tako prek svilenih tekstilij, ki v primerjavi z bombažnimi za proizvodnjo porabijo kar 90 odstotkov manj vode, naravne kozmetike, farmacije kot tudi osnovnih elementov nove arhitekturne paradigme prenove.

"Svilogojstvo ob primerni predhodni izobrazbi ni zahtevno. Rejcem omogočimo, da si sami pridelajo drevesa in s tem nimajo nobenih stroškov, ter jim svetujemo, da si stvari poenostavijo. Seveda pa na tak način ni mogoče pridelovati velikih količin, a neka manjša zasaditev nekaj sto dreves omogoča dopolnilni zaslužek od 2000 do 6000 evrov," je pojasnila Berčič.

V Sloveniji je trenutno sedem večjih rejcev, ki imajo več kot tisoč dreves, ti pa so med seboj prek nasvetov inštituta tudi povezani. Pridelek lahko prodajo inštitutu, dogovarjajo se tudi s slovensko kozmetično industrijo, a trenutno večino materiala porabijo predvsem za promocijo dejavnosti, saj si želijo, da bi ta med Slovenci znova postala prepoznavna.

Iz teorije v prakso

Pri preizkušanju in prenosu teoretičnega znanja v prakso inštitut med drugim sodeluje s prekmurskim rejcem sviloprejk Janezom Škaličem, ki je povedal, da se je za to dejavnost odločil na pobudo Rebeke Lucijane Berlič.

Trenutno pridelka še ne prodaja, saj gre za premajhne količine, zato ga zbira in bo kupca iskal šele, ko bo imel večje količine. "Največja težava zdaj je, da nimamo zadosti velikih dreves bele murve, ki bi dala dovolj listja za vzgojo večje količine," je povedal Škalič, ki se ob nekaj sto še ne dovolj velikih murvah ukvarja z vzgojo nekaj tisoč gosenic.

Svilogojstvo in svilarstvo se je na ozemlju današnje Slovenije začelo razvijati že pred več kot pol tisočletja. Čeprav se je bolj ali manj uspešno razširilo v vse regije, je po številnih vzponih in padcih v 60. letih prejšnjega stoletja zamrlo, a po vsej državi še danes rastejo mogočna drevesa, murve, katerih listi se uporabljajo za hranjenje sviloprejk in ki ohranjajo spomin na nekoč pomembno dopolnilno kmetijsko dejavnost.

Medtem ko se svilogojstvo ukvarja z rejo že tisočletja udomačenih metuljev navadnih sviloprejk za pridobivanje svilenih kokonov, iz katerih nato pridobivajo surovo svilo, pa je svilarstvo tekstilna dejavnost za predelavo surove svile, ki vključuje odvijanje kokonov surove svile, predelavo njihove svilene niti v prejo, tkanje in druge postopke.