Marko Radmilovič. Foto: Anže Vrabl
Marko Radmilovič. Foto: Anže Vrabl

Poslušalec nato dobi občutek, da je ta in ta radijska postaja tako zelo pomembna, da si je zanjo vzel čas celo James iz Metallice. Mogoče še več; če je dobra za Jamesa iz Metallice, je najbrž dobra tudi za poslušalca.

Resnica je seveda drugačna. Jamesa iz Metallice marketingarji priklenejo pred mikrofon in ubogi vrag mora vse dneve brati imena radijskih postaj, raztresenih po planetu. Zato pa nima več časa napisati novega Sandmana, ampak to je že druga zgodba.
Od tega drobnega trika, s katerim na nagnetenem trgu pop muzike poskušajo preživeti tako radii kot glasbeniki, pa k slovenskim lokalnim volitvam.

Letos se je še bolj kot prejšnja leta v propagandnih materialih začela pojavljati kategorija "podpornik". Gre za ljudi, ki svoje politične ali človeške usode sicer ne bodo vezali na kandidata, ki tekmuje v županski tekmi, so pa pripravljeni zanj zastaviti dobro besedo. In ker so županski kandidati povečini anonimusi, so njihovi podporniki osebe iz javnega življenja. Čim bolj znane po možnosti, da bodo volivci presenečeni, od kod in kako kandidat pozna Jamesa iz Metallice. Kot se je izkazalo, prepoznavnost podpornikov pada z velikostjo občine; male občine imajo lokalne zvezdnike, srednje občine imajo regionalne zvezdnike, mestne občine imajo nacionalne zvezdnike. Tako gre to.

A v takšni količini podpornikov mora priti tudi do presežka. Na tem mestu moramo spet zaviti nekoliko na stran.

Nekaj tednov nazaj je največja, najpomembnejša in najvplivnejša politična skupina v evropskem parlamentu Evropska ljudska stranka, znana s kratico kot EPP, imela svoj kongres v Helsinkih. Na kongresu je Nemec Manfred Weber premagal svojega protikandidata, nekdanjega predsednika finske vlade Alexandra Stubba. Weber je ob izvolitvi na čelo praviloma desnosredinske politične skupine potrdil zavezo skupnim evropskim vrednotam, poudaril skupne krščanske korenine in podobne reči. Kot najverjetnejši bodoči predsednik Evropske komisije je namignil, kako bo prekinil dosedanjo Junkerjevo zapuščino. Predstavil se je kot načelen in pošten mož, vreden zaupanja, da bo evropski voz peljal naprej. In tako naprej in tako nazaj.

Pa smo nazaj na slovenskih lokalnih volitvah. Kot vidimo po udeležbi, je bila mobilizacija volilnega telesa na tokratnem odločanju za naše zakrnele demokratične ude že kar izjemna. Aktivirale so se tudi politične stranke, akoravno jih neodvisne liste in neodvisni županski kandidati premagujejo kot za šalo. In prav o angažiranosti političnih strank na lokalnih volitvah govori naš današnji zapis.
Ker so v EPP včlanjene tudi vodilne desnosredinske stranke iz naše države, je SDS kot naša najmočnejša predstavnica v tej skupini pridobila prej omenjenega Webra, da posname dva videoprispevka v znak podpore SDS-ovemu kandidatu oziroma tistemu, ki kandidira s podporo SDS-a. Gre za Anžeta Logarja, ki je kandidiral v Ljubljani, in Franca Kanglerja, ki se je uvrstil v drugi krog v Mariboru.

Kako je to videti?
Dva kratka, nekaj manj kot minutna posnetka spremlja cingljajoča muzika; obleka in ozadje izdajata, da sta bila posnetka posneta drug za drugim. Pri Logarju ustvarjalna montaža skače z bližnjega posnetka junaškega Webra na srednji plan, Kangler pa se je moral zadovoljiti s prispevkom brez reza. V obeh prispevkih se Weber pretvarja, kot da oba kandidata osebno pozna in kako je prepričan, da bosta krasna župana. Na splošno pa trosi neumnosti; v primeru Kanglerja hvali pretekle dosežke kandidata, seveda pa ne ve, da so ga pobesneli občani pregnali z občine v spremstvu granitnih kock. V primeru Logarja prepričano našteva neverjetne sposobnosti in dosežke kandidata, kot bi mu pri vsakem izmed njih držal svečo … Skratka gre za reklamni prispevek čisto nič drugačen od onega, kjer James iz Metallice prikrito sporoča, da najraje na svetu posluša ta in ta lokalni radio.

In če zdaj kdo pričakuje, kako se bomo obregnili ob oba SDS-ova kandidata, se zelo moti. Njuna želja po čim boljšem volilnem izidu, za katerega sta pripravljena seči po vseh zakonitih sredstvih, je razumljiva in opravičljiva.

Tega pa ne moremo trditi za Webra. Kako naj bomo optimistični nad prihodnostjo Evrope, če se bodoči šef pusti potegniti v tako abotno avanturo političnega marketinga? Ne da obeh kandidatov ne pozna! Ne pozna niti mest, v katerih kandidirata, najbrž ne pozna niti Slovenije, najbolj smešno pa je, da ni niti približno sposoben izgovoriti imen in priimkov ljudi, za katere zastavlja svoje ime.
Predvidevamo, da ima kot James iz Metallice tudi Weber iz EPP-ja pol ure na dan odmerjene za govorjenje v kamere najrazličnejših desnosredinskih strank, ki pri potencialno najvplivnejšem Evropejcu iščejo podporo za svoje parcialne interese.

Weber se je na ta način pokazal kot človek brez vsakega lastnega jaza, kot politik brez izdelanega političnega kreda in kot lutka v rokah svetovalcev in lobistov. Kako bo človek, ki ni sposoben preveriti, koga na vse pretege hvali pred kamero, sposoben trezno odločati o usodi celine?

In kar je še najbolj smešno: ena glavnih agend na kongresu EPP-ja je bila zaostritev odnosa skupine do Orbana in njegovega avtokratstva; potem pa zmagovalec kongresa kmalu po izvolitvi začne uporabljati enake manipulacije, kot jih v Budimpešti uporablja zvitorepi Madžar.

Zdravo, tukaj James iz Metallice!
Zdravo, tukaj James iz Metallice!