To si želimo. Tega občutka. Po tem sočasnem vzdihu in izdihu hrepenimo. To priklopljenost iščemo ali pa nas poišče sama. Včasih nanjo brezupno čakamo ali pa jo skušamo ujeti tam, kjer nas ne pričakuje. Tam, kjer sta se dve zgodbi že pred nami staknili skupaj; še preden smo prišli mi in zaznali mogočne vibracije, češ, to je to.

Tudi za rep jo lovimo, ljubezen, kadar obupavamo. Hopsa, to je to. Manj pogumni mislimo, da ljubezni ne živimo. Da smo zanjo opeharjeni. Pa ni res! Vsi ljubezen nosimo v sebi. Ko se tega ne zavedamo dovolj, ko tudi sami sebe ne ljubimo dovolj, pozabimo na ljubezen v sebi. Seveda,

radi bi z njo tudi kaj počeli, jo še na koga naslovili. Ta silna želja po ljubezni, po ljubiti in biti ljubljen, vedno išče tudi objekt, ki bi ga ljubili; ki pa potem ne postane vedno tudi subjekt, ki nam ljubezen vrača. Priklopljenost potrebuje nadzor, da elektrika teče nemoteno. Napajati jo je treba nenehoma. Oproščati. Pustiti svobodo. Ljubiti.

Nešteto različnih ljubezni se splete vsak dan. Nešteto novih ljubezenskih zgodb se piše. O odklonih v tem pogovoru nisem želela govoriti. Niti o teorijah ljubezni. Ljubimo vsak po svoje. Edino, kar pa zagotovo drži, je, da je za ohranjevanje ljubezni treba delati. Previdno, s posluhom in spoštovanjem. Nič ni za vekomaj naše. In ljubezen ne sme biti posesivna ali podrejajoča. Viharna zaljubljenost nam zaslepi pogled. Hormoni nam zalijejo možgane. Takrat ni pregrad in ne mej. Po nekaj letih pa fade out ... popuščanje strasti, bledenje zaljubljenosti, strah, da jo bomo izgubili. Da bomo izgubili nekaj in nekoga, ki smo ju pozabili pozorno ljubiti.
In če še niste ljubili?

Vredno je počakati, če smem vplivati na vaše razpoloženje. Odprite se in zaupajte vase. In še ena taka, oprostite, zelo pragmatična ... Pojdite ven, na vaša vrata ne bo potrkal nihče, če ga niste povabili in če nimate fletnega samskega soseda, ki ravno pogreša varstvo za svojega psa. Torej, zaupajte vase in najprej vzljubite sami sebe. Vam pa odkrito povem, da še sama ne vem, ali je bolje kar čakati, da te ljubezen najde, ali da jo malo tudi poiščeš. V obeh primerih sem jo namreč doživela. In jo hranim.

Sem se pa z gostoma pogovarjala o tem, ali nas ljubezen poišče ali jo moramo iskati? Moramo v želji po ljubezni mirovati ali iti v akcijo? Njuni pripovedi o ljubezni sta zagotovo le primer, kako se ljubezen zgodi in kako jo negovati. Ampak prav zaradi njune neizmerne iskrenosti in ljubezni do življenja, spoštovanja vsega, kar se je vpletlo v njuno doživljanje in prepoznavanje ljubezni, sta me res navdušila:

Blažka Müller Pograjc, dr. in profesorica portugalskega jezika na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, plesalka, igralka in televizijska voditeljica, in Aljoša Bagola, kreativni direktor oglaševalske agencije.

Izjemno prostodušno, brez zadržkov sta spregovorila o svojem doživljanju zaljubljenosti in ljubezni. Vsak drugi gost bi prinesel svojo, drugačno zgodbo. Tako kot vi. Zato: prispevajte s svojimi komentarji, da ne bo slika tako enostranska, saj ste zagotovo imeli in imate zanimive izkušnje z ljubeznijo in zaljubljenostjo.