V velikonočnem jutru se je v Kristusovem času zgodilo nekaj posebnega. Foto: MMC RTV SLO
V velikonočnem jutru se je v Kristusovem času zgodilo nekaj posebnega. Foto: MMC RTV SLO

Velika noč je praznik največjega čudeža človeške vere, vstajenja Kristusa od mrtvih. To je tudi najbolj vesela novica v zgodovini človeštva, saj smrt nima več moči, ampak jo ima življenje. Zato so kristjani to veliko noč v pričakovanju obhajanja Kristusovega vstajenja tudi zaplesali po na tleh narisanem labirintu. V tej veliki noči je Kristus, Luč, premagal agonijo smrti!

V velikonočnem jutru se je v Kristusovem času zgodilo nekaj posebnega. Po pripovedovanju Janezovega evangelija (20. poglavje) je prišla zjutraj prva h grobu Marija Magdalena. Tista Marija, iz katere je izgnal sedem demonov: napuh, pohlep, poželenje, jezo, požrešnost, zavist, lenobo. Prav ta Marija iz vasice Magdala ob Tiberijskem jezeru je doživela s tem vstajenje od mrtvih. Dobila je dostojanstvo. Okušala je novo življenje, postala Jezusova učenka. Z njegovo materjo je bila tudi pod križem, kjer je umiral in kjer so se učenci iz strahu razbežali. Presenečena nad praznim grobom je hitela učencem povedat, da je Učenik res vstal, kakor so napovedala Pisma! To je začetek širjenja novice o zgodovinskem čudežu Kristusovega vstajenja.

Grob je bil prazen. Vojaki, ki so ga stražili, pa niso nič videli. V katekizmu Katoliške cerkve je zapisano, da je Jezusovo vstajenje zgodovinski dogodek. Skala je bila odvaljena od groba, prtiček zložen ... Ker pa samega vstajenja nihče ni videl, je to nadzgodovinski dogodek.

Velika noč ima sporočilo za vsakogar, zato naj vsakdo praznuje. To je praznik veselja, rajanja, petja aleluje in plesa, če tudi sami vstanemo. Se spravimo k sebi, odpustimo, se dvignemo iz obupa teme, zapustimo grobove strahov in naredimo korak k drugemu. Veselo oznanilo je ravno v tem, da gremo iz sebe. Vstajenje je spreobrnjenje, brezbrižno kamnito vase zazrto srce postane toplo, človeško.

Čudovito opiše človekovo pot odrešenja izpod oblasti zla ruski pisatelj L. N. Tolstoj v svojem zadnjem romanu z naslovom Vstajenje. V teh dneh je tudi pri nas izšla knjiga francoskega filozofa Farbricea Hadjadja. Avtor judovskega rodu, arabskega imena in katoliškega prepričanja v knjigi z naslovom Vstajenje na zanimiv način predstavi, kako naj razumemo vstajenje Kristusa in kaj lahko od tega vzamemo za svoje. Ko nismo več ujeti v verige demonov, lahko v velikonočnem jutru zapojemo in zaplešemo. Križ bo ostal nesmisel našega bivanja, a bo kazal, da ljubezni ni brez bolečin.

Vsakomur želim, da bi bila zanj velika noč prehod iz teme v svetlobo življenja! "Velika noč se ne konča s potico, pirhi in zabavami," je rekel v sredo pri splošni avdienci papež Frančišek. Velika noč je tudi čas bogatega slovenskega izročila. Pred krščanstvom smo v tem času slavili zmago dobrih pomladanskih duhov, ki so premagali zimske zle duhove. V krščanstvu pa je to slavje dobilo glas trušča ragelj, pesmi zvonov, rekov, običajev, pripravljenih dobrot, ki so se po 40-dnevnem postu, tako kot nam na veliko noč, prilegle. Predvsem pa je to čas, da z veselim oznanilom o svobodi objamemo drugega in mu povemo, da je ljubezen močnejša od smrti. Temu je namenjen ponedeljkov Emavs! Aleluja!