Kar 70 odstotkov vseh nepremičnin Slovenci kupimo s hipotekarnimi posojili. V večini bank je najdaljša doba odplačevanja 30 let. Z zastavljeno nepremičnino lahko zavarujemo največ 85 odstotkov stanovanjskega posojila, preostanek zneska pa naj bi kupec plačal s prihranki. V uredništvu oddaje Koda smo preverili ponudbo več bank. Za lažjo primerjavo smo uporabili podatke za hipotekarna stanovanjska posojila s spremenljivo obrestno mero. Poglejmo najprej primer štiričlanske družine, ki rešuje stanovanjski problem. Par, oba zaposlena za nedoločen čas, prejema povprečno plačo, z malico in prevozom pa mesečno skupaj razpolagata z 2600 evri. Po podatkih, ki smo jih pridobili od enajstih bank in hranilnic, in ob predpostavki, da družina nima drugih posojil, da je en otrok šoloobvezen, drugi obiskuje vrtec, ter da družina nima prihrankov, lahko par dobi najmanj 140 tisoč evrov posojila z dobo odplačevanja 20 let pri Primorski hranilnici, največ pa na Sberbanki, kjer bi lahko za dobo odplačevanja 30 let dobil kar 350 tisoč evrov. »Za 140 tisoč evrov, če se osredotočimo na minimum, je danes v Ljubljani že kar težko dobiti stanovanje. V okolici Ljubljane je za ta znesek na voljo 70 do 80 m² stanovanja, denimo 15 do 20 km iz Ljubljane, v Ljubljani pa morda 50 do 60 m² urejenega stanovanja, ki ne potrebuje veliko obnovitvenih del. Za 350 tisoč evrov je mogoče dobiti lepo štirisobno stanovanje, veliko 90 m², zunaj Ljubljane pa že lepo hišo,« pojasni Alen Komić iz ABC nepremičnin. Finančna svetovalka Ana Vezovišek pa je kritična: »Vzeti 350 tisoč evrov posojila pri 2600 evrih prihodkov je zelo velik zalogaj. Govorim predvsem o mesečnem obroku, ker moramo tem stroškom prišteti še vse stroške bivanja, pa hrano in prevoz. Kje pa so še otroci.«

Kaj pa, če so dohodki nižji

Štiričlanska družina, dve plači, ki sta nižji od tisoč evrov, skupaj torej par z malico in prevozom zasluži 1970 evrov. V večini bank par dobi od 120 do 160 tisoč evrov posojila. »Za tak znesek je težko kupiti kaj več kot 40 m²,« pove Komić. Še težje pride do lastne strehe nad glavo samska oseba s povprečno slovensko plačo brez prihrankov. V večini bank lahko dobi od 90 do 125 tisoč evrov posojila, s tem pa si komaj lahko privošči garsonjero ali enosobno stanovanje. Podobno je pri parih in družinah, kjer eden od partnerjev prejema zajamčeno plačo. Dodatna težava je, da večina bank financira od 70 do 85 odstotkov zastavljene nepremičnine, v primeru, da družina ali posameznik, ki najema stanovanjsko posojilo nima privarčevanih sredstev, mora vzeti še eno posojilo. »Navadno gre za kombinacijo posojil, kar še dodatno otežuje naš položaj. Banke zelo rade pridobijo še druge nepremičnine, se pravi v ta nakup vključijo tudi sorodnike, kar je dodatna nevarnost,« opozarja Vezoviškova. Najem hipotekarnega posojila v času visokih cen nepremičnin terja še posebno previdnost tudi zato, ker lahko banka ob padcu cene nepremičnine posojilojemalca pozove k delnemu poplačilu posojila ali pa k dodatnemu zavarovanju.

Tudi tržne najemnine so vse višje, javnih stanovanj pa je premalo

Najeti stanovanje po razumni (tržni) ceni je v Ljubljani zelo težko, če ne kar nemogoče. Kako pa je z javnimi stanovanji, ki jih država in občine ponujajo v najem? Leta 2015 je državni zbor sprejel resolucijo o nacionalnem stanovanjskem programu. Štiri leta kasneje stanovanjskega zakona še vedno ni. »Če nimaš opore družine, ki bi ti lahko pomagala, mlad človek zelo težko pride do stanovanja. Najemnega trga je zelo malo in je zelo slabo reguliran,« opozori Maša Hawlina iz stanovanjske zadruge Zadrugator. Glavni novosti napovedane prenove stanovanjske zakonodaje sta sprememba neprofitnih najemnin v stroškovne in uvedba stanovanjskega dodatka. »V Sloveniji se neprofitna najemnina ni spremenila že od leta 2008. V zakonu je določena višina in se ne indeksira, zato stanovanjski skladi opozarjajo, da ne zadostuje za vzdrževanje stanovanj,« pojasni Vesna Dragan, vodja Sektorja za stanovanja na Ministrstvu za okolje in prostor. Najemnine bodo zato višje. Namesto zdajšnjih treh ali štirih evrov na kvadratni meter bodo dvakrat tolikšne, stanovanjski dodatek pa bo socialni korektiv. »V Sloveniji trenutno plačujemo za transferje na področju najemnin okoli 15 milijonov evrov. Izračunano je, da bodo potrebna dodatna sredstva, če se bomo odločili za stanovanjski dodatek. V tem primeru bi morali zagotoviti okoli 40 milijonov evrov,« še doda Draganova.

V državi je trenutno 21 tisoč javnih neprofitnih stanovanj

Ocene, koliko javnih neprofitnih stanovanj primanjkuje, so različne. Direktor javnega stanovanjskega sklada Mestne občine Ljubljana Sašo Rink pravi, da se na vsak razpis prijavi desetkrat več prosilcev, kot je stanovanjskih enot: »Če je glede na anketo Stanovanjskega sklada RS na državni ravni zaznan primanjkljaj 9200 enot, jih je skoraj polovica v Ljubljani.« Po podatkih Ministrstva za okolje in prostor primanjkuje okoli 6000 stanovanj, na Stanovanjskem skladu Republike Slovenije pa ocenjujejo, da jih primanjkuje med 5 in 10 tisoč. V ljubljanski soseski Novo Brdo republiški stanovanjski sklad trenutno gradi 498 stanovanj za neprofitni najem, ljubljanski stanovanjski sklad pa naj bi jih zgradil še 174. Republiški sklad načrtuje še 900 stanovanj v Mariboru, 200 v Kranju, 150 v Kopru, načrte imajo tudi v Novi Gorici in v Novem mestu. »Trenutno imamo v različnih fazah razvoja okrog 14 tisoč projektov za skupno 1500 stanovanjskih enot. Pričakujem, da bi v desetih letih po optimalnem scenariju vse skupaj lahko izvedli,« meni Rink. »Cilj je 10 tisoč stanovanj do leta 2025. Ne samo v naši lasti, ampak skupaj z občinami in mestnimi skladi,« doda direktor Stanovanjskega sklada Republike Slovenije Črtomir Remec. A načrti ne bodo zadostili vsem potrebam, opozarjajo mladi, združeni v stanovanjsko zadrugo Zadrugator. Rešitev, ki jo predlagajo in ki v Evropi ni novost, so stanovanjske zadruge, v katerih stanovalci prispevajo del kupnine in stroškovno najemnino, občina pa zemljišče za gradnjo. Pilotni model stanovanjske zadruge naj bi zrasel v naselju Rakova Jelša v Ljubljani.