Nasprotno pa marsikateri Slovenec hlepi po čim več zase, četudi v škodo drugih.

V Berlinu zmaguje ideja nacionalizacije najemniških stanovanj bogatih najemodajalcev. V Ljubljani so ljudem zaradi cen stanovanja nedosegljiva. V prestolnici je brez družinskega zdravnika 10.000 ljudi, čakalne vrste za preiskavo v javnem zavodu pa so lahko za koga smrtonosne. In se gre k privatniku. A kako naj s 400 evri pokojnine plačaš storitev. Da pa lahko nekateri zdravniki delajo še zasebno, ali to pomeni, da se v javni službi ne namučijo preveč?

In kakšno je vladno premagovanje epidemije! To so le nekateri biseri stanja v naši družbi, zaradi katerega v državi ni sreče. In zakaj: ker samovolja, sebičnost podrejata, celo zatirata univerzalnost. Kar vidimo tudi pri negativnem odnosu dela Slovencev do nečesa, kar je prav in dobro. V mislih imam zmotno razumevanje svobode − te absolutne univerzalnosti − glede cepljenja. Zdravje drugega me ne briga, samo kot meni paše. In kaj z resnico, ki mora veljati za vse, njej se najbolj približa znanost, a ne. Vsak vse ve, seveda ne ve, le njegov neumni um mu šepeta laž.

Tako nastajajo krivice, ker s svojo resnico in svobodo jemlješ svobodo in dobro drugim. S svojim obnašanjem pa ustvarja tako klimo in daje povedanemu legitimiteto sedanja oblast. Če ona stremi k podreditvi vseh relevantnih družbenih struktur svoji volji, zakaj ne bi jaz v malem. Negativna klima, ki jo ustvarja oblast, zbudi v nekaterih ljudeh hudobnost. Dokler se ne razjezi bog svobode.