Marijanin trg je bil moder, toliko policistov je bilo tam,
in gospod Meier je moral jokati, tolko solzivca je bilo ...
(Der Mariannenplatz war blau, soviel Bullen waren da,
und Mensch Meier mußte heulen, das war wohl das Tränengas)
(Ton, Steine Scherben: Rauch-Haus-Song, 1972)
Bil je kot prizor iz filma; satiričnega filma. Najprej je okoli 20 policistov, postrojenih v dvoredni koloni, čisto počasi korakalo v eno stran, dobrih 50 metrov naprej pa so se obrnili in v nespremenjenem tempu vajo ponovili okoli pet metrov stran pod traso U-Bahna, ki po ulici Skalitzer Strasse od leta 1902, ko je bil ta del odprt kot prvi odsek berlinske podzemske sploh, poteka nad cesto. Nekdo stopi do mene in mi reče, da naj vendar ne sedim tu na robniku. Zakaj pa ne? Saj vendar ni nevarno; razen tega smešnega postroja policistov so naokoli tako ali tako večinoma hudo pijani udeleženci prvomajske zabave, tam čez v zatemnjenem kotu med Oranien- in Skalitzerstrasse, na enem izmed klasičnih 'punktov' tako imenovanih avtonomnih, pa prevladujejo tisti, za katere se zdi, da se od tam niso premaknili vse od leta 1987 (o tem več pozneje) …
Za naključnega sogovornika se izkaže, da dela v upravi BVG-ja, torej berlinskega javnega prevoza, ki je skupaj s policijo tudi sprotno prilagajal urnik prog U1 in U8, ki vozita v jedro Kreuzberga; v tisto legendarno sosesko SO36 (Kreuzberg Jug-Vzhod 36), ki pa jo danes bolj kot politična radikalnost definirajo turisti in pa ponudba 'kulinaričnega koncerna Hasir' oziroma verige lokalov, ki jih obvladuje gospod Hasir, čigar imperij se je razvil iz skromne prodajalne kebaba, ustanovljene leta 1984. Ker je del institucije, ki tesno sodeluje s policijo, sogovornika pač vprašam, kakšen je vendar namen tega smešnega postroja policistov. - Epicenter iščejo. - Epicenter? Česa? - Izgredov. - Pa saj teh vendar ni.
Prvi maj v Kreuzbergu je danes videti kot farsa - tudi zaradi policije. In še posebej zaradi policije. Medtem ko je popoldne, ko se je v za promet zaprti regiji od Oranienplatza pa do postaje Schlesisches Tor že prerivalo blizu 40.000 ljudi, so predstavniki reševalne službe in gasilcev sporočili, da je situacija "pregledna in obvladljiva kot na običajen konec tedna". Tudi tako imenovane Valpurgine demonstracije, ki jih avtonomna levica organizira na predvečer prvega maja, so potekale mirno, ampak robovi cest so bili 'oklopljeni' s policijskimi kombiji in menda je bilo na območju Kreuzberga kar okoli 6.500 policistov. In ne le v omenjeni situaciji okoli devete ure zvečer, že dvakrat prej sem tisti dan videla, da pravzaprav sama navzočnost policije in njene geste zaostrujejo razmere.
Lužiški trg, kričeče mladenke in grožnja s solzivcem
Ko se je ura bližala šesti, za katero je bil napovedan začetek tradicionalnega pohoda avtonomnih po Kreuzbergu in Neuköllnu, je policija popolnoma zaprla predel okrog križišča na Kottbusser Tor in naprej proti Lausitzer Platzu (Lužiškem trgu, s katerega povorka vedno krene). Na vprašanje, zakaj človek ne sme iti niti proti predelu z glasbenimi odri, torej stran od trase demonstrantov, so odgovarjali, da je tam že preveč ljudi. – Ampak saj se tja da priti z drugih ulic, torej to ne more niti razlog. – Obstajajo še drugi razlogi. In se obrne stran. Policija laže …? Ali pa v zadregi govori nesmisle.
Ampak če je ta situacija povzročila predvsem nejevoljo ljudi, ki so se morali podati na polkilometrski 'detour', je druga skoraj spremenila 'pozitivno bilanco' prvega maja v Kreuzbergu. Ko se je protestni pohod, na katerem je sodelovalo okoli 18.000 ljudi, vrnil na Lužiški trg, je v nekem trenutku nekdo začel teči, nekdo je vrgel petardo, nad trgom je bil helikopter in demonstranti so kričali "Hubschrauberabsturz" (Sestrelite helikopter), predvsem mlada dekleta so cvilila in bežala in situacija je bila videti kaotična. Ko sem se obrnila, sem se skoraj zaletela v policista, ki mi je v obraz molil razpršilo s solzivcem. Pravzaprav je tam stal cel blok policistov s solzivcem v rokah in neko dekle jih je skoraj jokaje prosilo, naj jo spustijo s trga. Niso hoteli. Ona in njeni kolegici so kričaje stekle na drugo stran in potem je kričalo še več ljudi in še več ljudi je kričaje teklo. Nastala je prava panika …
Pozneje je policija podala razlago, da so na Lužiškem trgu iz vrst demonstrantov 'potegnili' nekaj prestopnikov, ki so v Neuköllnu vrgli nekaj kamnov in petard. Morda, ampak sama navzočnost policistov, ki so v nekem trenutku zaprli trg in proti ljudem usmerili solzivec, je ustvarila napetost, ki bi zares lahko sprožila izgrede. No, po koncu vsega je tiskovni predstavnik berlinske policije Stefan Redlich dejal: "Zelo smo zadovoljni, da je naša taktika delovala. Seveda so se tudi teh demonstracij udeležili nekateri k nasilju nagnjeni subjekti, ampak jim ni uspelo, da bi za svoje namene pridobili druge udeležence."
Tečaj sodelovanja na demonstracijah
Besede policije seveda zvenijo dobro, a kdor vsaj malo pozna razvoj tako imenovanih avtonomnih in predvsem njihov 'podmladek', mu je jasno, da takšne 'oborožene fronte', kot je bila značilna za Kreuzberg od leta 1987 naprej, danes ne more biti. In lani je dolgoletni aktivist in predstavnik socialistične iniciative za Berlin Michael Prütz celo prvič organiziral trening za udeležbo na revolucionarnih prvomajskih demonstracijah. 61-letni Prütz, ki je kot vsebinsko bistvo letošnjih demonstracij izpostavil boj proti rasistični politiki Nemčije in EU-ja, je tako lani pred prvim majem dejal, da želijo spet povrniti tisto, kar je izginilo iz berlinskih demonstracij. Želijo vrniti občutek solidarnosti, pa tudi enotno akcijo. Zato naj bi se na delavnicah 'učili' tudi zgraditi verigo protestnikov in tega, kako nositi transparente, pa tudi kako prepoznati provokatorje v vrstah demonstrantov… Mala šola demonstriranja. Leta 1987 bi se temu smejali. Ampak danes je to morda res edini način, da se demonstracije ohranijo.

Helena, 15 let, malo pankerka, malo hipijka, vedno pa malo pri avtonomnih …
Helena, hčerka moje znanke, je tipična predstavnica mladih 'alternativcev'. Stara je 15 let in obiskuje Gesamtschule Sophie Scholl, priljubljeno šolo liberalnih in pogosto z umetnostjo povezanih berlinskih staršev, ki na otroke ne želijo izvajati pritiska s prezgodnjim kvalificiranjem za obiskovanje gimnazije in jih zato raje še nekaj časa prepustijo svobodi 'Gesamtschule'. Vsaj med poletnimi počitnicami, med katerimi sem jo lani imela priložnost opazovati nekaj tednov, je njen vsakdan vključeval udeležbo na tem ali onem protestu. Izbira je velika, saj je bilo lani v Berlinu 5.000 demonstracij.
Helena in njeni prijatelji so dejansko videti radikalni; vidi se, da so otroci Kreuzberga; en dan naokoli hodijo kot 'okovani' pankerji, nato sledi hipijevsko obdobje, ko Helena naokoli po Kreuzbergu hodi izključno bosa in v nečem, kar je videti kot pižama. Kot se je izkazalo po kratkem pogovoru, je predvsem za begunce in proti policistom, o protestni zgodovini Kreuzberga, kjer njena družina živi že desetletja, pa ne ve kaj dosti. Tudi politično ne zna povsem definirati svoje pozicije, definitivno pa je na strani avtonomnih. Kaj to pomeni in od kod so? Takšnemu vprašanju običajno sledita najstniški hihitavi smeh in pa pripomba, da pozna nekega gospoda, ki živi tu blizu in ki je bil pri tistem bendu Ton Steine Scherben, ki je bil ves čas zraven. Ja, protestništvo je v Berlinu žal predvsem prostočasna dejavnost.
Zadnjo bitko bomo dobili mi
Naš boj pomeni mir in borimo se proti vaši vojni.
Vsaka bitka, ki jo izgubimo, pomeni našo naslednjo zmago.
(Unser Kampf bedeutet Frieden und wir bekämpfen eueren Krieg.
Jede Schlacht, die wir verlieren, bedeutet unseren nächsten Sieg.)
(Ton Steine Scherben: Die Letzte Scchlacht gewinnen wir, 1972)
Ton Steine Scherben, kultna berlinska skupina, katere besedila kot "Zadnjo bitko bomo zmagali mi", "Uničite, kar vas uničuje", "Oblast ne pripada nikomur" so dejansko bila gesla radikalne politične alternative, je sicer svoj vrhunec doživela že v sedemdesetih. A njen ton, ki je bil ton zunajparlamentarne opozicije, ki se je formirala po letu 1966, je bil tudi ton revolucionarnega prvega maja v Kreuzbergu.
Za tisti prvi 'pravi' prvi maj v Kreuzgbergu velja prvi maj 1987, ko se je predel SO 36 spremenil v pravo bojno polje. Nosilci akcije so že tedaj bili Avtonomni (gre za zvezo različnih avtonomnih radikalnih levičarskih skupin, od katerih nekatere poudarjajo svojo povezavo na ortodoksni marksizem, druge pa se definirajo predvsem kot anarhistične) in pa pripadniki skvoterskega gibanja oziroma "Hausbesetzer"). Gibanje za pravico do zasedbe praznih objektov je sicer nastalo v Frankfurtu, v sedemdesetih pa je postalo zasedanje hiš "protestno dejanje proti političnemu sistemu". V Berlinu je skvotersko sceno v osemdesetih še okrepil program sanacije Kreuzberga, ki je predvideval rušenja celih predelov z namenom gradnje kakovostnih stanovanj. A stanovanj je dejansko primanjkovalo in zasedanje in tudi samoiniciativno obnavljanje praznih hiš je postalo eden izmed simbolov zahodnoberlinske politične alternative. Do danes se je v Berlinu ohranilo nekaj objektov, ki še vedno ohranjajo status avtonomne cone.
Štetje prebivalstva pomaga do višjih pokojnin ...
Situacijo je leta 1987 še zaostrilo štetje prebivalstva, proti kateremu se je po celotnem ZRN-ju vzdignilo gibanje za bojkot cenzusa. Čeprav je vlada zatrjevala, da bo z ločitvijo osebnih podatkov in vprašalnika na dve poli dosegla popolno anonimnost ankete, je proti štetju protestirala ne le 'urbana gverila', pač pa je fronta odpora vključevala tudi člane in simpatizerje socialnih demokratov, Zelenih in celo liberalcev (FDP). Vlada je potem z naložbo več kot 40 milijonov mark zagnala informacijsko kampanjo, s katero je poskušala ljudi prepričati o nenevarnosti in celo koristnosti projekta. Tako so kampanjo spremljala celo absurdna gesla kot tisto, da bo štetje prebivalstva ljudstvu pomagalo do višjih pokojnin. Vse to je opozicijo še bolj razburilo, in sicer tudi zato, ker je štetje prebivalstva sovpadalo z reformami, ki so pomenile razgradnjo socialne države in ki so vodile k privatizaciji.
Razdejanje v Kreuzbergu je bilo tedaj precejšnje. Verodostojnost gibanja pa je že tedaj pod vprašaj postavilo ropanje malih trgovinic. Če je popolno izropanje supermarketa na Kottbusser Tor seveda veljalo za upravičen boj proti kapitalistom, plenjenje piva iz malih trgovinic pač ni moglo biti uvrščeno v to kategorijo razrednega boja. In pivo je na koncu tudi odločilo iztek prvega maja (kot tudi vsako leto pozneje). Nekje med drugo in tretjo uro ponoči je večina protestnikov omagala in policija je začela protiudar z vodnimi topovi in oklepniki. Zadnji boji so potekali ob ostankih železniške postaje Görlitzer Bahnhof (kjer so pozneje uredili danes zloglasni Görlitzer Park) in pa ob Lužiškem trgu; torej tu, kjer je jedro protestov prvomajskih demonstracij tudi danes. In pivo še vedno odloča iztek; ne pa zares tudi izida demonstracij.
Pred mestno hišo Schöneberg se danes puding le je; ne pa meče
Drugi maj ob mestni hiši v Schönebergu je bil idiličen. V parku Rudolpha Wildeja ob njej je čudovit vodnjak in ob njem so ljudje balinali, nekdo se je poročal in otroci so igrali nogomet; izjemno dobro so ga igrali; morda so bili Čečeni ali Sirci, saj, kot pravi moj znanec, ki v prostem času z begunskimi otroki igra nogomet, čečenski in sirski otroci prekosijo vse; premagajo vsako nemško otroško ekipo. Tudi na trgu pred mestno hišo, na naslovu John-F.-Kennedy-Platz, je bilo idilično. Ljudje so pohajali med stojnicami bolšjega trga, nekateri so jedli hrano s stojnic. Morda kdo med njimi tudi puding ali skuto. No, nihče ni metal pudinga in skute.
Ampak prav s skuto in pudingom pred nekdanjim političnim središčem Zahodnega Berlina se je začela predzgodovina radikalnega prvomajskega Kreuzberga, ki je dolga leta poleg praznovanja dneva dela pomenil tudi opomin na vietnamsko vojno, ki se je prav tako končala 1. maja (1975). 2. aprila 1967 je berlinska Komuna 1 (šlo je za politično motivirano komuno, ki so jo na začetku leta 1967 ustanovili člani zunajparlamentarne opozicije, ki so boj za demokracijo in svobodo povezovali z alternativnimi oblikami skupnega življenja in z odpravljanjem tradicionalne družine kot organizacijske oblike, ki domnevno krepi avtokratsko mentaliteto) ob obisku podpredsednika Huberta Humphreyja v Berlinu pred mestno hišo v Schönebergu nanj izvedla napad s pudingom. Temu protestu proti ameriškemu neoimperializmu je sledil oster policijski obračun z demonstranti.
Nekaj dni pozneje je v časopisu Konkrett mlada novinarka zapisala: "Ni kriminal metanje napalma na ženske, otroke in starce, kriminal je protest proti tem dejanjem. Kriminalno ni uničevanje žetev, kar pomeni lakoto in smrt milijonov, protest proti temu je kriminalen. Velja, da je neuglajeno, če politike obmetavaš s pudingom in skuto, ni pa neuglajeno sprejemati politikov, ki ukažejo izbris celih vasi in bombardiranje mest ... Napalm ja, puding ne!" Novinarki je bilo ime Ulrike Meinhoff in je nekaj let pozneje postala del nekega drugega fenomena nemške radikalne politične alternative. Ampak to je že druga zgodba.
Bistveno je nekaj drugega - da večina demonstrantov v Kreuzbergu danes ne ve, kaj se je nekoč dogajalo v Schönebergu; zakaj je bilo tisto pomembno za to, kar je pozneje izbruhnilo v Kreuzbergu; in zakaj je to tudi osnova njihovega političnega boja. Če pri večini sploh gre za politični boj, pa čeprav je na čelu protesta nekaj časa kolesaril Hans-Christian Ströbele, legendarni dolgoletni poslanec Zelenih, ki je še kako bil zraven pri vrhuncu berlinske zunajparlamentarne politične alternative. Ampak težko je verjeti, da je na agendi množic, ki so kar pred vsakim odrom ne glede na glasbo plesale v gibih salse, točka z naslovom: Zadnjo bitko bomo zmagali mi.