"Močnejšemu spolu"?! Ja, še vedno se govori o močnejšem spolu. Gre za prav tistega moškega, ki je premikal skale in streljal divjad, da je družina imela kaj jesti, medtem ko se prav nič ne ve, kaj je takrat počela ženska; je ni bilo; njeno delo je bilo samoumevno, neprepoznavno, nevredno.

Pravice so bile moškim dane, podeljene, podarjene. Samoumevno je bilo, da so ženske manjvreden spol. Tudi ko so si izborile vsaj osnovno enakopravnost, je zevala velika razlika v vrednotenju njihovega dela in v spoštovanju njihovih pravic.
Še vedno živimo družbene vloge: moško-ženske vloge.

Še danes se tu zataknemo. Marsikaj se nalepi ženski, ki je aktivna tudi navzven, ki glasno zagovarja svoja stališča, tudi kadar vsebine na naslavlja zgolj na problematiko žensk. Še vedno namreč obstaja nevarno pripisovanje značajskih lastnosti obema spoloma. Uspešen moški je prodoren, drzen, pogumen, uspešna ženska je karieristka ali možača ali zakompleksana ali egoistična ... Pa če opustimo pridevnik "uspešen/uspešna", tudi sicer se od ženske še vedno pričakuje veliko potrpljenja, nežnosti in razumevanja, moškim pa se marsikaj kar oprosti. Zaletavost, razburjanje, žalitve, pomanjkljiva skrb za družino, nasilje, ker jim to dopušča zgodovinski položaj moči.

Seksizem se vrinja vsepovsod. Na družbenih omrežjih, v parlamentu, pogosto v medijskih izjavah, koliko je tega v delovnih okoljih in doma, niti ne vemo. Dejstvo pa je, da take stereotipne oznake moškega in ženske hromijo oba spola. Moške, ki ne bodo zmogli izpeljati "vloge, ki jim pripada", bodo proglasili za nesposobne ali preveč feminilne, ženske, ki se na vso moč trudijo zadržati pravice, ki so jih izbojevale, in ki še naprej skušajo ohraniti svoje dostojanstvo, pa kot tiste, ki se branijo izpolnjevati njim "na kožo pisano vlogo".

Bom kar svojo zgodbo tukaj omenila. Moja nekdanja manikerka je obiskala bioenergetika. Znašla se je v stiski. In on ji je mene, ne da bi vedel, da se z gospodično poznava, omenil kot sindrom njenih težav. Rekel ji je, da sem tipični primer ženske, ki je vse žrtvovala za kariero in zato tudi ostala sama. Še dlje je šel, da je pa Štefka Kučan vse življenje podpirala svojega moža, se umaknila in s tem ohranila družino.

Kako prikladen televizijski obraz je našel za svoj globok žep! Nikdar se nisem srečala s tem bioenergetikom, ne poznava se, ne ve, s kom in kako živim. Sem ga pa poklicala in opomnila na zlorabo imena in podatkov. Kako dobro je služil na moj račun in po moje še vedno polni svojo malho z zavajanjem in poneumljanjem. Moški, ki razume , strokovnjak, ki "valda" ve, kaj je prav in kaj ne. Vse ve.

Vsi smo zazankani. Zato je emancipacijo in feminizem treba razumeti kot razvojno pot vseh nas in ne nas po spolih. Pravice niso ločene na spol. Za družbo gre. Za medsebojne odnose, za naše skupno ravnovesno in bolj kakovostno bivanje.