Ko se je Trump za novo leto odločil svetu podariti svojevrstno strupeno darilo z naročilom "preventivnega umora" poveljnika elitnih enot iranske revolucionarne garde Kasima Sulejmanija, se je zazdelo, da smo na robu novih nevarnih globalnih konfliktov med jedrskimi velesilami, kar bi utegnilo pripeljati do novih dolgoletnih vojn na Bližnjem vzhodu ali celo globalnih katastrof nevidenih razsežnosti. Četrt leta za tem so ulice številnih svetovnih mest prazne, zaprti so šole, lokali, trgovine, javno življenje je zamrlo, ni več kulturnih prireditev, koncertov, predstav, vladajo izredne razmere. Toda vzrok niso psihopatske poteze narcisoidnih voditeljev, ki trpijo za megalomanijo, temveč je za svojevrsten socialni eksperiment poskrbela kar narava sama. Če se koronavirus ne bi pojavil po naravni poti, bi si ga morali izmisliti v katerem od skritih vojaških laboratorijev. Toda ne, virusa ni izpustila nobena vlada niti teroristična skupina, patent nad njim si lasti narava. V hipu smo se znašli v svetu, ki je do zdaj obstajal samo v znanstvenofantastičnih scenarijih.

Človek je odnosno bitje. Čeprav je v poznem kapitalizmu zavladala doktrina, ki jo je železna lady Margaret Thatcher ubesedila v krilatici, da družbe ni, da obstajajo samo posamezniki, je tudi v globaliziranem neoliberalizmu večini ljudi, pa čeprav javno zagovarjajo nasprotno, globoko v sebi verjetno jasno, da je gozd močnejši od osamelega drevesa. Gre seveda za zelo poenostavljeno primerjavo, ki bi se jo dalo tudi zlorabiti v popolnoma zgrešene namene, a dejstvo je, da družbe, ne glede na prevladujočo ideologijo, ne moremo kar odpisati. Čeprav je družba svoje temelje navidezno reducirala predvsem na globalni trg in je inflacija družbenih stikov pod pokroviteljstvom družabnih medijev paradoksalno hkrati vodila tudi k vse večji socialni osamitvi, smo ljudje v vsakdanjem življenju še vedno ohranjali pristne stike, potrebovali smo vonj drugih bitij, dotike, druženje ob kavi ali čaju in celo v tretjem tisočletju se je odprtje bordela z robotskimi lutkami zdelo predvsem nekaj bizarnega, ljubezen, ne glede na to, kako različna, je še vedno bila ljubezen med človeškimi bitji. Zdaj pa je prišel virus, ki nam je zapovedal socialno izolacijo. Morda nam prav ta virus lahko pomaga sprevideti, da je proces alienacije, ki smo mu bili priče v zadnjih desetletjih, že dosegal svojo skrajno točko in da se moramo spet obrniti nazaj k sočloveku in samemu sebi.

Medčloveški odnosi so v številnih vidikih postajali vse bolj plitki. Vse večji del svojega prostega časa smo preživljali v vrstah v nakupovalnih središčih ali v spletnih trgovinah, celo kino in kulturne prireditve so se iz središč mest selile v nakupovalna središča. Svojo pripadnost potrošniški hordi smo izkazovali s karticami zvestobe, ni nam bilo pomembno, od kod je prišel neki izdelek in kako je bil izdelan, pomembno je bilo le, da je v akciji in da smo dobili občutek nagrajenosti. Seveda noben virus ne more tega v hipu spremeniti, spremembe lahko naredimo le sami, s spremembo samega sebe, svojih vzorcev in razrešitvijo odvisnosti od vse višjih in višjih doz hormonov sreče, vse dokler nismo zmogli več zares čutiti. Nekaterim se prazna mesta zdijo kot prizori iz filmov o zombijih, a v zombije smo se v resnici spreminjali že ves čas. V sobesedilu potrošništva.

Odziv ljudi bo še dolgo predmet preučevanja psihologov, sociologov, antropologov, zgodovinarjev, ekonomistov in drugih. Izropane trgovine so fenomen, ki je razkril ponotranjenje prepričanje, da bolj ko bomo imeli polne nakupovalne vozičke, bolj bomo srečni, več bomo vredni, lažje bomo razrešili svoje težave, večje možnosti bomo imeli za preživetje. O tem so nas ves čas prepričevale reklame, toda brezglavo kopičenje nas je vodilo prav v nasprotno. Pristno zadovoljstvo smo zamenjali za kratkotrajne plastične užitke. Ko smo izpraznili nakupovalne vrečke, smo bili še bolj izžeti. Popusti so erodirali našo notranjo vrednost. Le redko smo še znali biti hvaležni, znali smo le še primerjati in hlepeti po tem, česar še nismo imeli. Zavladal je hrup, v katerem nismo več znali slišati sami sebe. Prvi odziv, torej naval na trgovine, je odraz tega. Mimogrede, trgovci s posebnimi popusti še naprej vabijo med trgovske police tudi upokojence.

Morda pa bi nam ob vseh grozljivih vidikih virus utegnil prinesti tudi priložnost, da spet zaslišimo sami sebe. Namesto prometnih zamaškov, voznikov, ki v kolonah izgubljajo živce, smoga in strupenih izpušnih plinov, ropotanja avtomobilskih motorjev in hup, ljudi, ki ves čas samo hitijo in se v nas zaletavajo, medtem ko strmijo v pametne telefone, se bomo prisiljeni umiriti. Kdaj smo nazadnje naredili kaj takega? Teoretiki odrasti opozarjajo, da ideologija neskončne gospodarske rasti ni vzdržna, ne v okoljskem ne družbenem smislu. Človeštvo se mora nujno za hip ustaviti in razmisliti, ali si res želi še naprej drveti po poti uničenja in samouničenja. Virus je prinesel priložnost za notranjo inventuro. Ta ni mogoča v hrupu.

Seveda bo aktualna kriza kmalu postala predmet ideoloških zablod. Kmalu se bo vrnila dobra stara kakofonija in bodo od tega, kar doživljamo ta trenutek, ostali le še čudaški spomini. Toda če smo pripravljeni, nas ta izkušnja lahko tudi spremeni. Od znotraj.

Ko sem se včeraj vračal s sprehoda v naravi, se je z nekega drevesnega debla zasvetil plastični Jezus. Nekdo je začutil potrebo, da svojo notranjo stisko izrazi tako, da na drevo pribije kos plastike. Pomislil sem, da smo postali plastični ljudje, s plastičnimi čustvi, plastičnimi odnosi, plastičnimi religijami, plastičnimi hrbtenicami, celo hrana, ki jo jemo, je vse bolj plastična.

Od virusa se lahko veliko naučimo. In to ne tega, kako se spraviti na starejše, kronično bolne, tiste z oslabljenim imunskim sistemom, torej v stilu preživetja najmočnejših, na šibkejše. Ne, spet se lahko naučimo, da smo le majhen delček narave, ki je kljub vsem našim dosežkom in tudi uničevalnim zmožnostim milijardam, ki jih vlagamo v oborožitev, še vedno močnejša od nas.

Čas je, da odložimo svojo nadutost, in postanemo spet ljudje. In soljudje. Da se iz izolacije in egocentrizma spet vrnemo k družbi. Odgovornejši in bolj pripravljeni slišati drug drugega. Brez črtnih kod na čelu.