Vendar pa je pomembno tudi, da vidimo, ne le gledamo. Pri gledanju gre za nekaj pasivnega – podobo vsrkamo le površno, medtem ko so naše misli drugje. Videti na drugi strani pomeni, da ob gledanju tudi razmišljamo, kar vodi do tega, da si bomo o videnem ustvarili mnenje in (mogoče) to tudi razumeli. Neka študija še iz časov pred družbenimi omrežji je pokazala, da ljudje na razstavah v povprečju za ogled fotografije porabimo le tri sekunde – s tem da smo teoretično tam izključno zaradi tega, da bi si ogledali razstavljene fotografije. Pomislite, kako malo časa gledamo fotografijo šele takrat, ko s prsti nestrpno drsimo po zaslonu med brskanjem po Instagramu. Kakšno sekundo morda?

Fotografija mora torej takoj napraviti vtis na nas, da se bomo sploh ustavili in zadržali pri njej ter ji s tem dali priložnost, da se "razvije". Če nas ne pritegne takoj, nas bo zelo verjetno odneslo naprej, mimo nje. To pomeni, da ni več subtilnosti, ki jo nadomesti močan prvi vtis: od udarne tematike, ki nas pretrese, do dramatične osvetlitve, živih barv ali močnih kontrastov, če imamo opravka s črno-belo fotografijo. Nima se smisla spraševati, ali je to "pošteno" ali ne. Tako pač je, kar pomeni, da morajo fotografi dandanes, če želijo doseči prepoznavnost, to upoštevati.

Pred nekaj leti sta Veleposlaništvo Združenih držav Amerike in Mekinjski samostan v Kamniku v sklopu enotedenskega bivanja, razstave in pogovorov gostila enega najvidnejših ameriških fotografov Jesseja Burka. Burke je lastnik obširnega portfolia, njegov "največji hit" pa je fotografija, ki je tako udarna in ikonična, da je postala enako značilna zanj, kot je določena jed za kuharske mojstre. Na fotografiji je njegova hčerka, ki je med prhanjem začela krvaveti iz nosu. Poklicala je očeta, ta pa jo je – še preden je poskrbel za njen nos – na hitro fotografiral. Nastala je ena najsijajnejših fotografij, kar sem jih kdaj videl, ki še posebno ustreza današnjemu času, ko je vtis, ki ga dobimo v prvem delčku sekunde, tako pomemben.

Zaradi Burkovega obiska sem se začel zanimati za fotografijo, pa tudi zaradi projektov, ki sem jih pripravil v sodelovanju z izvrstnimi mladimi slovenskimi fotografi: Matjažem Tančičem, Manco Jevšček, Matevžem Paternostrom, Cirilom Jazbecem in Primožem Korošcem. Zame so predstavljali nekakšno vstopno točko v to sceno, ki sem si jo zaradi njih želel raziskati. Slovenija premore obilo dobrih fotografov – od tistih, ki slikajo značilne in vseprisotne lepe pokrajine, do prodornih in avantgardnih mednarodno priznanih umetnikov. Če sem v prejšnjih kolumnah pisal o sodobnih slovenskih umetnikih in komikih, se v tej posvečam fotografom.

Ko sem na svojem Facebookovem profilu zastavil odprto vprašanje, ali mi lahko kdo priporoči kakšne odlične slovenske fotografe, sem že v enem dnevu dobil več kot 150 odgovorov. Ko sem pregledoval predloge (in preveril sem vsakega), sem spoznal, da obstaja precej široka razlaga pojma fotograf. Za namene tega članka bom svojo definicijo nekoliko zožil in potisnil na stran žanrske fotografe, torej tiste, ki so specializirani za eno področje. Imamo zelo dobre kulinarične fotografe (v tej kategoriji zame zmaga Manca Jevšček). Imamo tudi zelo dobre fotografe, ki so specializirani za fotografiranje golih dam (Aleš Bravničar), pokrajin (Jošt Gantar in Ana Pogačar med mnogimi drugimi), za podvodni svet (multitalentirani Arne Hodalič), arhaične analogne tehnike (Borut Peterlin in Herman Pivk), sanjave pokrajine z gorami (Jurij Pelc), imamo celo strokovnjaka za fotografiranje jam (kapo dol, Peter Gedei). Nameraval sem se osredotočiti na vsestranske fotografe, ki so še posebno padli v oči bodisi meni bodisi zunanjima ocenjevalcema, ki sem ju intervjuval za ta članek. Eden od njiju je že prej omenjeni Jesse Burke, drugi pa avstralski umetnostni kritik in pisec dr. Nathan Dunne.

Poleg tega sem naredil anketo, v katero sem zajel približno dvajset slovenskih fotografov in jih prosil, da predlagajo tiste, ki so jim všeč. Sledeča raziskava sodobne scene je torej plod skupnih naporov. Če morda tudi vi veste za kakšne dobre fotografe, ki sem jih izpustil, jih, prosim, predlagajte v komentarjih in zraven dodajte še povezavo do njihovega portfolia.

Obstaja tudi cela množica ljudi, ki sami sebe dojemajo kot fotografe, ker znajo posneti dokaj dobre slike. "Instagramifikacija" fotografije pomeni, da lahko celo jaz posnamem fotografijo, za katero si mislim: "Hej, saj tole je pa precej dobro (sploh ko je dodan še filter), lahko bi jo celo objavil." Vendar pa moram kot umetnostni zgodovinar (torej tudi neke vrste kritik) nekje postaviti mejo. Za potrebe tega članka bom uporabil aristotelsko tripartitno definicijo, kaj naredi umetnost veliko. Oziroma, če uporabim manj fino izrazje, svojo presojo glede sodobne fotografije bom utemeljil podobno kot pri drugi umetnosti, torej na način, kot so renesančni humanisti interpretirali Arisotelovo Poetiko. Aristotel je sicer govoril o drami in poeziji, vendar pa je bila njegova ideja prilagojena tudi za lepe umetnosti in gre takole. Če hočete vedeti, ali je umetniško delo dobro, si zastavite tri vprašanja: 1) ali je lepo, 2) ali je "dobro", kar pomeni, da je vidna umetnikova spretnost ter da je uspel doseči, kar koli je želel doseči, in 3) ali je zanimivo.

Vse preveč sodobne umetnosti poskuša zadostiti le tretjemu kriteriju. Umetnost, ki je zgolj "zanimiva", me ne zanima. Hočem občudovati umetnikovo spretnost in hočem, da se mi zdi umetnost lepa, če že ne v estetskem smislu, pa vsaj na način, da me čustveno premakne v neko drugo smer, kot sem čutil, preden sem naletel nanjo. Lahko mi rečete tradicionalist, toda nimam veliko razumevanja za avantgardni slog fotografije, osredotočen na posnetke, ki so videti, kot da so bili po nesreči narejeni v pijani omami leta 1987 s fotoaparatom za enkratno uporabo Fuji s samodejno bliskavico. Ta slog se mi ne zdi niti lep niti zanimiv in tudi spretnosti ne izkazuje. Vseeno se zavedam, da tak način velja za modnega in da njegovi zagovorniki namerno delajo fotografije, s katerimi je vse "narobe": so presvetle, slikane s slabimi fotoaparati, včasih z bliskavico, izogibajo se dobre kompozicije. Gre za odločitev, da se odmaknejo od tega, kar so nekateri videli kot pretirano "popolno" fotografijo, do skrajnosti spolirano, lepo in z idealno kompozicijo. Tak slog se je najprej razvil na Japonskem, v evropsko modno fotografijo pa ga je pripeljal Juergen Teller v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Na nek način to spominja na manieristične slikarje v Firencah v 16. stoletju, ki so se na popolno ravnovesje in harmonijo Rafaelovih slik, čemur rečemo visokorenesančni slog, odzvali z odločitvijo, da je bila popolnost že dosežena in se bodo raje preskusili v namerni nepopolnosti. Vendar pa manieristične slike ostajajo lepe ter kljub odstopanju od popolnoma usklajene kompozicije izkazujejo spretnost in znanje. Ti slikarji niso zavrnili veščine slikanja, temveč so le začeli slikati drugače. Teller je tehniko ožigosal, češ da je nekaj zategnjenega in že izpetega. Resno? Če bi kuharski mojster odpravil tehniko kot nepotrebno, bi lahko na primer pustil vreti filet mignon čez noč, nato pa ga serviral pod porcijo surovih špagetov. Saj razumem fotografije v tem slogu, ne odpravim jih preprosto kot "kar nekaj", vendar pa tega sloga nimam za svojega. Toda to samo po sebi ne pomeni nič – ne obstaja namreč objektivno "pravi" slog, ki bi nam moral biti všeč.

Jesseju Burku, ki pri svojih fotografijah uporablja popolnoma drugačen pristop, je na primer izmed slovenskih sodobnih fotografov najbolj všeč Tadej Vaukman. Ta uporablja Tellerjev pristop, ki se ga Burke preprosto ne more nasititi: "To, kar iščem v portfolijih fotografov, so dokazi o njihovi edinstveni viziji. Kaj na svetu vidijo na svojstven način? Lahko je preprosto ali globoko zapleteno, vendar pa mora biti nekaj prepoznavnega. Fotografije Tadeja Vaukmana v fotoknjigi Dick Skinners na primer govorijo poseben jezik, ki ga lahko posreduje le on. Njegova dela me pogosto pripeljejo na prizorišče kaosa – v njih lahko slišim in vonjam, kaj vse ga obdaja, in s tem tudi mene. So globoko osebna, hkrati pa tudi lahkotna. Dela Ane Zibelnik v seriji z naslovom Immortality is Commonplace so dokaz umetničinega jasnega zavedanja krhkosti naravnega stanja Zemlje in lahko služijo kot sredstvo za lažje razumevanje večjih konceptov, kot sta čas in smrt."

Z veseljem sem dežurna tečnoba. Tudi fotografij, ki so naknadno močno retuširane, "fotošopirane", kot se reče, ne obožujem ravno. Še zlasti digitalne fotografije lahko magično postanejo nekaj popolnoma drugega kot to, kar je fotograf videl skozi objektiv, to pa se mi zdi podobno goljufanju. Vse skupaj postane montaža, multimedijski projekt, ne več ujeti trenutek. Saj ni nič narobe z malo retuširanja, vendar pa nočem videti, da je bilo nekaj zelo očitno retuširano, kot na primer nekatere najosupljivejše krajinske fotografije, kakršne so na razglednicah. Zame je odlična fotografija tista, ki ujame zamrznjeno sliko trenutka, kot se je zgodil, pa naj gre za dejanski zgodovinski trenutek v reportaži ali za dogovorjeno snemanje v studiu z modelom, pri tem pa naj bo čim manj naknadnega posredovanja, ko je posnetek že narejen. Spretnost fotografa se kaže v tem, da zna ujeti določen dogodek, kot se je zgodil. Če posnamete petdeset fotografij nekega trenutka in nato izberete najboljšo ter jo obrežete, se to še vedno zdi pošteno, brisanje detajlov, občutno osvetljevanje ozadja in spajanje elementov pa niti ne. Meni najljubši tip krajinskih ali arhitekturnih fotografij je tisti, pri katerem sprva ni jasno, kaj sploh gledamo. Najboljši primer je Matjaž Krivic. Vzemimo na primer njegovo serijo fotografij iz knjige Plan B Boštjana Videmška. Še zlasti posnetki z dronov gledalca sprva osupnejo s svojo lepoto, nato pa pripravijo do tega, da se jim približa, si vzame čas za razmislek in poskuša razvozlati, kaj pravzaprav sploh vidi. Pljuskajoči valovi so od zgoraj videti kot razlita nafta. Kamnita hiša je zaradi bližnjega klifa videti tako pritlikava, da spominja na pomanjšano maketo in nas s tem – podobno kot slike Casparja Davida Friedricha iz obdobja romantike – pripravi do tega, da se zavemo neizmerne moči narave in našega skromnega mesta v njej. Črni pesek se sreča z modrim oceanom na fotografiji, ki je videti kot slika Marka Rothka. Sneg, ki v plazu drsi vzdolž peščeno obarvanih sipin, spominja na gube blaga na sliki Tamare de Lempicka.

Na fotografijah mi je všeč tudi nadrealistični pridih, ki pa ga je težko doseči brez močne manipulacije fotografije. Kristjanu Stepančiču to uspe s fotografijo, ki spominja na dela Reneja Magritta in prikazuje zasneženo goro, ki je videti tako čista in jasna, da pretenta naš um, da se nam zdi, da vidimo kapljico na nebu – v resnici pa je to odsev gore v jezeru.

Všeč so mi fotografije, ki nam dajo misliti in ki nakazujejo večjo zgodbo, znotraj katere je bil ujet zamrznjen trenutek. Diane Arbus in Elliott Erwitt sta dober primer tega, kakor tudi Cartier-Bresson. Portretna fotografija je najboljša, kadar v nas zbudi občutek, da lahko "preberemo" življenjsko zgodbo portretiranca. Mojster tega je bil Richard Avedon. Na slovenski sceni je v tem še posebno dober Primož Korošec (oglejte si njegovo serijo portretov Borštnikovih nagrajencev), pa tudi Ciril Jazbec s serijo fotografij Na tankem ledu, Matjaž Tančič s fotoserijo o Severni Koreji, Manca Juvan s portreti iz Afganistana ter Urša Premik s serijo Hilda.

In čeprav so mi všeč srebroželatinske reprodukcije in so po mojem mnenju fotografi non plus ultra Cartier-Bresson, Brassai in Doisneau, pa stene v mojem domu krasijo prodorna sodobna dela, vključno s prej omenjenim Burkovim posnetkom njegove hčerke.

Ampak glejte, kaj je meni subjektivno všeč, ni pomembno. Všeč vam je lahko, kar koli želite. Poskušam le pojasniti, kako sam kot umetnostni zgodovinar gledam fotografije, kar je precej podobno temu, kako gledam slike starih mojstrov. Veljajo enaka merila, enak "umetniški razkol", ki ločuje bolj tradicionalno umetnost, za katero lahko veljajo in bi morala še vedno veljati Aristotelova tri vprašanja, saj so najboljši način, kako določiti uspeh umetniškega dela, in njej vzporedno konceptualistično pot Marcela Duchampa, kjer umetnosti ni treba biti lepa ali "dobra", temveč mora biti le še zanimiva. Spoštujem duchampovsko pot. Nisem je kar tako odpravil. Razumem jo v intelektualnem smislu. Vendar pa jo vidim le kot intelektualno igro. Ne čutim je. Gre le za razum brez telesa in duše.

Avstralski kritik Nathan Dunne je izpostavil tri slovenske fotografe kot še posebno zanimive. "Pri fotografiji me pritegne podoba ali opus, ki zna združiti odštekano z nečim formalnim, dve protislovji, ki se uspešno dopolnjujeta," pravi Dunne, ki še posebno ceni fotografski seriji Red Tent Tilyen Mucik in White Devil Ane Zibelnik ter serijo Ulayevih portretov, ki jih je posnel Primož Korošec.

Medtem ko se Dunne osredotoča na fotografske serije, pa Matjaž Tančič najprej razišče, kako je potekala fotografova karierna pot, in šele nato poda kritiko. "Pri fotografih najprej pogledam, kako prizadevni so," pravi. "Ali se ves čas izobražujejo, poskušajo uresničevati osebne projekte, izdajati knjige, prirejati razstave – včasih tudi v sodelovanju s talenti z drugih ustvarjalnih področij – in tudi drugače ne nehajo delati in biti aktivni? Če hočeš biti pravi fotograf, je pomembno, da ne poskušaš biti glavni na vasi, kot velika riba v majhnem ribniku, temveč si poskušaš najti primerno velik "bazen", kjer boš deloval – da torej nisi prepoznaven le v Sloveniji, temveč si pridobiš določeno veljavo tudi v svetovni skupnosti. V današnjem času, v dobi interneta in globalnega trga, se tvoja vrednost meri v svetovnem merilu. Vsi se udeležujemo istih mednarodnih tekmovanj, poskušamo priti v iste revije in galerije. Konec koncev, bodo njihovi projekti prestali preizkus časa? So zgolj dekorativni ali pa bodo ostali relevantni, ker njihova umetniško vrednost presega posamezni trenutek in prostor?" Fotografi, ki sem jih vključil v spremljajočo virtualno razstavo, ustrezajo temu opisu ali so vsaj na dobri poti. Umetnik JAŠA mi je nekoč dejal: "Fotografija mora vsebovati dokaz življenja." Ta izjava se zdi kot vsaka druga, nekaj, kar si lahko vsak poljubno razlaga. Barbara Čeferin, direktorica Galerije Fotografija v Ljubljani, pravi: "Ko izbiram umetnike, s katerimi bomo v galeriji celostno sodelovali, mi je pomembno poleg seveda tega, da me posameznikovo delo prevzame in da verjamem vanj, tudi to, kakšna oseba ta umetnik ali umetnica je. Zelo pomemben mi je medsebojni odnos, da se v komunikaciji ujamemo, da smo na isti valovni dolžini. In da se vsak od nas zaveda svoje naloge. Samo tako partnerstvo je lahko uspešno in samo v takem partnerstvu je prijetno delati."

Najbolje je, da se jaz in drugi strokovnjaki umaknemo. Predstavil sem pristop, kako gledati na umetnost, kakršnega podajam svojim študentom. Nikoli pa ne bi želel komur koli govoriti, kaj bi jim "moralo" biti všeč. Ta odločitev pripada le vam. Zaradi tega sem bil v sledeči fotogaleriji, ki sem jo pripravil v sklopu tega članka, precej vključujoč. Vanjo je vključen širok spekter fotografov z različnimi slogi, ki sem jih prosil za dovoljenje, da uporabim po eno njihovo fotografijo, tako da se lahko sami odločite, kateri so vam všeč, in naprej raziskujete njihovo delo. Pri vsaki fotografiji sem napisal stavek ali dva, kaj mi je všeč na njej, vendar pa je odločitev, kaj bo všeč vam, vaša. Vendar pa le namenite vsaki fotografiji vsaj tri sekunde, če lahko. Poskusite videti, ne le gledati.

Lepota je v očeh opazovalca. Tudi takrat, ko te oči kukajo skozi fotografski objektiv.