Koga bi mediji še nadlegovali v nadaljevanju, koliko moraliziranja in debat bi še lahko poslušali, če se ne bi zgodilo, kar se je. Grozljivo dejstvo, da je moral udeleženec dogodka, ki so ga mediji mrhovinarsko pograbili, ustaviti njihov stampedo z najbolj skrajnim sredstvom – tako da si je vzel življenje – je očitno medije tako šokiralo, da so utihnili. Tako zelo, da niti o sebi ne razmišljajo.

Moram priznati, da sem, sama ne vem zakaj, pričakovala, da bo Programski svet RTV Slovenija temu dogodku na včerajšnji seji namenil nekaj besed. Gre za razgledane, občutljive, izobražene in čustveno zrele ljudi, ki skrbijo za izpolnjevanje programskih standardov osmih radijskih programov, šestih televizijskih in multimedijskega središča. Za daleč največji medijski korpus v državi, ki tudi zaradi obsega programov gotovo spada med najvplivnejše. Pa se niso spomnili, potisnili so glavo v pesek, ne vem.

Če bi kdo izpostavil problem, bi razpravljavci skoraj gotovo ugotovili, da smo se v vseh programih javnega zavoda dogajanja lotili dostojneje kot v drugih medijih. In s tem bi se razprava končala.

Najbrž sem naivna. Od ljudi, ki so sposobni mesece secirati stavek določenega novinarja, sem pričakovala večjo občutljivost za zelo pomembne teme, ki jih odpirajo sodobni načini komunikacije. Enostavno ne gre, da bi se v največjem mediju v državi skrili za tem, da so bili drugi pri cefranju dogajanja, ki, da ne bo pomote, ne spada v šolo, še hujši. S prstom pokazati na tiste, ki so šli dlje, je namreč stara in pritlehna ukana zavračanja oz. preusmerjanja odgovornosti.

Pustimo raztegljive etične standarde, ker so kot vselej doslej tudi v tem primeru zatajili zato, ker jih nismo znali uokviriti v nekaj najbolj običajnega in enostavnega na tem svetu – navaden občutek za spodobnost. Ne spodobi se streči ljubezenskim strastem v šoli. Tudi če so vrata zaprta. Še manj pa se spodobi slike obešati na medmrežje z namenom sramotenja in posmehovanja. In o tem bi morali veliko govoriti. Da bomo vsi razumeli, kako zelo lahko zaradi trenutne zamere, ljubosumja ali pa samo trenutne objestnosti ranimo sočloveka. Kar zadeva medij, v katerem delam, iskreno želim, da se bomo vsaj zamislili, ko bomo prihodnjič zaradi pritiska in "interesa javnosti" iskali informacije, kako sta se razumela zakonca, preden sta posegla po najhujšem, kaj so pri tem slišali, videli in vedeli sosedje ....

V bran svetnikom RTV pa tole. Prvi v vrsti za postavljanje mej javni komunikaciji, ki udarja pod pas, smo sami, naša društva in združenja. Tudi z jasno zahtevo ali vsaj predlogom za odstavitev kakšnega od urednikov.