Igor Kadunc je generalni direktor RTV Slovenija. Foto: BoBo
Igor Kadunc je generalni direktor RTV Slovenija. Foto: BoBo

Zapisal je, in ne samo meni (ampak po starem RTV-jevskem običaju nekaj posameznikom in programskemu ter nadzornemu svetu), da "izraža resno in utemeljeno zaskrbljenost zaradi lahkotnosti, s katero se načrtuje izgradnja novega news centra". Prav tako naj bi vodstvo "obelodanilo samo stroške vložka v zidove" in nič povedalo "o stroških opreme, ki utegne biti še dražja"! Vse naj bi bilo zapisano v skrbi za "vpliv te investicije na obstoj temeljnih žanrov javne RTV Slovenija".

Zakaj moja zgroženost? Ker ne morem razumeti, da lahko kdor koli, zaposlen na RTV Slovenija, pomanjkljivo in samo iz svojega zornega kota piše o stvareh, ki so pomembne in zadevajo več enot, namesto da bi poiskal vse možne dostopne informacije in se morda pogovoril z nami, ki moramo skrbeti za razvoj vseh dejavnosti RTV Slovenija. Notranja razklanost in pranje perila v javnosti je seveda voda na mlin vsem, ki jim je v interesu slabljenje RTV Slovenija.

V osnovi gre za ustvarjanje dileme, ali naj danes, ob finančno omejenih sredstvih za program, še mislimo na jutri? Oziroma konkretneje, ali je res potrebno, da smo v Finančni načrt vnesli tudi začetek gradnje Komenskega 5. Ker gre za resno težavo dojemanja celovitega delovanja RTV Slovenija, sem se odločil, da podrobneje pojasnim vzroke, zakaj je gradnja v načrtu za leto 2018.

Predvsem je treba vedeti, da gre za izkoriščenje tistega prostora, kjer so pred nekaj leti podrli staro, neugledno stavbo, da bi tam zgradili prizidek, predviden že ob gradnji stavbe Televizije Slovenija. K temu se je že v preteklosti pristopalo z veliko pozornosti in razmišljanja. Po mojem prihodu smo s tem nadaljevali in pripravili dve dodatni besedili: "Komenskega 5 – News center. Priložnost za boljše delo programa ali nepotrebno metanje denarja v zidove?" in dokaj poglobljeno Prilogo 2, ki smo jo dodali k obrazložitvi sprememb pri letošnjem PPN-ju in Finančnem načrtu in je tako splošno dostopna. Besedilo na petih straneh poglobljeno podaja odgovore na večino vprašanj, ki se dotikajo gradnje in njene uporabnosti. Seveda obstajajo vsi gradbeni načrti, saj smo že pridobili pravnomočno gradbeno dovoljenje, ob tem pa tudi februarja 2017 noveliran popoln elaborat smotrnosti izgradnje. Elaborat je pokazal, da se nam gradnja na dolgi rok izplača, saj je zemljišče v naši lasti, zato bomo imeli stroške samo z gradnjo in opremljanjem. S tem bomo pridobili primerne prostore, ki jih nujno potrebujemo, in njihov najem ne bo več potreben. Ob tem bomo odprodali prostore na Trubarjevi, kjer delujeta Izobraževalno središče in ZKP. Torej gre delno le za zamenjavo prostorov. Z novogradnjo bomo dobili tudi možnost upravljanja z vsemi prostori in izvedli logične selitve pri združevanju uredništev in služb.

Edini pomislek, ki se je zaradi dokumenta TV Slovenija o dvomu, ali je gradnja res najboljša rešitev, pojavil spomladi, je bil, ali TV Slovenija v prihodnosti res ne potrebuje predvidenega novega studia za informativni program. To bi izgradnjo seveda zelo olajšalo, ob tem bi pridobili tudi dodatne prostore. S tem bi lahko v veliki meri reševali problem Radia Slovenija, kjer brez izboljšane protipotresne statike objekta praktično ni možna nobena prenova. Vsak poznavalec ve, da so ti posegi navadno dražji od novogradnje. Če kdo ne verjame, naj si ogleda, kako poteka protipotresna sanacija studia 26 s podtemeljenjem in ojačenjem sten studia 14!

Pa so si po premisleku in predstavitvi problematike studiev vendarle premislili tudi nekateri soavtorji spomladanske študije TV Slovenija. Z argumenti so prepričali tudi mene in tako sem v Finančni načrt dal začetek izgradnje. Ob tem bomo še enkrat premislili vsako podrobnost gradnje, da bomo optimizirali delo vseh uredništev, ki bodo delovala v novih prostorih, in vseh z njimi povezanih enot. Natančnih končnih odločitev ta trenutek še nimamo, ker gre za skeletno gradnjo, kjer se notranjost lahko še fleksibilno organizira. Pri tem bomo v optimalizacijo zajeli vse enote v sedanji stavbi na Kolodvorski 2, zgradbah Radia, Komenskega 7, Čufarjeve ulice in Trubarjeve ceste. Ob tem naj dodam, da bomo šele z izgradnjo in vhodom na parkirišče s Komenskega izpolnili zahteve mesta. Malo ljudi ve, da pravzaprav ilegalno dostopamo in parkiramo službena vozila na Čufarjevi ulici.

V omenjeni Prilogi 2 smo zapisali, da bo gradnja predvidoma stala 6,8 milijona evrov (z DDV; kvadratni meter pa naj bi stal 1.620 €/m2), vanjo bi postavili za okoli 500 tisoč evrov pisarniške opreme. Zapisali smo, da ocenjujemo, da bo oprema novega studia predvidoma stala okoli 3,1 milijona evrov (oprema in luči 1,2 milijona evrov, kamerne verige 0,7 in oprema režije 1,2 milijona evrov). Zapisali smo tudi, da gre zgolj za oceno, ker bo v studio prišla oprema, ki jo zelo verjetno ta trenutek še kje razvijajo. Kakšen bo nivo opreme, kaj bomo resnično kupili, je prepuščeno trenutku, ko se bo vedelo, kdaj začnemo s snemanji naših informativnih oddaj v novem studiu. Ob tem ne gre pozabiti, da dobimo dodatne možnosti za uporabo sedanjega studia 3 s še uporabno opremo. Ob tem bi ohranili sedanje število režij.

V tekstu, ki ga omenjam, in v Finančnem načrtu smo opredelili tudi finančne vire za izgradnjo. Predvideno je, da bomo za gradnjo leta 2018 porabili 1,2 milijona evrov in v naslednjih letih še preostali znesek. V Prilogi 2 je tudi zapisano, da se bo za gradnjo porabil ves denar iz prodaje naših nepremičnin (okoli 0,8 milijona evrov), razliko pa bomo dobili iz sredstev sproščenih obveznic (4,1 milijona evrov), ki jih je zavod vplačal iz prejetih sredstev ob "iztisnitvi" 2005 iz ene delniške Eutelsat v drugo. Tako bi lahko zagotovili denar celo brez prodaje delnic.

Zanimiva in simptomatična je "skrb", da investicije ob omejenih finančnih možnostih odžirajo sredstva "programu". To je namreč floskula, ki se zelo pogosto pojavlja v in izven RTV Slovenija. Pri odločitvah, koliko porabiti sproti in koliko porabiti za opremo, imamo vedno dve možnosti in kompromis. Velika večina ljudi pozna pomen izrazov "prihodki" in "odhodki" ter "dobiček" (ali izgubo) kot razliko med obema. Manj ljudi pa pozna preprosto dejstvo, da se pri tem, na pogled preprostem izračunu, pojavlja strošek, poimenovan "amortizacija", ki v izračune uspešnosti poslovanja v nekem obdobju postopno prenaša stroške investicij, ki se uporabljajo več let (v obvezne izračune poslovanja je bil uveljavljen predvsem zaradi tega, da davkarija lahko pobere davek od resničnega dobička). Tako vrednost investicij preko amortizacije počasi zmanjšuje dobiček in ne naenkrat ob nakupu opreme ali gradnje. Zaradi teh "knjigovodskih operacij" vodilni vedno predvidevamo in usklajujemo tudi denarni tok. To pa je točno tisto, s čimer se srečujemo pri "gospodinjskem" gospodarjenju z denarjem. V planu RTV Slovenija za prihodnje leto je predvideno, da dobimo iz rednega poslovanja za 119 milijonov evrov prihodkov (denarja) in imamo za 107 milijonov evrov stroškov (odlivov) iz poslovanja. Razliko, razen 2,4 milijona primanjkljaja (izgube) iz poslovanja, predstavlja prosti denar (9,6 milijona evrov), ker smo investicije, od katerih se obračunava amortizacija, v preteklosti že plačali. Torej ta denar ostaja na razpolago. Lahko ga namenimo nadomestitvi opreme in stavbe, lahko pa ta denar namenimo za plače, honorarje in nakupe programov. Zadrega, če bi porabili ves denar za širše pojmovan "program", pa nastane, ko bi potrebovali novo kamero, montažo, diskovje za oddajanje programa ali arhiv in denarja ne bi bilo več, ker bi ga porabili za "program". Takrat bi ugotovili, da programa ne moremo več kakovostno pripravljati brez nakupa kamere.

Velja preprosti aksiom: če investiraš toliko, kot je višina obračunane amortizacije, praviloma ohranjaš (neodpisano) vrednost opreme. Skratka ne zajedaš v prihodnje nujne posodobitve. Na kratki rok se res lahko zmanjšajo izdatki za investicije, vendar se mora v tem primeru računati, da se bo to moralo, če ne želimo tehnološko propasti, kompenzirati z večjimi investicijami v prihodnjih obdobjih. Če pa tega ne naredimo, potem se odpis počasi bliža 100 % (trenutno je na RTV Slovenija na že zelo visokih 82 %) z vsemi opisanimi posledicami. Če pa koga zanima, kam pripelje vlaganje tistega malo, kar je na razpolago, le v program, pa mu svetujem obisk TV BIH!

Pri tem je bistveno, da se investira res v tisto, kar je pomembno za produkcijo programov. V tisto opremo, ki je toliko izkoriščena, da so stroški nakupa manjši od večletnega najemanja. In seveda, da služi programom. Vendar je res, da je recimo tudi stol pred montažo v bistvu programski strošek!

To, da je denarja za vse želene programe za letos premalo, je nesporno dejstvo. Ne samo, vendar še posebej za igrani program KUP-a. V Promemoriji, ki smo jo pripravili, smo opisali genezo tega, da smo zdaj soočeni s tako resno situacijo. Da bo do tega zelo verjetno prišlo, sem zapisal in je Nacionalni svet za kulturo objavil na svojem portalu že leta 2013 ("RTV Slovenija, kdo bo tebe ljubil"). Žal je bila RTV Slovenija v preteklih letih potisnjena v situacijo, da se ni zagotovilo dovolj denarja za njeno delovanje v sedanjem obsegu. Ali pa se zmanjševanje dejavnosti, če nekateri vidijo možnosti za to, ni zahtevalo. Na nas vseh skupaj je, da rešujemo sedanjo situacijo! Osnova za to je znanje, dokumenti vodstva in dobra komunikacija. Vse to pa seveda ob medsebojnem spoštovanju. Vedno smo pripravljeni na pogovor in na podajanje dodatnih pojasnil.

Ampak dajmo brati podana pojasnila, se dobiti na sestankih, kjer se lahko pogovarjamo, kako iz težav sedanjosti preiti v možno boljšo prihodnost. Če bi se pogovarjali in predvsem poslušali, bi tudi vedeli, da se zavedam, da ima RTV Slovenija poleg izgradnje nadomestnega objekta še druge potrebe, oziroma se pojavljajo dodatne želje za investicije v prostore. Govorim o logističnem centru in velikem novem studiu. Najprej malo spominov v poduk. Jeseni leta 2000, ko smo že videli, da je RTV Slovenija rešena in se lahko ozre v prihodnost, sem spodbujen od sodelavcev začel z resnim iskanjem primernih prostorov za reportažne avtomobile, delavnice OZ in domicil simfonikov s srednje veliko dvorano za snemanja. Našli smo dve primerni lokaciji: ena je na Letališki cesti in Mostovno za Bežigradom. Zakaj potem tega nismo realizirali? Sam sem odnehal, ker sem dobil namig, da to delam zaradi osebnega interesa oz. provizije! Ker se je bližal konec mojega mandata, sem projekt prepustil drugim. Posledično se je v gradnjo studia 26 že vložilo 2,1 mio evrov, vlaga se omenjenih 4,5 mio evrov v studio 14 in od lastnega logističnega centra ni niti črke "l".

Tudi zdaj sem že od več resnih ljudi dobil namig, da se je prejšnji generalni direktor za gradnjo Komenskega 5 zavzemal, ker naj bi dobil provizijo. Kako prosim? Niti še razpisa ni bilo, pa njega in morda tudi mene že obtožujejo, da bomo dobili provizijo! Ker načrtujemo izgradnjo, ker verjamemo, da mora RTV Slovenija pridobiti ustrezne prostore za pripravo programov! Obtožbe kar tako, na zalogo!

Dejstvo je, da se garaže pogosto splača najeti, saj morda najemnina ni nič višja, oziroma je celo nižja, kot bi bili stroški izgradnje in uporabe. Tudi investicija je na dolgi rok enak strošek kot variabilni oz. fiksni stroški (govorimo spet o amortizaciji). Verjamem, da je bilo treba biti glede dodatne zunanje lokacije na preži in se, v primeru primernih in zadosti cenovno ugodnih priložnosti, odločiti za nakup. Žal pa ne verjamem, da bi lahko zraven pridobili in opremili nov veliki studio. Konec koncev se je dvorana na Gospodarskem razstavišču izkazala kot primerna za večje prireditve. Da bi bil velik studio bolj potreben kot Komenskega 5, ne verjamem in bi zelo pozorno preveril argumente za kaj takšnega. Bojim se, da jo je RTV Slovenija, če je kakšna priložnost kdaj bila, zamudila.

Vsem so seveda na voljo javno dostopni dokumenti, ki jih omenjam.