Igor Kadunc je generalni direktor RTV Slovenija postal konec aprila. Foto: BoBo
Igor Kadunc je generalni direktor RTV Slovenija postal konec aprila. Foto: BoBo

In ne, res ne gre za neko željo po menjavi vodilnih na Televiziji Slovenija! Že v sredo sem bil obveščen, da bom, ker samo razmišljam o tem, da bi v skladu s 55. členom Statuta RTV Slovenija začel postopek za razrešitev direktorice TV Slovenije, prejel ustrezno porcijo "gnojevke". In (prva) je res priletela, kako simbolično, iz požara, že v soboto. Kot pozdrav pred sejo Programskega sveta RTV Slovenija. Lahko bi vse skupaj ignoriral in stoično prenesel, ampak spet ne gre zame, kot se želi prikazati. Zelo žal mi je, da se moramo ukvarjati s stvarmi, ki so pravzaprav zelo preproste. Vendar so ob tem tudi zelo pomembne.

Zgodba s prispevkom urednika Tednika o Thompsonu se mi (oziroma nam) je zgodila po nepotrebnem in ob povsem nepravem času, kajti čaka nas izredno zahtevna priprava rebalansa PPN-ja 2017. V prispevku je bila zaznana verjetna kršitev Poklicnih pravil in načel novinarske etike v programih RTV Slovenija. Tudi varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev je na osnovi prejetih pripomb ocenila prispevek in navedla, da je po njenem mnenju šlo za nekaj pomembnih kršitev načel, ki bi jih morali spoštovati (na povezavi je na voljo besedilo s pojasnili, od strani 43 naprej). Prebirajoč njene ugotovitve sem ugotovil, da kot varuh zakonitosti, ki strokovno vodi tudi programsko delo javnega zavoda, v svojem poročilu, ki bi ga sestavil za Programski svet RTV Slovenija, zelo verjetno ne bi povedal ne več ne manj, kot je ona. Tako sem na seji programskega sveta le podal izjavo, da se z njenimi ugotovitvami strinjam. Podobno je potem odločil programski svet s sklepom, da se pridružuje mnenju varuhinje (20 svetnikov je glasovalo za, trije glasovi vzdržani). Pri tem se mi zdi potrebno poudariti, da mnenja varuhinje ne pomenijo začetek kakršnih koli disciplinskih postopkov. Lahko pa dajejo neko osnovo vsem, ki moramo skrbeti za zakonitost in skladnost delovanja znotraj RTV Slovenija.

Ker je skoraj vsem očitno, da so šle stvari v napačno smer, sem pričakoval, da bo direktorica Televizije Slovenija v razumnem času sprejela odločitev, ali je treba zaradi ugotovljenih kršitev sprejeti kakršne koli ukrepe. Z dopisom dne 30. maja 2017 me je obvestila, da je odgovorna urednica Informativnega programa Televizije Slovenija sprejela pisni odstop urednika Tednika Igorja Pirkoviča in ga razporedila na druge zadolžitve. Iz sporočila direktorice televizije se da razumeti, da drugih ukrepov ni imela v mislih.

Ker se mi je zdelo, da se morda ni seznanila z dejstvi, da je prispevek nastajal ob nadzoru odgovorne urednice, in da je mogoče, da se je zavedala, da bo kršil programske standarde in poklicna merila ter načela novinarske etike, sem jo pozval, da odločitev o neukrepanju zoper odgovorno urednico informativnega programa znova pretehta. Z njo sem opravil tudi nekaj razgovorov. Vendar je ostala pri svojem stališču.

Formalna ureditev na RTV Slovenija pa je takšna, da generalni direktor ne more razrešiti odgovorne urednice, če za to ne prejme predloga od direktorja radia ali televizije. Seveda bi se lahko moje dejavnosti tako tudi končale. Ampak ali bi bilo to prav? Je prav, da se ob evidentnih kršitvah pravil odgovornim urednikom ne zgodi nič? Oziroma se konča pri tem, da se sprejme ponujeni odstop urednika, ker naj bi doživljal pritiske?

Po mojem mnenju ne! Menim, da takšno ravnanje pomeni povsem napačen signal vsem, ki so zavezani k spoštovanju Poklicnih meril in načel novinarske etike. Posebej pa tudi signal odgovornim urednikom, da se ugotavljanje morebitne odgovornosti konča zgolj s sankcioniranjem novinarja ali urednika. Da gre torej za onemogočanje izvajanja morebitnega sankcioniranja kršilcev tega osnovnega akta odgovornosti pri delovanju javne RTV. Takšno ravnanje označujem kot izničenje naporov vseh, ki se zavzemajo za to, da bi ravnali tako, kot zakon in samo bistvo RTV Slovenija nalagata novinarjem in urednikom. V tem primeru ne gre več za solidarnost, ne gre za sankcioniranje, kajti nihče kljub ugotovljenim kršitvam ne bi izgubil službe. Prav tako ne gre za "naše" in "vaše", gre preprosto za načela.

Kako naj zahtevam požrtvovalno delo skupine, ki pod vodstvom dr. Stoparja pripravlja prenovo poklicnih meril, če pa naj bi veljala praksa na televiziji, da se zaradi njihovega nespoštovanja ne zahteva razrešitev odgovornih, ki so za to vedeli ali pa bi morali vedeti? Na Televiziji Slovenija se celo čisto resno postavlja vprašanje, ali so odgovorni uredniki res odgovorni tudi za spoštovanje programskih standardov, poklicnih meril in novinarske etike. Saj pri njih odgovorni uredniki "vsakega prispevka ne morejo pregledati pred objavo". Celo več, njihova pristojnost je po mnenju direktorice Televizije Slovenija "načeloma v finančni, programski, kadrovski in produkcijski realizaciji". Skratka, odgovorni uredniki naj ne bi bili odgovorni za morebitne kršitve osnovnih aktov, ki sem jih omenil, ampak so za to odgovorni uredniki oddaj. Sam se, podkrepljen z mnenjem pravne stroke, s tem ne morem strinjati. Gre za preprosto formulacijo, ki definira odgovornost nadrejenih: "če je vedel ali bi moral vedeti". In odgovorna urednica Jadranka Rebernik je "vedela", kakšen je pripravljen prispevek. Ne vem, meni se vse zdi jasno. Zato sem tudi pričakoval, da odstopa ne bo ponudil le Igor Pirkovič. Pa očitno Slovenci res nimamo vgrajenega sistema samorefleksije, ki bi nam omogočila, da če je očitno, da smo izgubili zaupanje tako ali drugače nadrejenega, pač častno ponudimo odstop?

Ne, pri nas nastane nekakšna vojna za "prav", ki naj se na koncu potrdi z vsaj 15 glasovi za ali proti. Iz vprašanja neukrepanja zaradi večinsko ugotovljenega kršenja aktov naredimo bitko. Opozorjen sem bil, da bo to odmevalo celo v Evropi, ker naj bi se šel neko čistko! Da, in da bom dobil golido.