Četrtkovo okroglo mizo Lektorjeve preobrazbe v sejni dvorani stavbe Ministrstva za kulturo v Ljubljani sta zasnovali in povezovali Kristina M. Pučnik in Andreja Kalc. Gostje so bili Simona Kranjc (Oddelek za slovenistiko, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani), Melita Zemljak Jontes (Oddelek za slovanske jezike, Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru), Marcello Potocco (Oddelek za slovenistiko, Fakulteta za humanistične študije Univerze na Primorskem), Rok Žaucer (Fakulteta za humanistiko Univerze v Novi Gorici), Meta Meh (Generalni finančni urad, delovna skupina za sivo ekonomijo), David Limon (Oddelek za prevajalstvo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani) in Simona Bergoč (Služba za slovenski jezik).

Ker je jezik tako rekoč last nas vseh in je z njim vsak intimno povezan, so k razpravi želeli pritegniti čim več sogovornikov. "Zato smo povabili tudi sorodna društva – Društvo znanstvenih in tehniških prevajalcev Slovenije, Društvo slovenskih književnih prevajalcev, Društvo prevajalcev in tolmačev Slovenije ter Društvo slovenskih filmskih in televizijskih prevajalcev. Zavedamo se pomembne vloge sodelavcev Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša in vpliva slovenistike na pedagoških fakultetah," pojasni Kristina M. Pučnik, predsednica Lektorskega društva Slovenije (LdS), ki se je v uvodu dotaknila tudi prekarstva in z njim povezanih slabih delovnih razmer drugih humanističnih poklicev.

Ali bo med trnjem seme skalilo in klas odgnalo?
Izhodišče okrogle mize je bila društvena anketa (vzorec 132 ljudi), ki je pokazala, da se 55 % anketirancev z lektoriranjem ukvarja kot s postransko dejavnostjo, ok. 40 % teh dela na črno in ok. 25 % iz ljubezni do jezika.

Ob tem so se porajala vprašanja: Kako zagotoviti kakovost lektoriranja in preprečiti enostransko podobo poklica v javnosti? Kako zmanjšati nelojalno konkurenco? Kako ne izključiti tistih, ki so za delo usposobljeni in ki od njega živijo? Kakšna je pri tem vloga univerze, stanovskega društva, države?

"Lektoriranje je postalo dejavnost, ki se ukvarja z diplomskimi in seminarskimi nalogami. Poleg tega pa se ta dejavnost v precejšnjem deležu opravlja na črno. Tudi zato, ker je ne opravljajo ljudje z jezikoslovno izobrazbo. Zato govorimo o ljudeh, ki lektorirajo. Kljub temu smo na slovenskem trgu tudi profesionalni lektorji in jezikovni svetovalci, z jezikoslovno izobrazbo, večinoma slovenisti. Zaradi tistih, ki lektorirajo, smo v svoji prekarnosti še bolj izpostavljeni, saj trg določa večina tako na strani ponudbe kot pri povpraševanju," razmišlja Pučnikova.

Kleno pšenico iz Slovenije – ali iz uvoza?
Začetni del je bil namenjen predstavnikom slovenistik na Slovenskem, ki so opisali strukturiranost študija in položaj jezikovnosvetovalnih vsebin v njem po bolonjski prenovi. Jezikovno svetovanje je vsaj na neki stopnji ali v okviru temeljnih predmetov o pravopisni normi, morfologiji in zvrstnosti knjižnega jezika zajeto v vseh programih, zato so predstojniki soglašali, da je formalna izobrazba v smislu teoretičnih izhodišč in nabora temeljne literature zadosten in ustrezen pogoj za opravljanje poklica, če se posameznik po študiju na poklicnem področju tudi nadalje izobražuje in spremlja novosti v stroki. S tem oddelki za slovenski jezik kažejo na pomen, ki ga tudi sami pripisujejo slovnični in slogovni neoporečnosti javnih besedil v knjižnem jeziku.

Prav zato bo nadaljnje prizadevanje LdS-a usmerjeno v spremembo Standardne klasifikacije dejavnosti (SKD), kjer se lektoriranje umešča pod "druga splošna tajniška opravila, fotokopiranje in drugo razmnoževanje", želeli pa bi samostojno dejavnost lektoriranja, kakor je lektor že priznan poklic. Umanjkanje lektoriranja kot dejavnosti je lahko posledica tega, da je SKD prevod evropske klasifikacije NACE, hkrati pa se od leta 2008 klasifikacija ni posodobila. Andreja Kalc ob tem opozarja, da v registru pravnih oseb po dejavnosti tako ne moremo najti tistih podjetij, ki se ukvarjajo z lektoriranjem, če te besede nimajo v imenu.

Pravni mlini meljejo počasi
Kljub temu v zdajšnjih razmerah ne gre pričakovati regulacije poklica, je zatrdila Simona Bergoč, opominjajoč na splošno evropsko težnjo k deregulaciji poklicev in na to, da je v Sloveniji opredeljenih več kot dvakrat več poklicev od povprečja v EU-ju.

Simona Kranjc z ljubljanske slovenistike je bila vendarle mnenja, da je lektoriranje treba obravnavati kot strokovno delo in ne obrt, da je treba ohraniti zgledno sodelovanje med univerzami in stanovskimi društvi ter si skupaj prizadevati za boljši položaj "jezikovnih" poklicev. Licenciranje dejavnosti pa je projekt več deležnikov, ki ga težko začnemo brez jasne opredelitve dela.

Pomenska zamejitev dela lektorjev je zaradi raznolikosti besedil, s katerimi prihajajo v stik, in prepletanja z delom prevajalcev in oblikovalcev težavna. Predstojniki priznavajo, da slovenisti niso edini, ki lektorirajo, pač pa se s tem lahko usposobljeno ukvarjajo tudi komparativisti, prevajalci in drugi jezikoslovci, tudi novinarji in srednješolski profesorji, ter strokovnjaki, ki se usmerijo v preglede terminoloških besedil.

Žanjem malo tu, malo tam
Razmeroma visoka nezaposlenost, zlasti po krizi, in strah pred izgubo dela sta vzrok za prekarne oblike dela, ki izvajalcu ne dajo nikakršne socialne varnosti, temveč ga, nasprotno, silijo v delo v neustreznih razmerah, pogosto tik pred rokom in v velikem obsegu. Pojav, ki velja tako za lektorje kot prevajalce, pisce, grafične oblikovalce in druge poklice.

Metka Meh z Generalnega finančnega urada je opozorila, da država kot delo na črno sankcionira tako fizične kot pravne osebe, ki opravljajo v ustanovnem aktu neregistrirano dejavnost. Kazen zadene tudi naročnika, ki vedé posluje s subjektom z neregistrirano dejavnostjo. Kazen se giblje med 1.000 in 7.000 EUR za fizične ter 5.000 in 25.000 za pravne osebe.

Občasno delo, ki ne presega 3.000 EUR dohodkov v pol leta, se lahko prijavi na upravni enoti kot osebno dopolnilno delo. O delu je treba mesečno poročati z računi. Od leta 2014 je na voljo tudi vrednotnica (9,60 EUR).

Kaj bomo nosili v kašče?
Udeleženci okrogle mize so se strinjali, da so za kakovostno opravljanje dejavnosti poleg teoretičnega znanja, pridobljenega v univerzitetnem izobraževanju, potrebne praktične izkušnje, pridobljene z nadaljnjim usposabljanjem. Ta del bi bilo dobro natančneje opredeliti, regulirati in nadgraditi z mentorstvom. Poleg tega je dejavnost mogoče urediti samo v sodelovanju in s konsenzom več institucij: lektorskega združenja, Ministrstva za kulturo s Službo za slovenski jezik, standardizacijskega telesa – nacionalnega inštituta za slovenski jezik, izobraževalnih institucij, Ministrstva za gospodarstvo (v smislu zbornične ureditve) in Ministrstva za delo.

Jezikovno svetovanje je dejavnost, ki jo slovenisti opravljajo v timu z drugimi sodelavci. V tem smislu lektorji/jezikovni svetovalci prevzemajo odgovornost za javno podobo besedil, ki pri tem nastanejo, za izrazni fond knjižnega jezika, ki je gradivo slovaropiscem. To odgovornost lahko zagovarjajo le v okviru urejene dejavnosti (izobraževanje, usposabljanje, mentorstvo).

Simona Bergoč je ob koncu pojasnila tudi omejene pristojnosti Službe za slovenski jezik pri Ministrstvu za kulturo, kar je podala s prispodobo o brezzobem tigru. Ob tem se zagotovo poraja vprašanje namena, učinkovitosti in komunikacije med uradnimi telesi, če so ta zasnovana tako, da ne zmorejo vplivati na udejanjanje tistih pobud, ki jih prepoznajo kot strokovno utemeljene ter smiselne, ker področja s svojimi pooblastili ne dosežejo.