Impresionisti
 

Impresionizem na Slovenskem

8.5.2008

Rihard Jakopič: križanke jeseniRihard Jakopič: križanke jeseniRavno v letu, ko se je 19. stoletje prevešalo v 20., je prvič nastopila četverica umetnikov, ki jih danes poznamo kot slovenski impresionisti.

Napovedi, ki jih je bilo mogoče zaslediti na slikah nekaterih realistov v 80. letih 19. stoletja, so v prvem desetletju naslednjega stoletja v svojih delih uspeli uresničiti Rihard Jakopič, Matija Jama, Ivan Grohar in Matej Sternen. Leta 1900 so se na 1. razstavi slovenskega umetniškega društva v Ljubljani predstavili kot predstavniki moderne smeri, vendar se je četverica izraziteje profilirala kot zastopnica specifične oblike impresionizma in s tem samega modernizma leta 1902  na drugi razstavi društva. A tudi dela slovenskih slikarjev so naletela na podoben odklon in zasmehovanje, kot je pred skoraj 30 leti izzvala znamenita razstava v rodni deželi impresionizma, Franciji. Ljubljanska javnost po večini ni bila pripravljena na njihov impresionistični pristop, kar ni vodilo le do slabe prodaje njihovih del, ampak celo do osebnih žalitev.

Četverica se predstavi kot klub Sava
Pa vendar prav od takrat lahko govorimo o slovenski impresionistični šoli, katere predstavniki so svoja dela odnesli na Dunaj, kjer je leta 1904 razstava v salonu Miethkeja prinesla popoln triumf. Četverica se je na postavitvi predstavljala združena v umetniško skupino imenovano Sava (Freie Vereinigung der Künstlegruppe Sava), v katerega so se povezali tik pred odprtjem razstave. Umetniki so se sicer sprva po zgledu označbe razstave francoskih impresionistov leta 1884 (Salon des Indépendants) želeli poimenovati 'klub svobodnih', a jih je Miethke spodbudil k izboru bolj narodno-geografsko zaznamovanega imena. 

Dunajski razstavi je še istega leta sledilo uspešno predstavljanje v Beogradu, nato pa še v Sofiji leta 1906, v Trstu leta 1907, v Zagrebu, v Varšavi in v Krakovu leto kasneje in v Rimu leta 1911. 

Navdušenje modernistov in značilnosti slovenskega impresionizma Matija Jama: Vas v zimiMatija Jama: Vas v zimi
Kljub odklonilni javnosti, pa so se od vsega začetka nad novim načinom štirih slikarjev navduševali predstavniki moderne. Ivan Cankar in Oton Župančič sta že na dunajski postavitvi prepoznala značilnosti slovenskega impresionizma, ki sta jih našla v zasanjanem razpoloženju (štimungi), posebnem zajemanju slovenske pokrajine in doživeti figurah v njih. Značilni so tudi simbolični pomeni in poimpresionistični likovni pristop.

Pri slovenskem impresionizmu gre torej za likovno ustvarjanje, bolj ali manj časovno omejeno na prvo desetletje 20. stoletja, ki je v slovensko likovnost prineslo modernistični duh in s tem temelj za razvoj slikarstva v 20. stoletju.

Rojstvo slovenskega impresionizma
A s tem se zgodba slovenskega impresionizma že skoraj zaključuje. Kakšno pa je četverica prehodila pred skupno predstavitvijo leta 1900 in s kakšnim slikarstvom so zaznamovali prvo desetletje 20. stoletja?

Pred omenjenim letom pravzaprav nihče od štirih slikarjev ni bil impresionist v današnjem pomenu besede, ampak so se ukvarjali še s študijami ali pa ravno ustvarjali svoja prva bolj ali manj profesionalna dela.  Anton Ažbe: ZamorkaAnton Ažbe: Zamorka

Umetniki so se srečali in sčasoma tudi osebno zbližali v 90. letih v sloviti zasebni slikarski šoli, ki jo je leta 1891 ustanovil Anton Ažbe. Pod njegovim okriljem so se kot drugi slikarji urili v risanju akta in glave, se spoznavali s principom krogle in načelom kristalizacije barv  -gre za nanašanje čistih, nemešanih barv na platno drugo ob drugo, ki nato šele v očesu ustvarjajo tonske celote. Našim impresionistom je bilo pomembno izhodišče zlasti slednje načelo, ki ga je Ažbe poimenoval tudi diamanti učinek. Takšen način nanašanja barv namreč ustvari migetajočo soigro barv in intenzivne barvne učinke.

V Münchnu in na Dunaju so se na različnih razstavah spoznali z deli francoskih, pa tudi nemških impresionistov. Te rešitve so povezali z Ažbetovimi nauki in tako so bile dane osnove za njihov nadaljnji umetniški razvoj.

Prvi med štirimi umetniki je v Ažbetovo šolo že leta 1890 prišel Jakopič, nato pa še Jama, Grohar in Sternen. Že v tistem času se je kot vodilna osebnost uveljavljal Jakopič, ki se je najprej zbližal z Jamo, nato še z Groharjem, ki ga je prav tudi odkril in ga vodil k impresionizmu. Sternen, ki je izmed teh uspel ostati najbolj samosvoj, pa se je tesneje na Jakopiča navezal šele po letu 1900.

Škofja Loka kot slovenski Barbizon
Slikarji so si za cilj postavili slikanje svetlobe in življenja, zato je bilo potrebno slikanje na prostem v čisti dnevni svetlobi. S tem povezano se v prvem desetletju 20. stoletja motivika veže zlasti na krajino, v kateri so najlažje dosegali zastavljen cilj, seveda pa je takšna motivika ustrezala tudi francoskim zgledom. Matija Jama je nekoč zapisal: "Za pravega umetnika, pesnika ni in ne sme biti nekakih postav, zakonov in pravil, nikake teoretične estetike: narava edina bodi mu učiteljica, samo ona večno mlada, večno lepa narava ga more vzdržati in oduševiti."Slikarji na prelomu stoletjaSlikarji na prelomu stoletja
 
Za njihova dela so značilne ponavljajoče lokacije, kjer je treba omeniti Škofjo Loko, ki je postala pravi Barbizon četverice. Slikarji so slikali v okolici kraja, kjer je imel vsak izbrano svoje območje, saj se je vsak v okviru krajine navduševal nad drugačno motiviko. Jakopič je tako na primer rad slikal ilovnato območje in gozd s topoli, brezami in borovci. Groharja je bolj kot gozd pritegnil travnik in njive z zelenjem. Oba pa sta svojo motiviko poiskala med Kamnitnikom in Crngrobom. Sternen je imel rad barvitost mešanih gozdov in prav tako borovce ter breze, slikal pa je v okolju Godešiča, Gorenje vasi in Trate. V njihovih opusih (pri nekaterih bolj pri drugih manj) je mogoče najti tudi priznavanje figuralike, ki se je razvila zlasti v njihovem zrelem obdobju.

Svetla barvna lestvica z značilno vijolično barvo
Za slovenska impresionistična dela je značilna gosta barvna poteza in svetla barvna lestvica. Tudi pri barvah najdemo v opusih posameznih slikarjev naklonjenost različnim odtenkom. Na Jakopičevih delih tako pogosto zasledimo zelene, rumene in rdečkaste odtenke, bolj tonsko poenoteno površino najdemo pri Jami, ki je izbiral sivkaste odtenke. Pri Groharjevem slikarstvu so prisotne sledi zgledovanja po Segantinijevem divizionizmu. Sternen je od vseh teh dajal največji poudarek risarskosti, po njegovih delih pa se odvija prava igra svetlobe in sence.

Tako v Jakopičevem kot v Groharjevem slikarstvu ima posebno mesto vijolična barva, o kateri je Tomaž Brejec v Slovenski umetnosti zapisal, da je značilen glasnik časa, saj je njena 'temeljna funkcija prestaviti naturalizem barvne impresije v sfero štimunge in vživetja'.Rihard Jakopič: Večer na SaviRihard Jakopič: Večer na Savi

Po letu 1906 so slikarji počasi krenili vsak v svojo smer, le Jakopič, ki razumel impresionizem kot temeljni kamen slovenskega umetniškega preporoda, je vztrajal pri začrtani poti. Okoli leta 1910 jih je povezoval le še kljub Sava, ki pa je zlasti po Groharjevi smrti tudi začel vse bolj zamirati. Skupno je Sava nastopila še leta 1919 pri jugoslovanski umetnostni razstavi med mirovnimi pogajanji v Parizu, po predstavitvi v Zagrebu leta 1921 in Beogradu leta 1922, pa je dokončno zamrla. In kot je v delu Slovenski impresionisti zapisal France Stele, je s tem ugasnil še zadnji odmev tega, kar danes cenimo kot slovenski impresionizem. 

Naj ta kratek pregled razvoja impresionizma na slovenskem sklenemo z eno od zadnjih izjav Matija Jame: "Impresionizem je nastal kot reakcija na črno-belo in poromantično slikanje. Naš način ne more biti končni aspekt, končna oblika impresionizma. Iz tega mora v razvoju še nekaj drugega nastati …"

Značilnosti slovenskega impresionizma:
polno se izrazi v prvem desetletju 20. stoletja, torej trideset let za prvim vrhuncem impresionizma v Franciji
kot v Franciji se navdušuje zlasti nad krajino v različnih delih dneva in letnih časih
zlasti v zrelem obdobju tudi naklonjenost figuraliki
velik poudarek na liričnem občutju, razpoloženju (štimungi) in simboličnem pomenu
pastozni barvni nanosi in svetla barvna lestvica
povezan je s secesijo, naturalizmom in simbolizmom


Arhitektura
Kiparstvo

Maja Kač

Komentarji

Sprehod po razstavi slovenskih impresionistov


Pogled na
Ivan Grohar: Sejalec

Podoba podobe
Slovenski impresionisti

 

Izbiramo vam najljubšega impresionističnega oziroma postimpresionističnega slikarja. Na delu katerega od naštetih slikarjev se vam najbolj spočijejo oči?

Arhiv anket
 
© MMC RTV Slovenija | 1999 - 2019 | Vse pravice pridržane | Kontakti