Spominjam se zgodbe iz otroštva, ki je krožila med ljudmi in vznemirjala domišljijo v mojem rojstnem mestu, o strmoglavljenju vojaškega letala. Pogosto sem namreč slišal slikovito in doživeto pripovedovati starejše prebivalce, da je v topli in jasni poletni noči v letu pred koncem druge svetovne vojne na cvetočem travniku, tik za zadnjimi predmestnimi hišami, razsvetlila nebo goreča jeklena pošast. Padala je kot komet iz oddaljenega vesolja. Tudi tisti, ki so samo trdno spali, so pozneje pričali, da so v sanjah slišali grozljivo hropenje in ropotanje, podobno ranjeni živali, morebiti viteškemu konju, ki je bil zadet z ognjeno puščico. Konj zdaj leži na zemlji, v krvi in plamenih, skupaj s svojim ranjenim vitezom v težkem oklepu. Skozi ozko režo na šlemu vidi samo temo in drobno migetanje oddaljenih zvezd, ki jih morebiti nikoli ne bo zares dosegel, čeprav se je poskušal znova postaviti na noge in dvigniti svojega umirajočega konja. Preden zapre oči, pomisli, leti, samo še enkrat poleti. Vendar v nebo se dviga samo ogenj, ki počasi ugaša. Gost dim se je nad pogoriščem vil še ves naslednji dan, videti je bil kot prašna cesta, ki povezuje nebo in zemljo. Lahek in nežen panonski veter je z leti razpihal dim, raztrosil ga je kot prah, ki se je nabral v spominu.

Ilustrirala Milanka Fabjančič.
Ilustrirala Milanka Fabjančič.

V zavezniškem letalskem oporišču Amendola v južni Italiji, v bližini Foggie, so vojaki ves dan skrbno in v naglici pripravljali orjaške bombnike za bojni polet; natakali so gorivo, nalagali v trup težke bombe, polnili municijo in popravljali poškodbe, ki jim jih je prizadejala vztrajna ter močna nemška protiletalska obramba. Letala so nenehoma vzletala, podnevi in ponoči, ter se po dolgih urah vračala iz vojaških akcij, mnoga se žal nikoli niso vrnila v oporišče. Bombardirali so cilje na Balkanu, predvsem sovražne tovorne ladje, ki so počasi plule po Donavi, s padali so dostavljali orožje partizanom v Jugoslaviji, bojevali pa so se tudi v severni Afriki, Nemčiji in Avstriji.

Posadke znamenite 178. eskadrilje, ki jo je tistega večera sestavljalo enajst težkih bombnikov, so dobile ukaz za vzlet ob 21.30, skupno se je tistega 6. julija 1944 iz oporišča v Amendoli dvignilo 61 težkih bombnikov. Njihov oddaljeni cilj je bilo nacistično vojaško letališče Fels am Wagram v neposredni bližini Feuersbrunna blizu Kremsa, petdeset kilometrov zahodno od Dunaja, ki naj bi ga poskusili v silovitem nočnem bombnem napadu začasno onesposobiti ali povsem uničiti. Sovražnikovo letalsko oporišče, od koder so napadali cilje na Poljskem, Madžarskem in na Balkanu, je ležalo v ozki ravnini, skriti med zelenimi griči. Na veliki travnati stezi je bila stacionirana flota messerschmittov, na obrobju je bilo nekaj mogočnih hangarjev, v katerih so popravljali in sestavljali nova letala. Mehka in prijazna pokrajina je bila zasajena z znamenitimi vinogradi in sadovnjaki, na njihovih položnih grebenih je bila zdaj razporejena in vkopana močna protiletalska obramba, ki je branila strateško pomembno letališče pred stalnimi in vedno bolj rušilnimi napadi zaveznikov iz zraka. Na robu te slikovite pokrajine, ob vznožju gričev in dolin, je počasi tekla široka in temna reka Donava, katere tok so letalskim poveljnikom natančno razkrivali vojaški zemljevidi in fotografije zavezniških izvidniških letal.

Projekt 30 let. 30 zgodb

Na letošnjo 30. obletnico vzpostavitve diplomatskih odnosov med Slovenijo in Združenim kraljestvom ter 30-letnico delovanja British Councila v Sloveniji spominja projekt 30 let. 30 zgodb. V njem bo 30 slovenskih pisateljev in publicistov v kratkih zgodbah opisalo svojo izkušnjo, zgodovinski dogodek ali osebo, povezano z Združenim kraljestvom.

Idejni vodja projekta je Dragan Barbutovski, zdaj že nekdanji direktor British Councila v Sloveniji. Uredništvo nad tem literarnim projektom je prevzela Renata Zamida.

Zgodbe bodo vsak teden objavljene na straneh MMC-ja. Za branje zgodb slovenskih avtorjev o njihovi izkušnji z Združenim kraljestvom bo priložnost tudi v angleškem jeziku.

Spominjam se svojih dolgih jesenskih sprehodov po ozkih poteh med griči v okolici Kremsa, kjer sem preživel nekaj tednov v literarni hiši. Bil je čas še ene bogate trgatve, vinogradi so bili polni delavcev, ki so skrbno trgali grozdje in ga previdno zlagali v velike zaboje. Iz mnogih kleti je že dišalo po vretju in sladkem moštu. Ulice starega mesta na obali Donave so bile polne majhnih, temnih, polkletnih točilnic, ki so ponujale pečen kostanj in mlado vino, v zraku je bilo čutiti sproščenost in ravnodušnost, pod katero je bila skrita temna zgodovina pokrajine, kar sem spoznal šele pozneje. Vse popoldneve, ko je šibko jesensko sonce obsijalo dolge sprehajalne poti ob reki, sem posedal na klopcah in opazoval gladino veletoka, po katerem so plule rečne ladje, prevažale so les, premog in velike zaboje z različnim blagom. Od tukaj so počasi plule do Dunaja, Budimpešte, Beograda, vse do Črnega morja. Daleč na drugi obali se je dvigal gozd. Nekoliko nižje so bile privezane turistične ladje, nekaj jih je bilo predelanih iz odsluženih in zastarelih vojaških ladij, namesto mornarjev in topov so zdaj z njimi prevažali ostarele in radovedne turiste. Počakal sem do mraka, ko je sonce zašlo za griče, ki so se sivo obarvali, in je nad vodo zapredla vlažna in hladna meglica.

Noč je bila nenavadno tiha in svetla, naglo so se dvignili visoko nad Jadransko morje. Daleč na zahodnem obzorju je bilo še videti droben sij večerne zarje, kot bi jih nebo, ki jih je vzelo k sebi, hotelo še zadnjič pozdraviti in jim vliti upanje, da bo vojne kmalu konec. Pred njimi, v smeri poleta, na drugi strani morja, je bila že globoka tema, ki jim je nudila navidezno zavetje in mir pred nevarnimi topniškimi napadi z zemlje in nemškimi lovci v zraku. Kapitan George Edward Scott McNaughton se je za hip zagledal v morje, ki se je lesketalo v mesečini, nekje globoko spodaj. Otoki, ga je spreletelo, ko so visoko preleteli Kornate. Zdelo se mu je, da so težki in glasni letalski motorji nenadoma potihnili, lebdeli so v toplem poletnem zraku, kot bi bili brez teže. Zdaj ni bil več del mogočne vojaške formacije, odmislil je, da leti v skupini s šestdesetimi bombniki proti Dunaju. Želel je, da bi v daljavi, kot zvezde med temnimi oblaki, videl nekaj luči tega prelepega cesarskega mesta, ki bi ga nekoč rad obiskal, potem bo, še preden ga preletijo, obrnil proti Kremsu, nekaj minut bodo leteli nad Donavo, da končno dosežejo bojni cilj v Feuersbrunnu, seveda v upanju, da jih še pred tem ne prestrežejo nemški messerschmitti, ki so jih zdaj že gotovo zaznali. Ko bo navigator označil cilj, bo izdal ukaz. V kratkih presledkih bodo koordinirano odvrgli stotine bomb iz 61. bombnikov na travnato vojaško letališče Fels am Wagram. Zemlja se bo stresla in noč bo zažarela. Vedel je, da je vsaka naloga usodna in odločilna za dokončanje ter uspeh v vojni. Vsako sovražnikovo letalo, ki so ga uspeli uničiti na tleh, je predstavljalo eno smrtno nevarnost manj za zavezniške enote, ki so vedno bolj silovito napredovale na vseh bojiščih, zlom nacistične Nemčije se je že slutil, vendar smrt je še vedno prežala na vsakem koraku. To noč je bil kapitan George Edward Scott McNaughton na svoji 32. bojni misiji, pred mesecem dni je praznoval svoj 32. rojstni dan, v zraku je preletel že več kot tisoč ur, toda zdaj se je v tišini, ki ga je preplavila, spomnil svoje žene Katherine, jutri ji bom napisal pismo, se je odločil, nazadnje je dobil njen telegram za rojstni dan, kratko sporočilo z dobrimi željami in mislijo, da bo vojne zares kmalu konec. Ko se vrnem domov v Masterton, bom popravil svoj tovornjak ter nadaljeval z delom, ga je prešinilo. Rad je šofiral, užival je v dolgi in počasni vožnji po praznih cestah med oddaljenimi kraji, pogrešal je Novo Zelandijo, ljubil je svojo ženo, ki je ni videl že nekaj let, odkar je bil decembra 1941 premeščen v letalsko enoto v Veliko Britanijo.

Pilot nikoli ni več uspel napisati pisma, žena je nekaj mesecev pozneje prejela samo žalno brzojavko, poslano iz poveljstva RAF, v kateri so ji sporočili, da je pilot George Edward Scott McNaughton junaško padel v boju.

Blizu mestnega kopališča v Murski Soboti, tik ob potoku Ledava, stoji spominsko obeležje, ki ga je zasnoval arhitekt Vladimir Goldinskij. Nedelja je, topel zrak diši po akacijah. Spomnim se vrveža in brezskrbnih poletij, ki sem jih v otroštvu preživel na kopališču. Zdaj je tam še vse tiho, v praznih bazenih se lesketajo samo luže, ki so nastale po zadnji nevihti, vendar kopalna sezona ni več daleč. Stopim čez cesto in se počasi približam spomeniku, ki sameva na obrobju mesta, berem: "7. julija 1944 zjutraj je pri Murski Soboti poskušal pristati goreči bombnik britanskega vojnega letalstva (RAF) Liberator VI. EV822 (del 178. eskadrilje), ki se je vračal z bombardiranja ciljev na Dunaju. Bombnik je eksplodiral, preden se je šest članov posadke lahko rešilo. Letalce so 8. julija 1944 pokopali na soboškem pokopališču, njihove posmrtne ostanke pa so leta 1946 prenesli na britansko vojaško pokopališče v Beograd."


Pisatelj Dušan Šarotar (1968, Murska Sobota) je avtor proznih, pesniških in esejističnih knjig ter filmskih scenarijev. Šarotarjeva proza in poezija sta vključeni v več antologij in prevedeni v več tujih jezikov. Živi v Ljubljani. Osrednja tema avtorjeve literature je usoda judovske skupnosti in holokavst v Murski Soboti in širše v Prekmurju.