MIT je tako poznana in uveljavljena univerza, da njenega imena po navadi ne slovenimo več oziroma zapisujemo v celoti, Massachusetts Institute of Technology. MIT v strokovnih krogih pomeni ustanovo, kjer je doma visoka znanost. MIT zame pomeni najboljšo mogočo referenco. In prav s te univerze je prišlo na naš raziskovalni reaktor TRIGA osem študentov in dva njihova profesorja računalniške reaktorske fizike, prof. Kord Smith in prof. Ben Forget.

In zakaj so prišli ravno na naš reaktor TRIGA? Že res, da imajo na MIT-u reaktor, a ga uporabljajo predvsem za razvoj in testiranje odpornosti materialov in jedrske instrumentacije proti sevanju. Njihov reaktor je premočan, da bi se na njem učili in da bi na njem izvajali izobraževalne eksperimente. Po načinu delovanja ga lahko primerjamo z reaktorjem v Krškem, ki vse leto 24 ur na dan proizvaja elektriko, le da njihov reaktor proizvaja sevanje in nevtrone. Takšni reaktorji se le težko uporabijo za izobraževalne namene ali poskuse.

TRIGA pa je namenjen prav temu – eksperimentiranju in učenju na področju jedrske in reaktorske fizike. Že v njegovem imenu se skriva njegovo poslanstvo: Training (izobraževanje), Research (raziskave), Isotopes (izotopi) in proizvajalec reaktorja General Atomics. Reaktor TRIGA na Institutu Jožef Stefan je začel obratovati leta 1966. V njem so izvajali raziskave za industrijo, kot so analiza materialov, in proizvajali izotope za medicinske raziskave kliničnega centra v Ljubljani. Na reaktorju so se izšolali delavci za nuklearno elektrarno, ki je začela delovati leta 1984, in še danes se na njem izobražujejo operaterji Nuklearne elektrarne v Krškem, pa tudi študentje fizike in elektrotehnike Univerze v Ljubljani.

Doc. dr. Luka Snoj, vodja odseka za reaktorsko fiziko, po domače glavni na reaktorju TRIGA, vedno z žarom v očeh pravi, da je reaktor neverjetna igrača. Pa s tem seveda ne misli res igranja, temveč popolnoma resno eksperimentiranje. Njegova izbira besede nakazuje le neverjetno ljubezen do področja, s katerim se ukvarja, jedrske fizike, in do samega reaktorja. Prav on je s svojo skupino reaktor usposobil za izvajanje modernih eksperimentov in raziskav na področju jedrske fizike in reaktor predstavljal po znanstvenih konferencah po svetu. Tako je na največji konferenci s področja fizike jedrskih reaktorjev v Kjotu leta 2014 spoznal profesorja Smitha.

Zanimivo je, da so nam reaktor v okviru programa Atomi za mir postavili Američani. In dobrih 50 let pozneje so se Američani prišli k nam na ta isti reaktor izobraževat! Po besedah profesorja Smitha je TRIGA najbolje razvit učno-raziskovalni reaktor na svetu. Njegova skupina za računalniško reaktorsko fiziko izvaja zapletene računske simulacije odzivanja različnih reaktorjev v različnih pogojih in skozi čas. Simulacijska orodja, ki jih razvijajo na MIT-u, so namreč ena najnaprednejših simulacijskih orodij za napovedovanje pojavov v jedrskih reaktorjih na svetu. Vsak izračun pa potrebuje eksperimentalno preverjanje, zato so na našem reaktorju izvajali poskuse, s katerimi so preverili svoje računske modele.

Za študente je bil eden najosupljivejših poskusov pulzni eksperiment. To je eksperiment, ki ga lahko v bazenskem tipu reaktorja, kot je TRIGA, vidijo neverjetno od blizu in z lastnimi očmi. Mali reaktorji so eni izmed redkih, v katerih lahko gledamo reaktor med obratovanjem in pri tem nismo čezmerno obsevani. Pet metrov vode med reaktorjem in nami nas namreč ščiti pred sevanjem. S pulznim eksperimentom demonstrirajo varnost reaktorja. To je eksperiment, ki ga lahko izvajajo le na reaktorjih, za katere je značilno, da se dovolj hitro odzovejo. Kako poteka? V zelo kratkem času izstrelijo kontrolno palico, ki nadzoruje verižno reakcijo. Takrat postane reaktor superkritičen. To pomeni, da se moč reaktorja iz nekaj tisočink vata poveča na en gigavat, kar je polovica moči Nuklearne elektrarne Krško. Zaradi takojšnjih negativnih povratnih učinkov se poveča absorpcija nevtronov in moč reaktorja se v nekaj tisočinkah sekunde vrne na prvotno raven. To je uporaben poskus za načrtovanje novih reaktorjev in za analizo prehodnih dinamičnih pojavov ob malo verjetnih nesrečah v jedrskih reaktorjih.

Drugi vizualno atraktiven poskus je vrenje v reaktorju. V Černobilu je pri izvajanju testov reaktorja pri nizki moči, pri kateri je bil reaktor nestabilen, zavrela hladilna voda v reaktorju, in verižna reakcija je ušla nadzoru. Nastala sta parna eksplozija in pozneje požar, ki sta oblak radioaktivnih snovi raznesla po vsej Evropi. Novi reaktorji se ob pojavu vrenja v sredici samodejno ustavijo, saj se ob tvorbi mehurčkov v reaktorju samodejno upočasni verižna reakcija cepitve jeder. Na našem reaktorju pa simulirajo dogajanje ob vrenju z vpihovanjem mehurčkov, saj voda zaradi nizke, sobne temperature pravzaprav ne vre. Tako lahko ločeno raziskujejo vpliv mehurčkov, ne da bi jih motili še vplivi zaradi povišane temperature.

Trenutno je na svetu 33 reaktorjev TRIGA, obratujočih pa le 14. Med njimi je naš vsekakor najbolje opremljen in ima najboljšo raziskovalno skupino. In njihovo veselje do dela, ki ga opravljajo, je nalezljivo. MIT ima v mojih očeh neverjeten ugled. Prav tak ugled pa imajo tudi TRIGA in njegova raziskovalna skupina dr. Snoja. Pri meni imajo celo manjšo prednost pred MIT-om. Slovenci so!