Ta teden se je moje delo vrtelo okrog organizacije večerje na gradu, kjer je potekal seminar, namenjen zagonskim podjetjem oz. mladim in ne tako zelo mladim kreativcem. V prečudovitem ambientu so se rojevala kreativne zgodbe, druge, ki so že shodile, so bile nagrajene. In v tem duhu so organizatorji najeli tudi mene, kajti vedeli so oz., bolje rečeno, upali so (nekateri so bili sprva nekoliko zaskrbljeni, saj veste, kaj pa tale TV-kuharček zares sploh zna in zmore), da bo tudi večerja izpod mojih rok sovpadala z vodilom konference. Ko sem jim razložil, da sem bil leta lastnik in glavni chef gostilne, ki jo poznajo, so si oddahnili in sprejeli mojo ponudbo.

V Zagreb sem se odpravil še po dva žara, a ne običajna, to so žari, na katerih lahko pri odprtem ognju, ki greje in daje svetlobo, z lahkoto pečeš meso in druge dobrote, ne da bi jih zažgal. Postavili smo še lesene pulte, zložili kup drv, postregli s prekrasnim vinom iz Goriških brd in večerja se je pričela. Nikakor nisem hotel, da bi izpadla kot običajen catering, bolj sem se nagibal k temu, da naredimo zares izvrsten kuharski show z odlično hrano. Trije kuharji smo kar dva dni pripravljali hrano, ki smo jo na koncu le še opekli na žaru in jo postregli svežo, toplo in dišečo. Od domače paštete, tunovega karpača, do dobro uležane govedine, pečene polente in čisto na koncu, pečenih jabolk. Ljudje so bili navdušeni nad svežino in preprostostjo jedi. Večina je bila tujcev, predvsem Italijanov, in prav nihče ni, dokler ni pokusil, verjel, da se na žaru pečejo čisto navadna jabolka, polnjena z maslom, sladkorjem in orehi. Navdušeni so bili nad njimi, najboljši komentar pa je vseeno izrekla gostja, naše gore list, in sicer, da jo ta sladica spominja na babico, a je nikjer ne ponujajo.

Po koncu večerje so gostje prihajali do mene in me spraševali, ali vem, da so iz Italije, nekateri so poudarjali, da celo s Sicilije. In kar takoj so se prav vsi pohvalili, da so oni narod, ki zares odlično jé in ve, kaj je dobra hrana. Vem, sem skromno odvrnil, oni pa so me začeli zasipati s pohvalami, kako odlično, da je bilo. Bil sem srečen in ponosen in v tistem trenutku sem se spomnil na vse naše sijajne chefe, ki se trudijo in ustvarjajo prečudovite jedi, na katere smo lahko zares ponosni. Ni jih malo, res, da niso v večini, vendar so avtorsko močni in zelo prepoznavni. Dosti njih je svoje tehnike pililo v tujini, a kljub temu v svojih kuhinjah uporabljajo slovenske sestavine in gradijo na tradiciji. So čisto pravi ambasadorji Slovenije v svetu.

Vedno sem, tudi v kolumnah, izražal skrb, da se bomo izgubili v poplavi strahotno slabe in neizvirne hrane, pa vendar sedaj vidim, da je še upanje, da še ni vse izgubljeno in da bo vseeno prevladal zdrav razum in dober okus.

Slovenski proizvodi: vina, sokovi, siri … dobivajo prestižne nagrade v tujini, čeprav na žalost doma kakovost v vseh segmentih še ni toliko prepoznana. A tudi tu napredujemo, pa četudi bolj zaradi tržne promocije trgovin samih kot zaradi resnične kakovosti izdelkov. Pa naj bo, da le bolje jemo.

Na tej točki moramo Slovenci dvigniti glave, vklopiti samozavest in promovirati svoje znanje in kreativnost, biti ponosni na tradicijo in se ne sramovati svojega znanja. Pozabimo na pregovorno slovensko zavist in delimo svoje znanje in izkušnje.

Dragi bralci, rad vas imam. Hvala, pa dober tek!