Ne, niso govorile o kriminalu ... govorile so o težavah, ki jih imajo v službi, odkar so jih iz državnega podjetja, kot pripovedujejo, z izsiljevanjem in grožnjami premestili v drugo podjetje.

"Outsourcing", rečejo temu gospodarstveniki, menedžerji, direktorji in potem visoko donečo tujko opremijo še z vrsto drugih uporabnih besed, kjer še posebej (vašim ušesom) milo zveni besedna zveza zniževanje stroškov. Čeprav je morebiti cilj samo zaslužek za kakšnega posrednika z delovno silo.

Z očmi, uprtimi v tla, so spregovorile o izkoriščanju, o ustrahovanju, o grožnjah, ki jih vsakodnevno doživljajo na delovnem mestu. Te ženske od življenja ne zahtevajo veliko. Ne želijo razkošnih bivališč, ne visokocenovnih avtomobilov, ne dragih oblek in nakita ... Želijo le službo in plačilo, s katerim lahko, vsaj približno, pomagajo preživljati svoje družine, plačevati položnice in hrano. Želijo živeti v družinskem miru.

Ena izmed njihovih sotrpink je – domnevno zaradi pritiskov na delovnem mestu - poskušala pred dnevi narediti samomor. Takrat so se te ženske odločile spregovoriti pred kamero. Pripovedovale so o izkoriščanju, nečloveških normah, kaznih, trganju od plače, če spregledajo kakšen delček nereda, ko hitijo, hitijo, hitijo, venomer se mudi, lastnik podjetja hoče večje dobičke, domišljija pa mu seže samo do tega, da manj zaposlenih obremeni bolj. To je njegov poslovni načrt - zmanjševanje stroškov dela. Vama to zveni znano, spoštovana gospoda?

Videla sem njihovo plačilno listo, 630 evrov neto, z vsemi dodatki (malico, prevozom, prazniki) vred. Kako je to mogoče? Kljub vsemu ženske trepetajo pred izgubo te službe. Ker služb ni. One pa imajo majhne otroke in može invalide ali pa so stare več kot petdeset let in se bojijo, da ne bodo dobile druge službe.

Ena izmed njih je je v službi doživela srčni infarkt. Dve uri je čakala na prevoz do bolnišnice, preprosto ni bilo časa voziti je k zdravniku, delovni proces, kako lepa beseda, bi se ustavil. Dokler ni bilo skoraj prepozno ... S helikopterjem so jo odpeljali z Jesenic naravnost do Kliničnega centra v Ljubljani na operacijsko mizo. Le kaj je eno življenje zgarane ženske proti nemotenemu delovnemu procesu? Kako malo vredno se je morala takrat počutiti, umirajoča ...

Druga je na močnih pomirjevalih že tri leta. Upokojila se bo odvisna od pomirjeval. Na koncu, spoštovana gospoda, naj vama spregovorim tudi v imenu ekonomske vzdržnosti, če človeške tragedije ne štejejo in so preveč subjektivne za racionalne politične glave. Takšne prakse povzročajo hud finančni pritisk na naš zdravstveni in tudi socialni sistem. Takšni delodajalci, ki jih sistem ne ustavi, temveč kvečjemu nagradi, povzročajo našemu sistemu neizmerno breme, saj iztrošene delavke končajo na bolniškem dopustu, hudo zbolijo, ko pa dokončno pregorijo in ostanejo brez službe, postanejo še odjemalke socialne pomoči, kar je spet dodaten pritisk na socialno državo.

Cena je previsoka, spoštovana predsednika. Tam v svojih slonokoščenih gradovih nimata stikov z "navadnimi" ljudmi, z njihovimi težavami in stiskami, ki so vsak dan hujše. Ljudje ne zmorejo več. Rušijo se pod bremeni. To vama povem jaz, novinarka, ki si niti približno ne domišljam, da do potankosti razumem stiske, v kateri se znajdejo ti ljudje. Mi je pa že en dan z njimi dovolj, da se zavedam, da je to, kar se jim dogaja, počasno hiranje do onemoglosti. Ustavita to, spoštovana gospoda! Ustavita ta socialni genocid.