Marko Radmilovič. Foto: Anže Vrabl
Marko Radmilovič. Foto: Anže Vrabl

Povod za današnje razmišljanje je skoraj neopazen dogodek preteklih dni, ko je nadzorni svet spodil dvočlansko upravo novogoriškega Hita. Ker zadnje čase veliko nadzornih svetov podi uprave in veliko lastnikov podi nadzorne svete, je težko biti na tekočem – zato kratek povzetek.

Uprava, ki je delala komaj kaj več kot eno leto, in njen predsednik je bil že nastavljen z bremenom pomanjkanja izkušenj v igralništvu, menda ni dosegla ciljev. Predvsem finančnih ciljev, razen tega pa se je tudi na splošno grdo obnašala. In so jo nadzorniki spodili. "Nič posebnega v času padajočih uprav," porečete. Sploh pa razrešitev ni nič posebnega, če gre za Hitovo upravo. Direktorji tam se vrtijo hitreje kot ruleta …

A dovolite razmislek: kako lahko upravo igralnice zamenjajo zaradi slabega poslovanja?

Zaradi zagotavljanja vsaj ohlapnih žurnalističnih standardov nekaj podatkov; Hit sestavljata igralniški in hotelirski del in kot je uspeh hotelirskega dela družbe odvisen od sobaric, tako je igralniški del odvisen od sreče.

Še natančneje; lani je družba z igralništvom ustvarila 150 milijonov evrov prihodka, letos niso niti blizu tem številkam. In je uprava morala oditi. Preprostim dušam, kamor se prištevamo, nekaj ni jasno: "Kako lahko na začetku poslovnega leta predvidiš, kako bo poslovala igralnica?" Kako lahko uprava predloži plan, ki ga mora doseči? Kako je mogoče, da vsako leto dohodki od igralnice rastejo?

Ne da bi se preveč spuščali v teorijo iger na srečo, s katero imajo veliko veselje tako matematiki kot kockarji, je menda jasno, da je ključni element poslovnega modela vsake igralnice sreča. Uprave lahko igralniški imperij sicer usmerjajo, vodi pa ga sreča …

Saj vemo; hiša na koncu vedno dobi, a igralniškega dobička ni mogoče kar tako predvideti … logično sklepanje nas pripelje do na pol mafijske premise, po kateri sreča, izključena iz iger na srečo, pomeni prirejanje rezultata … Tega pa se v Perli najbrž ne grejo.

Še naprej; če igralnica ne doseže predvidenih poslovnih rezultatov, pomeni, da pri ruleti in avtomatih ni imela sreče. Kar naprej pomeni, da so srečo imeli igralci. Bistvo igranja v igralnicah je predpostavka hazarderjev, da bodo imeli srečo. In kaj igralcem sporoča država, ki je lastnik Hita, prek nadzornega sveta in prek menjave uprave? "Mi, država, ne želimo, da bi igralci pri igrah na srečo imeli srečo – ker to moti naše zastavljene finančne cilje."

Na srečo je večina gostov v Hitu tako ali tako Italijanov in zlohotna reakcija slovenske države je namenjena vsaj tujcem … Koliko pa to vpliva na dobrososedske odnose, najbrž ne bo nikoli raziskano.

Pa pojdimo naprej. Sreča kot sistemski ukrep slovenske države ni omejena samo na igralništvo. Pozorni analitiki, ki jih imamo v naši oddaji zaposlenih kar nekaj, so opazili še druge znake, ki govorijo o tem, kako je naslanjanje na srečo postal sistemski način reševanja nekaterih pogosto zapletenih vprašanj.

Oni dan so se po nekem čudežu na ljubljanskem nepremičninskem trgu znašla neprofitna stanovanja. Redko se v pobesnelem ljubljanskem nepremičninarstvu zgodi kaj takega. Prosilcev je primerno ogromno, stanovanj primerno malo. Vsi Slovenci bi v Ljubljano in to dejstvo zidarji, šušmarji in osamele tete v dvosobnih stanovanjih še kako izkoriščajo. Pa so se pri Ljubljanskem stanovanjskem skladu domislili, kako bi rešili gordijski vozel, ki povezuje 400 prosilcev s 30 stanovanji.

"I kako drugače, vključili bomo srečo!"

Žrebali so. Če si torej imel srečo, si stanovanje dobil, če nisi imel sreče, si še vedno podnajemnik. Podobno je v Perli. Če imaš srečo, dobiš svoj denar nazaj, če imaš veliko srečo, si priigraš jackpot … Krupje v Ljubljani je bil sam župan Janković in iz skrajno ciničnega reševanja stanovanjske problematike je uspelo mestnemu PR-ju narediti prav ljubek dogodek.

In zdaj k neverjetnemu: ljudem se je žrebanje zdelo O. K.!

Mogoče nekoliko neortodoksno, mogoče nenavadno, celo sporno, a na ulico ni šel nihče. Pri žrebu stanovanj gre za skrajni cinizem, ob katerem se zdi predvidevanje dobička v igralnici otroška igra. Pri reševanju stanovanjske problematike večinoma ranljivih družbenih skupin se pač ne igramo z žetoni, številkami, kartami in podobnim. Igramo se z življenji družin, posameznikov – celih generacij. Zato pristajanje na žrebanje ključev neprofitnih stanovanj pomeni pristajanje na duhovno in bivanjsko kastracijo. Ta apatija po logiki stvari najbolj revolucionarnega dela populacije skrbi bolj kot nenavadnost samega žreba.

Vidimo, kako sreča vedno bolj prodira v naše bivanje. "In žrebanje stanovanj bodi samo začetek!" Aplikacije državne sreče so mogoče na najrazličnejših področjih in bog ve, ali ni imel najnovejši minister za zdravstvo v mislih prav sreče, ko je zatrdil, da lahko čakalne vrste reši v enem letu. Vržemo vse čakajoče na operacijo v boben, če bo bolnik imel srečo, bo operiran, tisti brez sreče boste pač umrli.

In seveda, če bo imelo na tak način srečo preveč ljudi, bo morala uprava odstopiti.

Sreča ni opoteča
Sreča ni opoteča