Stand-up komedija je v resnici oblika umetnosti, ki zahteva ogromno razmišljanja in vaje. Do tega spoznanja sem prišel v pogovorih s tremi komiki, ki spadajo med vodilne na področju slovenskega stand-upa.

Dr. Noah Charney je ameriški pisatelj, predavatelj in umetnostni zgodovinar. Je avtor več knjig, tudi svetovne uspešnice Slovenologija. Z družino živi v Kamniku, v Sloveniji. Foto: Shipo
Dr. Noah Charney je ameriški pisatelj, predavatelj in umetnostni zgodovinar. Je avtor več knjig, tudi svetovne uspešnice Slovenologija. Z družino živi v Kamniku, v Sloveniji. Foto: Shipo

Čaka me še dolga pot, vendar pa mislim, da se je vredno naučiti tega, kako biti smešen. To je nekaj, na čemer je treba graditi, veščina, ki jo je treba razvijati.

Noah Charney

Povedati moram, da vsega, kar povedo na svojih nastopih, ne razumem stoodstotno. To ne bi smelo presenetiti nikogar, ki pozna mene in mojo raven znanja slovenščine. Predstavo 50 odtenkov njive Boštjana Gorenca – Pižame sem videl trikrat in vsakič sem jo razumel malo bolje. Vsako šalo, ki sem jo dojel, sem doživel kot veliko zmagoslavje, tako da sem v predstavi neskončno užival, vendar pa ne iz istih razlogov kot vsi drugi v občinstvu. Ker sem moral prej premisliti in si mentalno prevesti šale, sem se začel smejati šele tri ali štiri sekunde za drugimi, kar je pomenilo, da sem bil popolnoma neusklajen z drugimi obiskovalci, ki so mi zaradi tega zagotovo namenjali čudne poglede. Pižamov tip humorja zaradi kombinacije visokega in nizkega spominja na serijo Simpsonovi.

Na njegovem repertoarju se najde tudi kakšna dobra kosmata šala, po drugi strani pa velja, da več kot veste o aktualnih dogodkih ter o slovenski umetnosti in zgodovini, več boste odnesli od te izkušnje. Na enem od dogodkov, ki sem jih vodil, sem intervjuval Pižamo, Tina Vodopivca in Perico Jerkovića, vse skupaj pa se je sprevrglo v učno uro, ki sem jo lahko uporabil tudi pri svoji karieri.

"Pižamov tip humorja zaradi kombinacije visokega in nizkega spominja na serijo Simpsonovi."

Vsem bi prišlo prav malo humorja. Morda veliko. Svet je poln resnih stvari, ki nas vznemirjajo, in eno najlepših daril, ki ga lahko podarite drugim, je, da jim pomagate resnobo zamenjati z nasmeškom ali pa celo – če ste res dobri v tej umetniški zvrsti – s smehom.

Noah Charney

Tin Vodopivec se odlikuje predvsem po svojem poigravanju z jeziki; pravzaprav ima dobre možnosti, da se vpiše v Guinnessovo knjigo rekordov kot nekdo, ki je stand-up komedijo izvajal v največ jezikih. Če verjamete ali ne, do zdaj je nastopil že v osmih, vključno z bolj eksotičnimi, kot je poljščina, ki je v resnici sploh ne pozna. Ne uči se zgolj jezikov, temveč tudi tega, kako v različnih jezikih delujejo šale. Le-te lahko prevajamo dobesedno, če govorimo o besedah, ki jih uporabimo, obenem pa v tudi kulturnem smislu. Slovencem, na primer, se morda zdijo šale o gasilskih veselicah ali vriskanju smešne, vendar pa zunaj slovenskega okvira dobeseden prevod ne bo deloval, saj tujci veselic in vriskanja ne poznajo. Po Tinovih izkušnjah je iskanje pravega ravnovesja pri kulturnem prevajanju šal bolj zapleteno kot pa zgolj iskanje pravih besed.

Perica Jerković je postal moj dobri prijatelj. Njegov tip humorja in stand-up komedije vsebuje manj posameznih šal, zato pa več iskrene, celo intelektualne vsebine, ki bolj spominja na tip komikov, kot je bil Lenny Bruce, kot pa na tiste, ki se preživljajo s premišljenim odmerjanjem udarnih fraz. In medtem ko veliko stand-up nastopov deluje zgolj kot nizanje posameznih šal, imajo Peričine predstave dognano pripovedno strukturo. Ogled njegove monokomedije Zgodovina selfi butla me je navdihnil, da sem o njej napisal članek, v katerem sem navajal ustvarjalce dovršene visoke umetnosti, kot sta David Lynch in René Magritte.

"Humorja in stand-up komedija Perice Jerkovića vsebujeta manj posameznih šal, zato pa več iskrene, celo intelektualne vsebine." Foto: Tomaž Kos

Vsi trije komiki se strinjajo glede tega, da je ključ do dobre komedije v današnjem času poznavanje njene zgodovine, in vsi so dobro podkovani v velikih imenih te umetniške zvrsti, kot so George Carlin, Richard Pryor in Mitch Hedberg. Prvi stand-up komik, ki ga navajajo zgodovinarji, je bil Aristide Bruant, nekakšen MC v pariškem nočnem klubu v osemdesetih letih 18. stoletja, znan po tem, da je ob vsaki priložnosti nosil prevelik rdeč šal (podobno kot naš Lado Leskovar). Njegova značilnost je bila tudi, da se je rad delal norca iz občinstva, nekako v slogu Rodneyja Dangerfielda. Sposobnost hitrega odzivanja in improvizacije je eden od ključev do dobre komedije, pomembno vlogo pa ima tudi koreografija – ne samo v smislu, kako nekdo poda določeno šalo ali smešen del, temveč tudi pri tem, kako so posamezne šale in sestavni deli nastopa povezani skupaj, da lahko tvorijo enourno predstavo.

Vse to sem izvedel iz dveh pogovorov – v enem sem intervjuval Pižamo in Perico, v drugem pa Perico in Tina. Ta ločena pogovora sem tu združil, saj sem na koncu v obeh zastavil veliko enakih vprašanj; zanimalo me je namreč, kako drugače bosta nanje odgovorila Tin in Pižama. Rezultat tega je, da veliko bolj spoštujem stand-up komedijo, ki jo zdaj dojemam kot polnovredno obliko umetnosti, ne le zabave.

Tin Vodopivec se odlikuje predvsem po svojem poigravanju z jeziki; pravzaprav ima dobre možnosti, da se vpiše v Guinnessovo knjigo rekordov kot nekdo, ki je stand-up komedijo izvajal v največ jezikih. Foto: MMC RTV SLO
Tin Vodopivec se odlikuje predvsem po svojem poigravanju z jeziki; pravzaprav ima dobre možnosti, da se vpiše v Guinnessovo knjigo rekordov kot nekdo, ki je stand-up komedijo izvajal v največ jezikih. Foto: MMC RTV SLO

Ta spoznanja jemljem resno, saj se je Perica strinjal, da me bo usmerjal na področju komedije. Sicer ne nameravam postati stand-up komik, vendar pa imam pogosto javne govore, v katerih z občinstvom delim svojo zgodbo in opažanja iz Slovenologije. Pogosto se izteče tako, da povem iste zgodbe na isti način, kar se je počasi razvilo v nekaj podobnega scenariju, v katerega vključim tiste dele, za katere opazim, da se zdijo občinstvu smešni, to pa ni več daleč od monokomedije. Zdaj počasi pripravljam verzijo Slovenologije v obliki monokomedije, pri čemer sta mi v podporo tudi Perica in Lado Bizovičar. Pogovorov, ki sem jih imel s komiki, tako ne vidim več zgolj kot temo, ki me zanima, temveč tudi kot seznanjanje z umetniško zvrstjo, ki se je želim priučiti.

Pri ustvarjanju komične predstave igra pomembno vlogo tudi koreografija. Šale so razdeljene na različne ravni: A, B in C, pri čemer so v A vključene najboljše. Velja, da jih je najbolj smotrno razvrstiti po naslednjem vzorcu: B, C, A, B, C, A. Šala iz srednje ravni poslušalce ogreje, šala C jih vodi dalje in šala A jih dokončno navduši. Drugačen vrstni red bi lahko deloval antiklimaktično.

Poleg tega morate biti v stand-up komediji smešni v rednih časovnih presledkih. Občinstvo pričakuje, da se bo nasmejalo najmanj vsako drugo minuto. Pri enournem nastopu tako »jamčite« že za precej veliko količino smeha, kar pomeni, da za vzpostavljanje preostale vsebine nimate toliko časa. Pri monokomediji je nekoliko lažje – tu ne gre toliko za niz šal, temveč bolj za posamezno idejo, pripoved, kar pomeni, da je lahko manj trenutkov namenjenih za smeh, čeprav je končni cilj še vedno, da poveste zgodbo, zaradi katere se bo občinstvo glasno nasmejalo. Morda bi bilo zame bolj varno, če Slovenologijo označim kot »dramo« - potem bi obiskovalci prišli brez pričakovanja, da se bodo nasmejali, in vsak smeh bi bil bonus?

Spoznajmo sodobne slovenske umetnike

Zavedam se tudi, da tisto, kar se zdi smešno meni, pogosto ni smešno skoraj nikomur drugemu. Moja izkušnja s slovenskim jezikom vključuje veliko besednih iger, ko si besede napačno zapomnim ali pa jih zamešam z drugimi, kar se nekomu, ki ima slovenščino za materni jezik, ne bi moglo nikoli zgoditi. Noben Slovenec še ni zamešal besed bratranec in prebranec, meni pa se to dogaja kar naprej. Ko zaslišim ime Rok, takoj pomislim na roko kot del telesa. Meni se te pomote zdijo smešne, Slovencem pa se ne bi – razen morda če se zmoti nekdo, kot sem jaz, anglofonski tujec, ki (pretežno) govori slovensko. Nekoč sem napisal scenarij za gledališko igro v slovenščini, v kateri je nastopal lik, ki naj bi predstavljal mene in govoril stvari, ki sem jih dejansko izrekel in ki se meni zdijo huronsko smešne – in tudi občinstvu na mojih javnih nastopih so se zdele smešne, ko sem jih povedal jaz.

Je umetnost razstavljanja umetniških del izgubljena?

Vendar pa sem spoznal, da so takšne stvari smešne le, če pridejo neposredno od mene, saj obiskovalci vedo dovolj o meni in hkrati dovolj dobro obvladajo angleščino, da prepoznajo nekatere napake, ki jih delam, vidijo pa tudi, da je "fora" pri meni v tem, da sem Američan, zaljubljen v Slovenijo, ki se po najboljših močeh trudi s slovenskim jezikom, pri tem pa dela (upajmo, da očarljive) napake. Če iste izjave namenim liku, ki ga upodablja igralec, nimajo odziva. Če jih rečem jaz, delujejo. Čaka me še dolga pot, vendar pa mislim, da se je vredno naučiti tega, kako biti smešen. To je nekaj, na čemer je treba graditi, veščina, ki jo je treba razvijati. Srečo imam, da se lahko učim od najboljših.

Vsem bi prišlo prav malo humorja. Morda veliko. Svet je poln resnih stvari, ki nas vznemirjajo, in eno najlepših daril, ki ga lahko podarite drugim, je, da jim pomagate resnobo zamenjati z nasmeškom ali pa celo – če ste res dobri v tej umetniški zvrsti – s smehom.