Izbor novice
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3.5 od 35 glasov Ocenite to novico!
Hornsjø
Kompleks hotela Hornsjø s 401 sobo. Foto: Hornsjø Høyfjellshotel
Jezero Hornsjøen
Pogled iz hotelskega balkona na zamrznjeno jezero Hornsjøen. Foto: MMC RTV SLO/Žiga Frišek
Aljaški malamut
Z okolico hotela se zlije še en redni prebivalec hotela - aljaški malamut. Foto: MMC RTV SLO/Laura Karp
Hornsjø
Decembra sonce vzhaja okoli 9. ure zjutraj, zahaja pa malo po 3. uri popoldne. Temperature se gibljejo med -7 in -20 stopinj celzija. Foto: MMC RTV SLO/Maija Latkovska
Hotel
Hotel so skozi leta ves čas dograjevali in dodatne komplekse nato povezali med seboj. Foto: MMC RTV SLO/Javier Montesdeoca Lopez
Erasmus+
Udeleženci iz šestih držav so se na Norveškem udeležili mladinskega treninga na temo prostovoljstva. Foto: MMC RTV SLO/Ligita Karvele
Lillehammer
Slavna skakalnica v Lillehammerju, kjer so leta 1994 potekale zimske olimpijske igre. Foto: MMC RTV SLO/Laura Karp
Savna in bazen
V hotelskem kompleksu sta tudi bazen in savna. Foto: MMC RTV SLO/Alina Morano
Lillehammer
Tradicionalni 54-kilometrski tek birkebeinerjev s ciljem v Lillehammerju iz leta 2004. Foto: EPA

Dodaj v

Hornsjø – križišče mednarodnih prostovoljcev sredi norveških gora

One World Institute prostovoljce pošilja v Afriko in Indijo
24. december 2017 ob 09:04
Hornsjø - MMC RTV SLO

Sredi norveškega snega in tišine, v bližini olimpijskega mesta Lillehammer, stoji Hornsjø Høyfjellshotell, ki poleg turističnih prenočitev nudi sedež mednarodni organizaciji One World Institute.

Kraj Hornsjø v okrožju Oppland pravzaprav sestavljajo le hotelski kompleks, nekaj manjših počitniških hiš s tradicionalnimi vrtovi na strehah in jezero Hornsjøen. Udeleženci iz šestih držav, med njimi tudi slovenska ekipa, smo se v Hornsju udeležili treninga na temo prostovoljstva pod okriljem evropske organizacije Erasmus+.

Nekoč največji hotel na Norveškem s premožnimi gosti je skozi desetletja zaradi pomanjkanja posodobitev infrastrukture in sočasnega skokovitega porasta nakupov počitniških hiš med vse bogatejšimi Norvežani izgubil svoj nekdanji sijaj, zato je povezanost z izobraževalno ustanovo One World Instituta nujna za obe strani. Hotel šoli oddaja svoje prostore, s čimer pokrije del obratovalnih stroškov, šola pa dobi kraj za usposabljanje svojih prostovoljcev.

Začetki One World Instituta segajo v 70. leta prejšnjega stoletja, ko se je skupina potovanja željnih učiteljev z avtobusom odpravila iz Evrope v Afriko, kjer so pomagali pri izobraževanju v lokalnih skupnostih. Obogateni z izkušnjo so se po vrnitvi domov v Veliki Britaniji, na Danskem in Norveškem odločili ustanoviti šolo One World Institute, ki svoje študente oziroma prostovoljce pošilja v Indijo in Afriko.

Proti revščini v Afriki in Indiji
"Boj proti revščini" (Fighting with the Poor) je eden od projektov, katerega del poteka tudi v Hornsju. Dvoletni program je sestavljen iz usposabljanja, študijskega obdobja na Norveškem in v Mozambiku, trimesečnega potovanja in polletnega dela v Indiji ali Afriki, kjer prostovoljci pomagajo na področjih izobraževanja, razvoja skupnosti ali pri okoljskem delu.

"Že dolgo sem si želela iti v Afriko ali Indijo. Še pred dvema letoma sem živela svoje običajno življenje, nato pa sem ugotovila, da se moje življenje še ni zares začelo in da moram storiti več. V Google sem vpisala 'prostovoljstvo v Afriki in Indiji' in zdaj sem tukaj, to je zdaj moja pot," pove Georgiana Gîrea iz Romunije, ena izmed okoli 25 študentov, trenutno bivajočih v hotelu.

"Program je precej drag, vendar šola študentom v obdobju usposabljanja omogoči načine, da si prislužijo denar za šolanje," doda 31-letnica. Nekateri študenti One World Instituta tako delajo v hotelski kuhinji ali recepciji, drugi delajo s težavnimi najstniki iz Danske, ki v hotel pridejo na rehabilitacijo, tretji sodelujejo pri zbiranju rabljenih oblačil, z izkupičkom prodaje katerih si nato pokrijejo šolanje v programu. Ta oblika je precej donosna, saj Norvežani že kar pregovorno radi pogosto menjujejo oblačila in v zabojnike za rabljena oblačila, nastavljene po vsej državi, odlagajo skoraj novo obleko.

Ekskurzija v Palestino
V šestmesečnem obdobju usposabljanja, med katerim študenti bivajo v Hornsju, se udeležijo tudi "raziskovalnih ekskurzij", denimo na skrajni sever Norveške, kjer opazujejo severni sij in se izobražujejo o vplivu globalnega segrevanja. Za tri tedne gredo tudi v Palestino, kjer med tritedenskim programom pomagajo pri izobraževanju otrok v taboriščih ali ljudem pomagajo pri vrtnarjenju ali drugih vsakodnevnih opravilih.

Prav vseh deset udeležencev je izkušnjo doživelo izjemno čustveno, saj so se prvič srečali s solzivcem in gumijastimi naboji. Povejo nam tudi zgodbo o osemletnem fantu, s katerim so se spoprijateljili in ki so ga zaradi metanja kamenja nanje aretirale izraelske varnostne službe. S fantom odtlej ni uspelo vzpostaviti stika niti njegovi družini, iz tovrstnih priporov pa se otroci običajno vrnejo v roku treh tednov, povejo prostovoljci. Prav vsi se v deželo še nameravajo vrniti, da bi pomagali zatiranim ljudem, nam zatrdijo na predstavitvi projekta.

Čas zase
Kljub pridobivanju sredstev in ekskurzijam imajo sicer študenti med polletnim obdobjem v odmaknjenem hotelu več kot dovolj časa zase. "Večino časa lahko uživaš v razgledu, sicer pa lahko tukaj počneš mnogo stvari. Lahko se učiš smučanja ali teka na smučeh, se učiš igranja klavirja, sodeluješ pri delu v rastlinjaku. Vse je odvisno od tebe in tvoje volje, da nekaj počneš," pove Georgiana, ki je projekt začela avgusta letos.

Navzočnost prostovoljcev se je še za posebej dobrodošlo izkazala leta 2015, ko so v hotel za prehodno obdobje dveh mesecev nastanili okoli 300 beguncev iz Sirije in drugih držav Bližnjega vzhoda. Takrat so prostovoljci One World Instituta pomagali pri nastanitvi beguncev in za tiste, ki so ostali, pri njihovi poznejši integraciji v "norveški način življenja".

Prostovoljstvo na Norveškem kot statusni simbol
Integracija beguncev je tudi eno poglavitnih področij delovanja nevladne organizacije Centra prostovoljcev (Frilivigsentral) v Lillehammerju, kjer je danes največ beguncev iz Sudana, Somalije in Eritreje. 180 prostovoljcev v centru, ki povprečno opravijo štiri ure prostovoljskega dela na teden, skrbi predvsem za učno pomoč begunskim otrokom in študentom ter pomaga starejšim občanom.

"Na Norveškem je prostovoljstvo statusni simbol," nam pojasni izvršna direktorica centra Kirsten Kallelid in navede svoj in možev primer, ki sta v rokometnem klubu prostovoljno čistila prostore, da sta njuni hčerki lahko brezplačno trenirali. "Norveška je bogata država, ljudje imajo dobre plače, neuradna minimalna plača znaša okoli 2.000 evrov, zato lahko v prostem času prispevajo skupnosti in s tem storijo nekaj dobrega tako zase in za druge," sistem prostovoljstva pojasnjuje Kallelidova in nam ponazori primer številnih otrok, ki sicer zelo drage članarine v športnih klubih nadomestijo npr. z deljenjem vode igralcem na nogometnih tekmah.

"Seveda niso vse prostovoljske zgodbe uspešne," nadaljuje direktorica. "Nekoč smo poskusili ustanoviti begunski pevski zbor, vaje smo načrtovali dvakrat tedensko. Ko se trikrat zapored ni nihče prikazal, smo projekt preprosto končali." Sicer dejavnosti organizirajo tudi v prostorih centra za prostovoljce, kamor starejši občani pridejo igrat karte ali na skupinsko pletenje oziroma šivanje. Kalliledova ob koncu potoži, da ji primanjkuje prostovoljcev v starostni skupini med 30 in 40 let. Večina izmed 180 prostovoljcev je namreč upokojencev ali študentov.

Nujna simbioza hotela in šole
"Brez hotela ni šole in brez šole ni hotela," pomembnost sožitja med organizacijama poudari Irene Jørgensen iz Danske, ki je šest let upravljala hotel, zdaj pa kot upokojenka pomaga pri najrazličnejših opravilih. Zaupa nam zgodbo, kako je v šestdesetih letih hotel Hornsjø postal največji hotel na Norveškem. V obdobjih finančnega uspeha so hotel namreč vedno znova dograjevali in tako se je zgodilo tudi v šestdesetih letih, ko so dogradili krak hotela, s čimer je Hoyfjellshotel s 401 sobo prehitel konkurenta za eno sobo.

Od bivaka do bolnišnice
Prva omemba stavbe sicer sega v leto 1887. Takrat je na mestu današnjega hotela stal seitar, bivak pastirjev, ki so v poletnem času živino prignali na območje gozdne meje, kjer je bilo paše v izobilju. Pozneje je bil na isti lokaciji postavljen "skyss stasjon", postojanka za popotnike, ki so odpočili svoje ude in živali na poti z norveškega juga na sever ali obratno. V naslednjih letih je bil na območju današnjega hotela postavljen sanatorij za pljučne bolnike, po zaprtju pa so ga spremenili v hotel.

Leta 1930 je hotel postal delniška družba in je zamenjal več lastnikov, leta 1938 pa ga je v celoti odkupila družina Nermo, ki je zgodovino hotela začela tudi zapisovati v knjigah in hraniti vse časopisne omembe. Tako smo izvedeli, da je bil hotel leta 1914 zaprt zaradi prevelike količine snega, leta 1935 pa je bila najdražja pijača na ceniku "vikinško mleko", napitek za športnike z dodanimi maščobami.

Hotel je v času med obema vojnama zaradi svoje oddaljenosti od večjih mest posloval izjemno uspešno, med drugo svetovno vojno so imeli 510 prenočitev na mesec. Vrhunec svojega blišča in sijaja je hotel dosegel v 60., ko je postal največji hotel na Norveškem in z zadnjo dograditvijo dobil današnjo podobo. Takrat je bil hotel v širši pokrajini občine Øyer poznan po svojih glamuroznih večerjah, na katere je hodila smetana takratne družbe.

Hotel zadnjič poln na olimpijadi
Nazadnje so bile kapacitete hotela polno zasedene med zimskimi olimpijskimi igrami v Lillehammerju leta 1994, ko so hotel poskusili tudi na hitro renovirati. Konstantno dograjevanje je povzročilo mnogo infrastrukturnih težav, v hotelu imajo občasne težave z vodovodno napeljavo in ogrevanjem, zaradi obširne površine pa so tudi stroški oskrbe z elektriko astronomski, pove Jørgensonova. Posledica tega je tudi nizka povprečna ocena na spletni strani Booking.com, kjer nas prvi komentar poskusi odvrniti od prenočevanja.

Res je v hotelu treba na toplo vodo počakati nekaj sekund več, kot smo vajeni, tudi temperatura sob ne preseže 18 stopinj Celzija, vendar lahko v hotelu brez doplačila uporabljamo savno in bazen ter si izposodimo opremo za smučanje ali tek na smučeh. Kljub vsem težavam pa je hotelu uspelo ohraniti svojo dušo - to so zaposleni in prostovoljci, ki se po končanem delovnem dnevu ne odpeljejo domov, temveč je hotel njihov dom skozi vse leto. Med hudimi zimami lahko bivajoči tudi za več dni obstanejo v hotelu, odrezani od civilizacije. Za te primere hotel hrani precejšnje zaloge nafte in hrane.

Idilična pokrajina za zimske športe, kjer lahko srečaš tudi losa
Pokrajina je za zimske športe, kot sta smučarija ali pohodništvo, odlična. Med 40-minutno vožnjo iz 27 kilometrov oddaljenega Lillehammerja lahko med vzpenjanjem na sosednjih območjih opazujemo stotine migetajočih luči iz gosto poseljenih počitniških hiš. Hornsjø z izjemo hotela in nekaj starih kočic ostaja neposeljen, saj je pokrajina pod vladno zaščito, gradnja tam pa strogo prepovedana.

Tako je po pričevanju prebivalcev hotela med sprehodom še zmeraj mogoče srečati zajce, srne in celo lose. Takoj po sončnem zahodu, kar se decembra zgodi malo po tretji uri popoldne – sonce vzhaja okoli devete –, ko potihnejo še ptice, je mogoče doživeti popolno "smrtno" tišino, proti večeru pa (preverjeno) tudi videti severni sij.

Birkebeinerji - od kraljeve opozicije do vladarjev
V neposredni bližini hotela poteka tudi tradicionalni smučarski tek Birkebeinerrennet, na katerem smučarji na poti iz Rene v Lillehammer pretečejo 54 kilometrov, med potjo pa morajo nositi najmanj 3,5 kilograma težak nahrbtnik. Marca prihodnje leto bodo izpeljali že 80. izvedbo teka.

Tradicija teka izhaja iz časa norveške državljanske vojne med letoma 1130 in 1240. V prvi polovici 12. stoletja se je okoli kraljeve opozicije formirala uporniška skupina, ki so jo kraljevi podporniki posmehljivo poimenovali birkebeinerji - "tako revni, da svoje čevlje proizvajajo iz brezovega lubja".

Birkebeinerji so pod vodstvom kralja Sverreja okoli leta 1200 prevzeli nadzor nad skoraj celotno Norveško, le še v območju Østerdalna so prevladovali t. i. baglerji. Leta 1202 je kralj Sverre umrl in s tem se je moč birkebeinerjev zamajala, le dve leti zatem pa je umrl še njegov naslednik Haakon Sverreson.

Herojsko reševanje kraljevega sina
Da bi ohranili oblast, so morali birkebeinerji takrat dvoletnega kraljevega sina Haakona Haakonssona, ki je postal glavna tarča baglerjev, prepeljati na varno v Trøndheim. To jim je tudi uspelo s herojsko potjo na smučeh skozi zasnežene gore in gozdove, ki je upodobljena v filmu Zadnji kralj (Birkebeinerne) iz leta 2016.

Rešeni dojenček je pozneje postal kralj Haakon Haakonsson IV., ki je leta 1240 končal državljansko vojno. V čast birkebeinerjem so poimenovali tudi maskoti olimpijskih iger v Lillehammerju, Kristin in Hakon, resnični imeni potomcev kralja Sverreja.

Jaša Rajšek
Prijavi napako
Komentarji
vsenior
# 24.12.2017 ob 11:44
Čista reklama za biznis. BIZNIS S prostovoljci. Hotel bi imel izgubo, prostovoljce pa je potrebno izobraziti. To traja 6 mesecev. NE VIDI NIHČE TU ZADAJ POSLA? Seveda nekaj denarja prispeva tudi država. Ne pa vse. Prostovoljci morajo plačat za izobraževanje za prostovoljca!!!!!!!

DA pomagajo ubogim po svetu je že OK, toda več bi nadedili, če bi vsi prostovoljci odšli protestirat k vladam, naj opusti korupcijo in razdeli denar revnim, omogoči šolanje do osnovnega poklica manualnega delavca in plače uredi v razmerju 1:3 Tako ne bi bilo potrebnih nobenih prostovoljcev nikjer na svetu. Prostovoljstvo v razvitih državah je nedopustna oblika izkoriščanja ljudi, ki imajo v sebi socialni čut. To delajo službe in ustanove, ki se ukvarjajo s tem. Pod krinko humanosti.

Med prostovoljci je ogromno mladih, ki se niso odločili za pravi poklic, so brezposelni in morajo nekako preživeti iz dneva v dan. So stari po 30 let in več in nimajo niti enega del. dneva v del. knjižici za pokojnino. NAROBE SVET. Kar TAVAJO. Ustanove pa še kako služijo z izobraževanjem prostovoljcev.
Tudi v Sloveniji je podobno. Prostovoljstvo je biznis, ki ga v osnovi tule v SLO ne potrebujemo. DRžava je dovolj bogata, da bi lahko nezaposlene (prostovoljce) plačala po primerni ceni, ki se v teh ustanovah tudi sicr obračunavajo. 6€ za preprosta dela, 10€ za srednje zahtevna in 16€ za organizacijska dela. Te ure uveljavljajo ustanove v projektih in prejmejo denar, prostovoljci pa le denar za stroške. Tudi prostovoljci imajo stroške in prostovoljska ura ima svojo ceno, žal denar ne pride do njih. Seveda ga ustanove potrošijo za svoje plače, potovanja managementa na kongrese, stroške izobraževanja, , dnevnice, sejnine, morda nagrade, drugih podatkov v javnost pa ne dajo.

Če prostovoljec zahteva od prostovoljske organizacije denar za izobraževaje ga mu le ti le vzamejo, (ker ga bodo oni sami izobraževali za psihološko delo) ne pa da bi ga poslali na izobraževanje s katerim bi lahko koga v resnici kaj naučil-mizarjenje, vodovodarstvo, električarstvo...Izkoriščajo dejstvo, da mu bodo dali potrdilo, da je prostovoljec--kot nekoč, da je komunist!!!!

Na bruhanje mi gredo prostovoljske ustanove in nemoralno izkoriščanje prostovoljcev!

[b]Prostovoljske brigade so bile potrebne za izgradnjo avtocest, železniških prog po 2. sv. vojni in pomoči pri napredku gospodarstva. DANES pa je to GRD in NEHUMAN BIZNIS. Kaj nismo v 21. stoletju?? Moderna prostovoljna oblika suženjstva.
presenečen
# 24.12.2017 ob 09:29
Hornsjø – križišče mednarodnih prostovoljcev sredi norveških gora.

Prostovoljstvo je prava oblika dobrodelnosti, kjer se človek s svojim časom aktivno zavzeme za nekaj dobrega. Spodbudni članki.

Danes pa je mnogokrat lažje biti dobrotnik, ko daš donacijo z nagrabljenim denarjem, ali pa pošlješ svoje zaposlene da opravijo "dobro delo" namesto tebe. To še zdaleč ni dobrota, temveč opravičevanje nemirne vesti..
Bivši uporabnik
# 24.12.2017 ob 10:10
kako lepa je Norveška...prostovoljcem pa kapo dol....marsikdo bi depresijo pozdravil veliko bolje kot s tabletami z aktivnim udejstvovanjem v prostovoljstvu.
Resnica123
# 24.12.2017 ob 10:40
Norveska, drzava z najvisjim standardom na svetu. Amerika se lahko skrije.
vsenior
# 24.12.2017 ob 11:55
Precej javnih prireditev (med drugimi tudi športne) imajo cel kup prostovoljcev, (prostovoljcev se ne plača). Sami prireditelji pa si zaradi dobička, ki jim ga pomagajo ustvariti tudi prostovoljci , razdelijo velike nagrade. Kje je tu humanizem?
Morda bi morala tule nastopiti davčna uprava in vse ure prostovoljcev pretopiti v € in takim prirediteljem odvzeti dobiček!
topol
# 24.12.2017 ob 10:33
Prostovoljstvo je očitno postalo posel. Vsa naša družba je postala zbirokratizirana. Ob napaki ali nesreči je takoj tu odvetnik in sodišče in rezultat je, da služijo tudi na račun tega. Pospremiti starega človeka do vrat prave ambulante ali od tam do izhoda, občasen prevoz z vozičkom osebe, ki težko hodi v park na cigareto in skrb za garderobo. To delajo prostovoljci v eni izmed slovenskih bolnišnic. Lepo, da so ljudje, ki so pripravljeni pomagati in žalostno, da bi tudi iz tega nekateri služili. Bodisi z izobraževanjem, zavarovanjem ali morebitnimi tožbami.
Tole, kar pa opisujejo v članku pa je turizem za take, ki imajo fetiš na reveže.
clutch00
# 24.12.2017 ob 09:57
sem se vedno spraseval kam zginejo druzboslovci po koncanem faksu, no koncno sem jih najdu nekje gor na severu norveske
presenečen
# 24.12.2017 ob 10:46
Kakšno prostovoljstvo je to:

Prostovoljci brez meja gredo resimo pomagat neki afriški skupnosti, ta s časoma postane odvisna od njihove pomoči. Zaradi pomoči zahoda nastane v tej skupnosti še večja beda, ljudje se sami več ne znajdejo..

Prostovoljstvo ali napuh zahoda?
zamudnik
# 24.12.2017 ob 09:33
Profesionalno prostovoljstvo?
vsenior
# 24.12.2017 ob 18:37
In kdaj je prostovoljstvo---volonterstvo potrebno?
Ob naravnih katastrofah in vojnah. Ne pa v mirnodobskih časih in izobilju, Volontirali smo v Posočju l. 1976 ob potresu, volontiralo se je po 2. sv. vojni pri izgradnji nujne infrastrukture
Je danes Karitas in Rdeči križ potreben? Zagotovo za državo, da umiri s hrano reveže, da ne gredo na ulice. Zagotovo so prostovoljci dobrodošli, da socialno šibki starejši ne tavajo po mestih in se jih spravi v dnevne centre.
Ozadje organiziranja prostovoljcev in jim dat občutek da so socialno potrebni, je zloraba oblasti in moči nad socialnim čutom človeka!

Prostovoljstvo je dopustno le takrat, ko gre za življensko ogrožujoče nesreče, vojne, epidemije, ne pa za tekoče dnevne storitve, kjer prostovoljci odnašajo rit bogatim managerjem, ustanovam, ki z njihovim brezplačnim delom kujejo dobiček svoji ustanovi. Brez volonterjev pa ne bi mogli obstajati. Izkoriščajo brezposelnost, dobro voljo, občasno pa psihološko prepričajo mlade izobražene upokojenke, da naj volontirajo, saj tako ali tako nimajo kaj početi in naj posvetijo del svojega življenja ustanovam. Same pa z ubogo pokojnino komaj preživijo.

Slovenska družba ceni (priznava) prostovoljstvo, vendar ne vrednoti ustrezno
njegovega dejanskega prispevka k družbeni blaginji in družbeni koheziji.
Tipično za neoliberalizem.
nomenestomen
# 24.12.2017 ob 09:45
Svetlobna leta so pred nami “balkanci”
Škoda da ne moremo tega copy/paste
Zatarra
# 24.12.2017 ob 17:51
Tudi na Norveškem se socialni sistem baje počasi že sesuva (tega si nisem izmislil sam!). Glede navidezne skandinavske dobrodelnosti, ali pa dobrodušnosti, če hočete, napram takšnim in drugačnim tujcem, niti ne bi razpravljal. Rekel bi edino, da tega ne gre posploševati (seveda se vedno najde nekaj izjemnih in iskrenih posameznikov, čisto izven globalnih "levičarsko-socialistični" udarno Soroševih ("nevladnih") agend), in da je večinoma v ozadju takšnih projektov med marsičem še posebej pretanjena dvoličnost(...).
Enakost za vse
# 24.12.2017 ob 16:03
Admin ne odgovarja, zato ponavljam, pa mi dajaje minuse oz. pluse

Za tri tedne gredo tudi v Palestino,. kjer med tritedenskim programom pomagajo pri izobraževanju otrok v taboriščih ali ljudem pomagajo pri vrtnarjenju ali drugih vsakodnevnih opravilih

Kje pa je Palestina? Pokrajina v Izraelu ali nepriznana država tudi s strani OZN? Ali pa gredo v Hamas-ovo gnezdo Gazo, kjer se lahko dodatno izobražujejo o terorizmu. Hamas je danes največja politična stranka v palestinskem parlamentu, ki je nastala kot teroristična skupina lqta 1987 med intifado. Vojaško krilo Hamasa je v preteklosti izvedlo številne teroristične napade na Izrael. Leta 1993 je to krilo pripravilo številne samomorilske bombne napade v Izraelu, da bi preprečilo izvajanje sporazuma med Izraelom in PLO. ki bi zagotavljal Palestincem omejeno avtonomijo v Gazi in na Zahodnem bregu. Danes gibanje Hamas upravlja z mošejami, šolami, bolnišnicami in socialnimi programi

Povejo nam tudi zgodbo o osemletnem fantu, s katerim so se sprijateljili in ki so ga zaradi metanja kamenja nanje aretirale izraelske varnostne službe.

To se pravi, da lahko osemletni otroci nekaznovano mečejo kamenje na varnostne službe. Mogoče se bo to kmalu zgodilo na Norveškem in povsod tam, kjer pošiljajo "študente" na taka izobraževanja .

Prav vsi se v to deželo še nameravajo vrniti, da bi pomagali zatiranim ljudem, nam zatrdijo na predstavitvi projekta

Mogoče bi lahko šli še na finsko, tam je kar nekaj primerov ki potrebujejo pomoč LINK . ker mogoče je pa bil Afganostanec samo totalno zmeden po gledanju filma Lepe vasi lepo gorijo.
mali_piscek
# 24.12.2017 ob 11:35
Humanitarizem in prostovoljstvo vse bolj postajata turizem za študente in upokojence.
evropa
# 24.12.2017 ob 10:42
SamoRes, želja je bila, da se plačuje progresivno glede na plačo a je bila precejšna opozicija.

To kar je sedaj doseženo je najboljše kar se da v tem času.
Večina jih bo plačala MANJ kot so prej. Za upokojence to velja celo v 90%

Zavarovalnice ne bodo več odžirala denarja in bile po nepotrebnem posrednice tako bo šlo več dnarja nazaj v zdravstvo.
Zatarra
# 24.12.2017 ob 17:54
Dvoličnost povprečnih (pa zaenkrat ne po standardu, seveda!) Severnjakov, kakopak.
7up
# 24.12.2017 ob 11:24
Presenečen

Kdaj ste pa vi zadnjič naredili kaj prostovolnega? Kdaj ste donirali kaj denarja?

Drugače pa seveda, če boste postali prostovolec v kakšni revni državo, boste za svojo izkušnjo tudi drago plačali.
svetovnipopotnik
# 27.12.2017 ob 18:53
Že dvakrat sem po svetu naključno naletel na >humanitarce<. Prestižni terenci, klima v stanovanjih, helikopter, ki jim je dvakrat na teden od par sto kilometrov prinašal hrano in svežo vodo >evian<, televizija, tuširanje itd. Med drugačnimi humanitarci sem bil tudi sam: spanje na golih tleh, v dveh tednih za umivanje porabil en (!) liter vode, puščavski pesek v hrani in stalno škripanje pod zobmi, nobenega sadja in zelenjave in drugo.
Gastrbajtr
# 25.12.2017 ob 11:33
Drugače pa seveda, če boste postali prostovolec v kakšni revni državo, boste za svojo izkušnjo tudi drago plačali.

Tipičen primer je slovenski program Potuj kot prostovoljec (zaotrokesveta.com), kjer greš lahko preko njih pomagat v Gambijo. Ampak poleg usposabljanja (100€) moraš plačati tudi bivanje pri njih (15€/dan). To je primerljivo s cenejšimi hostli v Londonu.
Enakost za vse
# 25.12.2017 ob 10:58
borut-blas # 24.12.2017 ob 20:01 sodobna družba ima problem - proizvodnja se robotizira, človek ne more tekmovati s strojem

mene pa zanima, zakaj nihče ne napiše, da se javna uprava robotizira, kjer človek ne more tekmovati s strojem. A je, če bi bilo tako, bi družba imela problem, ker se ne bi robotizirala. In kljub vsej robotizaciji bo človek še vedno potreben v proizvodnji, saj je v vsakem proizvodnem procesu cel kup neznak, ki jih robot, naučen na ENOLIČNO delo ne bo mogel rešiti. In kako boš delil UTD, če bojo v javnem sektorju in javni upravi še vedno zaposleni ljudje. In lastniki robotov bodo morali plačevati davke za javno upravo in tudi UTD,potem je ceneje imeti zaposlene ljudi in jim plačati minimalca, pa ne kupiti dragih robotov. Za dvo milijonsko Slovenijo bi bil UTD za eno leto pri vrednosti UTD=500,00€ točno 12 milijard evrov.
vsenior
# 24.12.2017 ob 23:13
@borut-blas Tvoja filozofij predstavlja kopijo znanstvenofantastičnih filmov v prihodnosti, ko imamo na zgornjem nivoju vodilne in tvorce robotov, spodaj pa množice, ki jih je potrebno zaposliti z nepotrebnim delom, zaposlti, da jim ne gredo po glavi neumnosti, med seboj naj si najdejo prostovoljce in mentorje. Med njimi je zagotovo kak inteligenten, ki jih ga je potrebno povleči med izbrance.

Kaj ni to nekam znana realna filozofija sedanjosti???
Enakost za vse
# 24.12.2017 ob 19:04
maxbernie # 24.12.2017 ob 18:37 Enakost za vse in podobni ksenokoti - potrpite, še malo, pa bo polnočnica. Vaše matere morajo biti zelo ponosne, da so take bisere na svet spravile.

Kaj je polnočnica, ne vem, ker še nikoli nisem bil tam, ne hodim v cerkev in me to ravno tako kot članstvo v prefarbanih komunističnih partijah Slovenije ne zanima. Tako, da se sigurno ne bova videla na polnočnici. Brigaj se raje za svojo mater.
Enakost za vse
# 24.12.2017 ob 15:11
Ne morem verjeti, da brišejo moj komentar, ki ni v nasprotju z nobenim pravilom. Ali mi lahko admin odgovori na moj mail, kje je bil ta komentar v nasprotju z veljanimi pravili o svobodi govora in mišljenja ??? Ker sem tistega objavljenega print screen spravil, bom potem lahko primerjal ali je 133. člen v velavi na tem spletnem forumu !!!
sik
# 26.12.2017 ob 09:05
Lepo.
Gastrbajtr
# 25.12.2017 ob 11:20
sem se vedno spraseval kam zginejo druzboslovci po koncanem faksu, no koncno sem jih najdu nekje gor na severu norveske

Družboslovci znajo tud uživat v lajfu in ne padajo na pravljice o super-duper karieri v multinacionalkah.
borut-blas
# 24.12.2017 ob 20:01
sodobna družba ima problem - proizvodnja se robotizira, človek ne more tekmovati s strojem
ljudi je treba koristno zaposliti
univerzalni temeljni dohodek in prostovoljstvo sta edina racionalna rešitev..
potrebno je reševati okoljske probleme, izobraževanje in vzgoja mladih, varstvo straejših
inovativne ideje na vseh podroćjih imajo lahko tudi ljudje, ki niso sposobni samostojno idejo razviti - naj bodo vbsi vključeni !!
cvelotna družba s tem pridobi mir in stabilnost, malo kriminala, malo zasvojenosti
....
treba je gledati na problem kot celoto
ekonomija ni le dobiček v žepih izbrancev, ekonomija je razvoj znanosti in kuture
sustem univerzalnega temeljnega dohodka in smiselnega prostovoljnega dela vklučuje vse , ne glede na starost in sposobnosti
zelo sposobni pa bodo lahko delali in bogateli v mirni, srečni družbi...
kdo tu kaj zgubi ?
nihče !
ciracara
# 24.12.2017 ob 18:20
Sneg, ravnica, mraz, tema..

Dolgčas!
henodarling
# 24.12.2017 ob 11:38
Prelepo!
Koristno za ljudi , ki potrebujejo pomoč in hkrati za vse prostovoljce, ki na tak način preživljajo svoj čas in del življenja.
Tudi za druge.
Enakost za vse
# 24.12.2017 ob 19:13
maxbernie # 24.12.2017 ob 18:37 Enakost za vse in podobni ksenokoti -

A ja, kako mora biti tvoja mati ponosna nate, ko si tako izobražen, da še ksenofob ne znaš napisati, ha, ha, ha. Mogoče zato, ker ne veš kaj to pomeni. Če si pa mislil grškega filozofa Ksenokrata, ki je obladal logiko, fiziko, metafizik, epistemologijo, matematiko in etiko, imava pa kar nekaj stičnih točk,predvsem v zvezi z epistomologijo.V anglosaških deželah jo razumejo kot spoznavno teorijo, kjer gre za vprašanja, ki zadevajo človeško spoznanje nasploh (npr. znamenito Kantovo vprašanje: Kaj lahko vem? - se pravi: Kaj lahko katerikoli človek ve?)
Drug pomen srečamo v frankofonskih deželah: tam pomeni raziskovanje znanstvenih spoznanj in načinov, kako se producira znanstveno znanje ter kako znanost opisuje svet. Gre torej za teorijo znanosti. A vidiš, koliko znanja mi je mati lahko podarila, da sem prišel do tega epistomološkega zaključka?
maxbernie
# 24.12.2017 ob 18:37
Enakost za vse in podobni ksenokoti - potrpite, še malo, pa bo polnočnica. Vaše matere morajo biti zelo ponosne, da so take bisere na svet spravile.
Skippy
# 24.12.2017 ob 13:44
Norveska, drzava z najvisjim standardom na svetu. Amerika se lahko skrije.

LOL. Še v članku o prostovoljstvu na Norveškem ne morete brez Amerike.
SamoRes
# 24.12.2017 ob 10:26
nomenestomen
# 24.12.2017 ob 09:45
Svetlobna leta so pred nami “balkanci”

Norveška ni bila bogata do črpanja nafte in ustanovitve skladov, mi ne bomo nikoli dosegli njihovega standarda, se pa lahko naučimo solidarnosti in njihove skrbi za družbo in blaginje za vse.
Pri nas imaš npr.nor predlog Cerarjeve vlade, kjer revni plačajo toliko za zdravstvo kot bogati. Čisto poblaznel um neoliberalizma.
Kazalo