Francoski profesor v Splitu je njeno skrajšano ime prevedel dobesedno. Zgodbo pripoveduje dekle s Sicilije, ki je po družinski tradiciji dobilo babičino hrvaško ime, domačinom neizgovorljivo. Vnukinja se je edina od družinskih članov naučila noninega jezika, hrvaščine, zato se je med njima spletla posebno tesna vez. Pravzaprav je babici edina ostala blizu in vse pripoveduje po njeni smrti, na podlagi izmenjanih zgodb in redkih spominskih snovnih ostalin.

Non-Oui postavlja osebe v zgodovinsko prepoznavne in usodne, težke čase. V Dalmacijo v čase okoli italijanske okupacije in kapitulacije, ko pripovedovalkin sicilijanski ded z drugimi italijanskimi vojaki prestopi v partizane. Dogaja se v času ustaških deportacij v iztrebljevalna taborišča in vse do osvoboditve in let povojne izgradnje sledimo babičini usodi, ki jo zaznamuje ljubezenska avantura z italijanskim vojakom, ki se pridruži protifašistom in se po vojni vrne domov na Sicilijo, zato se primoži k njemu. Tam ni ideoloških pritiskov ali zahtevane pripadnosti ideji, vendar je stanje še bolj kaotično in zamorjeno, saj ubija in vlada mafija, ljudje živijo za zaprtimi vrati in zagrnjenimi okni, normalno življenje je onemogočeno, družabno vnaprej zadušeno.

Dimkovska v svojem romanu govori o večnem tujstvu. Njena babica je bila, tudi zaradi imena, vedno tujka, tako rekoč zaprta v moževo hišo; ob redkih priložnostih, ko je zaradi višje sile, prekopa ali smrti, obiskala rodni Split, pa se je zavedela, da to ni več njeno mesto. Ko ostari, potem ko je prej za dve leti obnemel in na dan njenega odhoda v nekdanji dom umrl njen mož, se pojavijo znaki Alzheimerjeve bolezni. Takrat pozabi priučeni jezik in razume samo še hrvaščino, zato se z vnukinjo v trenutkih čudaštva še posebej zbližata. Vendar babica ni več čisto pri sebi in vnukinja se po smrti čuti dolžno, da obišče njeno rojstno mesto, tam pa se sama znajde v vlogi tujke. A ne le zaradi jezika ali kulture, na lastne oči vidi obujanje nekega davnega in mračnega sveta, rušenje partizanskih spomenikov, svastike na nogometnih igriščih, grožnje srbskim rojakom in porast nacionalizma. Vnukinja tako podoživlja grozo, ki ji je bila ob racijah in medvojni negotovosti izpostavljena babica, zaveda se, da je stanje podobno tistemu, kakršno je bilo pred dvema generacijama.

Lidija Dimkovska roman Non-Oui polni z zanimivimi čudaštvi družinskih članov in babičinih prijateljev ter jih trdno pripenja na preverljiva zgodovinska dejstva. V dnevniško datiranih zapiskih vnukinje spoznavamo večno migrantstvo, tokrat manj politično ali ekonomsko, predvsem ljubezensko motivirano, tudi pri stranskih likih. Ob tem roman razkriva, da migracije niso morebiten problem samo za domačine, ki zviška in z nezaupanjem gledajo na prišleke; migranti, kot je babica Nedjeljka, ostajajo večno vmes, med dvema prostoroma, eden jih pozabi, v drugem se ne morejo popolnoma ukoreniniti. Roman je ob tem tudi pričevanje, kako so se menjale zgodovinske okoliščine od tridesetih let do današnjih dni, s svarilom, da grejo nekatere stvari spet po stari, preizkušeno agresivni in izključevalni poti.

Iz oddaje S knjižnega trga.